Primorski slovenski biografski leksikon

Derganc Franc(i), zdravnik, profesor medicinske fakultete, strokovni pisatelj, r. 2. maja 1911 v Ljubljani, u. 10. maja 1973, pokopan v Šempetru pri Gorici. Oče Franc, zdravnik, lastnik sanatorija Emona. Medicino študiral v Lj. in Zgbu, nato še v Pragi. Promoviral na medicinski fak. v Bgdu. Specializacijo iz kirurgije je začel 1938 v Lj., se dve leti izpopolnjeval na urološki (prof. Chevassu) in ortopedski (Mathieu) v Parizu. 1941 postal asistent-pripravnik na kirurgični kliniki v Lj. in opravil marca t.1. v Bgdu specialistični izpit iz kirurgije. Ob okupaciji Sje se je takoj pridružil OF in z dr. Lavričem, dr. Bogdanom Brecljem, Žumrom in drugimi sodeloval pri zdravljenju ranjenih borcev-ilegalcev (Ferdo Kravanja - Peter Skalar, Golob itd.). Skupina teh zdravnikov je skrbela za prvo najnujnejšo opremo (kompleti kirurškega instrumentarija) partizanskih bolnišnic, pa tudi za vzgojo medicincev, izbranih za delo v partizanih. Jun. 1942 je bil skupaj z dr. Žumrom aretiran in obsojen na štiri leta in pol ječe ter nov. t.1, odgnan v zapore v Italijo (Bologna, Castelfranco Emilia, Modena, Verona, Trento). Dec. 1943 se je iz zaporov vrnil v Lj. in po krajšem bivanju tu odšel v partizane k IX. korpusu na Lokve. Kot kirurgu-specialistu mu je bila zaupana kirurška ekipa, ki je do konca vojne obdelala 163 ranjencev in skoraj enako število še v bojih za Trst. Kadar kirurška ekipa ni bila udeležena v bojih, se je njen šef D. zadrževal v bolnišnici SVPB »Pavla« (tu je opravil 23 operacij) ali v SVPB »Franja« (tu opravil 104 operacije), dalje je opravil še sedem drugih operacij in 11. maja 1945, ko je bilo na Goriškem gradu ubitih 15 jsl vojakov, ranjenih pa nad 50, je tudi oskrbel vse te ranjence. Kot asistent na ortopedski kliniki v Lj. je po vojni delal istočasno tudi v bolnišnici za osteoartikularno tuberkulozo v Valdoltri in še kasneje v Rovinju. V Valdoltri je uvedel najnovejše konservativne in operativne metode zdravljenja, tako da je ta zavod postal Zvezni inštitut za osteoartikularno tuberkulozo (od 1946). 1949 je bila bolnišnica za osteoartikularno tuberkulozo ustanovljena za SRS v Šempetru pri Gorici, D. pa je bil imenovan za njenega honorarnega direktorja. Ko se je ustanova 1957 preselila v Valdoltro, je D. prešel v Lj. in postal t.1. izredni profesor za fizikalno medicino in ortopedijo na medicinski fakulteti, kjer je bil 1960 izvoljen za prodekana. V tej dobi je prevzel organizacijo na novoustanovljeni Bolnišnici za predšolsko invalidsko mladino v Stari gori pri Gorici in iz nje napravil ustanovo, ki je postala prva tovrstna ustanova v SFRJ ter prvi center za rehabilitacijo spastikov v tem delu Evrope. Kot profesor ortopedije je za študente napisal nekaj učbenikov, tako: Osnovni pojmi iz ortopedije za srednje medicinske šole (1952), dalje Osnovni pojmi iz fizioterapije za srednje medicinske šole (1953), Osteoartikularna tuberkuloza za medicince (1955), Osnove fizikalne terapije (1969), Osnove sodobne rehabilitacije invalidov, 2. izpop. izd. (1972). Veliko je tudi število (nad 40) njegovih razprav, med njimi: »Ali veš, zdravnik, svoj dolg?«, Razvoj medicinske rehabilitacije v SR Sloveniji, Razvojno prizadeti otroci na lokomotornem aparatu v SR Sloveniji itd. Memoarskega značaja je njegova knjiga Okrvavljena roža (1971) s podnaslovom Spomini partizanskega zdravnika. Dalje je uredil knjigo Bolnica za predšolsko invalidno mladino Stara gora 1952–1962, (izšla 1962), v katero je tudi sam prispeval štiri študije, ter Osteoartikularna tuberkuloza v Sloveniji (1955). Za svoje delo Razvojno prizadeti otroci... je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1960). Plodno je tudi sodeloval v SZD, pa tudi v inozemskih strokovnih društvih; tako je bil član SICOT (od 1958), član uredn. odbora revije Acta chirurgica Iugoslavica. Bil je velik ljubitelj glasbe (pianist) in izreden humanist-človekoljub. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj; tako je bil nosilec Reda zaslug za narod III. stopnje, Reda za delo III. stopnje in od 1970 častni član SZD. Po njem je (od 1974) imenovana Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica v Šempetru pri Gorici.

Prim.: ULjBB I, 359–60; II, 444–5; ZdrV 1970, 6, 282; Poslanstvo 515–38; TV–15 1971, 22, 7; Delo 1973, 11. maja (parte); Prof. dr. F. D., PrimN 1973, 21, 3; Umrl je zdravnik-komunist, TV–15 1973, 21, 5; Marijan Drobež, dr. Aleksander Nardin, Za trajni spomenik prof. dr. F. D., Delo 1973, 141, 2; Goriško bolnico bodo poimenovali po pokojnem dr. F. D., PDk 1973, 129; Ciril Zupanc, Novogoriška bolnišnica poimenovana po prof. dr. F. D., PrimN 1974, 25, 4; [isti], Profesor dr. F. D., v knjigi: Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica 1945–1975, Šempeter pri Gorici 1975, 2–3 s sl.; MSE I, 357.

Brj.

Brecelj, Marijan: Derganc, Franc (1911–1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007350/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine