Doktorič, David Fortunat (1887–1962)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Doktorič David Fortunat, glasbenik, r. 24. okt. 1887 v Našicah (Slavonija). Obiskoval je ljudsko šolo na Dunaju, 2 gimn. razr. v Lj., ostalo gimn. in bogoslovje v Gorici (posv. 1911). Služboval je nekaj let v dušnem pastirstvu, potem bil uradnik nadškofijske pisarne v Gorici, sedaj deluje pri primorskem zadružništvu in je ravnatelj Zadružne zveze v Gorici. Hkrati vodi cerkveno petje v goriški cerkvi na Travniku. V CG je objavil skladbi Regina coeli (1910) in Najslajši spev (1924), samostojno sta izšli Svetogorski Kraljici (1921) in evharistične pesmi (1922). Več skladb ima še v rokopisu. D. je glasbeno nadarjen samouk. Pl.

Premrl, Stanko: Doktorič, David Fortunat (1887–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi174624/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Doktorič David Fortunat, gospodarstvenik, publicist, skladatelj, izseljenski dušni pastir, rojen 24. oktobra 1887 v Našicah v Slavoniji, umrl 12. apr. 1962 v Montevideu (Uruguay). Oče Ivan, uradnik, mati Terezija Paronitti, Furlanka iz Cervignana. Ko so očeta, ki je bil v službi kot oskrbnik na veleposestvu grofa Pejačevića, umorili, se je mati z dveletnim Davidom vrnila v Cervignan. A ker se je tu le borno preživljala, je neka teta otroka vzela na Dunaj, kjer je deček obiskoval osnovno šolo. Po smrti strica Franca Schwarza je bil Doktorič sprejet v ljubljansko Marijanišče in tam opravil dva gimn. razr. (1899–1901), nato je prišel v Gor. kot Missijev štipendist in tu z odliko dovršil gimn. (1901–07) ter bogoslovje (1907–11). Ord. 26. jul. 1911. Služboval je najprej kot kpl. na Placuti v Gor. in bil hkrati po odstopu Josipa Ujčića, vodja Alojzijevišča (1911–13), kpl. pri Sv. Roku (1913–14) in po izbruhu vojne kurat v Gaberju pri Štanjelu (1914–18). Še pred koncem vojne, apr. 1918, ga je nadšk. Sedej poklical v Gor. za kanclista v nadšk. pisarni, kjer je uredil razdejani arhiv. Obenem je bil imenovan za kpl. pri Sv. Roku (1918–20) in pri Sv. Ignaciju (1920–27). Dejansko je do povratka župnikov iz begunstva opravljal obe ti župniji in pomagal še v okoliških vaseh. Pri Sv. Ignaciju je bil tudi organist in pevovodja. Politična oblast ga je zaradi razvejane narodnostne dejavnosti preganjala in mu 1927 dokončno odbila it. državljanstvo. Bil je razrešen vsake službe (mesto kpl. pri Sv. Ignaciju je 1. okt. 1927 prevzel Ivo Juvančič) in 17. marca odšel v Slovenijo. Bil je sprejet v lj. škofijo in služboval na Brniku in zatem v Radomljah pri Kamniku (1928–36). Po prvi vojni se je veliko Slovencev, posebej s Primorskega, odselilo v Argentino. Škofa Sedej in Jeglič sta jim obljubila slov. dušnih pastirjev. Ko je lj. duhovnik Kastelic uvedel v Argentini redno dušno pastirstvo med Slovenci, je uvidel potrebo, da bi tamkajšnji Primorci dobili primorskega duhovnika, zato je povabil tjakaj D. Ta je 28. sept. 1936 dospel v Buenos Aires kot »izseljenski dopisnik« pri jug. konzulatu. Poslanik Izidor Cankar ga je pregovoril, da je odšel v Uruguay in tam duhovno oskrboval Slovence (kakih 300) in sploh Jugoslovane (kakih 3.000). S posebnim odlokom ministra Dragiše Cvetkovića je bil imenovan za začasnega honorarnega atašeja j si. poslaništva v Buenos Airesu s sedežem v Montevideu (Uruguay). Jan. 1937 se je preselil v Montevideo, delal kot konzularni izseljenski dopisnik tudi po spremembi polit. linije do 1950 in hkrati pastiroval med slov. in hrv. verniki. Bil je za kpl. pri slov. šolskih sestrah v Coloradu in Montevideu; predaval je v Slov. krožku, ki ga je sam ustanovil. Zaradi ugleda, ki ga je užival v cerkvenih krogih, ga je škof vključil v osrednji odbor Kat. akcije in ga imenoval za asistenta akademičark KA. Sodeloval je s Kastelicem in J. Hladnikom pri urejanju DŽ, vanj pisal pesmi, članke in razprave ter nabiral naročnike v Uruguayu. Deloval je tudi kot kpl. med uruguayskimi sestrami »Adoratrices«. Kar je imel, je razdelil med uboge, veliko trpel v bolnišnici zaradi zloma kolka in umrl v Duhovskem domu v Montevideu. Kot dijak v Gor. je rastel med Mahničevim in Krekovim vplivom; s sošolcem Beletom sta bila prefekta v dijašk. semen. Andreanumu (1908–09), kjer je ravnateljeval Josip Srebrnič, ustanovitelj lista NČ ter soustanovitelj in prvi preds. KTD. D. se je pridružil novi struji in dopisoval v NČ. Bil je brž kooptiran med odbornike KTD. Kot vodja Alojzijevišča je iz bornega dijaškega bivališča ustvaril moderno vzgojevališče in vpeljal vzgojni sistem domačnosti, tako da se je število dijakov zvišal od 45 na 80. V zavodu so mu pomagali prefekti Ciril Sedej, Peter Butkovič (PSBL III, 159–60), Lojze Res, Narte Velikonja. Kot organizator in javni delavec se je izkazal zlasti po prihodu v Gor. apr. 1918. Goriška je bila tedaj en sam kup ruševin. Vsi kulturni delavci so bili razpršeni. Kot odbornik KTD je prevzel in tako rešil opustošeno društveno trgovino in dejansko sam vodil KTD; za 11. avg. 1919 je sklical ostale odbornike na sejo (preds. Srebrnič je ostal v Jsli) in tu bil v priznanje za opravljeno delo izvoljen v preds. KTD. Na občnem zboru SKZSGor (26. febr. 1920) je bil imenovan za zvezinega tajnika in kmalu zatem še za odbornika PZGor. Tako je prišel v ospredje vsega obnovitvenega dela na Goriškem. Podprl je prizadevanje za povratek na Goriško E. Besednjaka, J. Bitežnika, F. Terčelja. Sodeloval je pri ustanovitvi GorS, GospL in M. Skupaj s tajnikom KTD Stankom Staničem sta na Plačati kupila stavbo za sedež Zadružne (potem Kat.) tiskarne in knjigoveznice, še največ zaslug je imel za obnovo in delovanje ZZGor (gl. njegov članek Zadružna zveza v Gorici, JAlm 1924, 68–72). Medtem ko je St. Brajša prevzel preds., je D. vodil tajniške posle (1918–27): uredil arhiv; vodil propagando, tako da je ZZGor zrasla od 80 na 170 članic; vodil operacije za zamenjavo avstr. kron; organiziral več tečajev mladih zadrugarjev. Bil je tudi član Odbora za obnovo Goriške, v katerem so sedeli zastopniki obeh narodnosti in skoro vseh strank; ta odbor je vršil propagando v korist vojnim oškodovancem, pošiljal spomenice in odposlanstva na ministrstva in rešil deželi milijone. Fašisti so besno napadali D. zaradi njegovih uspehov pri ZZGor, češ da ta gospodarsko vzdržuje razne slov. ustanove na Goriškem (KatK, KatT, GorS, GMD); fašistične feder. tajnik Caccese (PSBL III, 161) ga je javno zasmehoval z izrazom »pretonzolo«, a priznaval, da je D. duša in gibalo gor. zadružne organizacije; v fašist, glasilu L'Isonzo ga je napadal tudi po odhodu v Jslo zaradi žalnega govora, ki ga je imel D. pri zadušnici za ustreljenim Vlad. Gortanom v Kamniku. D. je s članki sodeloval v GorS, GospL, M, Našč, JAlm, ZbsvP; v Južni Ameriki je sploh nosil uradni naslov izseljenskega dopisnika in bil sotrudnik pri Dž. Pomemben je njegov članek v Slov. besedi O Krekovcih na Goriškem. Uveljavil se je tudi na glasbenem področju. V Gor. je kot travniški organist in pevovodja izšolal izboren mešani zbor, ki ga je ob slovesnostih spremljal orkester. Hkrati je bil vodja pevskega odseka pri PZGor, ki je štel okr. 80 pevskih zborov po deželi. D. je bii talentiran glasbeni samouk; razvil se je v dobrega glasbenega teoretika in skladatelja moderne smeri. Skladbe so mu skrbno oblikovane, melodično preproste, a harmonično dobro zveneče, vendar nekoliko obtežene z množico alteracij, modulacij in disonanc. Bil je urednik glasbene priloge v M (1922), poročal v revijah o glasbeni dejavnosti (M 1922, 29, 72, 192); CG 1928, 7–10), pisal glasbene ocene (M 1921, 96; Pevec 1930, II, 10), bil preds. iniciativnega odbora PZGor za shod dirigentov in organistov (1924), organiziral tečaj za organiste in pevovodje (1925) ter vodil akcijo za ustanovitev orglarske š. v Gor., za katero je izdelal tudi načrt (CG 1927, 153–54). Njegove kompozicije sta ocenila F. Kimovec in V. Vodopivec (M 1921, 95–96; 1922, 288). Kot praktični pevovodja je skladal v glavnem zborovske kompozicije, pa tudi Zbirko preludijev, Sonato v treh stavkih, dve koračnici. Skladbe mu je objavljal CG (Regina coeli 1910, Najslajši spev 1924, Božična 1925, Kar ima nebeško sonce 1932). V samozaložbi je objavil: Svetogorski kraljici (Gor. 1921), Dve evharistični pesmi za mešani zbor (Gor. 1922), Goriške trte (Gor. 1922, priloga M), Sedem Marijinih pesmi za mešani zbor (Gor. 1925). Devet njegovih pesmi je izšlo v pesmaricah GMD: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930) in Zdrava Marija (1933). Objavil je še: Jezik moj (Lj. 1932), Jugoslaviji (Lj. 1934), Pesem izgnancev (Lj. 1935), Slavospev (Lj. 1935), V skrivnostnem belem kruhu (tri evharistične, Lj. 1935), Slavnostna koračnica (Lj. 1935). Slika: IS 1926, 367.

Prim.: ŠematGor pass.; PrimL 1911, 20.7.; 1912, 12. in 19.9.; ZbsvP 1920, 20, 135; M 1921, 315; GospL 1922, št. 1; JAlm 1923, 194–204; 1924, 68; 1925–30, 106; SBL I, 139; NašC 1924, 21, 44, 241, 253; CG 1927, 153–54; Luč 1928, 66–81; MaliL 1928, 23. 3.; L'Isonzo, Gorizia, 1929, 2. 11.; 21. 11.; 23. 11.; Fr. Caccese, Un anno di vita fascista nella Provincia di Gorizia, Gorizia 1927, 49–50; Gabršček, II, 237, 565, 568, 569; J. Proháska, Jihoslované v Italii, Praha 1938, 118–119; N. Kuret, Slov. knjiga, Lj. 1939, 193; MohBibl 329, 346, 406; Koleričeva 9, 13, 29; Slov. beseda, Buenos Aires 1957, št. 8, 82; Duhovno življenje, Bs. Aires 1962, št. 8, 502; SvSl 1962, 19. 4.; Klinec, GMD, 50, 76; KatG 1970, 30. 4. in 7. 5.; Trobina, 188; Zbornik od 50-letnici GMD, Gor. 1974, 92–97; Š. Bulovec, Prešernova bibliografija, Maribor 1975, 303; podatki A. Oreharja iz Bs. Airesa 15.3.1977; Janez Hladnik, C. g. D. D., KatG 1962. 21, 2; Msgr. J. Hladniik, Od Triglava do Andov, Gor. 1978 19771, 165–6 (Od Triglava do Andov, Gor. 1978 [1977], 165–6 (navaja datum smrti 10. apr. 1961). Tri obletnice Papirnice Količevo, 2. dop. izd. 1975, 32, 34–5.

R. K. in Lc.

Klinec, R., Lisac, L.: Doktorič, David Fortunat (1887–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi174624/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine