Freyer, Henrik (1802–1866)
Portret Henrika Freyerja, avtor Matevž Langus, Narodni muzej, Ljubljana / vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Henrik_Freyer.jpg (27. 3. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Freyer Henrik, botanik in mag. pharm., r. 7. jul. 1802 v Idriji, u. 21. avg. 1866 v Lj. Že njegov ded Ernest F., ki je bil r. v Žatcu na Češkem in lekarnar v Idriji, se je ob prostem času pečal z botaniko; Scopoli ga navaja kot najditelja Hemerocallis flava. Njegov oče Karel F. je kot lekarnar v Idriji (u. 12. jan. 1835 tam) slovel zaradi svojega botaničnega znanja, tako, da so ga obiskovali mnogi znanstveniki. Domača hiša in ti obiski učenih nabiravcev so mlademu F.-u že v otroških letih pobudili zanimanje za botaniko. 1815 je prišel v Lj. v 2. gramatikalni razred in se z veliko vnemo oprijel Kalistrovih predavanj o botaniki in mineralogiji, dočim je druge predmete precej zanemarjal; zato ga Hladnik ni sprejel med svoje izredne slušatelje. Srednješolski študij je dovršil 1819 na Reki, se vrnil v Lj. in vstopil v filozofijo; v novem razmerju ni bilo seveda več zaprek za sodelovanje s Hladnikom. Po dokončani filozofiji je vstopil v lekarno Gromadzkega »Pri zlatem orlu« in napravil 1825 tirocinalni izpit. Nato je delal 2 leti v lekarni svojega očeta v Idriji, odšel okt. 1827 na Dunaj in pridobil magistrsko diplomo. Hladnikovo priporočilo ga je tedaj intimno seznanilo z Jacquinom ml. in Hostom. 1829 je vstopil v lekarniško službo v Zagrebu, pozneje v Gradcu in Lj. Ker je njegov trud, da bi po očetovi smrti dobil idrijsko lekarno, ostal brezuspešen, je sprejel na ponudbo grofa Hohenwartha novoustanovljeno mesto kustosa dež. muzeja, kjer je deloval 1832-53. 1843 je na Dunaju izd. zemljevid Kranjske (1:115.000). 1853 je sledil pozivu na tržaški muzej, kjer je deloval do 1864, ko je radi multiple skleroze postal za delo nezmožen; zadnja leta je živel v Lj. — F. je poleg Scopolija in Wulfena natančno preiskal vse bot. važnejše postojanke. Za časa bivanja v Idriji je obiskal ponovno Jelenk, Porezen, Črno prst in Goljak, pozneje tudi Nanos in Snežnik. Obiskal je Vrata, Stenar, Mangart (dvakrat), Učko goro, Triglav, Krim, Storžič, Gorjance, Kum na Dol. in Grintavčevo predgorje. Stalno si je dopisoval z najznamenitejšimi botaniki svojega časa. Spisal je: Excursion auf der Krim etc. (Regensburg 1837, Flora II, 638-40); Üb. d. Unterschiede zw. Helleborus altifolius u. H. niger (Ibid. 1838, I, 368); Beschreibung d. Daphne Blagayana Frey (Ibid. 1838, I, 176); Excursionen im Sommer 1838 (Ibid. 1838, II, 581); Besteigung d. Terglaus in Oberkrain (Ibid. 1838, Beiblätter); Erste Besteigung des Mangert bei Weissenfels (Hohenwarths Beiträge, Lj. 1838, II, 80-8); Der Mangartberg bei Weissenfels. Im J. 1837. zum zweitenmale erstiegen am 14. u. 15. August (Regensburg 1839, Flora II, 583-9); Der Terglou in Oberkrain (LZg 1851, št. 202, 205, 207); Über Primula auricula Ant. (Österr. bot. Ztschr. 1853, 157). Po F.-u so imenovane: Freyera Biassoletiana Rchb.; Cirsium Freyerianum Koch; Primula Freyeri Hoppe. — Prim.: Jahresbericht d. Staats-Ober-Realsch. in Laibach 1884/5; Wurzbach 4, 352; Freyer, Aus meinem Leben: Vodnikov spomenik 92; Deschmann, HF, Nekrolog (Lj. 1866); Mal, Čas 1916, 147. Portret od Langusa v Dež. muzeju v Lj. Pr.

Pintar, Ivan: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi192894/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Freyer Henrik, botanik, geolog, paleontolog, kartograf, rodoljub, r. 7. jul. 1802 v Idriji, u. 21. avg. 1866 v Lj. Njegov stari oče Ernest, doma iz Žatca na Češkem, je ustanovil 1754 v Idriji rudniško lekarno, ki jo je prevzel njegov sin Karel, Henrikov oče. 1815 je F. odšel na gimn. v Lj., ko ji je bil za prefekta evropsko znani botanik Franc Hladnik. Stanoval je pri deželnem lekarnarju Vondrašku, strokovnjaku na področju kemije. 1819 je odšel F. na gimn. na Reko, od koder se je spet vrnil v Lj. in obiskoval predavanja na liceju (ta je takrat spadal že k višjim š.). 1825 je končal v Lj. triletno lekarniško prakso in opravil predpisani izpit, nato je do 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi v Idriji lekarno; jeseni 1827 je odpotoval na Dunaj, da bi dokončal študij lekarništva in diplomiral. 1829 se je mudil nekaj časa v lekarniški službi na Hrvaškem, nato v Gradcu, 1831 pa postal lekarniški asistent v Lj. s tihim upanjem, da postane po očetovi smrti vodja idrijske lekarne. Ker se pa to ni zgodilo, je 1832 postal kustos v deželnem muzeju v Lj. Najprej se je šel izpopolnjevat v dunajski naravoslovni muzej is posebnim ozirom na prepariranje živali. Po dvajsetletnem delu v lj. muzeju, ki je bilo nadvse plodovito, saj je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij (nad 3.000 vrst), ga preimenoval po najnovejši nomenklaturi, uredil obsežno zbirko žuželk in uvedel naravoslovna predavanja, je zaprosil za izpraznjeno mesto kustosa v trž. zoološko-anatomskem muzeju. S pomočjo Mutia Tomniasinija, zaslužnega botanika tudi za floro slov. ozemlja, je to mesto dobil. Že naslednje leto se je F. poročil v Lj. s hčerko uglednega tesarskega mojstra in hišnega posestnika Marijo Pajkovo. V trž. muzeju je prepariral in pripravil razstavo eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od naravoslovne ekspedicije »Novara«. Posebej veliko časa mu je vzelo skeletiranje kita, ki je 1853 nasedel na obali pri Novemgradu. Toda prav sredi dela v Trstu je zaradi .prevelikih naporov in – po družinskem izročilu – zastrupitve s kemikalijami (sclerosis multiplex?) umrl. Domača hiša in družinski prijatelji, sami naravoslovci, bivanje v Lj. pri Vondrašku, Kalistrova predavanja o botaniki in mineralogiji, kasneje Hladnikova naklonjenost so v mladem F.-ju pobudili veliko zanimanje za botaniko, kartografijo, geologijo in paleontologijo, zoologijo, alpinizem. Na kartografskem področju bo njegovo ime ostalo zvezano s karto Kranjske (Special-Karte des Herzogthums Krain..., Dunaj 1844–1846), ki obsega 16 listov in je izdelana v merilu 1 : 113.500, njena velika zasluga je, da prinaša poleg nemškega imenoslovja za označene kraje tudi slov. in sicer kar se da naslonjeno na ljudsko poimenovanje. Za dosego tega je bil F. v tesnem stiku s Kopitarjem, Vrazom, Cafom, Ravnikarjem, Aličem, Zupanom in celo Korytkom. In to ne le za Karto, temveč tudi za vse panoge naravoslovja, saj je spoznal, da s slov. znanstvenim naravoslovjem ne more niti začeti, dokler ne ustvari domačih imen in izrazov za prirodnine. V ta namen je nameraval vsaj za začetek sestaviti latinsko-nemško-kranjski imenik vretenčarjev. Geologija in paleontologija sta bili v F.-jevi dobi še mladi vedi, vendar se je zanju izredno zanimal in .ni opustil nobene priložnosti, ki bi mu pomagala se vanju poglabljati. 1819 je šel v Postojnsko jamo in tu odkopal odlomek lopatice in nadlahtnice jamskega medveda, spodnjo čeljustnico jamskega leva in metatarzalno kost. Ko je kopal v Jami po letu 1826, je našel še 399 kosti, ki jih je brezplačno odstopil deželnemu muzeju. V Mokriški jami v Kamniških planinah je odkopal toliko kosti, da je lahko sestavil popolno okostje jamskega medveda (še vodno v Prirodoslovnem muzeju v Lj.). Izredno ga je zanimala aragonitna Ravenska jama nad Cerknim, ki jo je premeril, narisal načrt in nabral v njej mnogo vzorcev aragonitnih kapnikov in sige. Večkrat je obiskal rudnik Radoboj pri Krapini. Preiskoval je foraminifere, fosilne polže, korale. Poleti 1847 je potoval po Istri skupaj s koroškim geologom Rosthornom in odkril mnogo alveolin, tudi v okolici Postojne. Iz geologije se je izpopolnjeval na Dunaju, potem pa obdelal ozemlje med Savo in Krko od Lj. do Bregane. Študiral je človeško ribico, spregovoril o njeni domovini in v posebni razpravi (1846) opisal zlatopikčastega močerila Hypochton [Proteus] chrysosticus. Najvažnejše delo na tem področju pa je Fauna der in Krain bekannten Saugethiere, Vogel, Reptilien und Fische (Laibach 1842). Poleg ljubezni do gora, ki se je je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja. F. je poleg Scopolija in Wulfena natančno preiskal vse botanično važnejše postojanke, tako Jelenk, Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik. Povzpel se je tudi na Mangart (trikrat), Učko, Triglav (dvakrat), Krim, Storžič, Gorjance, Kum na Dolenjskem in v Grintavec. Povsod je pridno nabiral in priobčil kasneje sezname najdenih vrst, med njimi tudi dotlej nepoznane (npr. klasnata bekica – Lazula spicata). Najbolj pa je povezal svoje ime z odkritjem Blagajevega volčina (Daphne blagayana). Med deli, ki jih je objavil, so: Excursion auf der Krim... Regensburg 1837 (Flora II, 638–407), Über d. Unterschiede zw. Helleborus altifolius und Helleborus Niger (iibid. 1838, I, 368), Beschreibung d. Daphne Blagayana Frey (ibid. 1838, I, 176), Excursionen im Sommer 1838 (ibid. 1838, II, 581), Besteigung der Terglaus in Oberkrain (ibid. 1838, Beiblatter), Erste Besteigung des Mangart bei Weissenfels (Hohenwarts Beitrage, Lj. 1838, II, 80–8), Der Mangartberg bei Weissenfals. Im Jahre 1837 zum zweitenmale erstiegen am 14. u. 15. August (Regensburg 1839, Flora II, 583–9), Der Terglau in Oberkrain (LZg 1851, 202, 205, 207), Über Primula auricula Ant. (Osterr. bot. Ztschr. 1853, 157). Po F.-ju so imenovane Frevera Biassoletiana Rchb., Crisium Freyerianum Koch, Primula Freyeri Hoppe; na paleontološkem področju pa Saurorhamphus freyeri ter Deiphinopsis freyeri. F. je bil izredno razgledan, delaven naravoslovec. Bil je član Kmetijskih družb za Kranjsko, Goriško in Koroško, Montanističnega društva za Notranjo Avstrijo, dopisni član Akademije znanosti na Dunaju, Ruskega društva naravoslovcev, Društva ljubiteljev vrtne kulture v Moskvi ter Botaničnega društva v Regensburgu. Upravičeno ga uvrščamo med prve raziskovalce naše recentne kot fosilne flore in favne, med pionirje našega jamarstva in gomištva ter med prve delavce na področju našega zemljepisja. če k temu še prištejemo, da je bil tudi zavesten slov. kulturni delavec, ki mu je bil izredno pri srcu razvoj slov. nomenklature na vseh področjih, ki jih je raziskoval, potem mu moramo priznati izredne zasluge. V Idriji mu je bila 1966 odkrita spominska plošča. Langusov portret F.-ja je v Slovenskem muzeju v Lj., F.-jeva dnevniki so v DAS, delna zapuščina pri potomcih.

Prim.: Jahresbericht d. Staats-Ober-Realschule in Laibach 1884/5; Wurzbach 4, 352; Freyer, Aus meinem Leben, v Vodnikov spomenik 92; Deschmann, H. F., LZg 1866, 24. in 25. avg.; Josip Mal, Kustos F. med slavisti, Č 1916, 147–57; SBL I, 189 (Pr. = Ivan Pintar); Kaspret, Zur Erinnerungen an H. F., LZg 1893, 17. marca; Gradja za povijest knijiž. hrvatske, VI, 11; N 1846, 44, 88; Anko 243; Franc Minarik, Analiza ljubljanskega lekarnarja pred 100 leti, Farmacevtski Vjesnik, Zgb, 1926; V. Leban, H. K. F., in njegova karta Kranjske, GV 1954; F. Hoehenwart, Auszüge aus den vertrauten Briefen des Herrn H. F., Beiträge zur Naturgeschichte... Herzogtums Krain 2; J. Wester, H. F. na Mangartu leta 1836 in 1837, PV 1936; isti, H. F. pred sto leti na Triglavu, PV 1951; Illrisches Blatt 1836 (8 str. seznama slov. rastlinskih imen); E. Mayer, Südöstliohes Alpenvorland – ein piflanzengeographisches Prachtgebiet, Jahrb. Ver. Schutz.Alpenifl. u.-Tiere. 25; Viktor Petkovšek, Blagajev volčin, Proteus 2; Angela Piskernik, Blagay und F., Glas. Muz. dr. Slov. 7–8; M. Wraber & F. Mikulatič, Daphne blagayana Freyer na severo zahodni meji svojega areala, BiolV 13; Proteus 1965–66, št. 9/10 (v celoti posvečena F-u: Zmago Bufon, H. F., naravoslovec in rodoljub; Vladimir Leban, Freyerjeva karta Kranjske; Franc Cimerman, H. F. – geolog in paleontolog; Marko Aljančič, H. F. in človeška ribica; Tone Wraber, H. F. v Julijskih Alpah; isti, Spet o Blagayevem volčinu in še nekaj drobnih zapiskov) s sl. in ilustr.; IdrR 1966, 2, 27–8; EJ I, 406 (V. Bc i A. Pk.); Ullepitsch, Mag. H. F., Klagenfurt 1866; MSE I, 520.

Brj.

Brecelj, Marijan: Freyer, Henrik (1802–1866). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi192894/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine