Čermelj, Lavo (1889–1980)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

ČERMELJ, Lavo (Lavoslav Čermelj; psevdonimi:L. Č., Šlibarjev Polde, Peter Pavlovič, P. P., Forojuliensis), narodnoobrambni delavec, publicist, fizik (r. 10. 10. 1889, Trst, Italija; u. 26. 1. 1980, Ljubljana). Oče Josip Čermelj, delavec, mati Amalija Čermelj, r. Cotman.

Končal je nemško osnovno šolo in gimnazijo v Trstu. Po maturi 1909 je eno leto študiral pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je 1914 doktoriral iz fizike, 1915 pa iz matematike. 1911 je bil arhivar in knjižničar društva slovenskih dunajskih študentov Slovenija, 1912 izvoljen za predsednika. Zavzemal se je za oblikovanje podpornih skladov za ublažitev težkega socialnega položaja slovenskih študentov v univerzitetnih središčih, podpore pa bi prejemniki kasneje vrnili. Kot arhivar je 1909–10 deloval v akademskem ferijalnem društvu Balkan v Trstu. Zagovarjal je stališče, naj slovenski študentje ne opravljajo izpita za italijanski učni jezik, ker so možnosti, da bi se zaposlili na italijanskih srednjih šolah, neznatne. Hkrati se je zavzemal za oslabitev izrazito germanskega duha na primorskih, posebej tržaških državnih srednjih šolah. Na 4. shodu narodno radikalne mladine septembra 1912 v Ljubljani je zagovarjal ustanovitev slovenske univerze v Trstu, in ne v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno se je opredeljeval za antanto. 1914–18 je poučeval na Zasebni slovenski trgovski šoli v Trstu, 1916–17 je bil tudi nadomestni učitelj na zaposlovalnih tečajih Goriške slovenske gimnazije v Trstu. Aprila 1918 je bil imenovan za profesorja na novoustanovljenem oddelku z italijanskimi in slovenskimi vzporednicami za pomorske strojnike na državni obrtni šoli v Trstu, ki pa ga niso odprli. Ker kasnejših italijanskih oblasti oddelek ni zanimal, je prevzel pouk na že obstoječih italijanskih oddelkih obrtne šole. Sredi šolskega leta 1919/20 so ga premestili na slovensko nižjo gimnazijo v Idriji, konec marca 1920 pa proti njemu zaradi politične sumljivosti uvedli disciplinski proces in ga suspendirali. Po njegovi pritožbi so ukrep preklicali. Službo je zopet nastopil v obrtni šoli v Trstu. Med počitnicami 1921 so proti njemu ponovno uvedli disciplinski proces in ga za tri leta upokojili. Po pritožbi so mu kazen preklicali, upokojen je bil do začetka maja 1923. Pred komisijo druge instance so mu izrekli samo ukor. Vrnil se je na obrtno šolo, v začetku novega šolskega leta 1923/24 pa je ministrstvo za nacionalno ekonomijo preklicalo potrditev službe na obrtni šoli in ga odpustilo. Nato je do 1929 vodil dvorazredno trgovsko šolo, ki se je razvila iz enoletnega trgovskega tečaja, odprtega v šolskem letu 1922/23 pri Trgovskem izobraževalnem društvu (TID). Tečaj so odprli na Čermeljevo pobudo. Šola ni bila ne dovoljena ne uradno priznana, njena spričevala pa so priznavali v zasebnih in javnih podjetjih. 1925 je TID na Čermeljevo pobudo odprl večerne tečaje za slovenske trgovske vajence. Tečaje je Čermelj vodil do 1929, hkrati pa je 1921, 1922, 1924 in 1926 vodil zadružne tečaje Zadružne zveze Trst. 1920 je skupaj z Ivanom Regentom pri predsedniku vlade Francescu Saveriu Nittiju protestiral proti zaprtju slovenskih in hrvaških šol.

1923 je objavil strokovni deli Materija in energija v sodobni fiziki ter Boškovićev nauk o materiji-prostoru-času v luči relativnostne teorije, 1933 pa knjigo Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike. Prispevke z znanstveno vsebino je objavljal še v različnih revijah, ob poučevanju je bil dejaven tudi na kulturno-prosvetnem in publicističnem področju. 1919 je sodeloval pri ustanovitvi Višjega kulturnega sveta strokovnih in kulturnih delavskih organizacij ter pri izdajanju revije Njiva. Bil je predsednik odbora delavskega izobraževalnega društva Ljudski oder Trst. Ob napadu arditov na Delavski dom 1919 so ga aretirali v prostorih Ljudskega odra. Zaradi vključitve Ljudskega odra v organizacijsko strukturo socialnodemokratske stranke je julija 1920 iz njegovega odbora izstopil. 1922 je postal predsednik novoustanovljene osrednje zveze prosvetnih društev Političnega društva Edinost v Trstu Prosveta, od 1923 je bil njen tajnik. 1924 je ustanovil tednik Novice, za dnevnik Edinost pa 1924–28 vsak teden napisal poljudnoznanstveni članek. V Edinosti je 1922 zagovarjal uvedbo štetja in računanja po dekadičnem sestavu od števila 20 dalje (dvajsetena itd.), ki so ga na Slovenskem vpeljali v šolskem letu 1921/22. Poudaril je, da je dotedanji slovenski način štetja nastal pod vplivom nemščine. 1926 se je na njegovo mnenje v Edinosti, da se pojav življenja in mišljenja lahko razloži na podlagi naravoslovnih znanosti, odzval goriški teolog Andrej Pavlica. Nasprotoval je podmeni generatio aequivoca in dokazoval neuspešnost poskusov razlage življenja s pomočjo naravoslovja. Take trditve naj bi spodkopavale temelje slovenske moralnosti. Pavlici je Čermelj odgovoril, da je po preizkušnjah zadnjih let moralnost slovenskega naroda nedvomno trdna. V istem času je v jubilejni številki Edinosti (17. 1. 1926) ob petdesetletnici njenega izhajanja pisal o odpravljanju slovenskih in hrvaških srednjih šol po 1918 ter o posledicah Gentilijeve šolske reforme 1923, po kateri so bili v naslednjih letih v Julijski krajini odpravljeni zadnji razredi s poukom v slovenskem in hrvaškem jeziku. Od 1925 je bil dejaven kot odbornik tržaškega veslaškega kluba Sirena in Slovanskega društva za Društvo narodov v Trstu. 1927 je oblikoval izdajateljsko skupino Književna družina Luč pri založbi Tiskarna Edinost v Trstu in jo vodil do 1929. Po ukinitvi slovenskih časopisov in revij so na njegovo pobudo 1929 ustanovili zbirko Biblioteka za pouk in zabavo, ki je vsaj delno nadomestila dotedanje slovenske periodične publikacije. Že v dvajsetih letih 20. stoletja je začel sistematično zbirati dokumentacijo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem. Gradivo je pošiljal Jugoslovanski matici v Ljubljani, ta pa ga je uporabljala v svojih biltenih in ga posredovala jugoslovanskemu tisku.

1929 se je pred fašistično oblastjo umaknil v Jugoslavijo. V Ljubljani je bil 1930–32 pogodbeni, nato do 1935 stalni profesor na III. realni gimnaziji. Izvolili so ga tudi za predsednika ljubljanske sekcije Jugoslovanskega profesorskega društva. 1933 je bil soustanovitelj prirodoslovne revije Proteus, katere urednik je bil 1940–41 in 1947–69. V tridesetih letih 20. stoletja je objavil več poljudnoznanstvenih in pedagoško-didaktičnih publikacij (učbenikov) o astronomiji in geometriji. 1930 je objavil knjigo Ljudska astronomija, svojo prvo knjigo o astronomiji (v Gorici je izšla istega leta pod naslovom Osolnčje in osvetje, podpisan je bil kot Šlibarjev Polde), ki jo je predelano izdal 1934 kot učbenik z naslovom Kozmografija za višje razrede srednjih šol (do 1971 edini slovenski uradno potrjeni učbenik astronomije). Nadaljeval je z zbiranjem gradiva o razmerah v Julijski krajini in si prizadeval zahodno javnost seznaniti z vprašanjem Slovencev na Primorskem. 1930 je ob prvem tržaškem procesu predsednika Kongresa evropskih narodnosti Josipa Vilfana opozarjal, naj se pri Kongresu in tujih novinarjih zavzame za obtožene slovenske in hrvaške narodnjake, a se ni zgodilo nič. Naslednje leto je pripravil prilogo k Pastirskemu pismu jugoslovanskega episkopata o tamkajšnjih cerkvenih razmerah ter preganjanju Slovencev in Hrvatov, ki so ga marca 1931 brali v katoliških cerkvah. Zbral je tudi gradivo za poročilo o položaju jugoslovanske manjšine v fašistični Italiji, ki sta ga za Kongres evropskih narodnosti 1931 v Ženevi pripravila Vilfan in Engelbert Besednjak. 1935 je postal sodelavec Manjšinskega inštituta v Ljubljani, pri katerem se je posvetil vprašanjem slovenske manjšine pod Italijo in ustvaril temelje za znanstveno preučevanje njenega položaja. Izdal je številne narodnomanjšinske publikacije, mdr. 1936 Life-and-Death Struggle of a national minority : the Jugoslavs in Italy (slovenska izdaja Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 1965), ki je imela velik odmev v strokovnih krogih. Na osnovi te knjige ga je britanski Balkan Committee 1937 povabil v London, kjer je skupaj s predsednikom Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine Ivanom Marijo Čokom v dvorani angleškega parlamenta poročal o slovanski manjšini pod Italijo. Bil je načelnik publicističnega odseka Zveze in sodelavec njenega glasila Istra. Sredi tridesetih let 20. stoletja je postal član banovinskega odbora Jugoslovanske straže, bil je odbornik emigrantskega društva Tabor in vodil Primorsko akademsko starešinstvo v Ljubljani. Julija 1934 je nastopil na emigrantskem taboru na Grosupljem in zahteval priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Govor je vzbudil ostre odzive na italijanski strani. V stikih je bil tudi s pripadniki slovenskega ilegalnega protifašističnega boja v Italiji in s 1934 ustanovljenim odborom političnih delavcev, ki so si prizadevali obnoviti splošno narodno gibanje liberalnonarodnjaške smeri v Trstu. 1935 je papeškemu legatu, poljskemu kardinalu Augustu Hlondu, ob evharističnem kongresu v Ljubljani predal memorandum o preganjanju slovenskega in hrvaškega jezika v Julijski krajini. V Ljubljani je pripadal probritansko usmerjeni skupini iz liberalnega miselnega kroga. Na komemoraciji, ki jo je društvo Tabor septembra 1940 v Podutiku pri Ljubljani pripravilo v spomin na žrtve prvega tržaškega procesa, je opozoril, da se po številnih novih aretacijah pripravlja še večji proces v Trstu. Zaradi njegovega govora so bila na zahtevo Italije razpuščena vsa emigrantska društva v Jugoslaviji. V začetku 1941 je v London poslal posebno spomenico o nevzdržnih razmerah na Primorskem, ki so jo Britanci uporabili v protiitalijanski propagandi na radiu BBC.

Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 1941 je z Dragom Marušičem in Ivom Sancinom sklical primorske emigrante v Ljubljano. Osnovali so prostovoljsko Soško legijo, ki pa ni uspela razviti odpora proti okupatorju. Prispela je do Karlovca, od koder se je Čermelj s prostovoljci vrnil v Ljubljano. Tam so ga Italijani 20. aprila 1941 aretirali in ga julija prepeljali v rimske zapore. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 so ga pod obtožbo, da je netil iredentistično gibanje v Julijski krajini, pri čemer so mislili tudi na knjigo Life-and-Death Struggle of a national minority, obsodili na smrt in ga nato pomilostili ter obsodili na dosmrtno ječo. Kazen je prestajal v Portolongonu na otoku Elba. Po posredovanju mednarodnega Rdečega križa so ga konec januarja 1944 izpustili. Napotil se je v Trst, kjer je med tržaškimi sredinci obnovil svoje narodnoobrambno delovanje. KPS ga je ocenjevala kot nacionalista. Avgusta 1944 je odšel v partizane. Bil je podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje, član študijske komisije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in tajnik komisije za zahodno slovensko mejo. Po končani vojni 1945 je bil član Inštituta za mednarodna vprašanja pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. 1945 je kot strokovni izvedenec sodeloval na konferenci zunanjih ministrov velikih sil v Londonu in 1946 na mirovni konferenci v Parizu. 1947 je postal načelnik oddelka za zahodne meje na Inštitutu za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani, pozneje pri istem inštitutu pri Izvršnem svetu Ljudske republike Slovenije. Od 1947 do upokojitve 1959 je vodil oddelek za zahodno mejo in bil z Lojzetom Udetom izmenično direktor inštituta (vsako drugo leto). Po vojni ga je nadzirala Uprava državne varnosti, v času njegovega vodenja inštituta so v slovenskem političnem vrhu neutemeljeno sodili, da pod njegovim vplivom v inštitutu vlada ozračje nacionalizma. Napisal je več knjig spominov: Ob tržaškem procesu 1941 (1962), Spomini na moja tržaška leta (1969), Med prvim in drugim tržaškim procesom (1972).

Ob obsežnem obravnavanju položaja primorskih Slovencev v 20. stoletju se je po vojni ukvarjal še z drugimi znanstvenimi in strokovnimi vprašanji. 1948 je objavil delo V svetu atomov, nato dela o matematikih in fizikih Jožefu Stefanu (1950), Juriju Vegi (1954), Josipu Ruđeru Boškoviću (1959) in Nacetu Klemenčiču (1971). Priredil je slovensko izdajo knjige Johna Josepha O’Neilla o življenju in delu Nikole Tesle (1951, 1976) ter napisal knjigi Z raketo v vesolje (1959) in Človek v vesolju (1961). S prispevki o matematikih, fizikih in kemikih je sodeloval pri Slovenskem biografskem leksikonu. Veliko je pisal v slovenskih in jugoslovanskih revijah s področja naravoslovnih ved. 1969 je prevedel in priredil knjigo Pot Zemlja – Luna odprta. Bil je član Jugoslovanskega združenja za mednarodno pravo.

Za poljudnoznanstvene spise je dvakrat (1953 in 1959) prejel Levstikovo nagrado, 1966 nagrado Kidričevega sklada za slovensko izdajo knjige Slovenci in Hrvatje pod Italijo. 1964 so ga izvolili za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije, 1969 za častnega urednika Proteusater 1974 za častnega člana Društva matematikov, fizikov in astronomov. Prejel je zlato spominsko plaketo Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu, 1970 pa red zaslug za narod z zlato zvezdo. V ljubljanskem parku Artura Toscaninija je postavljen njegov doprsni kip.

Dela

  • Materija in energija v sodobni fiziki, Ljubljana, 1923.
  • Boškovićev nauk o materiji-prostoru-času v luči relativnostne teorije, Ljubljana, 1923.
  • Politično upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnem pogledu do 31. maja 1927, Luč : poljudnoznanstveni zbornik, 1, Trst, 1927, 5–38.
  • Julijska krajina : nacionalno-kulturni pregled, Ljubljana, 1930.
  • Ljudska astronomija, Ljubljana, 1930.
  • Osolnčje in osvetje, Gorica, 1930.
  • Cerkvene razmere v Julijski krajini, Ljubljana, 1931.
  • O razvoju ladijskega pogona, Trst, 1932 (pod psevdonimom Polde Šlibar).
  • Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike, Ljubljana, 1933.
  • Kozmografija : za višje razrede srednjih šol, Ljubljana, 1934.
  • Life-and-death struggle of a national minority : (the Jugoslavs in Italy), Ljubljana, 1936.
  • Geometrija z geometrijskim risanjem : za prvi in drugi razred meščanskih šol, Ljubljana, 1937 (soavtor Vladimir Lapajne).
  • Geometrija za prvi in drugi razred srednjih šol, Ljubljana, 1937 (soavtor Vladimir Lapajne).
  • Geometrija z geometrijskim risanjem : za III. razred meščanskih šol obrtno-industrijske smeri ter za III. in IV. razred meščanskih šol kmetijske in trgovinske smeri, Ljubljana, 1938 (soavtor Vladimir Lapajne).
  • Geometrija z geometrijskim risanjem : za IV. razred meščanskih šol obrtno-industrijske smeri, Ljubljana, 1938 (soavtor Vladimir Lapajne).
  • Julijska krajina, Beneška Slovenija in Zadarska pokrajina, imenoslovje in političnoupravna razdelitev, Ljubljana, 1945.
  • V svetu atomov, Ljubljana, 1948.
  • Josip Stefan : življenje in delo velikega fizika, Ljubljana, 1950.
  • Društveno življenje med obema svetovnima vojnama v Slovenskem Primorju, Obzornik, 5, 1950, 448–451.
  • Il Vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle diocesi di Fiume e Trieste-Capodistria, Ljubljana, 1953.
  • Jurij Vega, Ljubljana, 1954.
  • Fašistični plebiscit leta 1929 na Goriškem, Bori, 1, 1955, št. 2.
  • Tržaško ozemlje ter Goriška in Videmska pokrajina : po ljudskem štetju 4. novembra 1951 : (s slovenskimi in italijanskimi krajevnimi imeni), Ljubljana, 1958.
  • Z raketo v vesolje, Ljubljana, 1959.
  • Bošković und die Relativität der Trägheit, Beograd - Zagreb - Ljubljana, 1959.
  • Človek v vesolju, Ljubljana, 1961.
  • Ob tržaškem procesu 1941 : spomini in beležke, Ljubljana, 1962.
  • Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Ljubljana, 1965.
  • Spomini na moja tržaška leta, Ljubljana, 1969.
  • Fizik Nace Klemenčič : (1853–1901), Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1971, št. 1, 79–104.
  • Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana, 1972.

Viri in literatura

  • ES.
  • PSBL.
  • Akademično ferijalno društvo »Balkan« v Trstu, Omladina, 6, 1909, št. 6–7, 104.
  • Slov. akad. fer. društvo »Balkan« v Trstu, Edinost, 25. 9. 1910.
  • Slovensko dijaštvo : »Odbor Slovenije«, Omladina, 8, 1911, št. 1, 17.
  • Slovensko dijaštvo : Slovenija, Omladina, 8, 1911, št. 4, 94.
  • Lavo Čermelj: Ali naj napravijo slovenski filozofi izpit za laški učni jezik?, Omladina, 9, 1912, št. 3–4, 42–44.
  • Odbor akad. društva »Slovenija« na Dunaju, Edinost, 18. 5. 1912.
  • Lavo Čermelj: Dijaško socijalno vprašanje, Edinost, 14. 8. 1913.
  • Domače vesti : Ljudski oder, Edinost, 31. 7. 1920.
  • Lovro [Lavo] Čermelj: O štetju in računanju, Edinost, 17. 9. 1922.
  • Dnevne vesti : ustanovitev »Slovanskega društva za Društvo narodov« v Trstu, Edinost, 31. 5. 1925.
  • Sport : T. V. K. »Sirena«, Edinost, 12. 4. 1925.
  • L.[avo] Č.[ermelj]: Ali je bistvena razlika med organskimi in anorganskimi snovmi?, Edinost, 14. 1. 1926.
  • A.[ndrej] Pavlica: Ali je bistvena razlika mej organskimi in neorganskimi snovmi?, Edinost, 21. 1. 1926.
  • Lavo Čermelj: Ali je bistvena razlika med organskimi in anorganskimi snovmi?, Edinost, 2. 2. 1926.
  • Lavo Čermelj: Naše srednje šole, Edinost, 17. 1. 1926.
  • Poklonitev emigrantov dr. Gregorinu, Jutro, 10. 4. 1940.
  • Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana, 1972.
  • Milica Kacin-Wohinz: Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, Maribor - Trst, 1972.
  • Milica Kacin-Wohinz: Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928 : II. knjiga, Koper - Trst, 1977.
  • Andrej Vovko: Delovanje »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1933–1940, Zgodovinski časopis, 33, 1979, št. 1, 84, 85.
  • Slovensko dijaštvo : IV. narodno radikalni shod, Omladina, 9, 1912, št. 7–8, 132–133.
  • Rado Bordon: Lavo Čermelj, Delo, 29. 1. 1980.
  • Miloš Ribař: V spomin dr. Lavu Čermelju, Kronika, 28, 1980, št. 3, 217–220.
  • Milica Kacin-Wohinz: Prvi antifašizem v Evropi : Primorska 1925–1935, Koper, 1990.
  • Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam : slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Ljubljana, 1995.
  • France Perovšek: Moja resnica : spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani, Ljubljana, 1995.
  • Janez Stergar: Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 1995.
  • Devana Lavrenčič: Lavo Čermelj : slovenski fizik, znanstvenik in publicist : ob 110. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti, Ljubljana, 1999 (z bibliografijo).
  • Gorazd Bajc: Zapletena razmerja : Ivan Marija Čok v mreži primorske usode, Koper, 2000.
  • Jerca Vodušek Starič: Slovenski špijoni in SOE 1938–1942, Ljubljana, 2002.
  • Milica Kacin-Wohinz: Slovenci v Italiji, Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848–1992 : 1, Ljubljana, 2005, 549.
  • Marijan Prosen: Prof. dr. Lavo Čermelj, pisec prvega slovenskega učbenika astronomije (julij 2018).
Perovšek, J., Uredništvo: Čermelj, Lavo (1889–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165428/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Čermelj Lavo, fizik, r. 10. okt. 1889 v Trstu. Po dovršeni nem. ljudski in srednji šoli v Trstu je študiral eno leto pravo v Pragi in 4 leta matem. in fiz. na dunajski univerzi (promov. 1914), nato je služboval par let na slov. trg. šoli v Trstu, kjer živi sedaj in se udejstvuje na prosvetnem polju med Slovenci v Italiji pod okriljem trž. društva »Prosveta«. Sodeloval je pri Slovanu (1917), tržaškem kulturnem vestniku »Njiva« (1919), Demokraciji (1918), E, trž. »Učiteljskem listu«. Pisal je m. dr. o slovniških problemih v matematiki (P 1917), o Röntgenovih žarkih (Slovan 1917), podal posnetek in oceno Nedeljkovićeve knjige »La philosophie naturelle et relativiste de R. J. Boscovich«, Paris 1922 (LZ 1922, 759), izdal knjigi: Boškovićev nauk o materiji, prostoru, času v luči relativnostne teorije (Lj. 1923), Materija in energija v sodobni fiziki (Lj. 1923). *

Uredništvo: Čermelj, Lavo (1889–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165428/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čermelj Lavo, profesor, poljudnoznanstveni pisatelj, narodnoobrambni publicist, prosv. organizator, r. 10. okt. 1889 v Trstu. Oče Josip, težak v Javnih skladiščih, mati Amalija Cotman, gospodinja. Č. je dovršil v Trstu šestrazredno nemško osn. š. od 1895–1901, nemško gimn. z maturo 1901–09. Eno leto študiral pravo na U v Pragi, nato štiri leta matematiko in fiziko na dunajski U. Na gimn. in na U se je sam vzdrževal z inštrukcijami. Jeseni 1914 je doktoriral iz fizike, 1914–15 položil prof. izpit iz matematike in fizike. Od jeseni 1914 do jeseni 1918 poučeval na Zasebni slov. trgovski š. v Trstu, 1916–17 postal suplent na zaposlovalnih tečajih Goriške slov. gimn. v Trstu, ki se je morala zaradi bojev ob Soči umakniti iz Gor. S 1. aprilom 1918 je bil imenovan za prof. na novoustanovljenem oddelku z it. in slov. vzporednicami za pomorske strojnike na drž. obrtni š. v Trstu. Avstrija ga ni mogla odpreti, ker ni bilo tedaj kandidatov, ki bi ustrezali pogojem za vpis; njej sledeča it. okupacijska oblast pa ni imela interesa za tako š. Ker ta oddelek nikakor ni začel delovati, je Č. prevzel pouk na drugih že obstoječih it. odd. obrtne š. Okupacijske oblasti so ukinile vse neit. srednje in strok. š.: tako slov. trgovsko š., zaposlovalne tečaje gor. slov. gimn. in vse nemške srednje š., na katerih je bila tretjina dijakov slov. narodnosti. Da ne bi ostali vsi ti številni dijaki brez pouka, so slov. prof. skrbeli za ilegalni pouk slov. dijakov višjih razr. omenjenih šol v zakotnih skrivališčih. Č. je prevzel pouk opisne geometrije za realce in realne gimn. Poleti 1919 je bila matura teh dijakov pod predsedstvom slov. šolskega nadzornika. V novem šolskem letu je Č. nadaljeval s poukom na it. obrtni š., toda sredi leta so ga poslali v »misijo« na slov. nižjo gimn., ustanovljeno v sklopu s slov. realko v Idriji. Konec marca 1920 so proti Č.-u uvedli disciplinski proces in ga suspendirali. Na njegovo pritožbo so ukrep preklicali. Č. je zopet nastopil službo na svoji matični obrtni š. v Trstu. V počitnicah 1921 je bil proti njemu disciplinski proces, na katerem so ga upokojili na tri leta. Na Č.-evo pritožbo so kazen preklicali in Č. je bil na dopustu do začetka maja 1923. Ta čas je Č. izkoristil za sestavo svojih prvih knjig o fiziki (prim. niže!). V začetku maja so uprizorili proti Č. proces pred komisijo druge instance, ki mu je izrekla samo ukor. Tako je spet lahko nastopil službo na obrtni š. Z začetkom novega šol. 1. 1923–24 je ministrstvo za nacionalno ekonomijo v Rimu preklicalo potrditev Č.-eve službe na obrtni š. in ga odpustilo zaradi politične nezaupljivosti. Ker niso it. oblasti dovolile, da bi se zopet odprla slov. trgovska š. v Trstu, je na Č.-evo pobudo Trgovsko izobraževalno društvo s šol. 1. 1922–23 odprlo enoletni trgovski tečaj, iz katerega se je kaj kmalu razvila prava dvorazredna trgovska š. Čeprav ni bila ne dovoljena ne uradno priznana, so vendar njena spričevala priznavali v zasebnih in javnih podjetjih. Č. je prevzel vodstvo te šole in ga obdržal do svojega prebega v Jslo. nov. 1929. Po njegovem prizadevanju je Trgovsko izobraževalno društvo pod okriljem neke it. zasebne š. 1925 odprlo večerne tečaje za slov. trgovske vajence, ki so trajali do 1929. Č. je bil hkrati tudi vodja zadružnih tečajev, ki jih je prirejala ZZTrst v letih 1921, 1922, 1924 in 1926. Leta 1919 je sodeloval pri ustanovitvi Višjega kulturnega sveta in pri izdajanju revije Njiva. Ob napadu arditov 1919 na Delavski dom so Č.-a aretirali v prostorih Ljudskega odra. 1920 je skupaj z Ivanom Regentom interveniral pri preds. vlade Nittiju proti zaprtju slov. in hrv. š. 1917 se je Č. poročil z učiteljico Olgo Vouk. Iz tega zakona se je rodila Vlasta, kasnejša zdravnica, in Samo, kasnejši rudarski inženir. 1923 je Č. skupaj z zdravnikom dr. Justom Pertotom kot preds. nove kulturnoprosvetne krovne organizacije Prosveta sprejel mesto tajnika in razširil svoje delovanje na številna društva po vsej Primorski, zlasti na Tržaškem. Skupaj s prijatelji in somišljeniki je na predvečer drugih političnih volitev v rimski parlament (1924) ustanovil tednik Novice, ki je izhajal do okt. 1927, ko je trž. prefekt preklical odgov. ur. in je moral list prenehati z izhajanjem. 1924 je tedanji gl. ur. dnevnika E, prof. Filip Peric pridobil Č.-a, da je za E vsak teden napisal en poljudnoznanstveni članek, vse do jeseni 1928, ko je bila E ukinjena. Ko so fašist. oblasti prepovedale uvoz slov. knjig iz Jugoslavije, je Č. s skupino Slovencev, med katerimi sta bila F. Bevk in A. Budal, ustanovil književno družino »Luč«, ki je dvakrat na leto izdajala serijo treh knjig: zbornik Luč, izvirno slov. povest in prevod iz kakega slovanskega jezika, Č. je bil urednik Luči do svojega odhoda iz Trsta. Ko so zatrli slovenske liste in revije, je na Č.-evo pobudo nastala BZPZ, ki je z drobnimi zvezki na cenenem papirju vsaj delno nadomestovala ukinjene periodične publikacije. Docela prikrito pa je ostalo drugo Č.-evo publicistično delovanje; on je namreč že zelo zgodaj začel sistematično zbirati vesti in celotno dokumentacijo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem. Dolga leta je Č. redno pošiljal tajniku Jugoslov. Matice v Lj. Mahkoti ta material. Jugosl. Matica je uporabljala to gradivo v svojih biltenih, ali pa ga je tudi posredovala jsl. tisku, zlasti Primorskemu glasu, ki je izhajal na Dunaju. Spomladi 1929 je bil Č. policijsko posvarjen in se je nov. 1929 izognil aretaciji tako, da je zbežal v Jslo. Po prihodu v Jslo je bil poleti 1930 nastavljen za kontraktualnega, in dve leti nato za stalnega prof. na III. realni gimn. v Lj. Izvolili so ga za preds. lj. sekcije Jugoslovanskega profesorskega društva. Bil je soustanovitelj prirodoslovne revije Proteus in vsega skupaj uredil 22 letnikov te revije. Spisal je vrsto šolskih učbenikov iz naravoslovnih ved in napisal dolgo vrsto poljudno znanstvenih knjig. Leta 1933 so ga dodelili Manjšinskemu inštitutu, da bi lahko posvetil svoje sile samo vprašanjem slov. manjšine pod Italijo. Bil je načelnik publicističnega odseka Zveze jugoslovanskih združenj iz Julijske krajine v Jugoslaviji. Od številnih narodnomanjšinskih publikacij (prim. niže!) velja posebej omeniti knjigo Life and Death Struggle of a National minority iz leta 1936, ki je do 1974 izšla dvakrat v angl. in franc. ter po enkrat v ruščini, slov in it. Na osnovi te knjige ga je 1937 povabil angleški Balkan Committee v London, kjer sta skupaj s preds. emigrantske zveze dr. Ivanom Marijo Čokom poročala o slov. manjšini pod Italijo v dvorani angleškega parlamenta. Te seje sta se udeležila znana angleška publicista in strokovnjaka za jugoslovanske probleme Seton Watson in Henry Wickham Steed. Na komemoraciji mučenikov prvega trž. procesa pred Posebnim fašističnim tribunalom, ki jo je priredilo emigrantsko društvo Tabor nov. 1940 v gozdu blizu Lj. je Č. govoril in omenil, da se po novih številnih aretacijah pripravlja drugi, še večji proces v Trstu. Zaradi tega govora so bila na zahtevo fašistične Italije razpuščena vsa emigrantska društva v Jsli. Ob vdoru fašistične Italije in nacistične Nemčije aprila 1941 so Č., Drago Marušič in Ivo Sancin sklicali primorske emigrante v Lj. že 7. aprila 1941, da se priključijo snujoči se Soški legiji. Zaradi ustašev na Hrvatskem so spravili Soško legijo samo do Karlovca. Č. se je z večino drugih emigrantov vrnil v Lj., kjer so ga že 20. aprila 1941 aretirali it. policisti. Sredi julija 1941 so ga prepeljali v rimske zapore Regina Coeli, kjer so ga priključili številnim aretirancem iz Primorja. Proces proti Č. in drugim je bil v Trstu od 2. do 14. dec. 1941. Č. je bil obsojen na smrt, a še isti dan pomiloščen na dosmrtno ječo. Kazen je prestajal v Portolongonu na otoku Elba. Na intervencijo mednarodnega Rdečega križa so ga konec januarja 1944 izpustili. Vrnil se je v Trst in avg. 1944 odšel v partizane. Imenovali so ga za člana študijske komisije pri SNOS. Po končani vojni je bil član Inštituta za mednarodna vprašanja pri ministrstvu za zunanje zadeve v Bgdu. Leta 1945 je postal strokovni izvedenec na konferenci zunanjih ministrov velikih sil v Londonu in naslednje leto na mirovni konferenci v Parizu. 1947 je postal načelnik oddelka za zahodne meje v Inštitutu za narodnostna vprašanja pri U, pozneje pri istem Inštitutu pri Izvršnem svetu LRS v Lj. Upokojen že 1919 in kasneje spet upokojen 1959. Za publikacije o narodno-manjšinskih vprašanjih in s področja prirodoslovnih ved v povojnih letih postal član Jugoslovanskega združenja za medjunarodno pravo in več let član odbora Jugoslovanske revije za medjunarodno pravo. Dvakrat je prejel Levstikovo nagrado za poljudnoznanstvene spise, 1966 je prejel nagrado Kidričevega sklada za slov. izdajo knjige Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Leta 1964 so ga izvolili za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije za zasluge pri ustanovitvi in razvoju tega društva, ob 80-letnici pa za častnega ur. Proteusa. Prejel je tudi zlato spominsko plaketo SKGZ v Trstu. 1970 je prejel red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1974 so ga izvolili za častnega člana Društva matematikov, fizikov in astronomov LRS za njegove zasluge za razvoj matematike, fizike in astronomije v Sji. – Č.-eve publikacije o zgodovini eksaktnih znanosti pri Slovencih in Jugoslovanih: Boškovičev nauk o materiji-prostoru-času v luči relativnostne teorije, 1923; Roger Joseph als Relativist, 1929 (sep. odt. iz Archiv für die Geschichte d. Mathematik, d. Naturwissenschaften und d. Technik); O razvoju ladijskega pogona (ob 75-letnici izumitelja vijaka Jožefa Ressla), BZPZ XV, 1932; Jurij Vega, ob stoletnici njegovega logaritmovnika, Vegova številka ŽiS 1935; Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike, 1933; Josip Štefan, življenjepis in delo velikega fizika, 1950; Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike, 2. dop. izd. 1953; Ob dvestoletnici rojstva Jurija Vega, 1954; Fizik Nace Klemenčič (1843–1901), ZZNT, 1971; Bošković und die Relativität der Trägheit, 1959 (Actes du Symposium international R. J. Bošković). Priredil je slov. izd. knjige O'Neill: Življenje in delo Nikole Tesle, 1951, nova dop. izdaja 1976. Sest. in ur. je prispevke o slov. matematikih, fizikih in kemikih za SBL in za EJ. Objavil je več prispevkov v delu Naši znameniti tehniki, 1966. Za zbornik Slovenska Matica (1864–1964) je spisal razpravi: Fizika, astronomija, meteorologija, matematika ter Naravoslovje po letu 1900. O slov. matematikih in fizikih je objavil celo vrsto člankov v Proteusu ter v drugih revijah (Obzornik za matematiko in fiziko, NRazgl; Priroda in Elektrotehničar v Zgbu; Saturn, Glasnik jugoslov. profesor. društva in Belgrader Echo v Bgdu. Je bil član ured. odb. Leksikona Cankarjeve založbe (za matematiko, fiziko, astronomijo. – Pedagoško-didaktične publikacije: Kozmografija za višje razr. sred. šol, 1934; skupaj z Vladimirjem Lapajnetom, Geometrija za 1. in 2. razred srednjih šol, 1937; Geometrija z geometrijskim risanjem za 1. in 2. razred meščanskih šol, 1938; Geometrija z geometrijskim risanjem za 3. razred meščanskih šol, 1938; Geometrija z geometrijskim risanjem za 4. razred meščanskih šol, 1938; sodeloval je pri UListu, v P, Prosvetnem delavcu, Glasniku profesorskih društev ter pri mladinskih listih NR, NoviR, Pionir. Poljudno-znanstvene publikacije: Kako vidimo v temini in skozi meglo, 1948; Materija in energija, 1923; Ljudska astronomija, 1930; Osolnčje in osvetje, 1930; V svetu atomov, 1948; Z raketo v vesolje, 1959; Človek v vesolju, 1961; Prev. in prir. je: R. L. Peierls, Zakoni narave, 1960; Walt Disney-Keinz Haber, Naš prijatelj atom, 1962. Bil je ustanovitelj, sodel. in ur. do 6. številke BZPZ. Za zbirko Sodobno ilustrirana enciklopedija pri Mladinski knjigi je prir. in prev. dela Znanost, 1969, Tehnika, 1965, Pot Zemlja–Luna odprta, prev. in prir. po it. izv., 1969. Bil je soustanovitelj, stalni sodel. in ur. od VII. do vključno XXXI. letn. revije Proteus; reden sodelavec s poljudnimi članki pri trž. E (od 1922 do ukinitve 1928); 130 signiranih in veliko nesigniranih člankov. O suverenosti nadzračnega prostora je pisal v Jugoslovenski reviji za medjunarodno pravo, sodeloval pri vrsti koledarjev (KolGM, Kmetijski koledar, JKol, Koroški koledar). Narodno-manjšinske publikacije: Knjige in separati: Julijska krajina. Nacionalno kulturni pregled, 1930; Die Jugoslawen (Slowenen und Kroaten) v knjigi Die Nationalitäten in den Staaten Europas, Wien 1931, natisnjeno tudi kot "Vordruck", respektive "Probe" z naslovom Die Lage der Südslawen (Slowenen und Kroaten) in Italien, dodatek k temu pa še v knjigi Die Nationalitäten in den Staaten Europas Ergänzungs band, Wien 1932; anonimno: Cerkvene razmere v Julijski krajini, izd. Manjšinski Inštitut, tisk. kot rkp. (Pril. Pastirskemu listu v Ljubljani 1931; anonimno: L'Italie et la minorite yougoslave, 1931; izšlo tudi v angl. jeziku z naslovom Italy and the Jugoslav Minority within her borders, 1931; pod psevdonimom Peter Pavlovič ur., izd. in sodel. pri knjigi Naši onstran meje, 1935; Prikaz preganjanja slovenskega in hrvatskega jezika v cerkvah Julijske krajine, memorandum predložil papeškemu odposlancu poljskemu kardinalu Hlondu ob evharističnem kongresu v Lj. 1935; Life-and-Death Struggle of a national minority (The Jugoslavs in Italy), 1936; 2. dop. izd. 1945; franc. izd. tega dela kot La minorité slave en Italie (Les Slovène et Croates de la Marche Julienne), 1938, 2. izd. 1945; skrajšana izd. v ruščini z naslovom: Slavjanskoe menjšinstvo v Italii (Slovenci i Horvati v Julijskoj krajini), 1945; slov. izd.: Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 1965; it. izd.: Sloveni e Croati in Italia fra le dne guerre, 1974; anonimno: Les déportés et condamnes Slovènes et Croates depuis l'accord italo-yougoslave (Memorial présenté par les émigrés yougoslaves de la Marche Julienne a la Conference international de 11 et 17 décembre 1937 à Paris); Slovenci in Hrvatje pod Italijo, demografska študija po povojni uradni statistiki, dop. ponat. iz Misel in delo, 1938; Bilanca našega naroda za mejami, ponat. iz Misel in delo, 1939; pod psevdonimom Peter Pavlovič: Julijska krajina in Zadrska pokrajina, imenoslovje in političnoupravna razdelitev, 1941; 2. dop. izd. pod pravim imenom in z naslovom Julijska krajina, Beneška Slovenija in Zadrska pokrajina, 1945; za knjigo Oko Trsta napisal poglavje Narodnostna struktura in drugo, 1945 (str. 111–162 in 374–392); za knjigo La Marche Julienne, étude de géographie politique, 1946 prispeval poglavje Les promesses et les actes italiennes (str. 245–288); Recensement de 1910 a Trieste daprès les procès verbaux de la Diète provinciale de Trieste et du Parlement autrichien, 1946; izšlo tudi v angleščini z naslovom The Census in Trieste ter v ruščini z naslovom Narodnaja perepis 1910 goda v Trieste; La Slovénie Vénetienne, 1946; tudi v angl. izd. z nasl. Venetian Slovenia; in v ruski izd. z nasl. Venecijanskaja Slovenija; bil je anonimni ur. in sod. pri knjigi Beneška Slovenija, ki je izšla pod imenom Damira Feigla in Viljema Nanuta, 1950; za knjigo Istra in Slovensko Primorje, 1952 in za knjigo Slovensko Primorje in Istra, 1953 je napisal poglavje Istra in Slovensko Primorje med obema vojnama (str. 127–159); II Vescovo Santin e gli Sloveni e Croati delle diocesi di Fiume e Trieste-Capodistria, 1953; Slovenci u zoni A Slobodne teritorije Trsta, 1953; Slovenci pod Italijom, 1953; skupaj z Ivom Mihovilovićem in dr. Stankom Peterinom: Italian Genocid Policy against the Slovenes and the Croats, a selection of Documents, 1934; za knjigo Jugoslavija i Ujedinjene nacije napisal poglavje Zaštita manjina u svetlosti povelja, 1955; Tržaško ozemlje ter goriška in videmska pokrajina, 1958; O ljudskem štetju v Trstu leta 1910 (v Anali Jadranskog Instituta II, 1958; Kmetijstvo na Tržaškem (sep. odtis iz Gospodarskega koledarja za 1958, 7–51). Spomini; Ob tržaškem procesu 1941. Spomini in beležke, 1962; Spomini na moja tržaška leta, 1969; Med prvim in drugim tržaškim procesom, 1972. Članki v časnikih in revijah. Kot reden sodelavec tržaške Edinosti v letih 1922–1928 je v njej objavil celo vrsto člankov o naši manjšini na Primorskem zlasti o šolstvu, gospodarstvu, statistiki idr. V Luči je objavil tudi: Politično-upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnem pregledu od 31. maja 1927; Dodatek do 30. junija 1928; Politično upravni in sodni pregled Julijske krajine ob koncu l. 1928; skupaj s F. Bevkom: Periodne publikacije, strokovno šolstvo v Trstu; Realka v Idriji. Po prihodu v Jslo je sodeloval pri Manjšinskem inštitutu v Lj., bil načelnik publicističnega odseka Zveze jugoslovanskih združenj iz Julijske krajine ter stalno sodel. pri tedniku Istra, kjer je objavil številne članke in prikaze o ljudstvu na Primorskem. Sodeloval je tudi v drugih publikacijah in revijah: tako pri knjigi Naši obmejni problemi, ki jo je izd. CMD z razpravo O naši mladini v Julijski krajini, v Glasniku jugosl. profesor. društva, 1931, z razpravo Jugoslovani v Italiji, v Pregledu, 1939 (str. 186–87) s člankom Slovenci i Hrvatje pod Italijom. Članek so ponatisnili Izbori IV (Borovo 1939). Med vojno je kot član Študijske komisije pri SNOS sestavljal poročila o položaju v Italiji ter sam ali skupaj z dr. J. Ferfoljo spisal vrsto referatov za mirovno konferenco in za bodočo ureditev Julijske krajine. Po vojni je kot član Inštituta za medjunarodna pitanja pri ministrstvu za zunanje zadeve sestavljal referate in preglede za mirovno konferenco, podobno tudi kot ekspert na konferenci v Londonu 1946 in v Parizu 1946. Kot znanstveni sodelavec in vodja Inštituta za narodnostna vprašanja v Lj. (1947–1959) je spisal celo vrsto referatov za Izvršni svet LRS in za ministrstvo za zunanje zadeve v Bgdu. Iz tega časa so še objave: Goriška Mohorjeva družba v luči uradnih italijanskih spisov (KolMD 1955), Družba sv. Mohora za Istru, Riječka revija, III, str. 11–15; Fašistični plebiscit leta 1929 na Goriškem (Bori 1955). Revija Medjunarodna Politika je prinesla naslednje njegove članke (letniki III–IV): Denacionalizacija Slovenaca u englesko-američkoj coni STT; The Question of Trieste; Slovenci u Italiji; «Italian Affairs» and Documentation on Trieste; Uspomene Karla Gallija; Italijanske statistike o Trstu, Jugoslovanske revija za medjunarodno pravo pa: The Sovereignity over the Territory of Trieste in the light of Italian doctrine and jurisprudence. NRazgl 1953, 1956: Italija in samoodločba narodov; Cona A STO v luči podatkov zadnjega ljudskega štetja; Miselnost in metoda italijanskega iredentizma; Tržaško vprašanje v Tarchianijevih spominih. NSd 1956–1958: Pravica samoodločbe narodov in etnične manjšine; Politično življenje na Svobodnem Tržaškem ozemlju in italijanska fronta; Vprašanje slovenskega šolstva na Tržaškem in v Goriški pokrajini; Kulturne ustanove v sodobnem Trstu. Gospodarski koledar 1955:Gospodarske perspektive po Londonskem sporazumu. ZČ 1956: Kako je prišlo do prijateljskega pakta med Italijo in kraljevino SHS leta 1924. Kron 1970: Ob petdesetletnici požiga Narodnegadoma v Trstu. Razen tega je veliko njegovih člankov v vseh letnikih PDk. Č. je uporabil več psevdonimov, šifer in kratic, najpogosteje pa naslednje: L. Č., Šlibarjev Polde, Peter Pavlovič, P. P.

A. R.

Prim.: SBL I, 92–3; Gabršček II, 391; Plesničar str. 119; A. Budal, Dr. L. Č. – šestdesetletnik, KolOF TO 1950, 54–8; J. Kosovel, Dr. L. Č., šestdesetletnik, LdTd 1949, 188, 13 s sl.; Anton Peterlin, Dr. L. Č. – šestdesetletnik, Proteus 1949/50, 4/5, 121; Lavo Čermelj, Moje učiteljevanje pod fašistično Italijo, PDk 1951, 99; EJ 2, 555; f. d. [=Franjo Dominko], L. Č, NRazgl 1959, 21, 94; Ob sedemdesetletnici dr. Č., PDk 1959, 240 s sl.; Tomaž Pavšič, Dr. L. Č., IdR 1959, 4, 104–5; Sedemdesetletnica prijatelja Furlanske Slovenije, Matajur 1959, 18 s sl.; Ivo Juvančič, Dr. L. Č. petinsedemdesetletnik, NRazgl 1964, 22, 433; Albert Rejec, Pol stoletja v službi slovenskega naroda. Ob Č.-evi 75-letnici, PDk 1964, 247–251; Lavo Čermelj, Po petindvajsetih letih zopet v Portolongonu, JKol 1967, 167–171; isti, Spoznanje ob visokem jubileju: Starost je za delo neznanka, Večer 1969, 272 s sl.; Fran Dominko, Dr. L. Č. – osemdesetletnik, Proteus 1969/70, 2, 53–5 s sl.; Ivan Kolar, življenjski jubilej dr. L. Č., Delo 1969, 286, 23 s sl.; Osemdesetletniku prof. L. Č., Zaliv 1969, 20/ 21, 210; Albert Rejec, Dr. L. Č. 80-letnik, JKol 1969, 51–7 s sl.; isti, Zgodovinski razpon dr. Čermeljevega dela, PDk 1969, 236 s sl.; Janko Jeri, Ob 80-letnici dr. L. Č., NRazgl 1970, 1, 7; Kojeko 1, 2; MSE I, 196. [Po izrecni želji avtorja članka Alberta Rejca so izpuščeni vsi članki, recenzije in zapisi o Čermeljevih delih, ker bi presegali možnosti in meje v okviru te publikacije.]

Brj.

Rejec, A., Brecelj, M.: Čermelj, Lavo (1889–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165428/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine