Novi Slovenski biografski leksikon
DERGANC, Franc (psevdonimi Gregor Gornik, Sava, Hotimir, Kazimir pl. Radič, Rafael Mirt, Makso Mak, Vid Poljak, Stanko pl. Orlovič, Sava Radič-Mirt), kirurg, filozof, publicist (r. 26. 2. 1877, Semič; u. 30. 6. 1939, Ljubljana). Oče Štefan Derganc, posestnik, mati Uršula Derganc, r. Kapš (Kapsch, Kapisch). Žena Hedvika (Heda) Derganc, upravnica sanatorija Emona, sinovi Franc Derganc, ortoped, kirurg, fiziater, Mirko (Kazimir) Derganc, plastični in rekonstruktivni kirurg, univerzitetni profesor, Kristijan Derganc, (vojaški) kirurg, internist, in Viktor Derganc, radiolog, hčeri Martina Derganc, farmacevtka, in Zofija Derganc Pipan, farmacevtka.
Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo v Novem mestu (1889–1892), višjo gimnazijo pa v Ljubljani. Na dunajsko medicinsko fakulteto se je vpisal 1897 in 1903 promoviral za doktorja medicine. Že tam je začel s specializacijo v kirurgiji, nova spoznanja pa je pridobival tudi na klinikah na Danskem, v Nemčiji, Švici in Franciji. Skupaj z Nikom Zupaničem je 1901 izdajal mladinsko kulturno-politično revijo Jug, kjer je obravnaval tudi filozofska vprašanja.
Po diplomi se je zaposlil na Dunaju 1903–06, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer se je 1910 zaposlil v Deželni civilni bolnici. Od 1910 je tam vodil drugi kirurški oddelek, ki se je imenoval septični oddelek, 1911–22 pa prvi kirurški oddelek. Oba oddelka je 1922 združil in ju vodil do upokojitve 1932. Že 1908 je opozarjal na prevelik priliv bolnikov na kirurgijo ter zahteval zidavo novega kirurškega oddelka in osamosvojitev specialističnih operativnih strok iz okvira kirurgije. Na svojem oddelku je ustanovil otorinolaringološki, ortopedski in urološki odsek.
Uvajal je novosti iz kirurgije in tudi sam iskal nove poti dela. V nemških revijah (Zentralblatt für Chirurgie, Münchener medizinische Wochenschrift, Wiener klinische Wochenschrift) in v skupnem hrvaško-slovenskem strokovnem glasilu Liječnički vjesnik je objavljal dognanja o difuznem peritonitisu in pisal o uspehih zdravljenja gnojnega peritonitisa ter gnojnih infekcij velikih sklepov z izpiranjem z etrom. Napisal je več člankov o poškodbah lobanje s prolapsom možganov. Najbolj znana je bila njegova metoda subserozne apendektomije, ki se je uveljavila tako doma kot v tujini. O tem tipu operacije so se marca 1913 razpisali domači in tuji časopisi. Ker je bil zavzet tudi za popularizacijo kirurškega znanja, je poljudnozdravstvene članke objavljal v Slovenskem narodu in Slovencu.
Ob začetku prve svetovne vojne je bil vpoklican v vojsko in je kot vojaški zdravnik deloval do razpada Avstro-Ogrske, kar je njegovo kariero začasno zavrlo. Da je vzpostavil temelje slovenske kirurgije, je poleg delovanja v ljubljanski deželni bolnici 1912 ustanovil zaseben zdravstveni sanatorij Emona. Vodil ga je s pomočjo žene Hed(vik)e, ki je z dediščino dobila sredstva za izgradnjo in zemljišče, kjer je potem stal sanatorij, in treh sinov – Mirko je bil odgovorni zdravnik, Franc ml. kirurg ter Kristijan internist. V sanatoriju so poleg družinskih članov delali tudi priznani zdravniki specialisti, mdr. ortoped Bogdan Brecelj, kirurga Božidar Lavrič in Milan Žumer, ftiziolog Robert Neubauer, internist Ljudevit Merčun, ginekolog Venceslav Arko, rentgenolog Rudolf del Cott itd.
Od prihoda v Ljubljano si je prizadeval za izdajanje slovenskega zdravniškega glasila in za slovensko medicinsko terminologijo. Bil je pobudnik in prvo leto (1929) tudi urednik prvega slovenskega strokovnega medicinskega lista Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes; najpomembnejši nalogi revije sta bili spočetka vzpostavitev popolne medicinske fakultete in primerno zdravstveno izrazoslovje v slovenskem jeziku.
Že v srednji šoli v Ljubljani je z Dragotinom Kettejem izdajal tajno glasilo Klepetec, zaradi česar sta bila oba kaznovana s šolskim zaporom. Prijateljeval je tudi z Ivanom Cankarjem, čeprav je menil, da sta si po duši nasprotna. Kot dijak je objavljal pesmi v dijaškem listu Vesna (prve 1892 pod psevdonimoma Sava in Hotimir), kasneje v Ljubljanskem zvonu (1896 ciklus Vida, ki je izzval literarno polemiko; pod psevdonimi Kazimir pl. Radič, Rafael Mirt, Makso Mak), Slovenki, Vrtcu (npr. Od koče do palače, 1897, pod psevdonimi Gregor Gornik, Vid Poljak, Stanko pl. Orlovič) in pozneje v Zvončku (1920 in kasneje pod psevdonimom Sava Radič-Mirt). Kot pesnik ni imel posebnega pomena, a je pokazal literarno nadarjenost.
Derganc se je posvečal tudi filozofiji. V svojih spisih je zahteval, da naj bo bistvo filozofije v praktični etiki. V ontološkem oziru je bil dualist (ideorealist), v spoznavno-kritičnem pa nasprotnik dogmatizma in skepticizma. V Popotniku je 1920–28 objavil gradivo za filozofski slovar, kasneje pa izdal filozofsko knjigo Svetozor (1936). Nasploh je objavljal tako pesniška kot filozofska dela v Ljubljanskem zvonu (1902, 1917, 1919), Popotniku (1919–28) in drugod.
Z ženo Hedo Derganc sta imela sedem otrok, štirje sinovi so postali zdravniki, dva kirurga, eden internist, eden pa radiolog. Po sinu Francu Dergancu ml. se imenuje bolnišnica v Šempetru pri Gorici. Dergančev zasebni zdravstveni sanatorij Emona je bil po vojni 1945 nacionaliziran (stavbo so uporabljali organi za notranje zadeve), nato so bili po 1963 v njem prostori Slovenskega zdravniškega društva, kasneje pa je bila stavba vrnjena družini. Njegovo rojstno hišo v Semiču so potomci 1983 podarili Zvezi paraplegikov Slovenije, ki jo uporablja kot počitniški dom. Na vrtu domačije sta Občina Semič in Sadjarsko društvo Bele krajine uredila vzorčni sadovnjak.
Slovensko zdravniško društvo svojim članom podeljuje priznanja dr. Franca Derganca za medicinsko publicistiko, saj je bil ob bogatem strokovnem znanju tudi literarno in filozofsko nadarjen ter zavezan slovenskemu narodu in jeziku. Po Dergancu je poimenovana ulica v Štepanjskem naselju v Ljubljani.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine