Slovenski biografski leksikon

Čehovin Andrej, častnik, r. 26. avg. 1810 v Branici pri Štanjelu na Goriškem, u. 10. sept. 1855 v Badenu. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo v Gorici, Novem mestu in Lj., od koder so ga (1831) iz 4. razr. vzeli k topničarjem. Tu se je tako izkazal, da so ga poslali na dun. bombardirsko šolo, da bi se izučil za podčastnika. Pod Radeckim si je 1848 in 1849 na ital. bojiščih z junaštvom v bitkah pri Montanari, Sommi campagni, Mortari in Novari priboril čin poročnika in viteški križ reda Marije Terezije ter bil na podlagi tega 20. jun. 1850 povzdignjen v baronski stan. Julija 1855 je prišel iz garnizije v Mantovi iskat zdravja v Baden pri Dunaju, kjer je umrl. Tu mu je vojno ministrstvo postavilo spomenik; tudi v rojstni vasi so mu ga odkrili 14. avg. 1898. Prim.: Leban Janko, Andrej baron Čehovin (Lj. 1898); Leban J., Andreas Freiherr von Čehovin, Marburg, 1895; Komatar, Donesek k životopisu AČ, IMK 1896, 1–19; LZ 1885,701, 766; 1886, 766; 1888, 319; DS 1899, 657, 665, 768 (sliko); N 1855, 31 Mal.

Mal, Josip: Čehovin, Andrej, baron (1810–1855). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164932/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čehovin (Zhehovin, Zhehovini) Andrej (Andreas), baron, častnik, r. 26. avg. 1810 v Branici pri Štanjelu kmetu Marku in Mariji Uršič (Urschitsch), u. 10. sept. 1855 v Badenu pri Dunaju, kjer je pokopan. Pod vodstvom materinega brata Andreja, duhovnika, je obiskoval prve razr. ljudske š. v Postojni, nato normalko v Gor. Gimn. je obiskoval v Gor. (1827–30) in v Lj. od koder so ga 1831 vzeli k vojakom, v regiment topničarjev. Tu je obiskoval Kompagnie-Schule, nato polkovno š. za podčastnike, kjer je ostal dve leti. Aprila 1835 so ga poslali na dunajsko bombardirsko š., da bi se izučil za topničarskega častnika. Postal je topničar (Feuerwerker, 21. jul. 1845) in nato nadtopničar (Oberfeuerwerker, 11. jun. 1847). Ko je izbruhnila vojna med Piemontom in Avstrijo, je bil C. kot nadtopničar v brigadi kneza Lichensteina pod Radetzkyjem na vojnem pohodu 1848 v It. Izkazal se je v bitki pri Montanari (29. maja 1848), kjer je s svojimi topovi razgnal sovražnika in dosegel, da so Avstrijci zavzeli vse it. topove in s strelivom obložene vozove. Bil je odlikovan z veliko srebrno medaljo. Udeležil se je obleganja Vicenze (10. jun.) in bitke pri Madonna del Monte zraven Verone (23. jul.). V bitki blizu Somma Campagna (25. jul.) je zapodil v beg sovražnike in ko je padel avstrijski poveljnik topničarske baterije, je Č. prevzel poveljstvo in zmagal. Zdaj je bil odlikovan z veliko zlato medaljo. V bitki pri Custozi (26. in 27. jul.) si je s svojim junaštvom priboril čin poročnika in Radetzky mu je poveril poveljstvo nad topničarsko baterijo. Pri Murazone zraven Milana je 26. avg. pognal v beg garibaldince. Naslednje leto je služil v brigadi kneza Kolovrata (Kollowrath) in je v bitki pri Mortari (21. marca 1849) porazil Piemonteze. V bitki pri Novari (23. marca) je vzdržal z enim samim topom proti številnim sovražnikom, dokler in prišla pomoč. Dobil je tedaj viteški križ reda Marije Terezije in bil povzdignjen v baronski stan (20. jun. 1850). Bil nato v Toskani, se izkazal v bitki pri Livornu in dobil za to priznanje kneza Kolovrata. Po padcu Livorna je C. bil v garniziji v Firencah in v drugih toskanskih mestih. Ob povratku na Dunaj je bil sprejet pri cesarju, ki mu je ponudil čin stotnika v 1. regimentu ulanov. Č. je ponudbo sprejel, a po kratkem času se je vrnil v topničarski 8. regiment. Toskanski nadvojvoda Leopold II. ga je odlikoval z viteškim redom tretjega razreda (28. apr. 1855) in ruski car mu je podelil viteški red sv. Jurija. Ko je bil 1855 v garniziji v Mantovi, je zbolel, šel iskat zdravja v Baden in tam umrl. Vojno ministrstvo mu je na pokopališču v Badenu postavilo spomenik. Tudi v rojstni vasi so mu 14. avg. 1898 postavili spomenik, ki ga je izdelal goriški kipar Bitežnik.

Prim.: N 1854, št. 87 (Verdelski); 1855, št. 80 (Hueber); S 1885, št. 270, 171; 1897, št. 237; LZ 1885, 701; 1886, 766; 1888, 319; SN 1887, št. 232–238 (J. Leban); E 1888, št. 31; PrimL 1892, št. 13; 1898, št. 35; J. Leban, Andreas Freiherr von Čehovin, Marburg 1895, tudi v slovenščini Andrej baron Čehovin, Lj. 1898; Soča 1898, št. 65; Komatar, Donesek k životopisu A. Č., IMK 1896, 1–19; Pm 1898, št. 23; Eco 1898, št. 89–91, 93, 94; DS 1899, 657, 665, 768 s sl.; Kollowrath L.-Krakowsky, Meine Erinnerungen aus den Jahren 1848–49, Wien 1905; Hirtenfeld, Zhehovin aus dem Militär Maria Theresias Orden (spis v spominski knjigi na domu); Wurzbach, III, 97–99.

Vh

Vetrih, Jožko: Čehovin, Andrej, baron (1810–1855). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164932/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine