Novi Slovenski biografski leksikon

FREYER, Ernest (rojstno ime Joanes Ernst Bartholomeus Freyer), farmacevt, naravoslovec (r. 22. 8. 1729, Žatec, Češka; u. 7. 1. 1795, Idrija). Oče Joseph Freyer, žatski meščan, mati Apolonija Freyer. Sin Karl Freyer, lekarnar, vnuk Henrik Freyer, naravoslovec.

Freyer je v Žatcu verjetno obiskoval osnovno šolo in opravil del višjega izobraževanja. V Ljubljano je prišel okrog 1748, morda po dogovoru z ljubljanskim lekarnarjem Francem Karlom Weinhardtom (Franc Karel pl. Weinhardt, tudi Weikhardt, je bil Čeh iz mesta Chomutov nad Labo) in se vpisal na jezuitski kolegij pri Št. Jakobu.

Jezuitski kolegij mu ni nudil naravoslovne podlage za študij farmacije, je pa imel Freyer v svoji knjižnici številna dela alkimistov in kemiatristov ter tudi botanična dela. S prepisovanjem iz knjig je dopolnil praktično znanje iz lekarniškega laboratorija. Tirocinij je opravil v Ljubljani, potem ko je tri leta delal v lekarni pri Francu Weinhardtu (na Novem trgu nasproti Čevljarskega mostu).

1753 je Dunajska komora za novčarstvo in rudništvo v Idriji odobrila namestitev zdravnika in lekarnarja, ki ju dotlej rudnik ni imel. Imenovana sta bila zdravnik Giovanni Antonio Scopoli in za provizorja lekarne farmacevt Ernest Freyer. 1754 je Freyer urejal in po lastnih načrtih opremljal lekarniške prostore; jeseni (oktobra) 1754 je lekarna že delovala. Dunajski dispensatorij je bil v tistem času za avstrijske dežele obvezna farmakopeja in po njej je Freyer v rudniški lekarni izdeloval enostavna in sestavljena zdravila. Tesno je sodeloval s Scopolijem ne le pri izdelavi zdravil po njegovih receptih, temveč tudi pri njegovem botaničnem in naravoslovnem delu. V prvi izdaji svoje Flore (Ioannis Antonii Scopoli: Flora carniolica exhibens Plantas Carnioliae indigenas, Viennae, 1760) ga je Scopoli navedel za najditelja Hemerocalis flava (maslenice). Freyer je Scopolija kot tolmač spremljal pri obiskovanju bolnikov, saj slednji govorice domačinov ni razumel, in ga nadomeščal med večdnevnimi naravoslovnimi ekskurzijami. Na osnovi neutemeljenih pritožb, povezanih s Scopolijevim zdravniškim delom, se je moral Freyer zaradi te pomoči celo zagovarjati. S Scopolijem si je dopisoval o odkritih rastlinah, ko je v okolici Idrije nabiral zdravilne rastline za lekarno. V krogih ljubiteljev botanike, takrat imenovane scientia amabillis, je bil poznan kot dobavitelj redkih rastlin.

Raziskoval je naravo v okolici Idrije: opazoval je ribe v Idrijci ter preučeval kemijske sestave tekočih voda in vodnjakov v Idriji. Štirideset let je deloval v rudniški lekarni in v mestu Idriji ter lekarniško delo usklajeval z razvojem farmacije. 1791 mu je bil za asistenta dodeljen sin, lekarnar Karl Freyer; temu je rudniška uprava po očetovi smrti 7. januarja 1795 zaupala vodenje lekarne.

Viri in literatura

Arhiv Republike Slovenije, SI AS 863 Freyer, rodbina.
Státní oblastní archiv v Litoměřicích, Matryk Soalitomerice.
Anton Muellner: Dr. J. A. Scopoli als Werksarzt in Idria 1754 bis 1769, Berg- und hüttenmännisches Jahrbuch der k. k. Montanistischen Hochschulen zu Leoben und Příbram (Dunaj), 54, 1906, 261–292.
Erna Lesky: Arbeitsmedizin im 18. Jahrhundert : Werksarzt und Arbeiter im Quecksilberbergwerk Idria, Wien, 1956.
Franc Mlinařik : Die Apotheker- und Botanikerfamilie Freyer in der Quecksilberbergstadt Idrija (Slowenien), Veröffentlichungen der internationalen Gesellschaft fuer Geschichte der Pharmazie (Stuttgart), 24, 1964, 89–102.
Janez Pfeifer: Zgodovina idrijskega zdravstva, Idrija, 1989.
Stanislav Južnič: Voltov sorodnik in njegov idrijski lekarnar, Acta Chimica Slovenica, 61, 2014, št. 3, 107–125.
Aleš Krbavčič: Nastanek in razvoj rudniške lekarne v Idriji, Idrijski razgledi, 63, 2018, št. 2, 21–32.
Krbavčič, Aleš: Freyer, Ernest (1729–1795). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023840/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine