Dobrila, Juraj (1812–1882)

DOBRILA, Juraj (Jurij Dobrila, Jurič Dobrila, Giorgio Dobrila), narodni buditelj, dobrotnik, škof (r. 16. 4. 1812, Ježenj, Veli Ježenj, Hrvaška; u. 13. 1. 1882, Trst, Italija). Oče Ivan Dobrila, tkalec, kmet, mati Katarina Dobrila, r. Živčić. Pranečaka Simon (Šime) Červar, duhovnik, in Đuro Červar, politik.

Rojen je bil v revni kmečki družini z osmimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v bližnjem Tinjanu 1820–24. Kot perspektivnemu učencu mu je njegov učitelj, kaplan Ivan Radetić, zagotovil brezplačno namestitev in hrano v frančiškanskem samostanu v Pazinu, kjer se je 1824–26 šolal na nemški pripravnici, nato pa so ga frančiškani poslali na gimnazijo v Karlovac (1826–32). Študij filozofije je nadaljeval v Gorici (1832–34), kjer je nato še nadaljnja štiri leta študiral teologijo v tamkajšnjem semenišču (1834–38). Ob šolanju si je služil kruh s poučevanjem otrok premožnejših družin. V duhovnika je bil posvečen 1837. Naslednji dve leti je opravljal službo kaplana v Munah (danes Vele Mune, Čičarija, Hrvaška) in Hrušici (Brkini). 1839 je začel doktorski študij na dunajskem Avguštineju, kjer je spoznal veliko pomembnih osebnosti, ki so zaznamovale politično in družbeno življenje monarhije v 19. stoletju; mdr. je bil v njegovem letniku bodoči škof Josip Juraj Strossmayer. Iz teologije je 1842 doktoriral z disertacijo Nauka crkvenih otaca o sakramentu ispovjedi. Zatem mu je bila dodeljena služba kaplana in nemškega pridigarja pri cerkvi sv. Antona v Trstu, kjer je bil tudi katehet in ravnatelj dekliške šole (1844). 1849–54 je postal ravnatelj novega tržaškega semenišča za četrti letnik bogoslovcev, kjer je predaval pastoralno teologijo. 1852–53 je bila v Istri huda lakota. Da bi pomagal ljudem, je ustanovil dobrodelni odbor in zbral 50.000 goldinarjev za revno prebivalstvo. Od 1854 je bil kanonik in stolni župnik v stolnici sv. Justa v Trstu ter svetovalec škofijskega sodišča za zakonske spore.

Po smrti poreško-puljskega škofa Antonia Peteanija je ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf cesarju Francu Jožefu napisal pismo, v katerem je Dobrilo priporočil kot edinega primernega kandidata za Peteanijevega naslednika. Predlog je bil sprejet in papež Pij IX. ga je 1857 imenoval za poreško-puljskega škofa. V goriški stolnici sv. Hilarija in Tacijana ga je 1858 posvetil tamkajšnji nadškof Andrej Gollmayer. Pri ustoličenju je rojakom kot škof spregovoril v hrvaškem jeziku, kar je bilo v tistem obdobju za (cerkvene) oblasti nesprejemljivo, imelo pa je velik politični in mobilizacijski pomen za ljudstvo. Po smrti tržaško-koprskega škofa Jerneja Legata je bil 1875 imenovan za njegovega naslednika. Vlogo škofa je sprejel zaradi vztrajnih nasprotovanj italijanskih nacionalistov in z željo, da bo lahko še naprej širil narodno zavest ter deloval kot narodni in gospodarski buditelj v Istri. Nasprotniki so ga imenovali »il vescovo contadino« (kmečki škof), ker je pomagal kmetom in se v prostem času ukvarjal s sadjarstvom. Med ljudi je pošiljal knjige v hrvaškem jeziku z željo, da izobrazi in oblikuje zavest preprostega naroda, med Hrvate knjige Društva sv. Jeronima v Zagrebu, med Slovence pa knjige Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Poslanstvo je videl tudi v vzgoji duhovnikov, da zaznajo potrebe ljudstva. Bistre dečke iz Istre je pošiljal v boljše (osnovne) šole in jim financiral študij. Ustanovil je osemdeset štipendij, nekaj tudi za slovenske dijake. Čeprav je v škofijah, kjer je služboval, dobro gospodaril in izboljšal versko, a tudi življenje ljudi na splošno, je živel skromno in varčeval za gradnjo semenišča za istrske dijake, česar mu zaradi pomanjkanja sredstev in nasprotovanja oblasti ni uspelo uresničiti. Privarčevani denar je namenil dijaškim ustanovam. Bil je soustanovitelj Bratovščine hrvatskih ljudi v Istri s sedežem v Kastvu, ki naj bi podpirala istrske dijake.

Že za časa šolanja in študija v Karlovcu in Gorici je Dobrila sprejel ideje ilirskega gibanja ter se 1848 politično opredelil, ko je postal član Slavjanskega društva v Trstu. Prijateljevanje s Strossmeyerjem je nanj vplivalo tako, da je sprejel južnoslovansko idejo, ki jo je z Dinkom Vitezićem širil v Istri in na Kvarnerskih otokih. Prvi je sistematično vzgajal in izobraževal mlado inteligenco v narodnem duhu, da je bila sposobna prve širše konfrontacije z italijansko-nemškim vladajočim slojem. V Trstu je nadaljeval z delom narodnega buditelja in dobrodelnostjo, pri čemer si je še dodatno prizadeval za (versko) izobrazbo duhovščine in istrskih šolarjev ter nasploh vse tamkajšnje populacije. Pri tem je navezal stike s slovenskimi in hrvaškimi narodnimi delavci (Dinko Vitezić, Antun Karabaić, Mate Jurinac, Franjo Feretić, Vjekoslav Spinčić, Matko Laginja, Matko Mandić, bratje Trinajstić idr.), ki so se borili za svoje pravice. Podpiral je številne slovenske pobude, mdr. je pozdravil ustanovitev Slovenske matice (1864) in bil njen član.

Z vlogo škofa je postal virilist istrskega deželnega zbora v Poreču od njegove ustanovitve 1861 do 1867 (ko se je zaradi vse večjih pritiskov Italijanov prenehal udeleževati sej), kjer je branil pravice hrvaškega naroda. Podprl je predlog poslanca Mata Jurinca, da bi zapisnik sej deželnega zbora pisali tudi v hrvaškem jeziku, a ju je italijanska liberalna večina preglasovala. 1861–73 je bil poslanec v dunajskem parlamentu, kjer je zagovarjal gospodarske interese Istre ter rabo hrvaškega jezika v šolah, uradih in zavodih. Vključeval se je v politične, gospodarske in socialne razprave. Omogočil je izgradnjo cerkve sv. Frančiška Asiškega v Juršićih. Bil je zagovornik znižanja državnih davkov v Istri. Največ moči je usmerjal v ustanovitev slovenskih in hrvaških šol, a je večina v parlamentu onemogočala uresničitev njegovih pobud.

Sodeloval je na prvem vatikanskem koncilu (1869/70), kjer je skupaj s škofom Strossmayerjem, zastopal manjšino, ki se ni strinjala z dogmo o papeževi nezmotljivosti, saj naj bi to oviralo ekumenski dialog. Pred glasovanjem je s skupino somišljenikov zapustil Rim. Kljub nasprotovanju omenjeni dogmi je pozneje objavil zapis koncilskih sklepov in sprejete verske resnice. V rokopisu je zapustil zgodovino prvega vatikanskega cerkvenega zbora.

Po nemški predlogi je 1854 prevedel molitvenik Otče, budi volja tvoja!, ki je postal molitvena in poučna knjiga za Istrane, hkrati pa narodni priročnik, ki je pomagal preprostim ljudem graditi odnos do svetega. Delo je bilo že za časa Dobrilovega življenja štirikrat, pozneje pa še večkrat ponatisnjeno in je služilo kot liturgična knjiga v istrskih cerkvah, zlasti za popoldansko bogoslužje. S pomočjo molitvenika so se ljudje učili brati v maternem jeziku.

1870 je na pobudo Janeza Bleiweisa sodeloval pri ustanovitvi časopisa Naša sloga, prvega v hrvaščini izdanega časopisa v Istri, ki je do 1899 izhajal v Trstu, pozneje v Pulju. Po njegovi smrti je izšel molitvenik Mladi bogoljub (1889), ki ga je priredil za mlade.

Cesar Franc Jožef ga je 1862 odlikoval z redom železne krone za zasluge na versko-prosvetnem področju. Po njem je poimenovana univerza v Pulju (Sveučilište Jurja Dobrile u Puli). Njegova podoba je bila na bankovcu za deset kun. 2005 je bila obnovljena in odprta za javnost njegova rojstna hiša. V Tinjanu, Pazinu in po drugih krajih v Istri so mu postavili spomenike, v Poreču je Trg Jurja Dobrile s kipom v parku, po njem so poimenovane številne ulice.

Dobrila Juraj, poreško-puljski in tržaško-koprski škof, r. 16. apr. 1812 v Ježnju pri Tinjanu v Istri, u. 13. jan. 1882 v Trstu. Sin siromašnih staršev z veliko družino je obiskoval osnovno šolo v Tinjanu, študiral gimn. v Karlovcu, filozofijo in teol. v Gorici, bil 1837 ord., šel po 2 letih kaplanske službe v Munah in Hrušici v Avguštinej na Dunaj, odkoder se je 1842 vrnil kot dr. theol. Nameščen je bil za kaplana pri novem sv. Antonu v Trstu, 1849 imenovan za ravnatelja novega tržaškega semenišča za bogoslovce četrtoletnike, katerim je predaval pastoralno teologijo. 1854 je postal kanonik in stolni župnik v Trstu, 12. okt. 1857 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa in 2. maja 1858 konsekriran (prvi pastirski list ZD 1858, 89). Po smrti škofa Legata je bil 25. maja 1875 imenovan za njegovega naslednika. Tako je med Slovenci deloval nad 20 let. Kot poreško-puljski škof je pozdravil ustanovitev MS (N 1864, 152) in pristopil kot ustanovni član. Ko je prišel kot škof v svojo ožjo domovino, je zastavil vse moči, da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno in gospodarsko dvigne. Z narodom je živel v tako tesnem stiku, da so ga nasprotniki porogljivo nazivali »vescovo contadino«. Delal je za povzdigo ljudskega šolstva, pošiljal med ljudi nebroj knjig za probudo nar. zavesti in širjenje ljudske izobrazbe. Zlasti si je prizadeval, da bi vzgojil domačih duhovnikov, ki bi imeli srca za potrebe ljudstva. Zato je s podporami omogočal študije sinovom siromašnih staršev, snoval semenišče za istrske dijake in v ta namen založil veliko vsoto, ki si jo je s skrajnim varčevanjem prihranil. Ko ni mogel načrta izvršiti, deloma zaradi pomanjkanja sredstev, deloma zaradi nasprotovanja, je namenil denar za dijaške ustanove. V istrskem dež. zboru, kjer je imel glas kot virilist, je prostodušno in odločno branil pravica hrv. ljudstva; v drž. zboru na Dunaju (od 1861) je z enako vnemo zastopal gospodarske interese Istre. Zaradi rodoljubja in neustrašenega nastopa si je nakopal mnogo nasprotstva, a tudi najhujši nasprotniki niso mogli odreči spoštovanja skromnemu in nesebičnemu možu. Za Istrane je napisal poučno in molitveno knjigo Oče budi tvoja volja (Trst 1854, 9. izd. 1908), po njegovi smrti je izšel Mladi Bogoljub (Trst 1889). 1869/70 se je udeležil vatikanskega koncila in bil med škofi manjšine. V rokopisu je zapustil zgodovino tega cerkvenega zbora. Strossmayer, s katerim sta se spoznala 1840 na Dunaju, je večkrat rekel, da je D. od Boga samega poslani apostol Istre. — Prim.: N 1858, 167; ZD 1882, 36, 44; Kres 1882, 120; LZ 1882, 123; KMD 1883, 90; Slovenec 1882, št. 6; Mentor V, 261; Kalac, Biskup JD (Pazin 1912); Oberški, Bogosl. Smotra 1924, 29. Lkn.

Dobrila Juraj, poreško-puljski in tržaško-koprski škof, apostol Istre, r. 16. apr. 1812 v vasici Ježenje pri Tinjanu v Istri, u. 13. ;jan. 1882 v Trstu. Sin siromašnih staršev Ivana, kmeta, in Katarine Zivčič je obiskoval osn. š. v Tinjanu, ki jo je vodil kpl. Ivan Radetič, nemško pripravnico v Pazinu, humaniora (4.–6. gimn.) v Karlovcu, filozof. (7.–8. gimn.) in teolog, v Gor. Trž. škof Matej Ravnikar ga je 11. sept. 1837 posvetil v duhovnika in poslal za kpl. v Mune v Čičarijo in od tu za kpl. v Hrušico. Ker se je odlikoval po izrednih zmožnostih in vrlinah, ga je škof 1839 poslal v Avguštinej na Dunaj. Na dunajski U je 1842 z odličnim uspehom doktoriral iz teologije. Vrnil se je v Trst in bil kpl. in nemški pridigar pri Novem Sv. Antonu ter katehet in ravnatelj dekliške š. Leta 1849 je bil imenovan za ravnatelja novega trž. semenišča za bogoslovce četrtoletnike in za prof. pastoralne teologije. Trije prvi letniki so ostali v gor. bogoslovju. V letih 1852–53 je zavladala v Istri strašna lakota. D. je sestavil dobrodelni odbor in zbral za lačne v Istri nad 50.000 florintov. 1854 je postal kanonik in stolni žpk v Trstu. Ko je v Poreču umrl škof Anton Peteani, Goričan po rodu, ga je lj. knezo-škof Anton Alojzij Wolf priporočil cesarju Francu Jožefu za škofa v Poreču: »Veličastvo! Dobrila je za to škofijo najbolj vreden in sposoben. Prav je, da tako verno ljudstvo dobi po tolikih stoletjih škofa, ki mu bo oznanjal evangelij v materinem jeziku!« Pij IX. ga je 12. okt. 1857 imenoval za poreško-puljskega škofa in gor. nadškof Andrej Gollmayer ga je 2. maja 1858 v Gor. posvetil v škofa. Tako je novi poreško-puljski škof po dolgih stoletjih prvi spregovoril svojim rojakom v hrv. jeziku. Svoj prvi pastirski list je 16. maja 1858 izdal tudi v hrv. jeziku (ZD 1858, 89). Kot kmečki sin je zastavil vse svoje moči, da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno in gospodarsko dvigne. Z narodom je živel v tako tesnem stiku, da je kmetom delil boljša semena in žveplo za žvepljanje trt, sam je na svojem vrtu obrezoval sadno drevje, tako da so ga nasprotniki porogljivo nazivali »il vescovo contadino«. Udeležil se je I. vatikanskega cerkvenega zbora (1869–70) in je podobno kakor trž. škof Jernej Legat ter križevski unijatski škof Jurij Smičiklas podprl djakovskega škofa Strossmayerja, ki je zaradi ekumenskih razlogov nasprotoval proglasitvi papeževe nezmotljivosti. Vendar je D. pozneje uradno objavil vse koncilske zaključke in tudi to versko resnico. Kot škof poreško-puljski in kasneje tržaško-koprski je bil virilist, član dež. odbora v Poreču od 6. apr. 1861 do smrti. Dež. zbor v Poreču ga je izvolil za poslanca v dunajskem parlamentu (1861–1867). V deželnem zboru v Poreču je Dobrila podprl predlog posl. Mata Jurinca, naj bodo sejni zapisniki tudi v hrv. jeziku, a it. liberalna večina je predlog odbila; zagovarjal je uporabo hrv. jezika v šolah, uradih, zavodih itd.; nastopal v polit., gospodarskih in socialnih vprašanjih, o stroških za gradnjo c. in župnišč, o cestah in bolnišnicah, o dež. štipendijah za dijake, o znižanju drž. davkov za Istro. Zlasti se je potegoval za slov. in hrv. šole, naj vsi uradniki znajo tudi hrv. in slov. jezik, toda it. večina je redno vse to odbijala. Tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu je zagovarjal hrv. in slov. narodne pravice, govoril o dajatvah in zemljiški knjigi, zahteval ustreznih ukrepov, da se odpravi beda v Istri, kjer so ljudje jedli hrano brez soli. Sodeloval je tudi s češkimi poslanci. Na oster napad v dež. zboru v Poreču je D. odgovoril: »Slovani, ki tvorijo dve tretjini istrskih prebivalcev, še spijo, toda, gospodje, kdor spi, še ni umrl. Ta se bo zbudil. A najbolj uspešno sredstvo, da se zbudijo, je kršitev njihovih naravnih pravic« Avstrij. ministru Ungeru, sovražniku Slovanov, pa je zaklical: »Gospodje, tri stvari so, v katerih značajen človek ne popušča. Mati ni rodila Dobrile, da bi popuščal v zadevah vere, narodnosti in zvestobe cesarju!« Po 17-letnem delu v Poreču je bil 25. maja 1875, po smrti trž. škofa Jerneja Legata, imenovan za trž.-koprskega škofa. Tako je med Slovenci deloval nad 20 let. Tudi v Trstu je nadaljeval z verskim, dobrodelnim in narodnim delom. Navezal je stike s hrv. in slov. narodnimi delavci, ki so se borili za napredek svojega ljudstva na narodnem, polit. in gospodarskem polju. Že 1848 se je vpisal v »Slavjansko društvo«, kasneje je kot trž. škof podpiral številne slov. pobude; tako je pozdravil ustanovitev Slov. matice in bil njen član. Bil je pravičen tudi do Italijanov, naglašal pa je, da mora bolj skrbeti za Hrvate in Slovence kot zanje, ker da so bolj potrebni njegove pomoči. Zaradi rodoljubja in neustrašenega nastopa si je nakopal mnogo nasprotnikov, a tudi ti mu niso mogli odreči spoštovanja zaradi velike nesebičnosti. Nadvse si je prizadeval, da bi vzgojil čim več narodno zavednih duhovnikov in laikov. Bistre dečke je pošiljal v osn. š. v Kastvu in potem v reško ali senjsko gimn. Bil je soustanovitelj »Bratovščine hrv. ljudi u Istri«, s sedežem v Kastvu, ki naj bi podpirala istrske dijake. Snoval je semenišče za istrske dijake in v ta namen vložil veliko vsoto, ki si jo je bil z velikim varčevanjem prihranil. Ker ni mogel načrta izvršiti zaradi pomanjkanja sredstev in nasprotovanja, je namenil denar za dijaške ustanove. Sam je ustanovil 80 štipendij, nekaj za slov. dijake. Delal je za povzdigo ljudskega šolstva, pošiljal med ljudi knjige za pobudo narodne zavesti in širjenje ljudske izobrazbe: med Hrvate knjige Društva sv. Jeronima v Zgbu, med Slovence pa knjige Družbe sv. Mohorja v Clcu. Istrski Hrvati niso imeli političnega lista. Na nasvet dr. Janeza Bleiweisa je sodeloval pri ustanovitvi lista »Naša Sloga«, ki ga je urejeval trž. duhovnik Anton Karabaić. List je izhajal sprva (1870) dvakrat na mesec, nato je postal tednik in je izhajal do prve svetovne vojne. Ko je bil D. ravnatelj v trž. semenišču, je spisal molitvenik Oče, budi volja tvoja! (Trst 1854; do leta 1964 17 izdaj). Ta molitvenik je postal med Hrvati »narodna čitanka«, iz katere so se otroci učili branja. Sestavil je tudi molitvenik za mladino Mladi bogoljub, ki pa je izšel po njegovi smrti 1889. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval 1862 z redom železne krone za zasluge na versko-prosvetnem področju. V rkp. je zapustil zgodovino prvega vat. cerkv. zbora. Škof Strossmayer, s katerim je D. študiral v Avguštineju na Dunaju in mu je do smrti bil velik prijatelj, je večkrat rekel, da je bil D. od samega Boga poslani apostol Istre. V NG 1926 so bila objavljena Nekoja pisma biskupa D-e.

Prim.: SBL I, 138; N 1858, 167; ZD 1882, 36, 44; Kres 1882, 120; LZ 1882, 123; Cvjetko Rubetić, Vjekopis dr. J. D., Zgb 1882; Biskup dr. J. D. Spomen knjiga stogodišnjice njegova rodženja, Pazin 1912; Stojan Brajša, Prinosi za poznavanje Dobriline dobe, Hrvatska škola, Lj. 1916, 114–123; Oberški, Bogosl. Smotra 1924, 29; Nikola Žic, D. u istarskom saboru, Zgb 1936; Vinko Rapotec, Škof dr. J. D., politik in voditelj Istranov, PDk 1952, 148–9; F. Barbalić, Prvi istarski sabori (1861– 1877), Zgb 1954; Stojan Brajša, škof J. D. istrski preroditelj, KolGMD 1965, 29 s sl.; Božo Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, I., Pazin 1967, 211–254 in 319–21; Spomin slovesnega kronanja... 1896, Plesničar 392.

Brajša