Ehrlich, Martin (1871–1929)
Vir: Koledar Družbe sv. Mohorja, 1930, 110

Novi Slovenski biografski leksikon

EHRLICH, Martin (Davorin Ehrlich; David Ehrlich), duhovnik, teolog (r. 7. 5. 1871, Žabnice (Camporosso), Italija; u. 5. 4. 1929, Celovec, Avstrija). Oče Ivan Ehrlich, gostilničar, mati Magdalena Ehrlich, r. Mikosch. Brat Lambert Ehrlich, teolog, etnolog, nečaka Albin Ehrlich, posestnik, lesni trgovec, in Janez Ehrlich, jezuit, misijonar, nečakinja Gabrijela Ehrlich, zdravnica, misijonarka.

Po končani ljudski šoli v Žabnicah se je vpisal na humanistično gimnazijo v Celovcu (1881–89) in v tamkajšnjem škofijskem bogoslovnem semenišču nadaljeval študij teologije (1889–93). Poleti 1893 je prejel mašniško posvečenje in postal duhovnik celovške (krške) škofije. Septembra je obhajal novo mašo v domači župniji v Žabnicah. Nato je na dunajskem bogoslovnem zavodu Avguštinej (Augustineum) nadaljeval teološki študij (1893–97) in ga julija 1897 sklenil z doseženim doktoratom iz teologije. Po vrnitvi z Dunaja je opravljal duhovniško službo v domači škofiji. Bil je kaplan v Pliberku (1897–98) in Beljaku (1898–1900) ter prefekt v Marijanišču v Celovcu (1900–02), kjer je v deželni gluhonemnici tudi poučeval verouk. Dunajski nadškof Anton Josef Gruscha ga je januarja 1902 imenoval za podravnatelja avstro-ogrskega romarskega gostišča v Jeruzalemu v Sveti deželi. Tam je preživel skoraj devet let. Najprej je bil podravnatelj (1902–06), zatem pa predstojnik (prefekt) gostišča (1906–10), ko je nasledil predstojnika Franza Fellingerja, poznejšega pomožnega škofa latinskega patriarhata v Jeruzalemu. Ehrlichovo delo v gostišču je obsegalo sprejemanje romarjev iz Avstro-Ogrske. Zaradi dobrega znanja slovanskih jezikov je bil posebni spovednik romarjev iz slovanskih dežel. V času svojega službovanja je rad sprejemal tudi slovenske skupine in posameznike. Septembra 1910 je sodeloval pri izvedbi prvega vseslovenskega romanja v Sveto deželo pod vodstvom ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Dvakrat (1907 in 1910) je gostil avstrijsko cesarsko vojno mornarico. Med svojim bivanjem v Jeruzalemu se je ob spodbudi cerkvenih predstojnikov zavzeto posvečal svetopisemskemu študiju. Zaradi visoke izobraženosti, ki je poleg strokovnega znanja vključevala tudi njegovo dobro poznavanje tujih jezikov, je bil poleti 1910 imenovan za profesorja Svetega pisma nove zaveze na celovškem bogoslovnem učilišču in se po končanem slovenskem romanju septembra 1910 z rojaki vrnil v domovino. Po vrnitvi v Celovec, kjer je preživel naslednjih deset let, je opravljal delo profesorja (1910–20) in se kot duhovnik zavzemal za pravice slovenskega prebivalstva na avstrijskem Koroškem. 1911 je z bratom Lambertom v takratni Ahacljevi ulici ustanovil Slovenski dijaški dom in postal njegov voditelj. 1912 je postal odbornik Mohorjeve družbe in po koncu prve svetovne vojne, ko se je založba preselila na Prevalje, njen predsednik (1919). Javno je podprl zahteve majniške deklaracije (1917) in jih poskušal približati krškemu škofu Adamu Hefterju, ki je 1918 slovenskim duhovnikom prepovedal politično agitacijo. Ehrlich je kot voditelj in član različnih škofijskih odborov spodbujal versko življenje med Slovenci. V različnih krajih je ustanavljal in vodil Marijine družbe za Slovenke ali sprejemal novinke (Globasnica, Vogrče, Kazaze, Tinje, Ukve). Kot voditelj koroškega odseka za pripravo mednarodnega evharističnega kongresa na Dunaju je poskrbel za udeležbo koroških Slovencev na dogodku (1912). Deloval je tudi v pripravljalnem odboru krške škofije za katoliški shod v Ljubljani (1913). Pri cerkvenih predstojnikih je užival visoko spoštovanje, zato je bil imenovan za konzistorialnega svetnika in poročevalca v konzistoriju krške škofije (1913). Po dolgoletnem in plodnem delovanju v Celovcu je po odločitvi škofa Adama Hefterja nastopil novo službo župnika (prošta) in dekana v Tinjah (1920–28), kjer je v zahtevnih razmerah obnovil razpadajočo župnijsko cerkev in povezal narodnostno mešano župnijsko občestvo. 1926 je postal predsednik Sodalitete, združenja slovenskih duhovnikov na Koroškem, kar je ostal do smrti. Istega leta je vodil dunajsko romanje v Sveto deželo. Maja 1928 je bil imenovan za kanonika in se oktobra pridružil krškemu stolnemu kapitlju pri celovški stolni cerkvi. Kot kanonik je opravljal tudi službo škofovega delegata ob različnih priložnostih. Umrl je kmalu po selitvi v Celovec, pokopan je v grobnici celovških kanonikov v cerkvi sv. Ruperta. Pogrebni govor je imel kanonik Valentin Podgorc.

Pomembni imenovanji in odlikovanji cerkvenih in državnih oblasti sta bili predvsem posledica njegovega duhovniškega delovanja. Že v času njegovega bivanja v Jeruzalemu ga je papež imenoval za prelata (1909), avstrijski cesar pa mu je podelil oficirski križ reda Franca Jožefa in ga tako povzdignil v viteza cesarskega reda.

Dela

Na potu v sveto deželo, Mir, 21, 1902, 45–46.
Iz svete dežele, Mir, 21, 1902, 65–66.
Pismo iz Jeruzalema, Mir, 23, 1904, 1.
Avstrijski mornarji v Sveti deželi, Koledar Družbe sv. Mohorja, 1912, 82–84.

Viri in literatura

Nadškofijski arhiv Ljubljana, osebna zapuščina, signatura NŠAL 475.
SBL.
Duhovske zadeve na Koroškem, Slovenec, 31. 1. 1902.
Ivan Knific: Spomini na sv. deželo (7. del), Slovenec, 18. 6. 1902.
Franc Serafin Šegula: V Jeruzalem pojdemo, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 27, 1910, 1–14.
Prelat dr. Martin Ehrlich, Slovenec, 1. 10. 1910.
Evharistični kongres, Slovenec, 7. 8. 1912.
Krška (celovška) škofija (Imenovanja), Bogoljub, 1913, št. 8.
Spomladi okoli Velike noči, Slovenec, 16. 1. 1927.
Koroške Marijine družbe, Bogoljub, 27, 1929, št. 1, 5–6.
Prelatu stolnem kanoniku dr. Martinu Ehrlichu v spomin, Koroški Slovenec, 10. 4. 1929.
Pogreb kanonika dr. Martina Ehrlicha, Koroški Slovenec, 17. 4. 1929.
Gregorij Rožman: Prelat dr. Martin Ehrlich, Koledar Družbe sv. Mohorja, 1930, 110–111.
Prelat dr. Martin Ehrlich, Naši rajni duhovniki : kratki orisi njihovega trudapolnega dela in življenja, V Celovecu, 1968, 73–76.
Pavlina Bobič: Lambert Ehrlich, Nova slovenska biografija, 2009, 61–76.
Trontelj, Nik: Ehrlich, Martin (1871–1929). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi179578/#novi-slovenski-biografski-leksikon (1. februar 2023). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Ehrlich Martin, duhovnik, r. 7. maja 1871 v Žabnicah na Kor., od 1920 župnik, prošt in dekan v Tinjah na Kor. Obiskoval je 1881–9 celovško gimn., 1889–93 študiral teologijo v Celovcu in 1893–7 na Dunaju kot član Avguštineja ter bil 1897 promoviran za dr. theol. Nameščen je bil kot kaplan v Pliberku in Beljaku, 1900–2 kot prefekt v celovškem Marijanišču, 1902–6 je bil podravnatelj in 1906–10 ravnatelj avstro-ogrskega gostišča v Jeruzalemu. L. 1909. ga je papež imenoval za hišnega prelata. Po vrnitvi iz Palestine je bil 1910–20 prof. novozakonskega bibličnega študija v Celovcu. Tukaj se je mnogo trudil za vzgojo slov. dijakov. Ustanovil je Dijaški dom, ga vodil in deloma sam vzdrževal. *

Uredništvo: Ehrlich, Martin (1871–1929). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi179578/#slovenski-biografski-leksikon (1. februar 2023). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Ehrlich Martin, prelat in stolni kanonik, r. 7. maja 1871 v Žabnicah, u. 5. apr. 1929 v Celovcu, brat Lamberta E. (gl. čl.). Oče Ivan, gostilničar, posestnik in lesni trgovec, mati Magdalena Mikosch. Gimn. je obiskoval v Clcu (1881–89), tam tudi bogoslovje (1889–93) in od 1893–97 kot član Avguštineja nadaljeval študije na Dunaju, kjer je bil promoviran za doktorja teologije. Svoje prve službe je opravljal kot kpl. v Pliberku in Beljaku, od 1900–02 je bil prefekt v clc Marijanišču, obenem pa veroučitelj v clc deželni gluhonemnici. Zaradi izrednih sposobnosti je bil imenovan za podravnatelja avstrijskega romarskega gostišča v Jeruzalemu (1902–06) in kasneje za ravnatelja (1906–10). Dobo bivanja v Sveti deželi je pridno izkoristil za študij sv. pisma nove zaveze na samem kraju, kjer so se odigravali svetopisemski dogodki, po drugi strani pa je z vso vnemo in ljubeznijo pomagal avstrijskim romarjem 1909 je bil imenovan za papeškega prelata, odlikovala pa ga je tudi Avstrija. Po devetih letih bivanja v Sveti deželi je po vrnitvi v svojo škofijo prevzel mesto prof. nove zaveze na clc bogoslovju (1909–20), za kar ga je usposabljalo med drugim tudi znanje jezikov, tri od katerih je prinesel že od doma (slovenščino, nemščino, italijanščino), tem je kasneje pridružil še francoščino in arabščino. Z bratom je okoli 1910 ustanovil slov. kat. dij. dom v Ahacljevi ul. Po prevratu 1918 in usodnih dogodkih na Koroškem 1919 in 1920 je postal prošt v Tinjah. Tu ga je čakalo ogromno delo, zakaj proštija je bila v razvalinah. Popravil je cerkev in proštijo, sam oskrboval šolo, ogromno pa je delal na duhovniškem in dušnopastirskem polju (dekan), pri tem pa so ga morali bratje in oče materialno vzdrževati, ker ni imel nobenih rednih dohodkov (plače) za preživljanje. V Tinjah je pustil vse, celo svoje zdravje. Leta 1928 je bil imenovan za stolnega kakonika v Clcu, a je bil telesno že uničen. Novo službo je nastopil že bolan in prvi petek v aprilu se je zgrudil ob svojem bratu. Pokopan je bil v grobnico clc korarjev pri Sv. Rupertu.

Prim.: SBL I, 151; Dr. G. Rozman, Prelat dr. M. E., KolMD 1930, 110–1 s sl.; Naši rajni duhovniki, Clc 1968, 19, 62, 73–6.

Brj.

Brecelj, Marijan: Ehrlich, Martin (1871–1929). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi179578/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (1. februar 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine