Novi Slovenski biografski leksikon
Dolar, Anton (psevdonima T. Lardo, Hotinjski, kratici Dr. A. D., Dr. A., šifra –r), klasični filolog, urednik, kulturni delavec (r. 9. 5. 1875, Hotinja vas; u. 4. 5. 1953, Zagreb, Hrvaška, pokopan v Mariboru). Oče Anton Dolar, kmet, mati Roza Dolar, r. Napast. Sin Jaro(slav) Dolar, bibliotekar, urednik, gledališčnik, prevajalec, hči Ljudmila Dolar Mantuani, geologinja, petrologinja, vnuk Mladen Dolar, filozof, urednik, prevajalec, bratranec Simon Dolar, fizik, publicist.
Dolar očeta ni poznal, ker je umrl zelo zgodaj, družina se je preživljala s kmetovanjem. Mati se je ponovno poročila in imela še enega sina. Očima, ki mu je pomagal, da je lahko šel študirat na Dunaj, je zelo spoštoval. Šest let je obiskoval ljudsko šolo, nato pa osem let cesarsko-kraljevo gimnazijo v Mariboru; maturiral je 1895.
Sprva je hotel študirati medicino, a se je odločil za klasično filologijo in slavistiko. Na filozofsko fakulteto dunajske univerze se je vpisal v zimskem semestru 1895/96. Po prvem letu je študij za eno leto prekinil zaradi služenja vojaške obveznosti, ki jo je na svojo željo opravil v Pragi, saj je znal dobro češko. Študij je redno nadaljeval od zimskega semestra 1897/98 do letnega semestra 1900. Da se je lahko preživljal, je veliko inštruiral, obenem pa je npr. stenografiral predavanja za barona (ime ni znano), ki se mu predavanj ni zdelo vredno obiskovati. Ves čas študija je bil oproščen plačevanja šolnine. V času študija je prijateljeval z Rajkom Nahtigalom, Ljudevitom Pivko, Ivanom Prijateljem idr. 1900 je z dovoljenjem Ministrstva za bogočastje in uk pristopil k rigorozu. Stranski rigoroz iz filozofije in glavni rigoroz je opravil 1901 in bil isto leto promoviran v doktorja filozofije. Njegova disertacija De accusativi usu Terentiano, ki obsega 121 rokopisnih strani, je ohranjena v dunajski univerzitetni knjižnici.
1900 se je pri komisiji za pouk na gimnazijah in realkah na Dunaju (K. k. Prüfungs-Commission für das Lehramt an Gymnasien und Realschulen) prijavil na učiteljski izpit iz klasične filologije kot glavnega predmeta in slovenskega jezika kot stranskega predmeta, ki ga je opravil 1901.
Učiteljsko službo je Dolar začel septembra 1901, ko je bil nastavljen kot suplent na klasični gimnaziji v Mariboru. 1902 je postal stalno nastavljen gimnazijski učitelj, nato pa je bil premeščen na državno gimnazijo v Celju s samostojnimi nemško-slovenskimi paralelkami; tu je učil do septembra 1910. V času, ko je učil v Celju, je v knjižnici Celjske čitalnice v Narodnem domu skrbel za izposojo. 1905–12 je urejal Ilustrovani narodni koledar. 1911 se je znova vrnil v Maribor.
Začetek prve svetovne vojne je dočakal na potovanju po Grčiji skupaj s stanovskim kolegom Francem Jerovškom. 1915 je bil vpoklican v vojsko; bojeval se je na ruski in pozneje na italijanski fronti. Tesno je bil povezan z generalom Rudolfom Maistrom, bil je njegov tajnik, zaupnik in borec. Ko je Maister s svojimi prostovoljci načrtoval razorožitev nemške belo-zelene garde (Schutzwehr), je Dolarju, ki je imel čin stotnika, zaupal nalogo, da zavzame vojašnico in razoroži vojake, kar mu je uspelo brez težav, ni pa mogel preprečiti prve žrtve, ko je bil na magistratu ustreljen poročnik Gugel. Vidno vlogo je imel tudi pri dogodkih, povezanih s koroškim plebiscitom, saj je bil tajnik Narodnega sveta za Koroško ter se je med majem in julijem 1919 mudil v Velikovcu, središču prve cone plebiscitarnega območja. Oktobra 1934 se je z delegacijo Maistrovih borcev udeležil pogreba kralja Aleksandra v Beogradu.
V Mariboru je bil znana osebnost ter v stikih s številnimi uglednimi meščani in intelektualci tako v rodnem mestu kot drugod, npr. s Karlom Verstovškom, Matijo Pircem, Franjem Rosino, Franom Voglarjem, Pavlom Strmškom, Jankom Glazerjem, Jankom Leskoškom, Jankom Šlebingerjem, Josipom Tominškom, Otonom Župančičem, Ivanom Cankarjem, Antonom Novačanom idr. V obdobju med svetovnima vojnama je bil dejaven član Zgodovinskega društva, večkrat tudi odbornik, član literarno-zgodovinskega odseka, odbornik mariborske Posojilnice in odbornik Profesorskega društva; kot zastopnik društva je sodeloval tudi na občnih zborih v Beogradu. Na Ljudski univerzi je predaval o različnih temah s področja filozofije: o Emanuelu Kantu ter njegovih delih Kritika čistega uma in Kritika praktičnega uma, o Voltairu in etiki, za učitelje pa je imel predavanja o psihologiji.
Dolar je bil privrženec češkega politika Tomáša Garrigua Masaryka in član Jugoslovansko-češkoslovaške lige; ob Masarykovi petinsedemdesetletnici (1925) je imel o njem več predavanj. Bil je kustos šolske dijaške knjižnice mariborske gimnazije. Ko se je 1932 upokojil Josip Tominšek, ravnatelj mariborske gimnazije, je Dolar za nekaj mesecev prevzel ravnateljevanje. 1937 je bil na lastno prošnjo upokojen. Ob nemški zasedbi Maribora 1941 kljub prošnjam otrok ni zapustil svoje hiše. Drugi dan zasedbe so ga Nemci zelo bolnega zaprli kot morilca »poročnika Gugla«. V zaporu je skušal narediti samomor. Po izpustitvi iz zapora so se nemške oblasti odločile, da ga izselijo, a ga je hči Nada rešila tako, da ga je z mamo odpeljala s seboj v Zagreb, kjer je živel pri njej vse do smrti. Po osvoboditvi je sodeloval pri gradnji Ceste bratstva in enotnosti.
Večinoma krajše prispevke, ocene, recenzije, poročila in notice je objavljal v Slovanu, Ilustrovanem narodnem koledarju, Časopisu za zgodovino in narodopisje, Kroniki slovenskih mest, v drugem domačem in tujem (češkem, avstrijskem, nemškem) časopisnem in revijalnem tisku, največ pa v Ljubljanskem zvonu. Njegov najdaljši objavljeni prispevek je bil oris življenja in dela Karola Glaserja, ki ga je 1934 objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje. V Domoljubu je 1916 kot avtor v nadaljevanjih objavljene povesti Gramoz in Otrobek (med 25. majem in 24. avgustom) podpisan »–r«; domnevno naj bi bil to Dolar. 1920 je v Velikovcu uredil in izdal kratek zbornik Koroška vigred. V drugi številki Triglavanskih listov 1933 je objavil prispevek Noli iurare in verba – marxisti.
Bil je v stikih z Ivanom Cankarjem in mu je bil celo porok za posojilo, ki pa ga Cankar ni vrnil; Dolar naj bi bil edini, čigar kritiko Hlapcev je Cankar pohvalil. Svojo korespondenco s Cankarjem je na prigovarjanje Pavla Strmška nameraval objaviti, vendar se je med vojno izgubila. Prav tako se je izgubila korespondenca z njegovim zaupnikom Antonom Novačanom.
Sinu Jaru je pomagal pri izdajanju dijaške revije Gaudeamus.
Maister je svojo pesniško zbirko Kitica mojih (1929) pred objavo dal v branje Dolarju. Ta je po Maistrovi smrti pripravljal za objavo gradivo iz njegove zapuščine, vključno z njegovimi še neobjavljenimi spomini, a se je dokumentacija ob nemški zasedbi Maribora izgubila.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine