Cankar, Ivan (1876–1918)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Cankar Ivan, pesnik, r. 10. maja 1876 na Vrhniki, u. 11. dec. 1918 v Lj. Pokopan je v skupnem grobišču s Kettejem in Murnom pri Sv. Križu; spomenik jim je dala postaviti po načrtih Plečnikove šole Milena Rohrmannova. Oče mu je bil ubožen krojač, ki je imel tudi majhno hišo, mati v slabotnem telesu svetopisemska »močna žena«, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost. V ljudsko šolo je hodil na Vrhniki, stopil 1888 v lj. realko in se v večni borbi za kruh in streho prebil do najvišjega razreda; razrednik in učitelj slovenščine mu je bil Fr. Levec, ki ga je C. visoko spoštoval. Zrelostni izpit, pri katerem mu je poleti in jeseni 1895 izpodletelo v fiziki, je dovršil poleti 1896. V okt. se je nato vpisal na stavbenem oddelku dun. tehnike. Študij pa ga ni zanimal, sklenil je zato že drugi mesec, da se zapiše na univerzo, in sicer v romanistiko in slavistiko. »S tem pa izgubim štipendijo. Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim« (bratu Karlu 23. nov. 1896, DS 1920, 21). S tem značilnim pristavkom si je določil za vedno svojo pot; sklepa namreč, da bi študiral za profesuro, ni izvršil ne zdaj ne pozneje, dasi je to še večkrat sklenil. Postal je pisatelj, eden največjih slovenskih, hkrati pa se je zapisal za vedno tudi med »večne popotnike«. Preštudiral je sicer, sledeč trenotnemu nagibu, v kratkem času skoro vso italijansko slovnico in se lotil franc. knjig (bratu K. 18. jan. 1897), hodil semintja mimogrede tudi k predavanjem na vseučilišče, a ni imel dovolj stalnosti, da bi se bil poprijel vede z vso resnobo. Presedel je kak dan pri knjigah do treh po polnoči, nato pa presanjal zopet po ves dan in vso noč (bratu K. 18. jan. 1897), živel kak dan v obilju, največ v bedi. In to življenje mu je začelo ugajati: »Nikdar si (dun. življenja) ne moreš predstavljati dovolj idealnega,« piše bratu K. (1. marca 1897); »samo treba je, da je človek tako ustvarjen, da vidi lepoto (mislim jo v najširšem pomenu) in življenje tam, kjer zapazi filister samo dolg nos in veliko hišo. In ti veš, da sem jaz tako ustvarjen. Iz vsake stvarce dobim kaj zanimivega in novega. To pa me obvaruje, da ne dobim bledice od slabe volje in čemernosti… Zdajle n. pr. sem kosil: za tri solde črnega kruha. In verjemi, da nisem prav nič na slabšem, kakor sem bil predvčerajšnjim, ko sem večerjal za tri forinte. Sicer ne tajim, da me obide časih strašna melanholija; ali jaz se je ne branim, ker je njen rezultat navadno pesem ali pa kakšen lep načrt… Kako sem se z vso dušo zakopal v to dunajsko življenje! Tukaj je zrak ves drugačen, vse je širje in slobodneje in zato se razširi tudi obzorje…« Ob koncu 1. semestra (o veliki noči 1897) je šel C. za velikonočne počitnice domov z namenom, da se po povratku na Dunaj vpiše na univerzo; v prvem pismu, Aškercu pisanem, se je podpisal zato kot stud. phil. (Cankarjev zbornik, 80). A ostal je doma poldrugo leto. V tem času mu je umrla mati, ki jo je prisrčno ljubil (23. sept. 1897), en dan za svojo (C.-jevo staro) materjo; stroške za pogreb je poravnal C. s honorarjem za »Erotiko«, ki jo je tačas kupil Bamberg. Poletje naslednjega leta je prebil pri očetu, ki je bival tačas v Pulju, in je delal tam svojo prvo dramo in končno uredil »Erotiko«. Jeseni 1898 ga je zopet privabil čar dunajskega duševnega ozračja. Ni šel več tja študirat tehniko, tudi ne, kakor je nameraval, da bi se vpisal na univerzo, vabilo ga je, da bi se čisto vdal literaturi. Ostal je odslej na Dunaju skoro zdržema 11 let. Nastanil se je (1899) v Ottakringu, živeč sredi med delavsko bedo življenje literata-bohèma z neredno dohajajočimi pičlimi honorarji in z lahkimi in težkimi dolgovi. Jeseni 1899 so se mu razmere začasno nekoliko zboljšale, ker je prevzel službo jugoslov. polit. poročevavca pri Grafovem listu »Die Information«. Delal je pri njem v začetku z nekim zadoščenjem, čez nekaj časa pa se mu je začelo upirati: »To žurnalistično rokodelstvo je nekaj grdega, čedalje bolj me duši in iščem poti, da bi se rešil brez posebne škode« (bratu K. 19. marca 1901, podobno 17. maja 1901). Hkrati je ponovno sklepal, da se vpiše na vseučilišču, in je tudi študiral (bratu K. 17. maja 1901), a do izvršitve sklepi niso dozoreli, dasi je kmalu nato žurnalistiko popustil. Nameraval se je tudi oženiti s preprosto Dunajčanko (Finžgarju 28. dec. 1906, DS 1920, 33), a tudi tega ni storil. Ko so se 14. maja 1907 prvič vršile državnozborske volitve po splošni in enaki volivni pravici, je prevzel socijalnodemokratično kandidaturo v volivnem okraju Povšetovem na Kranjskem in prišel v ta namen domov; ko ni uspel, se je zopet vrnil. A v dunajskem bohemstvu je začel telesno propadati in prijatelji so ga vabili, naj se vrne za stalno. In res se je v sept. 1909 napotil k bratu Karlu v Sarajevo, ostal tam dva meseca kot gost nadškofa Stadlerja in dovršil »Hlapce« in »Kurenta«; sredi nov. se je napotil v Lj. Odtlej je »romal križem po slovenskih krajih«, stanoval pa je največ na Gor. Rožniku, v avg. 1917 se je preselil k dr. Jos. Puntarju v Škofjo ulico; mesec po njegovem odhodu v Trst se je preselil (v okt. 1918) na Kongresni trg 5, kjer je v še neznani mu hiši padel, si pretresel možgane, nato pa zbolel za špansko influenco; pridružila se ji je pljučnica in te radi oslabelega srca ni prebolel.

V času, ko je C.-jev genij na skritem pravkar šele dozoreval za prvi nastop, se je v šol. l. 1891/2 v Lj. ustanovilo tajno dijaško društvo »Zadruga«, ki je zastavljalo svojim izbranim članom nalogo, naj se bavijo z literaturo in politiko; v prvi, boljši dobi (nekako do 1896) je bila v ospredju prva, v času razkroja druga. Temu »zadružnemu« krogu so se pridružili v teku nekaterih let prvi glasivci naše nove književnosti: C. (sprejet v 2. l., 1892/3), D. Kette, O. Župančič (3. leto), Murn (5. leto), poleg njih še Dermota, Lončar (2. l.) Kraigher (4. l.), Merhar-Sardenko (5. l.) i. dr. V tej družbi se je oblikovala že prava podoba mladega C.-ja, samozavestnega, polemičnega, ironizirajočega, ljubečega paradokse iz gole opozicijsike sle, ki je brezobzirno grajal, kar si branil, in prav tako odločno branil isto stvar, če jo je grajal kdo drugi, vse to v času, ko je kot pesnik in pisatelj začetnik v LZ še stopal po tujih stopinjah in se šele počasi začel dokopavati do samega sebe. Šestošolec je bil, ko je v nov. št. LZ 1893 izšla prva njegova pesem, balada »Ivan Kacijanar«. V njej se čuti vpliv Aškerčev, ki je bil prav tedaj na višku moči in slave. Po snovi in oblikovanju kažejo tudi druge C.-jeve balade, romance in parabole v LZ, posebno do 1895, da so nastale pod dojmom Aškerčeve Muze, tako Ljubezen (1893, v Erotiki Romantika), Sodba (1894), Ob grobu tiranovem, Ungnadovi gostje (1895), nekoliko še Sultanove sandale (1896); v verzifikaciji čutiš tudi Gregorčiča (Pokop 1895, Helena 2, 1896), poskusil se je celo z epigonskimi igračkami, kakor s kanconami in trioleti (1894), v liriki spominja nanje časih celo stilistika, tako Njena pisma (1896) s svojim sklepnim »Zatorej«. Vendar pa se nam roga iz sarkastične literarne črtice o pesnikovi »Morali« (LZ 1894), iz povdarjenega ironičnega sklepa parabol »Ob grobu tiranovem« in »Sultanovih sandal«, posebno pa iz paradoksne ideje »Dveh noči« (1896) že ironični zasmeh pravega mladega C.-ja; iz ljubavne lirike cikla »Helena« pa dehti že »opojni romantike cvet« (LZ 1896, 68), ki je deloma že iz moderne neoromantike, spominja pa s pravilno, le navidezno neskrbno verzifikacijo in mestoma z ironičnim grencem bolj sorodnega Heineja, tudi Jenka. V tem času je postal samozavestnemu dozorevajočemu C.-ju okvir dijaškega društva pretesen, in ker so posegali vanj tudi politični spori, se je moral (v marcu 1896) od njega posloviti; ž njim je šel tudi Kette. To leto, ko je dobila »nova struja« naturalizma odločilen vpliv pri LZ in se je vnela javna debata o novi in stari struji, se je C. pač seznanil vsaj nekoliko tudi z inozemskimi zastopniki naturalizma in dekadence, določno vplivati pa je začela nanj šele na Dunaju; saj je mogel to poezijo razumeti docela šele, ko je spoznal lažnivi blesk in notranjo gnilobo velikomestnega lahkoživstva, vso dušečo revščino in topo vdanost velikomestne parije, ko je tudi sam okusil trpkost dijaškega stradanja, zablode in bedo bohemstva, ki se je potopil vanj. Tedaj se mu je razodela svojevrstna lepota t. zv. dekadence, ki se ga je dojmila predvsem s svojo snovnostjo, nekoliko pa tudi s svojo novo ritmiko in stilistiko. Zatopil se je z Župančičem, ki je bil hkrati ž njim odšel na Dunaj, v Maeterlincka v izvirniku, v Rich. Dehmla in Detleva v. Liliencrona ter jih priporočal Murnu, češ, od njih bo »profitiral več kakor iz desetih Gottschallov s Kleinpaulom vred«, jezo radi »zastarelih formalistov in jokavih pridigarjev« pa je stresal na A. Funtka ter obetal, da ga nalomi s cepcem v SN radi njegovih »Izbranih pesmi« (bratu K. 1. maja 1897). Hkrati se je v družbi z Govekarjem navduševal za naturalizem, čisto slučajno in celo v nasprotju s svojo osebnostjo: »Zaželelo se nam je nemirnega življenja, novih dejanj, boja in viharja in slučajno smo naleteli na realizem … Naša dolžnost je bila v tistih časih, da smo gledali življenje s hladnimi očmi, sivolasi filistri brez duše« (Vinjete, 320). Tedaj je napisal za LZ navdušeno študijo o realistu Aškercu. Veselil se je že zmagoslavja svoje družbe, ko je Bežek pisal Govekarju: »,Zvon‘ je vaš, samo če hočete. Aškerc, Cankar, Kette, Zupančič in Eller naj okupirajo poezijo popolnoma, Vi in Cankar pa prozo, kolikor le moreta; za znanstvene novice in za listek naj skrbe Vidic, Göstl in Jančar …« (bratu K. 23. nov. 1896). Tedaj je zasnoval več novel s skupnim naturalistično pobarvanim naslovom »Izobčenke« o ženskah, ki so iz kakršnegakoli vzroka izgnane iz družbe, brezpravne, pozabljene, in spesnil svoje drzno erotične »Dunajske večere«, 3. romanco »Sulamit« (bratu K. 18. jan. 1897). Iz njih veje Heineju in francoski bulvarski liriki soroden duh, napojen z naturalističnimi moivi; hrepenenje in bolest, greh in kes diha iz njih, tu in tam kar z blasfemičnim cinizmom. Razrahljal je v njih tudi vezi dotedanje tradicijonalne metrike, dasi se je glede oblike obvaroval dekadentne drznosti. To je ozračje njegove senzacijonalne »Erotike« (1899). A lepe nade z LZ se mu niso izpolnile. V prvem poglavju »Izobčenk« mu je Bežek v rokopisu nekaj popravljal in C. je zahteval vrnitev rokopisa: »Jaz hočem, da se vse tako natisne, kakor sem napisal jaz, vse do najmanjše vejice« (bratu K. 1. marca 1897); razen tega je Bežek zavrnil tudi »Dunajske večere«, ker »še niso za naše občinstvo« (Aškercu 18. apr. 1897, Cankarjev zbornik, 80). Zato je z veseljem pograbil Govekarjevo pobudo, naj bi izdal svoje pesmi v posebni zbirki. Ponudil jih je Gabrščku v Gorici in hkrati napovedal v SN (26. marca 1897) v listku »Naša lirika« nastop moderne tudi v pesništvu: »Moderna lirika je pred vrati in kadar potrka dovolj glasno, odpro se ji sama od sebe; ne zadrže svetlega, gorkega solnca niti Funtek niti Gangl niti Medved z Opeko vred.« A tudi Gabršček je zbirko odklonil, češ, »da ima za ,Salonsko knjižnico‘ že kup gradiva, da poezije, ki jih on izda, Slovenci že a priori odklanjajo itd.« (Aškercu 14. apr. 1897). Zato jih je ponudil po dohodu na velikonočne počitnice Bambergu, a tudi ta jih je začasno odklonil kljub posredovanju Levčevemu in Aškerčevemu, vendar pa obljubil, da jih mogoče založi prihodnje leto (Aškercu 16. maja 1897). C.-ja je vse to nemalo grizlo, še bolj pa, da je LZ prinašal »navdušene vodenosti Resmanove in suhe novele Peruškove«, njegovih stvari, ki jih je imel dovolj za tri štev., pa je zadrževal (Aškercu 16. maja 1897). In res LZ 1897 ni prinesel ne enega C.-jevega spisa. Dražilo ga je tudi, da je sicer njegova bolna mati z naivno pobožnostjo prebirala v rokopisu njegove pesmi (poznejšo Erotiko) in zrla v njih sinovo bodočnost (DS 1920, 48), da pa so povprečniki videli v njem le izprijenega študenta in domišljavega literata. V teh razpoloženjih, ki so si iskala izraza, mu je vstalo v duši spoznanje, jasno izraženo šele v epilogu »Vinjet«, da naturalizem, ki se je navduševal zanj v dunajskih kavarnah, s svojo hladno objektivnostjo ni izrazilo za to, kar je hotel povedati on: »Zbral sem svoje modele, kakor sem jih bil pobral na cesti: kos vsakdanjega življenja brez vsebine, brez, ideje, brez vsake zveze z večnostjo, svetovno dušo in drugimi ropotijami, ki smo jih bili bacnili enkrat za vselej iz hrama umetnosti.« Tedaj pa se je zgodilo čudo: »Moji modeli so oživeli. Iz teh motnih oči je zasijala duša, solnčna luč izza megle. Znane osebe in vsakdanje zgodbe so se spajale v dovršeno harmonijo; sedanjost je stala pred mano v jasnem soglasju z davno minolimi časi in s krasno prihodnostjo, o kakršni je sanjalo moje srce v svojih najlepših urah: stal je pred mano ves kratki trenotek od Adama do Antikrista… Vdal sem se s tiho razkošnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva… Moji modeli so oživeli. Dahnil sem vanje svoje misli, svoje sanje, svoje življenje« (Vinjete, 320). O tem spoznanju, tačas morda še ne docela zavednem, pričajo kljub naturalistom sorodni izberi snovi črtice (vinjete), ki so začele tedaj izhajati v SN, s svojim izrazito osebno lirskim, prav nič objektivno impresijonističnim slogom in s svojo bolj ali manj jasno izraženo simboliko (posebno »Mož ob oknu« SN, 5. avg. 1897); o tem priča tudi le pogojni zagovor dekadence, »na znotraj obrnjenega naturalizma«, v pismu na Aškerca, ko brani »dekadenta« Dehmla, ki po njegovem mnenju »v svojih najlepših pesmih presega vse dozdanje nemške poete«, a priznava, da prav dekadenca »proizvaja tako silno množico plev in podrešetja, da še v resnici izvrstni umotvori trpijo pod tem« (Aškercu 16. maja 1897). Bolj kot zapadnoevropska moderna so začeli vplivati nanj veliki ruski realisti, Gogolj, Tolstoj in zlasti Dostojevskij, ki ga je omamil do pijanosti, saj so mu bili s svojo idejnostjo sorodnejši od hladne psevdoznanstvenosti kakega Zolaja, med novejšimi Gorkij. Študiral je tudi Ibsenove in Shakespearejeve drame in prevel »Hamleta« (1899), ki mu je sledil pozneje še prevod »Romea in Julije« (1904). Ob tem se mu je rodila tudi misel na prvo dramo, družabno tragedijo »Jakoba Rudo« (1900). V prenesenem pomenu ji je hotel dati vsebino, kakor piše bratu K. (konec avg. 1897) »razpad tihe, starodavne sentimentalne poezije v hrupnem modernem življenju (pomisli n. pr. na nekatere kmečke družine, ali če hočeš, celo na našo, kaka je bila pred leti, časih o praznikih in kakšna je zdaj). Godila se bo na velikem posestvu, recimo Karla Kotnika (pri Vrhniki), nedaleč od malega mesta«. Kako zelo je bil »Ruda« plod C.-jevega notranjega doživetja, priča oseba Dolinarjeva, ki je v njej prvič upodobil sebe kot umetnika vagabunda in s tem ustvaril enega izmed najljubših svojih tipov. Tisti čas pred drugim odhodom na Dunaj, ko je pisal »Rudo« in »Vinjete« ter opeval svojo ljubezen do Anice ter končno priredil rokopis »Erotike«, je C. (v Krpanovi kobili 7 sl.) označil s stavkom: »Takrat sem bil poet«, tačas mu je cvetel ,modri romantike cvet’, ki se mu je pozneje v donkihotskem boju v areni življenja posušil, nakar da je nastopila doba tope vdanosti. To ostro omejitev, izraženo v eni najbolj polemičnih knjig, treba omiliti: kakor je bil C. že, ko se je navduševal za naturalizem in impresijonizem, osebnočustven izrazni umetnik, romantik in lirik, tako je bil satirik že v dobi »modre cvetke« (Človek, ki je izgubil prepričanje, Literarno izobraženi ljudje v Vinjetah!), tako je bil tudi v najhujšem boju poet: berač z belo krizantemo v gumbnici. Kmalu po povratku na Dunaj, ko se je v Lj. dotiskavala »Erotika« (1899), je začel pisati C. za Slov. matico svoj prvi satirični roman iz življenja umetnikov »Tujce« (1901). »Ta stvar me jako veseli,« piše bratu K. (9. jan. 1898), »in pišem jo s popolno lahkoto, ker sem junak sam. Do začetka tretjega dela pojde vse precej po resnici, potem pa pride tragičen konec. Najboljši odstavki so filozofični in satirični.« S tem delom je C. začel tisti boj zoper filistrstvo in breznačelnost v umetnosti in življenju, ki ga je bojeval nato dolgo vrsto let. Rodil se mu je iz življenjskih izkušenj zadnjih dveh let.

Ko je o veliki noči 1899 lj. škof Jeglič kupil in uničil še preostalo naklado »Erotike«, C.-ja to ni posebno zadelo, saj je bil preko nje, ki je nastala vendarle precej pod tujimi vplivi; tiskale so se Vinjete (1899), ki jih je bil mnogo bolj vesel, ker je pokazal v njih »nekaj resnično svojega« (Aškercu 17. jun. 1899), in bil je sredi novega dela kot satirik. Sklenil pa je izdati novo pregledano in pomnoženo izdajo, ki je izšla 1902; v njej je C. odstranil in omilil mnogo blasfemičnega in nelepega, dasi ne vsega. Takoj za »Tujci« je nastala vrsta novel, v bistvu poznejša »Knjiga za lahkomiselne ljudi« (1901); najbolj ponosen je bil izmed njih na »kerlca« »Malhusa«, v katerem se je pojavil prvič kot nasprotje hinavske priderije »dostojnih« ljudi značilni vagabundski ljubavni par (Milan in Milena), predhodnik Petra in Hijacinte v »Pohujšanju«; nastal je očividno pod dojmom usode njegove »Erotike«. Takoj nato (nov. 1898) se je lotil, da pripravi s komedijo »Za narodov blagor« (1901) »filistrom še nekoliko mastnejšo jed«: »Obrcal sem vse slovensko naprednjaštvo, liberalnost, patrijotično navdušenost in globoko ljubezen do preprostega naroda.« Še preden je ta komedija izšla, se je (1900) tudi osebno sprl z glavnima zastopnikoma svobodomiselstva v tedanji naši književnosti, z naturalistom-ljudskim dramatizatorjem Govekarjem in realistom Aškercem, ko se je bil od njiju že dalje časa idejno ločil po svojem estetskem in socijalnem mišljenju. Umetnostni in politični satiri (v »Tujcih«, »Za narodov blagor«) so sledile v dolgi vrsti družabne, socijalne, književne i. dr. satire, tako Življenje in smrt Petra Novljana (KK 10, 1903), Gospa Judit (1904), V mesečini (KK 12, 1905), Martin Kačur (KK 13, 1906), Krpanova kobila, Hlapec Jernej, Aleš iz Razora (1907), Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908), Bela krizantema (1910) i. dr., v dramatični obliki Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (snovno po »Mesečini«, 1908), Hlapci (1910) in še mnogo drugih. Bojeval se je v njih proti hinavstvu in lažnivosti »meščanske morale«, ki ji je videz vse, jedro nič, simbol ji je dolina šentflorjanska, in stavljal družbi »dostojnih« ljudi nasproti z Gorkim svoje ljubeče in hrepeneče, blodeče in umirajoče vagabunde, povzdigoval pred njimi s perečim sarkazmom kakor Dostojevskij grešnike in vlačuge, saj ti so s svojo grešnostjo vsaj nesrečni in hrepeneče blodijo iz svoje nizkosti k jasnim višinam lepega in dobrega (simbol Lepa Vida, 1912), boril se je zoper brezsrčnost in sebičnost in proslavljal nasproti njej uboge njene žrtve, nebogljene sirote in onemogle invalide dela, smešil duševno ubožnost bahavega kompromisarskega lažirazumništva in rodoljubarstva in poveličeval svoje izgubljene študente, umetnike in »brezdomovince«. Naravno je, da je v tem boju tudi pretiraval, da so značaji pogosto karikirani, da je često slikal preveč sivo na sivem, saj je to bistvo satire; ni čuda, da je streljal časih tudi preko cilja in v napačno tarčo. To mu je doneslo očitek, da je pesimist, ki samo podira in ne zida, da je nihilist, ki mu ni sveta ne morala ne vera ne domovina. V »Beli krizantemi« se zagovarja proti tem očitkom. »Kažem (človeku), kako je majhen, kako je malodušen, kako tava brez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavstva, slavo laži, zato, da se predrami, da spozna, kdo in kje je, ter da pogleda v prihodnost… Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled!« (66 do 67.) »Resnično, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok, ki se drži matere za krilo, tudi te nisem ljubil kakor solznodolski vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem; videl sem te vso v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in bridkosti; zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev!« (57 do 58.) A bolj kot ta zagovor ga zagovarja njegovo delo. Že v času najsrditejše borbe, med komedijo »Za narodov blagor« (1901) in »Krpanovo kobilo« (1907) sta nastala romana »Na klancu« (1902) in »Križ na gori« (1904), ki jako jasno kažeta pot navzgor. Vodnica na tem potu do ljubezni in do idealov, domovine in Boga, mu je bila podoba rajne matere, ki si jo je ohranil v srcu, slika trpeče žene z živo vero, večnim upanjem in brezkrajno ljubeznijo (DS 1920, 49). O tem nam priča C. sam, ko piše bratu o romanu »Na klancu«, da je v tem delu »postavil materi lep spomenik« (27. jul. 1902), »kadar (ga) boš bral, se boš spomnil na mater; tudi jaz sem veliko mislil nanjo, ko sem pisal« (18. maja 1903, DS 1920, 48–9, 30). A ne samo v tem romanu. Mati mu je bila v mislih, če je pisal o trpeči ženi, o ljubezni, ki se bori z bedo in pomanjkanjem, o večni veri v pravico, ki se mora izkazati, in o trdnem upanju, ki prehaja polagoma v resignacijo, a ne preide v obup (DS 1920, 49). Z materino podobo, ki so jo ozarjali mladostni spomini pesnikovi, mu je stalo ob strani po strmi poti tudi njegovo globoko usmiljenje do slabotnih in blodečih, a hrepenečih po luči in svetlobi (Hiša Marije Pomočnice, 1904, Nina, 1906, Kurent, 1909, Volja in moč, 1911, Lepa Vida, 1912, Milan in Milena, 1913) in sočutna ljubezen do ubogih in trpečih, sirot in zapuščenih; v njenih žarkih se je bolj in bolj talil ledeni oklep, s katerim se je bil opravil. O tem duševnem prerajanju pričajo številne novelice iz dunajskega življenja, zlasti življenja čeških sirot in proletarcev (Spomladi, Brez doma, Ottakring, Zdenko Petersilka i. dr.), o katerih je spisal Čeh dr. V. Měrka poseben članek (Povídky Cankarovy o vídeňských Češich, Slovenský Východ 23. nov. 1919), še bolj, ko so po daljšem bivanju v domovini 1907 začeli zmagovati domači motivi, še bolj pa, ko ga je po vrnitvi (1909) zopet opajala lepota slovenske pokrajine in so ga božali obnovljeni mladostni spomini. O tej ljubezni do ubogih govori zbirka »Za križem« (1909), ki jo je smatral C. za svojo najboljšo knjigo do »Podob iz sanj«, prav tako lepa mohorjanska poljudno poučna knjiga »Troje povesti« (1911) in dolga vrsta raztresenih in še ne zbranih črtic in novelic; spominom iz mladosti pa je posvečena čudovita avtobijografija (SN 1914) z vrsto manjših črtic, ki so zbrane danes v knjižici »Moje življenje« (1920). Najviše se je povzpela C.-jeva umetnost za časa najhujšega našega narodnega mučeništva, za svetovne vojne, ko so tudi njega samega bolehnega zaprli na lj. gradu kot državi nevarnega človeka in ga gnali potem slabotnega in nebogljenega v vojaški suknji s toliko drugimi v Judenburg, kjer so ga nazadnje vendarle odpustili domov. Tedaj, »v letih strahote 1914–1917«, ko je za vsako preodkrito besedo pretila smrt, je C. v zastrtih podobah kakor iz nejasnih sanj razodeval bolečino svojega naroda in svojo in srd nad njegovimi zatiravci, posegel pa tudi tako globoko kot še nikdar v najskrivnejše hrame svoje duše, prinašal iz njenega »dna« svoje skrite zaklade in povzdigal v trdnem zaupanju, da mora po Velikem petku njegovega naroda priti Velika noc, svoje oči tja, odkoder edino je upal rešitve, k Bogu. Tako je nastala C.-jeva zadnja knjiga, s kalero se izlije tolikrat disonančna simfonija njegovega življenskega dela v ubrano veličastno harmonijo. V tej knjigi prav na »Koncu« je C., nekdanji svobodomislec, v jasnih obrisih očrtal tudi svoj notranji razvoj: »,Povej mi zdaj, ob tej uri, da pojdeš z menoj na poslednjo pot, koga boš klical na pomoč, da ti bo v trpljenju stal ob strani, da bo tvoj besednik pred pravičnim sodnikom?’ Ukazujoč in trd je bil ob teh besedah glas matere Smrti in vsa moja duša, ves moj ubogi, ponižani jaz je bil uklenjen jetnik njenih oči, teh temnih plamenov. Vzkliknil sem; iz globočine mojega umirajočega srca je planilo: ,Mati!’ — Tih in mračen, kakor poprej, je bil plamen njenih oči, na dušo mojo, ki se je krčila v grozi, je tipal mrzli dih iz njenih ust. In zaklical sem v tej bolečini, v tem predsmrtnem spoznanju: ,Domovina!’ Milejši, jasnejši je bil plamen njenih oči, že se je dramilo v njem usmiljenje in odrešenje. Ali ganil se ni moj gost, moj sodnik, ni mi odgovoril, ni me izpustil. Takrat j se je v grozi in bolesti razklalo moje srce, i da je dalo, kar je še imelo: ,Bog!’ V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehlja otroku, ki je ozdravel. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen.

Kakor je šla C.-jeva pot miselno navzgor, sunkoma in v presledkih, a vztrajno, tako tudi glede sloga. Dasi so prvi spisi njegovi vsaj toliko sadovi književnih vplivov kot pa samostojno doživljene istinitosti, kažejo vendar že značilna svojstva poznejšega C.-ja: izrazito ritmično obliko, živahno domišljijo, nagibanje k satiričnemu karikiranju, spojeno še z modernobolnim cinizmom. Dasi spominja slog, ki ga piše v »Za narodov blagor« in v »Kralju na Betajnovi«, časih še Ibsenove konverzacije v nemških prevodih, je v obče že čudno lahek in neprisiljen. A vedno globlje se je potapljal v globino slov. bitja in jezika, to se vidi že v razvojni črti »Tujci«, »Na klancu«, »Križ na gori«, dokler ni stopil v »Hlapcu Jerneju« z vso ljubeznijo na realna domača tla, da jih več ne zapusti. C.-jeva umetnost je vseskozi individualna. »Povsod slika svoje življenje tako, kakor ga je sam spoznal, in ga tolmači tako, kakor ga je sam umel: mnogo zmot je v njegovih nazorih o življenju, marsikaj ni nravno dobro v njegovih knjigah in mnogokrat je njegova sodba enostranska in njegova generalizajoča obsodba krivična. Pa vse je verna slika tega, kar je mislil, in še vernejša tega, kar je čutil in pretrpel« (Pregelj). Velika koncepcija mu sicer ni bila dana, dasi so vsi njegovi spisi del velikega nedopisanega socijalnega romana, a bil je največji slovenski umetnik male lirične oblike, novele in črtice; ustvaril nam je čisto nov pripovedni slog, obogatil naš jezik z mnogimi izrazi, slikami in podobami, primerami in simboli, uglasil muzikalno lepoto slov. besede kot morda le še Župančič. C. je klasik slov. modernega romantičnega simbolizma in mu je pridobil glas in veljavo tudi pri velikih evrop. narodih. — Prim.: Šlebingerjeva biblijografija C.-jevih del v knjižici »Spominu Ivana Cankarja« (1919), str. 22–33, in tam navedene študije o njegovem delu; (pozneje izišla dela: Moje življenje, pretisk, 1920, Mimo življenja, 1920, Grešnik Lenart, 1921, Romantične duše, 1922); Cankarjeva št. DS 1920; Cankarjev Zbornik (1921) in tam natisnjeno biblijografijo čeških prevodov, kritik in študij; N. Bartulović, Književni Jug 1919, knj. III., 49–78; Marjanović, Vienac 1903; Demokracija 1918, št. 23 in 24; Kres 1921, št. 5 in 6. Slike: SIT II, št. 6; III, št. 49; Mladika III, 29; V, 76; DS 1911, 317; 1917, pril. št. 6; 1920, pril. št. 1–4; Slov. přehled 4, 253; Slovan 1903/4, 94; KMD 1920, 67; Dan 9. maja 1912, 23. apr. 1913; Bodeča Neža št. 23. Grf.

Grafenauer, Ivan: Cankar, Ivan (1876–1918). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155071/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine