Novi Slovenski biografski leksikon

CANKAR, Izidor (rojstno ime Izidor Gjuro Franjo Andrija Cankar; Isidor Cankar; psevdonima Franc Bregar, Jožef Ovca; skupna psevdonima z Nartejem Velikonjo Ivan Dolinar, Davorin Ciuha; vzdevka Izo, Iso), umetnostni zgodovinar, pisatelj, kritik, diplomat, prevajalec, politik (r. 22. 4. 1886, Šid, Srbija; u. 22. 9. 1958, Ljubljana). Oče Andrej Cankar, krojač, mati Marija Cankar, r. Huber. Bratranca Ivan Cankar, pisatelj, dramatik, esejist, pesnik, politik, in Karel Cankar, politik, publicist, duhovnik, svak Rado Hribar, industrialec, bančnik, zbiralec umetnin, lastnik gradu Strmol, zet Andrej Aplenc, pisatelj, publicist, strojnik, gospodarstvenik.

Oče, Slovenec iz vrhniške krojaške družine, je kot nadlovec pri 7. lovskem polku sodeloval pri okupaciji BiH 1878. Ob povratku na Kranjsko je v Šidu spoznal sremsko Nemko iz premožne družine trgovcev, mesarjev in posestnikov ter tam 1885 odprl krojaško delavnico in konfekcijsko trgovino. Tako je Cankar osnovno šolo obiskoval v Šidu. Po družinskem bankrotu 1893 je otroštvo preživljal v Šidu pri babici Mariji Huber in teti Karolini Hofbeck. V obeh družinah so govorili nemško, v šoli srbsko, oče pa je z otroki govoril tudi slovensko in dobival slovensko literaturo. Ob pomoči bratrancev Ivana in Karla Cankarja je 1897 prišel v Ljubljano, kjer se je 1898 vpisal v Drugo državno gimnazijo, nato 1902 nadaljeval šolanje na Prvi državni gimnaziji (kasnejša Klasična gimnazija) in tam 1905 tudi maturiral. V času šolanja v Ljubljani je najprej prebival z obema bratrancema v dijaških sobah, nato pa so mu 1902 kot odličnemu in revnemu dijaku dodelili brezplačno oskrbo v Alojzijevišču. 1904 je bil na priporočilo obeh bratrancev sprejet v Marijanišče, kjer ga je pod svoje okrilje sprejel kanonik in poznejši prelat Andrej Kalan; ta je postal dobrotnik družine Cankar in po njegovih lastnih besedah njihov krušni oče. Pomembno je vplival na Cankarjeve odločitve v mladosti in bil nato njegov ključni zaveznik pri vzponu v okviru slovenskega katoliškega gibanja. Na željo Kalana in tete Karoline Hofbeck se je 1905 odločil za študij teologije, ki ga je študiral v ljubljanskem bogoslovju in ga 1909 končal. Istega leta je bil v Gibarcu pri Šidu posvečen v duhovnika, vendar v pastorali ni deloval, saj se je dogovoril, da se bo lahko posvečal študiju in pisanju. Že v času študija je tako objavljal prispevke v glasilu Naša moč (ustanovitelj Janez Evangelist Krek) ter prve umetnostnozgodovinske in literarne prispevke v dijaškem listu Zora, ki ga je urejal France Stele, in reviji Dom in svet. 1909 je ob Kalanovi pomoči odpotoval na enoletni študij estetike na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji (Université catholique de Louvain), kjer je poslušal tudi predavanja iz arheologije, nato pa je v Bruslju vpisal vsebine iz filozofije umetnosti, estetike ter španske in italijanske renesanse. Obiskal je tudi Berlin, Pariz in London. 1910 se je vrnil v Ljubljano in v Marijanišču dobil mesto študijskega prefekta. Tam je vodil literarne krožke. 1911 je pomagal staršem, bratom in sestri, da so se iz Šida preselili v Ljubljano, na Galjevico, kjer sta oče in brat odprla krojaško delavnico. Sloves poljsko-avstrijskega umetnostnega zgodovinarja Josefa Strzygowskega je bil povod, da je Cankar v študijskem letu 1910/11 odšel študirat umetnostno zgodovino najprej v Gradec in nato 1911/12 na Univerzo na Dunaju. Tam so ga bolj kot Strzygowsky pritegnili pogledi na Češkem rojenega umetnostnega zgodovinarja Maxa Dvořáka, predvsem njegova metoda stilne kritike umetnin in razumevanje umetnostne zgodovine kot zgodovine duha. Pri Dvořáku je 1913 doktoriral z disertacijo Maler Giulio Quaglio (Slikar Giulio Quaglio) in glavna spoznanja 1920 objavil v reviji Dom in svet. V času študija na Dunaju se je srečeval z vrstnikoma Vojeslavom Moletom in Francetom Steletom; vsi trije so pod vplivom dunajske umetnostnozgodovinske šole postavili temelje slovenske umetnostne zgodovine. 1912 se je z namenom, da bi se podrobneje seznanil z italijansko umetnostjo, zlasti s Quaglievimi deli, odpravil na študijsko potovanje po Italiji. Med prvo svetovno vojno je bil 1915 vpoklican za vojnega kurata, deset mesecev je deloval v vojnih bolnicah v Gradcu in na Dunaju, a se je na prošnjo knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča že 1916 lahko vrnil na uredniško mesto revije Dom in svet. Med svojim urednikovanjem (1914‒18, 1919 kot odgovorni urednik) jo je razvil v moderno slovstveno in umetnostno revijo. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je vstopil v politiko in deloval kot ena osrednjih osebnosti slovenskega katoliškega gibanja, še zlasti stranke SLS, 1919/20 je bil tudi glavni urednik časnika Slovenec, vendar se je kmalu zatem umaknil iz aktivne politike, 1919 je odstopil kot urednik Doma in sveta in Slovenca ter se posvetil institucionalni izgradnji slovenske kulture (zaposlil se je v višjem šolskem svetu pri Poverjeništvu za uk in bogočastje Deželne vlade v Ljubljani) in nekoliko kasneje univerzitetni karieri. Ko je bila julija 1919 ustanovljena ljubljanska univerza (takrat Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), se je vrnil na Dunaj in tam od novembra 1919 do januarja 1920 deloval kot član Dopisnega urada Deželne vlade za Slovenijo na Dunaju, hkrati pa se je študijsko izpopolnjeval pri Maxu Dvořáku in pridobil habilitacijo za ljubljansko univerzo, na kateri je nato zasnoval študij umetnostne zgodovine. Tako je bil januarja 1920 imenovan za docenta zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze in tako postal prvi predavatelj umetnostne zgodovine na tej ustanovi. 1923 je bil imenovan za izrednega in 1928 za rednega profesorja. Ves čas svojega delovanja na univerzi je bil tudi predstojnik Umetnostno-zgodovinskega seminarja. V študijskem letu 1929/30 je bil dekan Filozofske fakultete in kot tak član univerzitetnega sveta, naslednje leto pa je postal prodekan fakultete. Med 1922 in 1926 je stanoval v župnišču LjubljanaTrnovo pri prijatelju Franu Saleškem Finžgarju, kjer je med drugim srečeval tudi svojo kasnejšo ženo. 1926 se je izselil iz župnišča, izstopil iz duhovništva in se civilno poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, hčerjo nekdanjega tiskarja, založnika, urednika, novinarja in industrialca Dragotina Hribarja in Evgenije, rojene Šumi, iz bogate meščanske družine, ki je imela v lasti tovarno bonbonov. 1931 se je zakoncema rodila hči Kajtimara Andreja in 1933 hči Veronika Jema Draga (poročena Aplenc). 1934 je v tragičnih okoliščinah v Lukavcu v Bosni umrla prvorojenka, kar je Cankarja močno zaznamovalo in načelo tudi njegov zakon, ki je bil 1954 sporazumno razvezan. 1929–36 sta zakonca skrbela za Marka Pozzetta, ki je kasneje postal arhitekturni zgodovinar. 1936 je bil Cankar na lastno željo razrešen s funkcije rednega profesorja. Ponovno se je posvetil politiki, še posebej diplomatski službi. 1936 je bil na predlog Antona Korošca imenovan za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika Kraljevine Jugoslavije v Argentini s sedežem v Buenos Airesu, kamor je odpotoval z družino. Leto kasneje je bil akreditiran še za poslanika v Braziliji. Zavzemal se je za jugoslovanske izseljence in zlasti za šole v maternem jeziku. V tem času je tudi prevajal, med drugim Immanuela Kanta. V Argentini je dočakal začetek druge svetovne vojne. Razkosanje Slovenije ga je spodbudilo, da se je ponovno aktivno vključil v narodnoobrambne dejavnosti. Jugoslovanska vlada v izgnanstvu ga je 1942 imenovala za pooblaščenega ministra in poslanika v Kanadi (Ottawa). Zaradi nasprotovanja politiki podpore četniškemu gibanju je februarja 1944 odstopil s tega mesta in že marca istega leta prejel kraljevi odlok o upokojitvi. Po sklenitvi sporazuma Tito ‒ Šubašić junija 1944 je sprejel mesto ministra prosvete ter ministra pošte, telegrafa in telefona v kraljevi vladi pod predsedstvom Ivana Šubašića in se iz Ottawe preselil v London. V Londonu in tudi kasneje se je zavzemal za priključitev Trsta, Slovenskega Primorja in Koroške k Jugoslaviji. Ker mu slovenske Cerkve in politike ni uspelo odvrniti od sodelovanja z okupatorjem ter domobrancev pripraviti k prestopu v partizane in ker je ugotovil, da ta vlada nima podpore in možnosti za razrešitev tržaškega vprašanja, je konec septembra 1944 odstopil s položaja ministra, s čimer si je nakopal številne kritike protirevolucionarnega tabora (razšel se je s SLS) kot tudi zamero oblasti. Ves čas svojega aktivnega političnega delovanja je tako ostajal samosvoja osebnost z lastnim prepričanjem in kritičnim pogledom na tekoče politično dogajanje. Februarja 1945 se je z družino preselil v Beograd in neposredno po koncu druge svetovne vojne maja 1945 ponovno stopil v diplomacijo. Začasna jugoslovanska (Titova) vlada ga je imenovala za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika Demokratične federativne Jugoslavije v Atenah. Po začetku državljanske vojne v Grčiji ga je oblast avgusta 1946 odpoklicala. Na političnem prizorišču je nekaj časa zaveznika iskal v Edvardu Kocbeku, vendar ga je novi režim zaradi kritičnega stališča do komunizma marca 1947 upokojil in ga do konca njegovega življenja nadziral. Po upokojitvi se je posvečal prevajanju iz angleške in francoske književnosti, pisal strokovna dela, 1952‒56 je bil kot umetnostni kurator in predstavnik Odbora za umetnost pri Svetu za prosveto in kulturo Vlade LRS član Galerijskega sveta Narodne galerije in Moderne galerije, nato pa od 1956 do smrti predsednik Upravnega odbora Narodne galerije. Na univerzo se mu kljub njegovi želji ni uspelo več vrniti, saj ga je nova oblast imela za potencialnega ideološkega in političnega nasprotnika. 1949 je bilo izdano negativno mnenje do njegovega članstva v razredu za zgodovinske in družbene vede SAZU, 1953 pa je zlasti zaradi prizadevanj Josipa Vidmarja kljub temu postal redni član SAZU. Umrl je za možgansko kapjo v sanatoriju Emona v Ljubljani.

Že zelo zgodaj se je posvečal pisanju. 1911 je začel v reviji Dom in svet objavljati Obiske, pogovore s slovenskimi literarnimi, gledališkimi, likovnimi in glasbenimi ustvarjalci. Objavil je deset obiskov (Ivan Cankar, Fran Saleški Finžgar, Oton Župančič, Fran Ksaver Meško, Silvin Sardenko (s pravim imenom Alojzij Merhar), Rihard Jakopič, Matija Jama, Anton Foerster, Gojmir Krek in Anton Verovšek), ki so 1920 izšli tudi v knjižni obliki, v kateri pa sta bila dodana še dva pogovora iz 1919 z Ivanom Tavčarjem in Antonom Lajovicem. Z Obiski je v slovenski publicistiki in literaturi ustvaril nov žanr intervjuja. Vtise s potovanja po Italiji je strnil v roman S poti, ki ga je prvič objavil v nadaljevanjih 1913 v reviji Dom in svet, drugič pa v nekoliko spremenjeni knjižni izdaji 1919. Čeprav zunanja forma romana posnema potopis, velja delo za prvi slovenski esejistični roman, ki ima zaradi bogatih in jezikovno izbrušenih opisov umetnin in krajev, v katerih je zbiral gradivo za svojo disertacijo, tudi velik umetnostnozgodovinski pomen. 1925‒36 je zbral in v založbi Nova založba, katere urednik je bil, v devetnajstih zvezkih objavil celoten opus bratranca Ivana Cankarja, sam pa je poleg opomb prispeval tudi uvode, v katerih je analiziral njegova dela. Te analize so, skupaj s 1948 izdanimi tremi knjigami pisem Ivana Cankarja, ki jih je uredil, postale eno temeljnih del znanstvene esejistike ter obravnav življenja in dela Ivana Cankarja. Uveljavil se je v umetnostni in književni kritiki, deloval pa je tudi kot prevajalec, med drugim je prevedel Povest o dveh mestih Charlesa Dickensa (1911), Semenj ničevosti Williama Thackeraya (1946) in Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta (1951).

Neumorno si je prizadeval za vzpostavitev temeljnih slovenskih kulturnih ter znanstvenih ustanov in društev. 1920 je ustanovil Umetnostno-zgodovinsko društvo (SUZD) in 1921 Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je prvih deset let tudi urejal (1921‒30). Sodeloval je pri ustanovitvi Društva Narodna galerija in kot član Upravnega odbora (1919‒21), tajnik (1921‒27 in 1934‒36) ter podpredsednik (1927‒34) v skladu s svojo vizijo, naj Narodna galerija postane osrednja kulturna ustanova, delovanje društva usmeril v smer širše zasnovane zgodovinske predstavitve umetnostnega prizadevanja med Slovenci od začetkov do najnovejše dobe in bil v ta namen pobudnik dveh razstav: Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva (1922) in Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od 16. stoletja do danes (1925). Prizadeval si je tudi za nove prostore, ki jih je galerija pridobila 1926 v Narodnem domu. Bil je pobudnik ustanovitve Moderne galerije, ki bi delovala kot razstavišče sodobnega ustvarjanja in bi predstavljala tekoče življenje slovenske likovne umetnosti. Zavedal se je, da galerija potrebuje novo zgradbo, ki bi nadomestila Jakopičev paviljon kot razstavišče, zato je 1936 pridobil donacijo družine Hribar za gradnjo nove stavbe galerije. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN kluba in 1933‒36 tudi njegov predsednik. Na kongresu v Dubrovniku 1933 je glasoval v imenu slovenskega PEN-a (v nasprotju s srbskim in hrvaškim) za izključitev nacističnih pisateljev iz mednarodnega združenja PEN. Soustanovil in organiziral je Slovenski biografski leksikon ter bil urednik prvih treh zvezkov (1925‒31, tretji zvezek je izšel 1932), posebej pa velja izpostaviti njegova biografska orisa impresionistov Ivana Groharja in Riharda Jakopiča. Bil je med najaktivnejšimi pobudniki ustanovitve SAZU, mdr. je bil 1923‒24 skupaj s Francetom Mesesnelom imenovan za zastopnika Društva Narodna galerija v pripravljalnem odboru za ustanovitev SAZU, zlasti pa si je za to ustanovo prizadeval pod okriljem Slovenske matice. Od 1927–36 je bil podpredsednik Slovenske matice, v njenem okviru pa se je aktivno zavzemal za izboljšanje položaja slovenskega jezika, kulture in znanosti ter za knjižni program, ki bi vseboval tudi prevode temeljnih filozofskih del.

Njegovo politično udejstvovanje sega v čas razpada monarhije, ko je bil pristaš pogledov Janeza Evangelista Kreka in se je vključil v deklaracijsko gibanje, nato pa ga je prvak SLS Anton Korošec spodbudil, da se je aktivno vključil v politično življenje. Kot politik se je zavzemal za slovensko politično emancipacijo in združevanje južnih Slovanov, po razpadu monarhije pa za slovensko avtonomijo. Ob podpori in zaupanju Korošca, Andreja Kalana in drugih se je uveljavil kot ena osrednjih osebnosti slovenskega katoliškega gibanja, še zlasti stranke SLS, pri tem pa je odločno nasprotoval vmešavanju politike v idejne, kulturne in verske probleme. Nasprotoval je konservativni struji v katoliškem taboru. 1918 je postal član Narodnega sveta SHS v Zagrebu, bil član delegacije, ki je v Zagrebu predstavljala slovenski narod v pogajanjih o združitvi, odbora za združitev Države SHS s Srbijo in Črno goro ter bil v tričlanski delegaciji, ki se je istega leta v Beogradu udeležila razglasitve združitve Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS. Na njegovo pobudo je nastala Avtonomistična izjava slovenskih kulturnih delavcev (objavljena 1921 v mesečniku Naši zapiski). Sredi tridesetih let 20. stoletja se je ponovno vrnil v politiko. Bil je zagovornik ohranitve slovenskega jezika v šolstvu in mdr. eden od pobudnikov resolucije slovenskih kulturnih organizacij in zavodov, v kateri so protestirali proti odloku prosvetnega ministrstva, ki je prepovedal uporabo nekaterih slovenskih učbenikov v gimnazijah (1933). Predvsem pa je deloval kot diplomat, sprva Kraljevine Jugoslavije, nato pa Demokratične federativne Jugoslavije; zavzemal se je za priključitev Primorske in kasneje Koroške Jugoslaviji ter za rešitev tržaškega vprašanja, povezoval je tudi jugoslovansko emigracijo.

V slovenskem prostoru ima pomembno vlogo zlasti kot umetnosti zgodovinar in teoretik, velja za enega od utemeljiteljev t. i. ljubljanske umetnostnozgodovinske šole (France Stele). Postavil je temelje terminologije in sistematike vede, pri doslednosti uporabe načela zgodovine stila pa je bil pionir. 1926 je izdal Uvod v umevanje likovne umetnosti : (sistematika stila) (prva izdaja obsega slikarstvo in kiparstvo, 1959 je izšla druga izdaja z dodanim v zapuščini najdenim osnutkom arhitekturne sistematike in izčrpnimi Steletovimi pojasnili), ki velja za prvo pomembno teoretično delo s področja umetnostne zgodovine pri nas. Izhaja iz umetnine kot samostojnega cilja znanstvenega spoznavanja in v smislu razumevanja zgodovine stila kot zgodovine duha išče vzporednice med umetnostjo in drugimi pojavi duhovnega življenja. S tem je nadgradil dotedanjo prevladujočo deskriptivno metodo in uveljavil »umetnostno zgodovino brez imen«. Izhajal je iz treh morfoloških slogov (ploskovitega, plastičnega, slikovitega), ki jih je opredelil skozi predmet in snov, oblikovanje telesnosti in prostora, figuralno kompozicijo in vsebino ter njihove oblikovne značilnosti povezal s svetovnim nazorom (ploskoviti slog z idealizmom, plastičnega z realizmom in slikovitega z naturalizmom). Ta pogled je vplival tudi na nekatere predstavnike drugih strok, literarne, arheološke, etnološke in muzikološke. Novejše raziskave utemeljujejo vpliv del zlasti Aloisa Riegla, Franza Wickoffa in Heinricha Wölfflina na razvoj njegove metode. Čeprav je ta danes podvržena kritiki (npr. da ne upošteva ustvarjalne individualnosti, sistem ni univerzalen, odsotnost razmislekov o recepciji, naročništvu), ostajata njena vrednost vzpostavitev jasne terminologije in prve umetnostnozgodovinske sistematike pri nas, ki pa je bila dovolj splošna, da je lahko zaobjela umetnine iz vseh obdobij umetnostne zgodovine. Delo, ki je nastalo iz pedagoško-univerzitetnih potreb ter je študentom služilo kot izhodišče in orodje pri analizi umetnin, tako še danes ohranja pomembno mesto v razvoju slovenske umetnostne zgodovine. Za eno od temeljnih del slovenske umetnostne zgodovine velja tudi Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi, ki je izhajala 1926‒51 (prvi zvezek Razvoj stila v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku 1926, drugi zvezek Renesansa v Italiji 1936, tretji zvezek Renesansa v severnih deželah 1951). Čeprav je delo nedokončano in seže le do 1564, je prvo pri nas, ki v zaokroženem pregledu zahodnoevropske umetnostne zgodovine premošča prepad med krščansko antiko in karolinško umetnostjo. Na podlagi metode, razvite v Uvodu, je delo zasnovano kot zgodovina umetnostnega stila; umetnine torej pojmuje kot nujno posledico duhovnih razpoloženj in svetovnega nazora. V celotnem umetnostnozgodovinskem opusu še danes izstopajo Cankarjeve interpretacije umetnin; priznavajo mu mojstrstvo razlag, ki jih je podajal v jasnem in literarno izbrušenem jeziku. Z organizacijo in vsebinsko zasnovo študija umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi je postavil umetnostno zgodovino kot jasno opredeljeno in samostojno znanstveno oz. akademsko disciplino z enotno terminološko in metodološko osnovo. Za seminar je izvedel nakup knjižnice Avguština Stegenška ter zasnoval zbirko diapozitivov (zbirko danes hrani Moderna galerija, razstava Urejeno po številkah : podobe arhitekture iz zbirke diapozitivov Izidorja Cankarja, Moderna galerija, 2016). 1956 ga je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo (SUZD) imenovalo za svojega častnega člana in mu ob sedemdesetletnici 1957 posvetilo zvezek Zbornika za umetnostno zgodovino. Od 1999 SUZD za dosežke v umetnostni zgodovini vsaki dve leti podeljuje nagrade in priznanja Izidorja Cankarja.

Kot opazno osebnost slovenskega političnega, kulturnega in znanstvenega življenja so ga upodabljali številni umetniki. Slikar Veno Pilon, s katerim sta se v petdesetih letih 20. stoletja srečevala v Parizu in si dopisovala, je izdelal vrsto risb, na katerih so bili upodobljeni tudi drugi kulturniki, s katerimi je prijateljeval (France Mihelič, France Stele, Gabrijel Stupica, Miha Maleš). France Gorše je 1935 izdelal Cankarjev portret v patiniranem mavcu, ki ga danes hrani Galerija Božidarja Jakca. Po njegovi smrti pa so ga upodobili: Jakob Savinšek: Portret dr. Izidorja Cankarja, 1958, doprsni kip v avli Moderne galerije (odlitek je nastal 1996, kip odkrit 1999, izvirnik v patiniranem mavcu iz 1958); Janez Boljka: Izidor Cankar, France Stele in Vojeslav Mole (trije reliefi na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, odkrit 1987) in Mirsad Begić: Portret Izidorja Cankarja, 2003, bron, Zbirka MG+MSUM, ki služi tudi kot predloga za nagrado SUZD. 1979 je bil po romanu S poti posnet igrani dramski film Iskanja v režiji Matjaža Klopčiča, 2013 pa dokumentarni film Ljubljansko jutro, benečanski večer v režiji Amira Muratovića. 1974 je Eksperimentalno gledališče Glej premierno izvedlo odrsko priredbo romana S poti.

Dela

  • S poti, Ljubljana, 1919 (ponatisi 1960, 1986,1996; elektronska znanstvenokritična izdaja 2007).
  • Obiski, Ljubljana, 1920 (ponatis 1960).
  • Londonski dnevnik 1944‒1945, Ljubljana - Koper, 1985.
  • Leposlovje, eseji, kritika, 2 zv., Ljubljana, 1968‒1969.
  • Zbrani spisi, Ljubljana, 1925‒1936 (zbral, uredil, napisal spremno besedo in opombe Izidor Cankar).
  • Pisma Ivana Cankarja, Ljubljana, 1948 (urednik).
  • Slovenska moderna umetnost : 1, Slikarstvo, Ljubljana, 1922.
  • Uvod v umevanje likovne umetnosti : sistematika stila, Ljubljana, 1926 (21959, 31995; 1959 izšlo pod naslovom Uvod v likovno umetnost).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 1 : razvoj stila v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku : od početkov krščanske umetnosti do leta 1000, Ljubljana, 1926‒1929 (1. del Slikarstvo, 1926; 2. del Skulptura, 1928; 3. del Arhitektura, 1929) (ponatis Ljubljana, 1930).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 2 : razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku : od leta 1000 do leta 1400, Ljubljana, 1931‒1933 (1. del Romanska doba, 1931; 2. del Gotska doba, 1933).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 3 : razvoj stila v dobi renesanse : od leta 1400 do leta 1564, Ljubljana, 1936‒1951 (1. del Razvoj stila v italijanski renesansi, 1936; 2. del Razvoj stila v severnih deželah, 1951).
  • Giulio Quaglio : prispevek k razvoju baročnega slikarstva, Dom in svet, 33, 1920, št. 3‒4, 77‒84, št. 5‒6, 131‒137, št. 7‒8, 186‒192, št. 9‒10, 240‒245.
  • Gojmir Anton Kos, Ljubljana, 1951.
  • Kaj je umetnostno pomembno?, Dom in svet, 35, 1922, 31–38.

Dela

  • S poti, Ljubljana, 1919 (ponatisi 1960, 1986,1996; elektronska znanstvenokritična izdaja 2007).
  • Obiski, Ljubljana, 1920 (ponatis 1960).
  • Londonski dnevnik 1944‒1945, Ljubljana - Koper, 1985.
  • Izbrano delo, Ljubljana, 1972 (ponatisi 1973, 1974, 1977).
  • Leposlovje, eseji, kritika, 2 zv., Ljubljana, 1968‒1969.
  • Listi z roba : kaj sta si pisala Izidor Cankar in Veno Pilon (in marsikaj o tem, kar sta zamolčala), Ljubljana, 2015.
  • Albanska špijonka : povest iz balkanske vojske, Ilustrirani glasnik, 1, 1914, št. 1–10 (soavtor Narte Velikonja, objavljeno pod njunim skupnim psevdonimom Ivan Dolinar).
  • Zbrani spisi, Ljubljana, 1925‒1936 (zbral, uredil, napisal spremno besedo in opombe Izidor Cankar).
  • Pisma Ivana Cankarja, Ljubljana, 1948 (urednik).
  • Slovenska moderna umetnost : 1, Slikarstvo, Ljubljana, 1922.
  • Uvod v umevanje likovne umetnosti : sistematika stila, Ljubljana, 1926 (21959, 31995; 1959 izšlo pod naslovom Uvod v likovno umetnost).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 1 : razvoj stila v starokrščanski dobi in zgodnjem srednjem veku : od početkov krščanske umetnosti do leta 1000, Ljubljana, 1926‒1929 (1. del Slikarstvo, 1926; 2. del Skulptura, 1928; 3. del Arhitektura, 1929) (ponatis Ljubljana, 1930).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 2 : razvoj stila v visokem in poznem srednjem veku : od leta 1000 do leta 1400, Ljubljana, 1931‒1933 (1. del Romanska doba, 1931; 2. del Gotska doba, 1933).
  • Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi : del 3 : razvoj stila v dobi renesanse : od leta 1400 do leta 1564, Ljubljana, 1936‒1951 (1. del Razvoj stila v italijanski renesansi, 1936; 2. del Razvoj stila v severnih deželah, 1951).
  • Giulio Quaglio : prispevek k razvoju baročnega slikarstva, Dom in svet, 33, 1920, št. 3‒4, 77‒84, št. 5‒6, 131‒137, št. 7‒8, 186‒192, št. 9‒10, 240‒245.
  • Jakopičeve skrivnosti, Jakopičev jubilejni zbornik, Ljubljana, 1929, 17‒27.
  • Slovensko slikarstvo v dobi realizma,Likovni svet : arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt, Ljubljana, 1951, 87‒111.
  • Gojmir Anton Kos, Ljubljana, 1951.
  • Klasicizem in romantika na Slovenskem, Ljubljana, 1954.
  • Langusove risanke : začetki romantičnega slikarja, Razprave SAZU, 1. razred 4/4, Ljubljana, 1957.
  • Umetnost v krščanskem slovstvu drugega stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1, 1921, št. 1‒2, 59‒75, in št. 3‒4, 168‒185.
  • Razmerje krščanstva do umetnosti v Tertullianovi dobi, Zbornik za umetnostno zgodovino, 3, 1923, št. 1‒2, 9‒23.
  • Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, 3, 1923, št. 3‒4, str. 129‒137.
  • Tri slike Žalostne Matere božje, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 19‒26.
  • Potočnikove risbe, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 124–8, 165–75.
  • Realizem v starokrščanskem slikarstvu, Zbornik za umetnostno zgodovino, 6, 1926, št. 1, 1‒25.
  • »Likovna umetnost« ali drugače, Zbornik za umetnostno zgodovino, 6, 1926, št. 4, 222‒223.
  • Kaj je umetnostno pomembno?, Dom in svet, 35, 1922, 31–38.
  • Osebna bibliografija (COBISS).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1660 (osebni fond Izidorja Cankarja).
  • NUK, Rokopisni oddelek, Ms 1780.
  • ES.
  • Luc Menaše: Evropski umetnostni zgodovinski leksikon, Ljubljana, 1971.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Rajko Ložar: Slovenska umetnostna zgodovina, Zbornik za umetnostno zgodovino, 14, 1937, 19–35.
  • France Stele: Izidor Cankar, utemeljitelj ljubljanske umetnostno zgodovinske šole, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 4, 1957, 9‒29.
  • France Stele: Izidor Cankar, Izidor Cankar : uvod v likovno umetnost (Sistematika stila), Ljubljana, 1959, 231‒277.
  • Nace Šumi: Dediščina Izidorja Cankarja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 8, 1970, 5‒7.
  • France Stele: Slovenska umetnostna zgodovina po l. 1920, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 8, 1970, 27–44.
  • Izidor Cankar: Londonski dnevnik 1944‒1945, Ljubljana, 1985.
  • Mojca Jenko, Marta Kovač, Mojca Šter Jenko: Upravna telesa Narodne galerije 1918‒1998, Osemdeset let Narodne galerije 1918‒1998, Ljubljana, 1998, 91‒107.
  • Andrej Rahten: Izidor Cankar – diplomat dveh Jugoslavij, Ljubljana, 2009.
  • Andrej Rahten: Izidor Cankar, Nova slovenska biografija, Ljubljana, 2009, 51‒60.
  • Tone Smolej: Dunajska študijska leta Moleta, Steleta in Cankarja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 48, 2012, 177‒196.
  • Tomaž Brejc: Kaj je umetnostno pomembno? Prvi kolegij docenta Izidorja Cankarja : izpiski iz letnega semestra 1920, Patriae et Orbi : essays on Central European art and architecture : študije o srednjeevropski umetnosti, Ljubljana, 2015, 641‒665.
  • Alenka Puhar: Izidor Cankar : mojster dobro zasukanih stavkov, Ljubljana, 2016 (z izbrano bibliografijo).
  • Tomaž Brejc: Pro et contra : osemdesetletnica znamenite knjižnice, Umetnostna kronika, 13, 2016, 10‒31.
  • Luka Vidmar: Doktorske disertacije s področja umetnostne zgodovine, Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918), Ljubljana, 2019, 241‒261.
Vodopivec, Barbara: Cankar, Izidor (1886–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155611/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. maj 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Cankar Izidor, umetn. zgodovinar, r. 22. apr. 1886 v Šidu (Srem). V Lj. je študiral gimn. 1897–905 in bogoslovje do 1909, umetnostno zgodovino na univ. v Louvainu in na Dunaju (učenec Maksa Dvořáka), promov. 1913, bil 1914–18 urednik DS, 1918–19 glavni urednik Slovenca, 1918 član nar. sveta, veča ter odposlanstva za ujedinjenje, nadaljeval umetn. zgodov. študije na Dunaju v zimskem semestru 1919–20, postal 17. jan. 1920 docent in 1923 izr. prof. na univ. v Lj. V DS je objavljal (iz početka pod psevdon. Franc Bregar) leposlovne in znanstvene članke (med dr.: Obiski 1911, kot knjiga Lj. 1920; S poti 1913, kot knjiga Lj. 1919, češki prevod 1921), knjižna ter umetn. poročila in ocene, monografijo Slikar Giulio Quaglio (1920), prevajal iz francoščine in angleščine (Dickens, Bazin). Ustanovil je 1920 Umetn. zgodov. društvo in 1921 ZUZ, ki ga urejuje, objavljal v vseh letnikih tega časopisa umetn. zgodov. študije (n. pr. Umetnost v kršč. slovstvu 2. stol., 1921; Razmerje krščanstva do umetnosti v Tertullianovi dobi, 1923; Potočnikove risbe, 1924) in bil član uredn. odbora za SBL. *

Uredništvo: Cankar, Izidor (1886–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155611/#slovenski-biografski-leksikon (12. maj 2021). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine