Novi Slovenski biografski leksikon
DEBELJAK, Anton (Tone Debeljak, Ante Debeljak, Antonio Debeljak; psevdonimi Unilij, Aho Juani, Cato Criticensis, Cato Criticus, Cato iz utice, A. Dolinšek, Francevič, Anatolij Francevič Tolstoj, Dr. N. Maren, Nemo Omen, Nikolaj, Parl Ante, A. Potočan, Veramor Sila, J. Šega, Šegovščan, Filip Francevič, Dr. Akakia itd.; šifre dr. D, A. D., A. D-k. D., D. A. I. Š. itd.), pesnik, esejist, publicist, prevajalec, filolog (r. 25. 10. 1887, Šegova vas; u. 24. 10. 1952, Lovran, Hrvaška, pokopan v Ljubljani). Oče Franc Debeljak, kmečki delavec, priložnostni zidar, mati Ivana Debeljak, r. Krajec.
Družina se je iz Šegove vasi že pred prvo svetovno vojno preselila v zaselek Matevljek. Dva razreda osnovne šole je 1895–97 opravil na Taboru v Loškem Potoku, ostale v Novem mestu, kjer je živel pri stricu. Tam je 1900–08 obiskoval gimnazijo in se ves čas preživljal z inštrukcijami. Študiral je romanistiko na filozofski fakulteti na Dunaju (1908–11) in na univerzi Sorbona v Parizu (1911–12), kjer je kot prvi slovenski romanist 1912 diplomiral. Na realki v Gorici je poučeval 1913–15, ko je bil med prvo svetovno vojno spomladi 1915 mobiliziran. Po letu in pol je bil vojaške službe zaradi astme oproščen. 1916–18 je poučeval na idrijski realki, nato v Ljubljani – sprva na drugi državni gimnaziji, od 1921 do upokojitve 1949 na prvi državni realni gimnaziji. Kot štipendist francoske vlade se je 1921–22 strokovno izpopolnjeval v Parizu in 1923 na Univerzi v Ljubljani doktoriral z disertacijo Achille Millien: étude littéraire et linguistique.
Prvo pesem z naslovom Čolnarjem je objavil 1908 v Domačem prijatelju in od tedaj dalje redno pod svojim imenom, številnimi psevdonimi in šiframi (navaja se jih kar 154, kar je največ med slovenskimi avtorji) ali anonimno objavljal pesmi, prozo, potopise, eseje, spomine, poročila o literarnem dogajanju v svetu ter prispevke o literarnoteoretičnih vprašanjih, sodobnih evropskih literarnih smereh (futurizmu, dadaizmu, nadrealizmu), jezikoslovnih vprašanjih, pa tudi o družbenih in političnih vprašanjih. Ob tem je veliko prevajal. Prevajal je iz kar trinajstih jezikov v slovenščino in iz slovenščine v francoščino, latinščino in staro grščino. Svoja dela in prevode je objavljal tudi v Franciji in na Hrvaškem.
Pesniti je začel pod vplivom futuristične poetike (prvi med Slovenci je v svojo pesem vključil avtomobil, slavil je lepoto hitrosti), vendar so v njegovi poeziji kasneje prevladale prvine ekspresionistične poetike. Njegova poezija je nastajala predvsem iz miselnih pobud. Po formi je pretežno tradicionalna, vendar z izvirno in domiselno metaforiko. Vztrajal je pri kitični urejenosti, gojil je celo klasični sonet ter hkrati uvajal avantgardne prijeme s futuristično in ekspresionistično metaforiko. Literarna veda ga z Vojeslavom Moletom in še nekaterimi drugimi avtorji umešča med novo romantiko in ekspresionizem ter mu pripisuje zasluge za stilne premike v takratni slovenski poeziji. Njegova poezija je bolj razvojno kot umetniško pomembna. Napisal je več kot 350 pesmi, nekaj tudi v francoščini. Eden od njegovih francoskih sonetov je 1938 izšel v francoski antologiji pesnikov, ki pišejo pesmi v francoščini. Objavil je dve pesniški zbirki, Solnce in sence (1919) in Tičistan (1940). Druga pesniška zbirka prinaša njegovo mladinsko poezijo. Med njegovimi pesmimi je najbolj znana hvalnica Moj sončni Loški Potok, ki je uglasbena postala neformalna potoška himna. Bil je avtor proze ter številnih esejističnih, potopisnih in spominskih del. Po kvaliteti izstopajo zlasti njegovi odlični potopisi, v katere je vključeval pregovore, besedne igre in reke, jezikovne posebnosti, botanične, zoološke in geološke značilnosti krajev ter zgodovinska dejstva.
Debeljak je bil izjemen prevajalec. Znal je sedemnajst jezikov. Poleg slovanskih jezikov je obvladal staro grščino in latinščino, večino sodobnih evropskih jezikov in nekatere orientalske. Prevedel je dela številnih uveljavljenih avtorjev iz angleščine (Louis Adamič: Kriza v Ameriki, 1932), flamščine (Charles De Coster: Ulenspiegel in Lam Dobrin, 1923), francoščine (Anatole France: Pingvinski otok, 1920), nemščine (Karl May: Old Surehand, 1930), portugalščine (Lopes Vieira: Amadis, 1925), španščine (Miguel de Cervantes: Zgledne novele, 1951), ruščine (Kornej Ivanovič Čukovskij: Šuri-Muri velikan, 1946) itd. Enega od vrhuncev slovenskega prevajanja je dosegel s prevodom Okroglih povesti Honoréja de Balzaca, s katerimi se je ukvarjal več kot dvajset let. Izšle so šele po njegovi smrti 1955 z letnico 1954. Prevod tega zahtevnega besedila izkazuje Debeljakovo izjemno jezikovno znanje. Prevajal je tudi poezijo. Iz francoščine je prevedel izbor sodobne francoske poezije. Antologija je izšla 1920 (z letnico 1919) pod naslovom Moderna francoska lirika. V Anthologie de la poésie Yougoslave des XIXe et XXe siècles (1935) in La poésie yougoslave contemporaine (1937) so bili objavljeni tudi nekateri njegovi prevodi pesmi slovenskih pesnikov v francoščino. V rokopisih so ostali njegovi prevodi italijanske lirike, Françoisa Villona, Omarja Hajama in Hafiza ter prevodi Franceta Prešerna v latinščino in staro grščino.
Z jezikoslovjem se je ukvarjal od študentskih let. Bil je odličen poznavalec slovenščine. Zanimala ga je zlasti etimologija, zvrstnost slovenskega jezika in slovaropisje. Z Vojtehom Strnadom je sestavil obsežen italijansko-slovenski slovar (1941). Bil je strokovnjak za rokovnjaški jezik. Imel je široko enciklopedično znanje, zaradi katerega so ga imenovali Matija Čop naših dni. Sodobnikom je ostal v spominu kot človek, ki nikoli ni bil brez papirja in svinčnika. Zbiral in zapisoval je predvsem jezikoslovno in etnološko gradivo.
Z Debeljakom se je na Slovenskem začelo najplodovitejše obdobje seznanjanja z romanskimi književnostmi. V obdobju med svetovnima vojnama je v slovenskih časopisih in revijah (mdr. v Ljubljanskem zvonu, Slovanu, Jutru, Slovenskem narodu, Slovenski ženi) in nekaterih hrvaških izšlo na stotine Debeljakovih zapisov o književnostih in kulturi romanskih narodov. Hkrati je v tuji periodiki objavljal prispevke o slovenski kulturi in književnosti. V zanj značilnem kulturnoporočevalskem slogu je obravnaval včasih posamezne literate, včasih celotna obdobja. Vzdrževal je tudi pisemske stike s številnimi tujimi književniki in znanstveniki, ne samo v Evropi, temveč tudi v Severni in Južni Ameriki ter celo na Madagaskarju (Claude Aveline, Alois Boehm, Karlo Häusler, Philéas Lebesgue, Oskar Loorits, Mičun M. Pavičević, Lucien Tesnière, Jean-Joseph Rabearivelo itd.). V tujino je pošiljal slovenske knjige, ki jih je kupoval za tuje slaviste, da bi pisali o slovenski književnosti.
Obeležje ima v Parku kulturnikov na Hribu v Loškem Potoku. Po njem se imenuje osnovna šola v Loškem Potoku.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine