Freyer, Henrik (1802–1866)
Portret Henrika Freyerja, avtor Matevž Langus, Narodni muzej, Ljubljana

Novi Slovenski biografski leksikon

FREYER, Henrik (rojstno ime Heinrich Willibald Joseph Freyer; Henrik Karel Freyer, Heinrich Freyer, Henricus Freyer), zoolog, botanik, geolog, paleontolog, kartograf, kustos, terminolog, pionir gorništva (r. 7. 7. 1802, Idrija; u. 21. 8. 1866, Ljubljana). Oče Karel Freyer, lekarnar, botanik, mati Marija Freyer, r. Scherowitz, ded Ernest Freyer, lekarnar, botanik.

Rojen je bil v znani lekarniški družini v Idriji. Šolal se je na tedaj najboljši kranjski popolni osnovni šoli, t. i. glavni normalki, zatem na ljubljanski gimnaziji, maturiral je 1819 na Reki. Na licejski študij se je vrnil v Ljubljano in se po opravljenih dveh filozofskih razredih odločil za farmacevtsko stroko. Ker je bila v tistem času ta tesno povezana z botaniko, je hkrati obiskoval predavanja evropsko pomembnega botanika Franca Hladnika.

1823–25 je opravljal prakso v ljubljanski lekarni Gromadzki in 1825 naredil pomočniški izpit. 1825–27 je pomagal v očetovi lekarni v Idriji, po bližnji in daljni okolici spremljal nabiralce za lekarniške potrebe ter ob tem bogatil svojo zbirko rastlin in žuželk. Farmacevtsko znanje je nadgradil s študijem na Dunaju, kjer se je izpopolnjeval tudi v fiziki, kemiji, mineralogiji, zoologiji in botaniki ter vzpostavil trajne vezi s pomembnimi naravoslovci. 1829 je postal magister farmacije in kot lekarnar dve leti delal v raznih mestih, po nekaterih virih najprej v Zagrebu, po zapiskih v dnevniku očeta Karla Freyerja pa v Varaždinu ter zatem v Gradcu in Ljubljani.

Ker si je zaman prizadeval, da bi v idrijski lekarni nasledil očeta, se je odzval na ponudbo grofa Franca Hohenwarta in 1832 sprejel novoustanovljeno mesto kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani. Izkazal se je kot izjemen strokovnjak, požrtvovalen kabinetni in terenski delavec ter organizator. Njegova zasluga so tudi naravoslovna predavanja, ki jih je po dunajskem zgledu na pobudo grofa Riharda Blagaja Ursinija v muzeju uvedel 1849. Koroški deželni stanovi so mu ob ustanovitvi muzeja v Celovcu 1848 zaupali njegovo osnovno postavitev in ureditev. 1852 je v želji, da se seznani še s primorsko favno in floro, prevzel mesto kustosa Zoološko-anatomskega muzeja v Trstu (zdaj Mestni naravoslovni muzej) in tako zaznamoval še tretjega od naravoslovnih muzejev slovenskega ozemlja znotraj tedanje Avstrije.

Odločitev za Trst je bila tudi finančno pogojena, saj mu je 1854 omogočila poroko z Marijo Pajk, hčerko uglednega tesarskega mojstra iz Ljubljane, s katero sta pozneje imela tri otroke. V Trstu se je največ ukvarjal s prepariranjem in postavitvijo zbirke eksotičnih ptic avstrijske naravoslovne odprave »Novara« ter s skeletiranjem pri Novigradu nasedlega kita, še vedno pa je hodil na številne botanične izlete v ožjo in širšo okolico.

Po kapi, ki jo je doživel 1864, se je iz Trsta vrnil v Ljubljano in tam preživel zadnji dve leti življenja. Še vedno ni razjasnjeno, ali je umrl zaradi multiple skleroze, borelioze ali posledic uporabe škodljivih kemikalij pri prepariranju.

Njegovo področje delovanja in raziskovanja je bilo zelo široko. Zaradi izrednega botaničnega znanja sta slovela že njegova ded in oče. Henrik je že kot otrok v domači hiši srečeval mnoge znanstvenike, med drugim francoskega raziskovalca Françoisa Holandra, ki je v Idriji vzpostavljal naravoslovno zbirko.

Vse to je spodbudilo Freyerjevo zanimanje za različne veje naravoslovja, a na prvo mesto je postavljal zoologijo in botaniko. Uveljavil se je kot zbiralec in raziskovalec živali in rastlin. Takoj po zaposlitvi v muzeju so ga kranjski deželni stanovi kot ustanovitelji muzeja poslali na Dunaj, kjer se je v Dvornem naravoslovnem kabinetu (zdaj Naravoslovni muzej) pri tamkajšnjem kustosu Johannu Jakobu Hecklu naučil tehnike prepariranja. V Ljubljani je prepariral nekaj sto živali, a se jih je v muzeju ohranilo bolj malo. Obstoječima zbirkama lupin polžev in školjk z vsega sveta, ki sta bili last grofa Hohenwarta, in mineralov barona Žige Zoisa je dodal obsežni zbirki žuželk in vretenčarjev. 1842 je v samostojni publikaciji objavil seznam sesalcev, ptičev, plazilcev in rib, tedaj znanih na Kranjskem. V njej je prvič vzporedno uporabil latinska, nemška in kranjska oz. slovenska poimenovanja živali, s čimer je pomembno prispeval k uveljavljanju slovenske strokovne terminologije. Odtlej je načrtno zbiral slovenska imena s področij biologije, geologije in geografije. Upošteval je pomen žive ljudske govorice in zapisoval tudi različice imen.

Uredil je herbarijske zbirke rastlin, ki so jih zbrali Karel Zois, Baltazar Hacquet in Franc Hladnik. Poimenoval jih je po najnovejši nomenklaturi, dodal pa še zbirko, ki jo je oblikoval na podlagi obsežnega lastnega terenskega dela. Temeljito je poznal dela predhodnikov Giovannija Antonia Scopolija in Franza Xaverja von Wulfna. Prvi je natančno opisal novo vrsto volčina in ga po najditelju Rihardu Blagaju Ursiniju poimenoval blagajev volčin, ki je takoj postal botanična znamenitost Kranjske.

1838 je na botanične oglede v Polhograjsko hribovje ter Idrijo in okolico vodil saškega kralja Friderika Avgusta II., ki ga je 1841 spremljal tudi v dolino Vrat, na Bled, v Bohinj, na Komno in Črno prst ter v Posočje. Obiskal je vsa najpomembnejša slovenska botanična nahajališča in poleg sredogorja odkrival tudi visokogorje, s čimer se uvršča med pionirje slovenskega gorništva. Bil je odličen hodec in drzen plezalec. Opazoval je tudi Triglavski ledenik. 1836 ga je kot prvi skiciral s stojišča na pobočju Stenarja, večni led na skici pa označil kot »Schnee«. Zelo dobro je poznal Julijske Alpe, bil dvakrat na Triglavu in trikrat na Mangartu, hodil je po Spodnjih Bohinjskih gorah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah ter po hribovjih slovenskih predalpskih in dinarskih pokrajin. Mdr. je obiskal Tolminsko, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Polhograjsko, Škofjeloško, Posavsko in Krimsko-Mokrško hribovje, Nanos, Snežnik in Gorjance ter Kočevsko, okolico Trsta in Istro. Zapustil je prve natančnejše opise flore s teh območij. Imel je stalno korespondenco z najznamenitejšimi evropskimi naravoslovci svojega časa, še zlasti z botaniki. Z njimi si je izmenjeval botanične primerke; številne rastline je prispeval za herbarijsko zbirko nemških dežel Flora Germanica exsiccata, ki jo je med 1830 in 1845 v Leipzigu ustvarjal nemški botanik Ludwig Reichenbach.

Freyer ni veliko objavljal, še največ v botaničnem časopisu Flora, ki je izhajal v Regensburgu. Največ slovenskih rastlinskih imen je ohranjenih v njegovih rokopisnih seznamih. V tiskani obliki je 1836 kot priloga časopisa Laibacher Zeitung izšel njegov Seznam slovanskih rastlinskih imen. Dolgo je načrtoval izdajo dela o rastlinstvu Kranjske in Koroške Flora excursoria Carnioliae et Carinthiae, ki ga je večkrat napovedal; vse, ki so se ukvarjali z botaniko, je pozival, naj mu posredujejo slovenska imena rastlin. Zakaj do izdaje ni prišlo, ni jasno. Rokopisno gradivo o slovenskih rastlinah na petdesetih velikih listih je 1852 poslal v Zagrebu delujočemu Slovaku Bogoslavu Šuleku, ki je pisal učbenik Biljarstvo. Ta ga je pozneje vključil v Jugoslavenski imenik bilja, ki je že po Freyerjevi smrti izšel 1879 pri Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu. Najobširnejši pregled Freyerjevega dela na področju rastlinskih imen je pripravila Nada Praprotnik 2007. Delo vključuje spisek njegovih objavljenih slovanskih imen, seznam tovrstnih imen iz rokopisov, ki jih hrani Arhiv RS, in imena iz Šulekovega imenika.

Freyer je bil tudi raziskovalec kraških jam, jamskih živali, posebej človeške ribice in jamskih fosilov. Domača rudarska Idrija je pripomogla k temu, da se je v podzemnem svetu počutil doma; do potankosti je poznal njegove skrivnosti in zakonitosti. Že kot gimnazijec v Ljubljani je na izletu v Postojnsko jamo izkopal več kosti, med njimi nekaj deset tisoč let staro čeljustnico jamskega leva, ki je pozneje našla mesto v vitrini Prirodoslovnega muzeja. Odkril je številna najdišča človeške ribice, ki jo je imenoval močarilec. Prispevek o njej je 1850 objavil v Slovenskem berilu. V Mokriški jami nad Kamniško Bistrico je našel številne kosti jamskega medveda, jih prepariral in iz več osebkov sestavil celoten skelet, ki je še vedno eden najprepoznavnejših eksponatov ljubljanskega Prirodoslovnega muzeja. 1839 je obiskal več jam na Idrijskem, Vipavskem in Notranjskem, največ zanimanja pa mu je vzbudila aragonitna Ravenska jama pri Cerknem. Prvi jo je premeril, izrisal načrt in iz nje prinesel številne vzorce.

Posegel je tudi na področje geologije s paleontologijo. Seznanil se je z delom mikrobiologa Alcida d'Orbignyja ter v laporjih, peskih in glinah več nahajališč na Kranjskem odkril foraminifere najrazličnejših vrst. 1848 mu je Geognostično-rudarsko društvo v Gradcu poverilo temeljiteje preučiti geologijo območja med Savo in Krko. Za ta namen se je pol leta izobraževal v montanističnem muzeju na Dunaju. Po obsežnem terenskem delu je poleti 1850 v Gradec poslal podrobno poročilo.

Posvečal se je tudi topografiji. Beležil je krajevna imena, tudi imena manjših krajev in zaselkov, imena vrhov, planin in ledinska imena ter podatke o podzemnih jamah, rudnih nahajališčih, razdaljah in višinah, vse z namenom izdelati zemljevid za lastne potrebe. Ker je zbrano kartografsko gradivo preraslo te okvire in je predpostavil njegovo širšo uporabnost, je na Dunaju poiskal založnika Müllerja in v sodelovanju s kartografom Grafom med 1844 in 1846 pripravil ter objavil zemljevid Kranjske v šestnajstih listih. S tem se je uvrstil med pionirje slovenske kartografije. Zemljevid ima sicer prevzeto podlago, odlikujejo pa ga plastičnost, izjemno vsebinsko bogastvo in natančnost. Merilo vseh listov zemljevida ni povsem enotno; nekateri so izrisani v razmerju 1 : 115.000, drugi v še nekoliko večjem merilu. Pri izpisu zemljepisnih imen je na prvem mestu uporabil slovensko ime, nemško je le dodano. O načinu zapisa se je posvetoval z Jernejem Kopitarjem, Stankom Vrazom, Francem Serafinom Metelkom, Franzem Ludwigom von Weldnom in Jožefom Kalasancem Erbergom. Po izdaji zemljevida in pripadajočega Abecednega seznama krajevnih imen na Kranjskem je zaradi nekaterih slabih izkušenj skoraj povsem opustil zbiranje geografskih podatkov in se posvetil predvsem naravoslovju.

Freyer je načrtno raziskoval celotno deželo Kranjsko. O prirodoslovnih odpravah oziroma terenskih raziskavah je delal natančne zapiske s skicami, risbami in rezultati meritev. Večino njegovih dnevnikov in drugega gradiva hrani Arhiv RS, del pa je v lasti njegovih potomcev. Poleg podatkov o botaniki, zoologiji, mineralogiji in geologiji je beležil tudi jezikovna, etnografska in zgodovinska spoznanja.

Zaradi prizadevanj za razvoj slovenske nomenklature na vseh področjih, na katerih je deloval, si zasluži veliko priznanje tudi kot slavist, rodoljub oz. narodno zaveden slovenski kulturni delavec.

Od 1848 je bil dopisni član dunajske akademije znanosti. Bil je član naravoslovnih društev v Celovcu in Gorici, ruskega društva naravoslovcev, društev ljubiteljev vrtne kulture v Moskvi in Sankt Peterburgu, Botaničnega društva v Regensburgu, Kmetijskih družb za Kranjsko, Goriško in Koroško, dunajskega geološkega zavoda in Geognostično-rudarskega društva za Notranjo Avstrijo ter zgodovinskih društev v Ljubljani in Celovcu. 1837 ga je portretiral Matevž Langus. Olje na platnu (64 x 49 cm) hrani Narodni muzej v Ljubljani. 1966 so mu ob stoletnici smrti na rojstni hiši v Idriji odkrili spominsko ploščo. Hiše ni več, plošča pa je shranjena v Mestnem muzeju Idrija.

Po njem je poimenovanih več fosilnih živali, najdenih na slovenskih tleh, med njimi npr. riba Saurorhamphus freyeri Heckel, pa tudi rastline, kot so Freyerjeva krvomočnica (Geranium freyeri Grisebach), ki je sinonim za kolenčasto krvomočnico (Geranium nodosum L.), Freyerjev jeglič (Primula freyeri Hoppe), ki je sinonim za idrijski jeglič (Primula x venusta Host), in križanec Freyerjev osat (Cirsium x freyerianum Koch). Njegov priimek se pojavlja tudi v poimenovanju sredozemskega roda kobulnic (Freyera Reichenbach), ki pa zaradi pravil pri imenovanju novih taksonov ni več veljavno; zdaj se zanj uporablja ime Huetia. Po njem sta poimenovani ulici v rodni Idriji in Ljubljani.

Dela

  • Eine kurze Nachricht über Enstehen, Grösse und Inhalt des botanischen Gartens zu Laibach, Flora (Regensburg), 12, 1829, št. 1, 173–175.
  • Verzeichniss slawischer Pflanzen-Namen : zur Komplettierung allen Vaterland Freunden anempfohlen, Laibacher Zeitung, priloga, 26. 11. 1836.
  • Excursion auf den Krimm, die Černa prst, den Goryanz, Nanos, etc, Flora (Regensburg), 20, 1837, št. 2, 638–640.
  • Daphne Blagayana Freyer. Beschreibung der Daphne Blagayana Frey, Flora (Regensburg), 21, 1838, št. 1, 176.
  • Brief aus Laibach, Flora (Regensburg), 21, 1838, št. 1, 332–334.
  • Über die Unterschiede zwischen Helleborus altifolius und H. niger, Flora (Regensburg), 21, 1838, št. 1, 368.
  • Terglou in Oberkrain, Flora (Regensburg), 21, 1838, št. 2, Beiblätter 2-3, 26–40.
  • Freyer's Wanderung in den krainischen Gebirgen, Flora (Regensburg), 21, 1838, št. 2, 581–582.
  • Erste Ersteigung des Mangart bei Weissenfels durch Herrn Custos Heinrich Freyer, Franc Jožef Hanibal Hochenwart: Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain, 2, Laibach, 1838, 80–88.
  • Über die Herbarien des Laibacher Landes Museum und über den zum Andenken Sr. Majestät des Königs von Sachsen von Hrn. Grafen von Blagay zu Billichgratz errichteten Obelisk, Flora (Regensburg), 22, 1839, št. 2, 398–399.
  • Der Mangert-Berg bei Weissenfels. Im Jahre 1837 zum zweitenmal erstiegen am 14. und 15. August, Flora (Regensburg), 22, 1839, št. 2, 583–589.
  • Excursionen auf dem Berge Krim, Nanas u. a., Flora (Regensburg), 22, 1839, št. 2, 638–640.
  • Biographische Notizen über Scopoli, Flora (Regensburg), 23, 1840, št. 2, Beiblätter 4–5, 57–66.
  • Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische. Laibach, 1842.
  • Special-Karte des Herzogthums Krain, Wien, 1844–1846 (zemljevid, 16 listov, merilo 1 : 115.000 oz. neenako, povprečno 113.500).
  • Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain: Commentar zur Special-Karte des Herzogthums Krain, Wien, 1846.
  • Opisi polha (35), dvoživk (54), človeške ribice (55) in krokodila, Slovensko berilo za pervi gimnazijalni razred, Ljubljana, 1850.
  • Der Terglou in Oberkrain, Laibacher Zeitung, 1851, št. 202, 205, 207.
  • Über Primula auricula Aut, Österreichisches Botanisches Wochenblatt, 3, 1853, 156–158.
  • Aus meinen Leben, Etbin Henrik Costa: Vodnikov spomenik, Ljubljana, 1859, 92–93.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Biographisches Lexikon, 4, 1858, Wien, 352–354.
  • Aus meinem Leben, Vodnikov spomenik, Ljubljana, 1859, 92–93.
  • Carl Deschmann: Heinrich Freyer (Nekrolog), Laibacher Zeitung, 24. in 25. 8. 1866.
  • Josip Mal: Kustos Freyer med slavisti, 10, Čas, 1916, 147–157, 195–210.
  • Josip Wester: Henrik Freyer pred 100 leti na Triglavu, 51, Planinski vestnik, 1951, 253–257, 265–270.
  • Vladimir Leban: Henrik Karel Freyer in njegova karta Kranjske, Geografski vestnik, 26, 1954, 131–146.
  • Zmago Bufon: Henrik Freyer, naravoslovec in rodoljub: Ob stoletnici njegove smrti, Proteus, 28, 1965, št. 9–10, 233–236.
  • Ivan Hlača: Henrik Freyer (Ob stoletnici njegove smrti), Idrijski razgledi, 11, 1966, št. 2, 27–28.
  • Slovenski farmacevti v naravoslovju, Maribor, 2002.
  • Tone Wraber: Henrik Freyer kot botanik, Idrijski razgledi, 48, 2003, št. 1, 104–135.
  • Krbavčič Aleš: Henrik Freyer, magister farmacije in muzejski kustos v Ljubljani in Trstu, Idrijski razgledi, 48, 2003, št. 1, 136–145.
  • Nada Praprotnik: Henrik Freyer in njegov seznam slovanskih rastlinskih imen (Verzeichniß slavischen Pflanzen-Namen) iz leta 1836, Scopolia, 61, 2007, 1–99.
  • Maja Prijatelj Videmšek: Zoolog, botanik, kartograf, preparator – pravi frajer – vsestranski Henrik Freyer, Delo, 8. 1. 2015 (intervju z Borisom Kryštufkom).
  • Nada Praprotnik: Henrik Freyer (1802–1866) in njegovo botanično delovanje, Scopolia, 83/84, 2015, 153–174.
  • Mateja A. Hrastar: Ljubljanske ulice : Freyerjeva ulica, šišenska ulica, ki je v Stožicah niso hoteli, Dnevnik, 27. 3. 2017.
Topole, Maja: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi192894/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Freyer Henrik, botanik in mag. pharm., r. 7. jul. 1802 v Idriji, u. 21. avg. 1866 v Lj. Že njegov ded Ernest F., ki je bil r. v Žatcu na Češkem in lekarnar v Idriji, se je ob prostem času pečal z botaniko; Scopoli ga navaja kot najditelja Hemerocallis flava. Njegov oče Karel F. je kot lekarnar v Idriji (u. 12. jan. 1835 tam) slovel zaradi svojega botaničnega znanja, tako, da so ga obiskovali mnogi znanstveniki. Domača hiša in ti obiski učenih nabiravcev so mlademu F.-u že v otroških letih pobudili zanimanje za botaniko. 1815 je prišel v Lj. v 2. gramatikalni razred in se z veliko vnemo oprijel Kalistrovih predavanj o botaniki in mineralogiji, dočim je druge predmete precej zanemarjal; zato ga Hladnik ni sprejel med svoje izredne slušatelje. Srednješolski študij je dovršil 1819 na Reki, se vrnil v Lj. in vstopil v filozofijo; v novem razmerju ni bilo seveda več zaprek za sodelovanje s Hladnikom. Po dokončani filozofiji je vstopil v lekarno Gromadzkega »Pri zlatem orlu« in napravil 1825 tirocinalni izpit. Nato je delal 2 leti v lekarni svojega očeta v Idriji, odšel okt. 1827 na Dunaj in pridobil magistrsko diplomo. Hladnikovo priporočilo ga je tedaj intimno seznanilo z Jacquinom ml. in Hostom. 1829 je vstopil v lekarniško službo v Zagrebu, pozneje v Gradcu in Lj. Ker je njegov trud, da bi po očetovi smrti dobil idrijsko lekarno, ostal brezuspešen, je sprejel na ponudbo grofa Hohenwartha novoustanovljeno mesto kustosa dež. muzeja, kjer je deloval 1832-53. 1843 je na Dunaju izd. zemljevid Kranjske (1:115.000). 1853 je sledil pozivu na tržaški muzej, kjer je deloval do 1864, ko je radi multiple skleroze postal za delo nezmožen; zadnja leta je živel v Lj. — F. je poleg Scopolija in Wulfena natančno preiskal vse bot. važnejše postojanke. Za časa bivanja v Idriji je obiskal ponovno Jelenk, Porezen, Črno prst in Goljak, pozneje tudi Nanos in Snežnik. Obiskal je Vrata, Stenar, Mangart (dvakrat), Učko goro, Triglav, Krim, Storžič, Gorjance, Kum na Dol. in Grintavčevo predgorje. Stalno si je dopisoval z najznamenitejšimi botaniki svojega časa. Spisal je: Excursion auf der Krim etc. (Regensburg 1837, Flora II, 638-40); Üb. d. Unterschiede zw. Helleborus altifolius u. H. niger (Ibid. 1838, I, 368); Beschreibung d. Daphne Blagayana Frey (Ibid. 1838, I, 176); Excursionen im Sommer 1838 (Ibid. 1838, II, 581); Besteigung d. Terglaus in Oberkrain (Ibid. 1838, Beiblätter); Erste Besteigung des Mangert bei Weissenfels (Hohenwarths Beiträge, Lj. 1838, II, 80-8); Der Mangartberg bei Weissenfels. Im J. 1837. zum zweitenmale erstiegen am 14. u. 15. August (Regensburg 1839, Flora II, 583-9); Der Terglou in Oberkrain (LZg 1851, št. 202, 205, 207); Über Primula auricula Ant. (Österr. bot. Ztschr. 1853, 157). Po F.-u so imenovane: Freyera Biassoletiana Rchb.; Cirsium Freyerianum Koch; Primula Freyeri Hoppe. — Prim.: Jahresbericht d. Staats-Ober-Realsch. in Laibach 1884/5; Wurzbach 4, 352; Freyer, Aus meinem Leben: Vodnikov spomenik 92; Deschmann, HF, Nekrolog (Lj. 1866); Mal, Čas 1916, 147. Portret od Langusa v Dež. muzeju v Lj. Pr.

Pintar, Ivan: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi192894/#slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Freyer Henrik, botanik, geolog, paleontolog, kartograf, rodoljub, r. 7. jul. 1802 v Idriji, u. 21. avg. 1866 v Lj. Njegov stari oče Ernest, doma iz Žatca na Češkem, je ustanovil 1754 v Idriji rudniško lekarno, ki jo je prevzel njegov sin Karel, Henrikov oče. 1815 je F. odšel na gimn. v Lj., ko ji je bil za prefekta evropsko znani botanik Franc Hladnik. Stanoval je pri deželnem lekarnarju Vondrašku, strokovnjaku na področju kemije. 1819 je odšel F. na gimn. na Reko, od koder se je spet vrnil v Lj. in obiskoval predavanja na liceju (ta je takrat spadal že k višjim š.). 1825 je končal v Lj. triletno lekarniško prakso in opravil predpisani izpit, nato je do 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi v Idriji lekarno; jeseni 1827 je odpotoval na Dunaj, da bi dokončal študij lekarništva in diplomiral. 1829 se je mudil nekaj časa v lekarniški službi na Hrvaškem, nato v Gradcu, 1831 pa postal lekarniški asistent v Lj. s tihim upanjem, da postane po očetovi smrti vodja idrijske lekarne. Ker se pa to ni zgodilo, je 1832 postal kustos v deželnem muzeju v Lj. Najprej se je šel izpopolnjevat v dunajski naravoslovni muzej is posebnim ozirom na prepariranje živali. Po dvajsetletnem delu v lj. muzeju, ki je bilo nadvse plodovito, saj je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij (nad 3.000 vrst), ga preimenoval po najnovejši nomenklaturi, uredil obsežno zbirko žuželk in uvedel naravoslovna predavanja, je zaprosil za izpraznjeno mesto kustosa v trž. zoološko-anatomskem muzeju. S pomočjo Mutia Tomniasinija, zaslužnega botanika tudi za floro slov. ozemlja, je to mesto dobil. Že naslednje leto se je F. poročil v Lj. s hčerko uglednega tesarskega mojstra in hišnega posestnika Marijo Pajkovo. V trž. muzeju je prepariral in pripravil razstavo eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od naravoslovne ekspedicije »Novara«. Posebej veliko časa mu je vzelo skeletiranje kita, ki je 1853 nasedel na obali pri Novemgradu. Toda prav sredi dela v Trstu je zaradi .prevelikih naporov in – po družinskem izročilu – zastrupitve s kemikalijami (sclerosis multiplex?) umrl. Domača hiša in družinski prijatelji, sami naravoslovci, bivanje v Lj. pri Vondrašku, Kalistrova predavanja o botaniki in mineralogiji, kasneje Hladnikova naklonjenost so v mladem F.-ju pobudili veliko zanimanje za botaniko, kartografijo, geologijo in paleontologijo, zoologijo, alpinizem. Na kartografskem področju bo njegovo ime ostalo zvezano s karto Kranjske (Special-Karte des Herzogthums Krain..., Dunaj 1844–1846), ki obsega 16 listov in je izdelana v merilu 1 : 113.500, njena velika zasluga je, da prinaša poleg nemškega imenoslovja za označene kraje tudi slov. in sicer kar se da naslonjeno na ljudsko poimenovanje. Za dosego tega je bil F. v tesnem stiku s Kopitarjem, Vrazom, Cafom, Ravnikarjem, Aličem, Zupanom in celo Korytkom. In to ne le za Karto, temveč tudi za vse panoge naravoslovja, saj je spoznal, da s slov. znanstvenim naravoslovjem ne more niti začeti, dokler ne ustvari domačih imen in izrazov za prirodnine. V ta namen je nameraval vsaj za začetek sestaviti latinsko-nemško-kranjski imenik vretenčarjev. Geologija in paleontologija sta bili v F.-jevi dobi še mladi vedi, vendar se je zanju izredno zanimal in .ni opustil nobene priložnosti, ki bi mu pomagala se vanju poglabljati. 1819 je šel v Postojnsko jamo in tu odkopal odlomek lopatice in nadlahtnice jamskega medveda, spodnjo čeljustnico jamskega leva in metatarzalno kost. Ko je kopal v Jami po letu 1826, je našel še 399 kosti, ki jih je brezplačno odstopil deželnemu muzeju. V Mokriški jami v Kamniških planinah je odkopal toliko kosti, da je lahko sestavil popolno okostje jamskega medveda (še vodno v Prirodoslovnem muzeju v Lj.). Izredno ga je zanimala aragonitna Ravenska jama nad Cerknim, ki jo je premeril, narisal načrt in nabral v njej mnogo vzorcev aragonitnih kapnikov in sige. Večkrat je obiskal rudnik Radoboj pri Krapini. Preiskoval je foraminifere, fosilne polže, korale. Poleti 1847 je potoval po Istri skupaj s koroškim geologom Rosthornom in odkril mnogo alveolin, tudi v okolici Postojne. Iz geologije se je izpopolnjeval na Dunaju, potem pa obdelal ozemlje med Savo in Krko od Lj. do Bregane. Študiral je človeško ribico, spregovoril o njeni domovini in v posebni razpravi (1846) opisal zlatopikčastega močerila Hypochton [Proteus] chrysosticus. Najvažnejše delo na tem področju pa je Fauna der in Krain bekannten Saugethiere, Vogel, Reptilien und Fische (Laibach 1842). Poleg ljubezni do gora, ki se je je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja. F. je poleg Scopolija in Wulfena natančno preiskal vse botanično važnejše postojanke, tako Jelenk, Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik. Povzpel se je tudi na Mangart (trikrat), Učko, Triglav (dvakrat), Krim, Storžič, Gorjance, Kum na Dolenjskem in v Grintavec. Povsod je pridno nabiral in priobčil kasneje sezname najdenih vrst, med njimi tudi dotlej nepoznane (npr. klasnata bekica – Lazula spicata). Najbolj pa je povezal svoje ime z odkritjem Blagajevega volčina (Daphne blagayana). Med deli, ki jih je objavil, so: Excursion auf der Krim... Regensburg 1837 (Flora II, 638–407), Über d. Unterschiede zw. Helleborus altifolius und Helleborus Niger (iibid. 1838, I, 368), Beschreibung d. Daphne Blagayana Frey (ibid. 1838, I, 176), Excursionen im Sommer 1838 (ibid. 1838, II, 581), Besteigung der Terglaus in Oberkrain (ibid. 1838, Beiblatter), Erste Besteigung des Mangart bei Weissenfels (Hohenwarts Beitrage, Lj. 1838, II, 80–8), Der Mangartberg bei Weissenfals. Im Jahre 1837 zum zweitenmale erstiegen am 14. u. 15. August (Regensburg 1839, Flora II, 583–9), Der Terglau in Oberkrain (LZg 1851, 202, 205, 207), Über Primula auricula Ant. (Osterr. bot. Ztschr. 1853, 157). Po F.-ju so imenovane Frevera Biassoletiana Rchb., Crisium Freyerianum Koch, Primula Freyeri Hoppe; na paleontološkem področju pa Saurorhamphus freyeri ter Deiphinopsis freyeri. F. je bil izredno razgledan, delaven naravoslovec. Bil je član Kmetijskih družb za Kranjsko, Goriško in Koroško, Montanističnega društva za Notranjo Avstrijo, dopisni član Akademije znanosti na Dunaju, Ruskega društva naravoslovcev, Društva ljubiteljev vrtne kulture v Moskvi ter Botaničnega društva v Regensburgu. Upravičeno ga uvrščamo med prve raziskovalce naše recentne kot fosilne flore in favne, med pionirje našega jamarstva in gomištva ter med prve delavce na področju našega zemljepisja. če k temu še prištejemo, da je bil tudi zavesten slov. kulturni delavec, ki mu je bil izredno pri srcu razvoj slov. nomenklature na vseh področjih, ki jih je raziskoval, potem mu moramo priznati izredne zasluge. V Idriji mu je bila 1966 odkrita spominska plošča. Langusov portret F.-ja je v Slovenskem muzeju v Lj., F.-jeva dnevniki so v DAS, delna zapuščina pri potomcih.

Prim.: Jahresbericht d. Staats-Ober-Realschule in Laibach 1884/5; Wurzbach 4, 352; Freyer, Aus meinem Leben, v Vodnikov spomenik 92; Deschmann, H. F., LZg 1866, 24. in 25. avg.; Josip Mal, Kustos F. med slavisti, Č 1916, 147–57; SBL I, 189 (Pr. = Ivan Pintar); Kaspret, Zur Erinnerungen an H. F., LZg 1893, 17. marca; Gradja za povijest knijiž. hrvatske, VI, 11; N 1846, 44, 88; Anko 243; Franc Minarik, Analiza ljubljanskega lekarnarja pred 100 leti, Farmacevtski Vjesnik, Zgb, 1926; V. Leban, H. K. F., in njegova karta Kranjske, GV 1954; F. Hoehenwart, Auszüge aus den vertrauten Briefen des Herrn H. F., Beiträge zur Naturgeschichte... Herzogtums Krain 2; J. Wester, H. F. na Mangartu leta 1836 in 1837, PV 1936; isti, H. F. pred sto leti na Triglavu, PV 1951; Illrisches Blatt 1836 (8 str. seznama slov. rastlinskih imen); E. Mayer, Südöstliohes Alpenvorland – ein piflanzengeographisches Prachtgebiet, Jahrb. Ver. Schutz.Alpenifl. u.-Tiere. 25; Viktor Petkovšek, Blagajev volčin, Proteus 2; Angela Piskernik, Blagay und F., Glas. Muz. dr. Slov. 7–8; M. Wraber & F. Mikulatič, Daphne blagayana Freyer na severo zahodni meji svojega areala, BiolV 13; Proteus 1965–66, št. 9/10 (v celoti posvečena F-u: Zmago Bufon, H. F., naravoslovec in rodoljub; Vladimir Leban, Freyerjeva karta Kranjske; Franc Cimerman, H. F. – geolog in paleontolog; Marko Aljančič, H. F. in človeška ribica; Tone Wraber, H. F. v Julijskih Alpah; isti, Spet o Blagayevem volčinu in še nekaj drobnih zapiskov) s sl. in ilustr.; IdrR 1966, 2, 27–8; EJ I, 406 (V. Bc i A. Pk.); Ullepitsch, Mag. H. F., Klagenfurt 1866; MSE I, 520.

Brj.

Brecelj, Marijan: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi192894/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine