Dolar, Jaro (1911–1999)

DOLAR, Jaro (Jaroslav Dolar, v nemških dokumentih Engelbert Anton Dolar; Žerjav; šifre J. A. D., jad, J. D., J. Do., J. O., D. J., A. B-c.), bibliotekar, urednik, gledališčnik, prevajalec (r. 23. 6. 1911, Maribor; u. 6. 4. 1999, Ljubljana, pokopan v Mariboru). Oče Anton Dolar, profesor, klasični filolog, literarni kritik, mati Marinka Dolar, r. Hora. Sestra Ljudmila Dolar Mantuani, petrologinja, sin Mladen Dolar, filozof, vnukinja Kaja Dolar, jezikoslovka, tetin mož Josef Karásek, slavist, literarni zgodovinar.

Osnovno šolo (1917–21) in gimnazijo (1921–29) je obiskoval v Mariboru. V Ljubljani je 1929–35 študiral slavistiko in umetnostno zgodovino. Ker zaradi levičarskih političnih nazorov ni dobil mesta profesorja na kateri od srednjih šol, se je zaposlil kot urednik kulturne rubrike dnevnika Mariborski večernik Jutra (1938) in še v istem letu kot urednik tednika Edinost (1938–40). Po prenehanju izhajanja Edinosti je bil premeščen v uredništvo nemškega časopisa Mariborer Zeitung. Zaradi nestrinjanja z uredniško politiko časopisa, ki je postajala vedno bolj pronacistična, je službo po treh mesecih izgubil. Ob nemški okupaciji Maribora se je za eno leto umaknil v Ljubljano, preostala tri leta druge svetovne vojne je prebival pri sorodnikih v Zagrebu, kjer se je preživljal kot blagovni knjigovodja. Od marca 1945 do konca vojne je bil zaradi sodelovanja pri ilegalnem glasilu zagrebških Slovencev Glas resnice v zaporu. Maja 1945 se je vrnil v Maribor in postal urednik časopisa Vestnik (predhodnik časnika Večer) ter bil ob tem dejaven v javnem življenju. Predaval je na raznih strokovnih tečajih in krajši čas poučeval ruski jezik na gimnaziji. 1946 se je zaposlil v SNG Maribor. Bil je tajnik, pozneje dramaturg in direktor Drame ter 1947–57 ravnatelj gledališča. Vmes je 1950 sodeloval pri ustanovitvi Založbe Obzorja Maribor. Bil je podpredsednik Združenja kulturnih in znanstvenih delavcev mariborske oblasti, ki je založbo ustanovilo, ter v začetku predsednik uredniškega odbora in urednik. Več let je bil tudi član uredniškega odbora Naših razgledov. Zaradi nenaklonjenih kritik njegovega režiserskega dela je 1957 gledališče zapustil in se 1958 zaposlil v Mariborski študijski knjižnici. Prvo leto je bil bibliotekar, naslednje leto je prevzel vodenje knjižnice in ostal na tem mestu do 1964, ko je bil imenovan za ravnatelja NUK. To je ostal do upokojitve 1976, a je tudi po njej redno prihajal v knjižnico, kjer je imel do smrti svoj delovni kabinet. V tem obdobju je pripravljal različne knjižne razstave, urejal samostanske knjižnice v Nazarjah, Kamniku in Krškem ter se posvečal pisanju memoarskih in strokovnih besedil.

Že v gimnaziji je izdajal dijaški list Gaudeamus (1925–27) ter v njem objavil svoje prve pesmi in prozo. V dunajskem časopisu Vídeňský týdeník je 1926 izšlo njegovo prvo tiskano delo, prispevek o tetinem možu slavistu in literarnem zgodovinarju Josefu Karáseku. Kot študent je objavljal pesmi, kratko prozo in knjižne ocene v Omladini, Grudi, Ženskem svetu in Novi mladini, kot urednik pa članke v časopisih, pri katerih je bil zaposlen, ter nekaterih drugih časopisih in strokovnih revijah (mdr. Časopisu za zgodovino in narodopisje ter Kroniki slovenskih mest). Ko je bil zaposlen v mariborskem gledališču, je objavil številne prispevke o slovenskih in tujih dramatikih, dramskih delih in uprizoritvah. Več prispevkov – prevladujejo dramaturški zapiski ob premierah – je objavil tudi v Gledališkem listu Drame SNG Maribor, predvsem v obdobju, ko ga je urejal (1947–57). Iz nemščine, angleščine, francoščine, ruščine, italijanščine, srbščine in hrvaščine je prevedel številna dramska besedila, ki pa so večinoma ostala v rokopisu. Prednost pri prevajanju in pri oblikovanju gledališkega repertoarja je dajal sodobni dramatiki. Njegova zasluga je, da smo zgodaj dobili prevode del Alberta Camusa, Bertolta Brechta in Jeana Giraudouxa. Prevedel je tudi nekaj proznih besedil. Kot režiser – za SNG Maribor je režiral več kot dvajset del – se je posvečal zlasti temeljiti analizi besedila, manj organizaciji odrskega prostora ter podrobni določitvi gibanja in govorjenja glede na vsebino in idejo dela.

Po prevzemu vodenja Študijske knjižnice Maribor jo je ob razvoju višjega in visokega šolstva v tem mestu preoblikoval v sodobno univerzitetno knjižnico, jo kadrovsko okrepil in prostorsko razširil. Njegovo vodenje NUK v Ljubljani so zaznamovali razvijanje in utrjevanje njenih temeljnih funkcij. Intenziviral je čim bolj popolno zbiranje vse slovenike v najširšem pomenu besede. Krmariti je moral med poslanstvom zbiranja vse slovenske zapisane dediščine in veljavno zakonodajo, ki je omejevala dostop do spornih, predvsem emigrantskih publikacij. Te so bile kot t. i. D fond shranjene v njegovi pisarni in ob posebnem dovoljenju dostopne za znanstvenoraziskovalno delo. Čeprav podatkov o njih ni bilo v javno dostopnih katalogih, so bile popisane v Slovenski bibliografiji. Ob skrbi za narodno in nacionalno bibliografijo je podprl delo za retrospektivno slovensko bibliografijo, pospeševal mednarodno izmenjavo publikacij, skrbel za večjo prisotnost slovenske knjige v tujini, za povečano dostopnost do knjižničnih gradiv in za strokovno izobraževanje knjižničnih delavcev v okviru višješolskega študija knjižničarstva ter v obliki tečajev in predavanj. Ob upravno-organizacijskem delu se je posvečal strokovnim bibliotekarskim vprašanjem. Še posebej ga je zanimalo razmerje med bralcem in knjigo ter različna etična vprašanja, povezana s knjigo in knjižnicami. Svoje široko znanje s področja kulturne zgodovine je posredoval tudi študentom. Kot višješolski in visokošolski predavatelj je deloval od 1960, najprej v Mariboru na Višji ekonomski šoli in Pedagoški akademiji, kasneje v Ljubljani na Ekonomski fakulteti in Pedagoški akademiji. Predaval je kulturno zgodovino, slovensko in svetovno književnost ter sociologijo knjige, nazadnje predvsem zgodovinski razvoj knjige in knjižnic. O temah z omenjenih področij je objavil več razprav v domačem in tujem strokovnem tisku. Samostojno je pripravil tudi celo vrsto odmevnih razstav in poskrbel za razstavne kataloge. Ob 200-letnici NUK je 1974 z vrsto prireditev, objavo več tehtnih prispevkov in izdajo Zbornika Narodne in univerzitetne knjižnice (soavtor in urednik) poskrbel za prepoznavno obeležitev tega jubileja.

Dejaven je bil tudi v društvenem življenju. Bil je aktiven član Društva bibliotekarjev Slovenije (več različnih funkcij in reden referent na društvenih zborovanjih), Društva slovenskih pisateljev (podpredsednik 1968–72) in Društva Exlibris Sloveniae (dolgoletni predsednik).

Nagrade in priznanja: Čopova diploma (1967), red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1974), častni član društva Društva Exlibris Sloveniae.