Novi Slovenski biografski leksikon

BUČAR, Franjo, operni tenorist, operni režiser (r. 20. 1. 1861, Postojna; u. 25. 11. 1926, Ljubljana). Oče Janez Bučar, odvetnik, mati Marija Blanka Bučar, r. Altenburger. Brat Ivo Ivanovič Bučar, pesnik.

Po končanem šolanju na obrtni šoli na Dunaju in na Scuola veneta d'arte alle industrie v Benetkah se je 1887 zaposlil kot učitelj na obrtni šoli v Ljubljani. 1889 je začel obiskovati pouk petja pri Franu Gerbiču, ki ga je pritegnil k sodelovanju pri glasbenih predstavah ljubljanskega Dramatičnega društva. Študij glasbe je 1892 nadaljeval na dunajskem glasbenem konservatoriju, nato pa se izpopolnjeval pri znamenitem češkem opernem baritonistu Josefu Levu v Pragi, kjer je imel tudi prvi operni debi v vlogi Tamina (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal). Glasbena pot ga je vodila v Bratislavo in Olomouc, 1895 je dobil angažma v Leipzigu, naslednje leto pa v Darmstadtu, kjer je ostal do 1900. Poleti 1896 je pevsko znanje izpopolnjeval v Milanu. V tem času je z velikim uspehom gostoval tudi v Frankfurtu in Kölnu. V sezoni 1900/01 je pel v dunajski dvorni operi, nato v gledaliških hišah v Weimarju, Leipzigu in Berlinu. Naposled se je vrnil v Darmstadt, kjer je ostal do 1910. Pevsko kariero je nato opustil in se posvetil operni režiji – deloval je v Essnu, Colmarju in Gdansku. Ob izbruhu prve svetovne vojne je z družino pred rusko vojsko pobegnil iz Gdanska v Berlin in nato v Monako, kjer je bil do maja 1919 zasebni učitelj petja. Istega leta se je vrnil v domovino in postal učitelj petja na ljubljanskem konservatoriju Glasbene matice (1919–23) in operni režiser v ljubljanski operni hiši (1919–26). Poleg mesta višjega režiserja je opravljal tudi delo tajnika, nadzornika opernih vaj, neslovenske pevce je učil pravilne izgovarjave in prevedel nekaj libretov (Don Pasquale, Fidelio, Terezina, Beg iz seraja itd.). Opernim kandidatom je nudil tudi zasebne ure petja.

Bučar spada med najvidnejše slovenske umetnike svojega časa, uspešno kariero opernega pevca pa je ustvaril zunaj meja domovine. Vedno naklonjena mu kritika je hvalila predvsem njegovo čisto intonacijo, obsežen vokal, prefinjen čut za ritem in velik igralski talent. Med njegove najboljše vloge sodijo José (Georges Bizet: Carmen), Radames (Giuseppe Verdi: Aida), Bajazzo (Ruggero Leoncavallo: Glumači), Riccardo (G. Verdi: Ples v maskah), Manrico (G. Verdi: Trubadur), vojvoda Mantuanski (G. Verdi: Rigoletto), Erik (Richard Wagner: Večni mornar), Lohengrin (R. Wagner: Lohengrin), Turidu (Pietro Mascagni: Cavalleria Rusticana) idr.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Fr. G.: † Franjo Bučar, Jutro, 26. 11. 1926.
  • † Fran Bučar, Slovenec, 26. 11. 1926.
  • Oni, ki jih ne pozabimo, Življenje in svet, 1, 1927, št. 4, 109–110.
  • Cvetko Budkovič: Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem : 2 : od nastanka konservatorija do Akademije za glasbo 1919–1946, Ljubljana, 1995.
Lah, Špela: Bučar, Franjo (1861–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151824/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bučar Franjo, pevec in režiser, r. 20. jan. 1861 v Postojni. Dovršil je obrtno šolo na Dunaju ter Scuolo veneto d'arte applicata alle industrie ter postal učitelj na obrtni šoli v Lj. L. 1889. se je posvetil petju; poučeval ga je Fr. Gerbić, nato se je šolal na dunaj. konservatoriju in zasebno v Pragi ter Milanu. Kot 1. tenorist je deloval na gledališčih v Bratislavi, Olomucu, Leipzig Darmstadtu, Dunaju, Frankfurtu ob M., Kölnu ob R., Weimarju, kot operni režiser v Colmarju v E., Essenu ob R., Danzigu. Po vojski je prišel v Lj. kot operni režiser, kar je do danes. 1919–23 je bil učitelj solopetja na konservat. Glasb. Matice v Lj.; službo je opustil zaradi bolezni. — Prim.: Biograph. Künstler Lexikon, Leipzig. *

Uredništvo: Bučar, Franjo (1861–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151824/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bučar Franjo, operni pevec in režiser, r. 20. jan. 1861 v Postojni, u. 25. nov. 1926 v Lj. C Janez, odvetnik, mati Marija Blanka Altenburger. Po končani obrtni š. na Dunaju je studii še na Scuola veneta d'arte applicata alle industrie in postal učitelj na obrtni š. v Lj. Kasneje, leta 1889, je začel študirati pri Franu Gerbiču petje, Študij glasbe je nadaljeval na dunajske konservatoriju, v Pragi in Milanu. Glasbena pot ga je kot 1. tenorista vodila po gledališčih v Bratislavi, Oloumucu, Leipzigu, Darmstadtu, Dunaju, Frankfurtu, Kölnu in Weimarju, svojo režisersko ustvarjalnost pa je uresničil v Colmarju, Essenu in Gdansku. V lj. O je prišel leta 1918 za enega prvih režiserjev. Od 1919 do 1923 (ali 1925) je učil solopetje na konservatoriju GM v Lj., a je moral službo zaradi bolezni pustiti. B. je tudi prevajal odrske tekste, tako o. Do Pasquale (Donizetti) in Zvedave ženske.

Prim.: SBL I, 62; J 1926, 273, 3; EJ 2. 195 247 (F. Kč = Filip Kumbatovič); SGL I, 85 (Peter Bedjanič); Roman Savnik, Pomembni Pivčani i njihovi neposredni sosedje, Svet ob Pivki, 99–101 krstne matice.

Brj.

Brecelj, Marijan: Bučar, Franjo (1861–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151824/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine