Novi Slovenski biografski leksikon

ČEBOKLI, Andrej (Andrè Čebokli, Andre Čebokli, Andrè Čeb.; psevdonim Andrejanov, Andreanov; vzdevek Dreja), pisatelj, pesnik, dramatik, literarni kritik (r. 27. 11. 1893, Kred; u. 17. 10. 1923, Kred). Oče Ivan Čebokli, kmet, mati Terezija Čebokli, r. Kuščar.

Rojen je bil na domačiji »pri Jurecevih« v Kredu pri Kobaridu. Osnovno šolo je obiskoval v Kredu, nato bil v vadnici Šolskega doma v Gorici (1904–05) in na državni pripravnici (1905–06). Od tam je odšel v goriško gimnazijsko malo semenišče. V višji gimnaziji je izstopil iz semenišča in odtlej stanoval zasebno ter se vzdrževal z inštrukcijami. Po maturi 1914 je moral namesto na graško univerzo, kamor se je nameraval vpisati, kot enoletni prostovoljec v vojsko, a je tam ostal celotno obdobje prve svetovne vojne. Vojskovanje na bojiščih soške fronte, v Galiciji in Bukovini ga je zaznamovalo s hudimi duševnimi in telesnimi posledicami (revmatizem). Po koncu vojne 1918 se je leto dni zdravil na domu, jeseni 1919 pa se je po opravljenem filozofsko-pedagoškem uvodnem izpitu vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi (1919–22). Že naslednje šolsko leto je bil nastavljen za suplenta (profesorski kandidat) na ženskem liceju v Ljubljani, kjer je poučeval slovenščino in italijanščino. Kmalu so se pokazali prvi znaki jetike kot posledica težkih vojnih let. Poleti 1923 se je vrnil domov v Kred, da bi se pozdravil, a je kmalu umrl.

1912–14 je v Zori objavil osem pesmi (Bela jadra, In tebe še ni ..., Srečanje, Nočni odmev, Spoznanje, Skoz noč brez neba, Sanje, Ob morju), 1922 še eno (Prolog k »Peklu na zemlji«), štiri pa so se ohranile v zapuščini Janka Šlebingerja, urednika Ljubljanskega zvona, in so bile odkrite ter objavljene šele pred kratkim (Ti nisi gospa, Ob slovesu, Vsak večer, Tihi veterc se zaljubil ...). Njegova poezija, ki sega od igrivih pokrajinskih impresij do ljubezenske, socialne, krajinske in vojne tematike, je značilno ekspresionistična: razumskost, vizionarskost in celo mračna simbolika prevladujejo nad silovitostjo liričnih občutij, čeprav so tudi ta navzoča.

Obsežnejši in pomembnejši je opus Čeboklijeve kratke proze; pod psevdonimom Andrè je 1912 v Domačem prijatelju objavil kratko pripoved V noči, kot Andre(j)anov pa 1913 v Slovencu pripoved Četvorica in 1914 v Ljubljanskem zvonu novelo Podlokarjev Tine. Potem ko med prvo svetovno vojno ni objavil nobenega kratkoproznega besedila, je 1918 v Ilustriranem glasniku objavil kratko pripoved Potujoča duša; 1920–23 v Domu in svetu sedem kratkih zgodb (Velikonočno pismo, Otok živih, Črnček, Otrok gladu, Sonce se smeje nad črnimi rakvami ..., Idijot Marko in oni ..., Pod mrtvimi drevesi); 1920–21 tri v Mladiki (Sanje božičnega večera, Skrivnostni domovi, Ločeni svetovi); 1922 dve v Almanahu katoliškega dijaštva (Mrtve roke, V skrivnostni luči solz); 1921 eno v Koledarju Goriške matice (Smrad). V zapuščini Antona Novačana sta se ohranili še dve drugi (Vnebovpijoča skrivnost in Trije golobčki). V pripovedih razkriva sposobnost subtilnega izražanja človekovega razpoloženja (Sanje božičnega večera, 1920), sočustvovanja s trpečimi v krivični družbi (Črnček, 1921) ter kontrastnega upovedovanja vojne tematike, pri čemer je naturalistična deskripcija človeške bede postavljena v nasprotje s karikaturami malomeščanske družbe (Smrad, 1921, idr.).

Snovno-motivno, izrazno in metaforično je stopal v smeri ekspresionizma, a svojih pogledov in načina pisanja ni izoblikoval.

Poleg nekaj ocen knjig v Domu in svetu in v Času ter disertacije o pesniku Josipu Pagliaruzziju - Krilanu in drame Tragedija nerojenega otroka, ki sta ostali neobjavljeni v rokopisu, ima posebno vrednost Čeboklijev dnevnik s soške (18. junij 1916–9. september 1917) in ruske fronte (10. september 1917–25. marec 1918). V njem se srečamo z notranjostjo mladega slovenskega vojaka, ki ob krutosti vojaškega vsakdana avstrijske vojske (nazadnje je bil celo podporočnik) poetično opisuje občutja o domovini, socialni pravičnosti, bratstvu med narodi, kritiki oblasti, literarnem ustvarjanju, ruski revoluciji itn., zasledimo pa tudi nekaj izbruhov antisemitizma in mizoginije. Še bolj kot verska ga zanimajo socialna, narodnostna, politična, predvsem pa etična vprašanja: iz okoliščin strahotnega zla hrepeni po plemenitih vrednotah humanizma.

Kot avstro-ogrski častnik je prejel medaljo za pogum.

Dela

  • Andrej Čebokli : pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923), Gorica, 1999 (zbrano delo).
  • Potujoča duša : pravljica z Litve, Ilustrirani glasnik, 4, 1918, št. 20, 160 (kratka pripoved).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, Rokopisni oddelek, Ms 687 (dnevnik); Ms 1431 (neobjavljene pesmi iz zapuščine dr. Janka Šlebingerja in korespondenca); Ms 1952 (rokopis štirih črtic); Ms 1645 (neobjavljeni črtici iz zapuščine dr. Antona Novačana in korespondenca).
  • Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, 5, Zagreb, 1960.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Dijaški almanah, Mladika, 2, 1921, 192.
  • Joža Lovrenčič: Andrej Čebokli : prijatelju ob odprtem grobu, Slovenec, 18. 10. 1923.
  • France Koblar: † Andre Čebokli, Dom in svet, 36, 1923, 245.
  • † Andrej Čebokli, Naš čolnič, 1, 1923, 115.
  • France Bevk: Tebi na grob : († Andreju Čebokliju), Mladika, 4, 1923, 446 (pesem).
  • Joža Lovrenčič: † Andrej Čebokli, Mladika, 5, 1924, 154–155.
  • Andrej Čebokli, Koledar Goriške matice, 3, 1922, 38; 6, 1925, 93.
  • Joža Lovrenčič: Pogovor z Andrejem Čeboklijem 17. oktobra 1933, Dom in svet, 46, 1933, 488–489 (pesem).
  • France Vodnik: Grobovi tulijo, Mentor, 26, 1938/39, št. 4, 82.
  • Joža Lovrenčič: Drugi pogovor z Andrejem Čeboklijem : ob dvajsetletnici njegove smrti, Dom in svet, 55, 1943, 57–59 (pesmi).
  • Branko Marušič: Pesnik in pisatelj Andrèj Čebokli : (ob petdesetletnici smrti – rodil se je 27. novembra 1898 v vasi Kred na Kobariškem), Primorski dnevnik, 21. 10. 1973.
  • Vinko Beličič: Pisatelj Andrej Čebokli, Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1974 Gorica, 1973, 40–41, 55–62.
  • Anton Slodnjak, Obrazi in dela slovenskega slovstva, Ljubljana, 1975, 302.
  • Rozina Švent: Andrej Čebokli : pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923), Slovenski izseljenski koledar, 47, 2000, 90–98.
  • David Bandelj: Vita sul fronte : convergenze e divergenze letterarie di due diari di guerra : Carlo Salsa e Andrej Čebokli, Acta neophilologica, 37, 2004, št. 1/2, 123–139.
  • David Bandelj: Stopnja fikcionalizacije v Dnevniku Andreja Čeboklija, Primerjalna književnost, 28, 2005, št. 1, 77–90.
  • Jožica Čeh Steger: Die Kurzprosa von Andrej Čebokli, Riječ : časopis za filologiju (Reka), 14, 2008, št. 1, 171–177.
  • Gregor Kocijan, Slovenska kratka proza 1919–1929, Ljubljana, 2012.
  • Tadeja Krajcar: Med tehniko in okoljem v vojni literaturi Andreja Čeboklija, Maribor, 2013 (diplomsko delo).
  • Zlo, ki se mu reče vojna : zbirka kratke pripovedne proze na temo prve svetovne vojne : prva svetovna vojna v slovenskem leposlovju, Smlednik, 2014.
  • Jožica Čeh Steger: Soška fronta skozi oči vojaka in pisatelja Andreja Čeboklija, Studia Historica Slovenica, 18, 2018, št. 2, 587–601, 609.
Bogataj, Jan Dominik: Čebokli, Andrej (1893–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164225/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. maj 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Čebokli Andrej, pisatelj, r. 27. nov. 1893 v Kredu na Goriškem, u. 17. okt. 1923 prav tam. Študiral je na goriški gimn. (1896 do 1914), po zrelostnem izpitu moral v vojno do 1918. Po enoletnem zdravljenju je študiral v Lj. 3 leta slavistiko in romanistiko in postal 1922, že bolan za sušico, nam. učitelj slov. in ital. na dekliškem liceju v Lj. O počitnicah 1923 je šel domov iskat zdravja, a se ni več vrnil. Prve gimn. pesniške poskuse Č.-jeve je prinesla dij. Zora, prvo povestico LZ (1914, psevd. Andrejanov). Kot vseučiliščnik je objavljal črtice v DS (1920–3), goriški Mladiki (1920) i. dr. Iskal je v družbi mladih dominsvetovcev svojskega izraza za svoje sanje o »novem človeštvu, ki bo živelo v evangeliju in njegovih resnicah« (Lovrenčič). Ta idejna vsebina se mu je upodabljala največ v obliki črtic iz vojnega vzdušja. Udejstvoval se je hkrati tudi kot kritik (DS, Čas). — Prim.: Mladika 1924, 154 (s sliko); Slovenec 1923, št. 236; DS 1923, 245. Slika: KGM 1922, 38. Grf.

Grafenauer, Ivan: Čebokli, Andrej (1893–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164225/#slovenski-biografski-leksikon (12. maj 2021). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čebokli Andrej, pesnik pisatelj, kritik, dramatik, r. 27. nov. 1893 v Kredu pri Kobaridu in tam u. 17. okt. 1923. Oče Ivan, kmet, mati Terezija Kuščar. Osn. š. v Kredu, nato bil v vadnici Šolskega doma v Gor. (1904–05), naslednje leto (1905–06) na drž. pripravnici, od koder je odšel v gimn. v malo semenišče, kamor je bil sprejet, ker je vikar Jakob Fon spoznal dečkovo vsestransko nadarjenost in pridnost. Imel pa je »Jurecev« – tako se je pri hiši po domače reklo – v Gor. tudi strica Andreja, ki je bil nadpaznik v kaznilnici; ta mu je pomagal, da je prebrodil gmotne težave prvih let v Gor. V višji gimn. pa je izstopil iz semenišča in stanoval privatno ter se vzdrževal z inštrukcijami. Po maturi – napravil jo je ob začetku vojne leta 1914 – je moral namesto na univerzo v vojake, čeprav se je bil že vpisal na graško U. Bil je na raznih bojiščih, kjer si je nakopal hud revmatizem. Iz vojne se je vrnil leta 1918 in se potem leto dni do jeseni 1919 zdravil doma, v Kredu. Jeseni 1919 je položil filozofsko-pedagoški uvodni izpit. Na lj. U je od 1919–20 do 1922 študiral slavistiko in romanistiko in v šolskem letu 1922–23 že bil nastavljen za suplenta na ženskem liceju v Lj., kjer je učil slovenščino in it. že med letom pa so se pokazali prvi znaki jetike kot posledice težkih vojnih let. Čez poletje je šel domov v Kred z velikim upanjem, da se pozdravi, a je že sredi oktobra umrl. Č. se je začel oglašati kot pesnik v Zori 1912–13 in 1913–14, objavil je osem pesmi (Bela jadra, In tebe še ni..., Srečanje, Nočni odmev, Spoznanje, Skoz noč brez neba), deloma psevdonimno (Andreanov), deloma kot Andre Čebokli. Po vojni pa je objavil le eno samo pesem Prolog k »Peklu na zemlji« (Almanah katoliškega dijaštva za leto 1922, 85). Tudi njegova proza sega že v predvojni čas. LZ 1914 mu je objavil prozo Podlokarjev Tine, vse ostale proze pa je prinesel DS od 1920 do 1923 (Otok živih, Velikonočno pismo, Črnček, Otrok gladu, Sonce se smeje nad črnimi rakvami, Idijot Marko in oni, Pod mrtvimi drevesi), nekaj malega M 1920, 1921 (Sanje božičnega večera, Skrivnostni domovi, Ločeni svetovi). Č. je tudi pisal ocene knjig (npr. o Remčevi knjigi Iz moje domovine, DS 1923, pa tudi v Č 1923), medtem ko je ostala v rkp. njegova disertacija o pesniku Josipu Pagliaruzziju - Krilanu. Prav tako neobljavljen je ostal rkp. Tragedija nerojenega otroka (dramski tekst). Čeboklijevo ustvarjanje je bilo spodrezano od prerane smrti že koj v zarodku, v začetnem poletu, in ga zato ni mogoče obravnavati drugače, kot mnogo obetajoče literarno ustvarjanje. Vendar dokazuje, da je bil Č. rojen literarni talent, ki je povrhu vsega vstopil v slov. lit. življenje v dobi po moderni in v prvi ekspresionistični fazi, ko se je »spremenjeno duhovno ozračje sproščalo v krčevitih emocijah, napetih gestah in zato tudi v drznih zvezah« (Legiša, ZSS VI, 29), kar bi veljalo deloma tako za nekatere Č.-jeve pesmi kakor tudi za kratko prozo, o kateri meni (F. Vodnik, Mnt 1938–39, 82), »da so njegove črtice nadvse značilne za nastopajočo generacijo in pomenijo nemara najčistejši izraz našega ekspresionizma v prozi«. Č. je bil res »klicar novega človeka, ki naj bi bil boljši, čistejši in plemenitejši«, zakaj gorje in strahote, ki jih je doživel v vojni, so se neizbrisno zarisale v njegovo duševnost.

Prim.: M 1921, 192; J. Lovrenčič, A. Č., S 1923; F. Koblar, A. C, DS 1923, 245; NašČ 1923, 115 s sl.; F. Bevk, Tebi na grob [pesem], M 1923, 446; J. Lovrenčič, A. Č., M 1924, 154–5 s sl.; A. Č., KolGorM 1925, 93; I[van Grafenauer] Grf., Č. A., SBL I, 90; J. Lovrenčič, Pogovor z A. Č. [pesem], DS 1933, 488–9; F. Vodnik, Grobovi tulijo, Mnt 1938–39, 82; J. Lovrenčič, Drugi pogovor z A. Č., DS 1943; isti, Pisatelj A. Č, GorL, 29, 2/3; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova 5, 429; ZSS VI, 29–30, 145, 201 in pass.; LPJ I, 486 (L. Legiša) z lit.; Branko Marušič, Pesnik in pisatelj A. Č., PDk 1973, 247, 5 s sl.; Vinko Beličič, Pisatelj A. Č, KolGMD 1974, 40–1 z objavo nekaterih Č. tekstov, str. 55–61, in Lovrenčičevim Drugim pogovorom z A. Č., 61–2; A. Slodnjak, Obrazi, 1975, 302; prim. še KolGorM 1921, E (1921); IS 1927, 407.

Brj.

Brecelj, Marijan: Čebokli, Andrej (1893–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi164225/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. maj 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine