Brodar, Srečko, akademik (1893–1987)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 6, 7. 2. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

BRODAR, Srečko (krstno ime Felix/Feliks Brodar, psevdonim Felicijan), arheolog, geolog, akademik (r. 6. 5. 1893, Ljubljana; u. 27. 4. 1987, Ljubljana). Mati Frančiška Brodar, delavka. Sin Mitja Brodar, arheolog.

Bil je nezakonski otrok, odraščal je v rejniški družini železničarskega ključavničarja v Ljubljani. Štiri razrede ljudske šole je opravil na Ledini v Ljubljani. 1911 je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani in na Filozofski fakulteti na Dunaju vpisal prirodopis kot glavni ter fiziko in matematiko kot stranska predmeta. Študij na Dunaju mu je finančno omogočil oče. Kot uspešen študent je prejemal denarno Radigojevo podporo in podporo Podpornega društva slovenskih visokošolcev na Dunaju. Bil je član Kluba jugoslovanskih akademikov na Dunaju in aktivno vključen v preporodovsko gibanje. Dokončanje študija mu je 1914 onemogočil začetek prve svetovne vojne. Vpoklican je bil v avstro-ogrsko armado ter poslan v vojaško šolo v Breže na Koroškem in Mürzzuschlag na Štajerskem. 1915 je odšel na soško bojišče. V 5. soški bitki je bil udeležen v bojih na Doberdobski planoti, zatem v Rožni dolini pri Gorici ranjen v komolec. Poslan je bil v zaledje, zaradi zdravstvenih težav pa se ni več vrnil na bojišče. Tik pred koncem prve svetovne vojne je na Dunaju zaključil zadnji semester študija. 1920 je na Filozofski fakulteti v Zagrebu opravil profesorski izpit pri Dragutinu Gorjanoviću Krambergerju. 1939 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral iz geoloških in paleontoloških znanosti z disertacijo O stratigrafiji Potočke zijalke.

1918–21 je bil zaposlen kot suplent na gimnaziji Poljane v Ljubljani. 1921–39 je poučeval naravoslovje na gimnaziji v Celju, 1939–46 pa na gimnaziji v Ljubljani. 1946 je bil imenovan za izrednega profesorja na novoustanovljenem Inštitutu za prazgodovino človeka na Prirodoslovno-matematičnem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. To je bila prva raziskovalna ustanova v Sloveniji in Jugoslaviji, ki se je ukvarjala s proučevanjem najstarejših obdobij človekove prazgodovine. Pozneje je pripadala različnim fakultetam, ki so nastale zaradi pogostih reorganizacij univerze. 1951 je Brodar postal redni profesor za prazgodovino človeka, 1957 je spremenil naziv v redni profesor za kvartarologijo. Na 1960 ustanovljeni Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je bil predstojnik Katedre za kvartarologijo do upokojitve 1964. Na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je predaval 1946–69. 1950–52 je bil dekan in 1952–53 prodekan Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani.

1949 je bil izvoljen za dopisnega in 1953 za rednega člana SAZU. Združenje Hugo Obermaier-Gesellschaft für Erforschung des Eiszeitalters und der Steinzeit ga je 1952 izvolilo za dopisnega člana. 1950–71 je bil upravnik Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Urednik revije Acta Carsologica je bil od tretje do pete številke (1963–70). 1952–65 je vodil Prazgodovinsko sekcijo Inštituta za geologijo SAZU. 1959–72 je bil načelnik Sekcije za arheologijo Inštituta za zgodovino SAZU. 1951–61 in 1964–71 je bil odgovorni urednik Arheološkega vestnika (številke od 2/2 do 11–12 in od 15–16 do 21–22).

Bil je član Društva za raziskovanje jam Slovenije in Prirodoslovnega društva, član znanstvenega sveta Inštituta za arheologijo SAZU (1973–83), član znanstvenega sveta Inštituta za geografijo SAZU in drugih znanstvenih svetov akademijskih inštitutov, član različnih komisij, predsednik strokovnih izpitov za muzejske delavce ter predsednik medakademijskih odborov za Arheološko karto Jugoslavije in Tabulo Imperii Romani.

Že kot srednješolec je pisal povesti. Njegov literarni prvenec je izšel 1911 v Ljubljanskem zvonu. Literarna dela in knjižne ocene je objavljal pod psevdonimom Felicijan v revijah Ljubljanski zvon, Domači prijatelj in Slovan. Od mladih nog je bil velik ljubitelj narave in navdušen planinec. V šolskih letih si je poleg pisateljevanja med počitnicami služil kruh kot nosač, gorski vodnik in drvar. Kot dijak je v Mestnem domu v Ljubljani poslušal predavanje hrvaškega profesorja Dragutina Gorjanovića Krambergerja o paleolitskem najdišču Krapina. To predavanje je pozneje močno vplivalo na njegovo usmeritev v raziskovanje paleolitika.

Brodarjevo poklicno pot je zaznamoval obisk Olševe v Karavankah avgusta 1928. Pri sestopu z vrha se je prvič ustavil v jami Potočki zijalki. Po povratku v dolino je v planinskem domu izvedel za kosti jamskega medveda, ki jih je v jami od 1926 izkopaval gimnazijec Josef Carl Gross iz Bele pri Železni Kapli. Odločen, da prepreči nepooblaščeno kopanje, je ob podpori Mestnega muzeja v Celju še istega leta organiziral prvo sistematično arheološko izkopavanje v Potočki zijalki. Z odkritjem koščenih in kamnitih orodij je našel prve dokaze o prisotnosti ledenodobnega človeka na Slovenskem. Potočka zijalka je postala prvo odkrito paleolitsko najdišče v Sloveniji, Brodar pa velja za nestorja slovenske paleolitske arheologije. Da bi zaščitil najdišče, je Mestni muzej Celje na njegovo pobudo jamo odkupil za 5.000 dinarjev. Sistematično izkopavanje v Potočki zijalki je Brodar ob pomoči študentov in domačinov nadaljeval do 1935. Odkril je 123 mlajšepaleolitskih koščenih konic, skupaj s kamnitimi orodji in ognjišči, ki so jih za seboj pustili prvi anatomsko moderni ljudje v Evropi. Ocenjena starost arheoloških najdb, ki pripadajo kulturni stopnji aurignacien (najstarejša faza mlajšega paleolitika), je okoli 32.000 let. O svojem odkritju je že 1928 skupaj z dunajskim profesorjem Josefom Bayerjem, enim izmed vodilnih kvartarologov tedanjega časa, poročal v reviji Praehistorica. Odkritje paleolitske visokogorske postojanke je vzbudilo veliko zanimanje evropske strokovne javnosti. Potrjevalo je domnevo, da je bila v zadnji ledeni dobi vsaj ena daljša otoplitev, ki je ljudem omogočila poselitev sicer v led okovanega gorskega sveta. Bayer je najdbe v okviru aurignaciena pripisal posebni kulturni stopnji, ki jo je poimenoval olševien. Z odkritjem paleolitske postojanke v Potočki zijalki se je Brodar povsem posvetil študiju pleistocena in paleolitika. 1936 je na 3. mednarodnem kongresu INQUA na Dunaju s svojim referatom o Potočki zijalki požel veliko mednarodno zanimanje in priznanje. Istega leta je bil med soustanovitelji revije Quartär.

V času službovanja v Celju je raziskal še druga paleolitska najdišča: Njivice pri Radečah (1934), Mornova zijalka pri Šoštanju (1935–36), Špehovka pri Zgornjem Doliču (1935–37), Kostanjevica na Krki (1938), Jama pod Herkovimi pečmi nad Radljami (1939). V Ajdovski jami pri Nemški vasi na Dolenjskem je 1938 odkril prvo neolitsko najdišče, v času kopanja v Špehovki pa prvo mezolitsko najdišče v Sloveniji.

Raziskovalno delo je po drugi svetovni vojni usmeril predvsem na Pivško kotlino. 1947–53 je izkopaval v Betalovem spodmolu pri Zagonu blizu Postojne, kjer je že pred drugo svetovno vojno kopal italijanski speleolog Franco Anelli. V najglobljih plasteh Betalovega spodmola je odkopal najstarejše sledove človeške prisotnosti na naših tleh. Kopal je še v številnih drugih jamah Pivške kotline, v katerih je odkril sledove paleolitske poselitve: Otoška jama (1950), Parska golobina (1950), Postojnska jama (1950–51), Županov spodmol (1952), Jama v Lozi (1957–58) in jama Risovec (1967–68). Pivška kotlina je po zaslugi Brodarjevih terenskih raziskav postala območje z največjo gostoto paleolitskih najdišč v Sloveniji in celo na ozemlju tedanje Jugoslavije.

1955 je izkopal in izčrpno obdelal najdišče v kamnolomu Črni Kal. Jame ga niso zanimale le kot možna paleolitska najdišča. S študijo jamskih sedimentov Betalovega spodmola je podal temelje za nadaljnja paleolitska raziskovanja v Pivški kotlini. Proučeval je kvartarne sedimente alpskih in kraških jam, mdr. v Potočki zijalki, Hauptmanovem kevdru, Parski golobini in Otoški jami. Ukvarjal se je s speleologijo in geologijo ter pomembno prispeval k védenju o nastanku in razvoju krasa na Notranjskem.

S svojimi izkušnjami je pomagal pri paleolitskih raziskavah in vzpostavitvi paleolitske stroke v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori. 1951 je ugotovil prvo paleolitsko najdišče v Srbiji, Pećino pod Jerininim brdom (Jerinina pećina) pri Kragujevcu. Sodeloval je pri odkrivanju drugega paleolitskega najdišča v Srbiji, jame Risovača pri Aranđelovcu. Na Budžaku pri Subotici je 1951 pod tedaj najstarejšim starčevaškim neolitskim horizontom ugotovil še starejši paleolitski horizont. 1952 je v Bosni proučil ob Usori pri Doboju odkrita paleolitska kamnita orodja.

Brodar je slovenski in tedanji jugoslovanski paleolitik uveljavil v mednarodnem znanstvenem svetu. Odkritja v Potočki zijalki so vplivala na razumevanje poteka ledene dobe.

1983 je ob njegovi devetdesetletnici izšlo temeljno delo o Potočki zijalki, ki ga je pripravil skupaj s sinom Mitjo. V njem je Brodar celovito predstavil stratigrafijo, favno in nastanek jame, sin Mitja pa arheološke najdbe.

Pomembna so njegova odkritja na Krasu ter pionirska raziskovanja jamske stratigrafije, speleogeneze in geomorfologije, s katerimi je veliko prispeval k poznavanju morfogeneze Krasa ter vplival na nadaljnja geomorfološka proučevanja Krasa in na razvoj podnebne geomorfologije na Slovenskem nasploh. Zavedal se je pomena proučevanja sedimentov za razumevanje pleistocenske klime, za kronološko členitev pleistocena in za časovno interpretacijo najdišč. S številnimi novoodkritimi paleolitskimi najdišči v Sloveniji je slovensko ozemlje postavil ob bok evropskim državam z veliko daljšo tradicijo paleolitskih raziskav.

1978 je TV Ljubljana o njem posnela filmski portret v režiji Emila Rižnarja, pri katerem je sodeloval novinar Peter Likar. Ta je o Brodarju napisal tudi poljudno knjižico, ki je izšla 1979 pri mariborski založbi Obzorja kot prvi zvezek zbirke Slovenski znanstveniki. Njen ponatis je izšel 1996 v avtorjevi samozaložbi.

Za svoje znanstveno delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado: 1949 za raziskave v Betalovem spodmolu in 1960 za objavo Črni Kal : nova paleolitska postaja v Slovenskem Primorju. 1963 je postal častni član Arheološkega društva Jugoslavije, 1969 častni doktor Univerze v Ljubljani in 1979 njen zaslužni profesor. Ob sedemdesetletnici ga je slovenska arheološka stroka počastila z Brodarjevim zbornikom (Arheološki vestnik, 13–14, 1962–63), mednarodna stroka pa mu je izrekla priznanje z njemu posvečeno številko Quartärja (14, 1962–63). Ob osemdesetletnici so mu posvetili šesti letnik revije Acta Carsologica (1974). 1974 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju kvartarologije in nagrado AVNOJ-a. Prejel je še naslednja državna odlikovanja: red dela z rdečo zastavo (1964), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1973) ter red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1978). Prejel je zlato značko Društva za raziskovanje jam Slovenije. 1975 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU) v Zagrebu.

Po njem je bil maja 1991 poimenovan Brodarjev trg v ljubljanski soseski Nove Fužine.

Dela

  • Osebna bibliografija COBISS
  • Die Potočka zijalka : eine Hochstation der Aurignacschwankung in den Ostalpen, Praehistorica (Wien), 1, 1928, 1–13 (soavtor Josef Bayer).
  • Das Paläolithikum in Jugoslawien, Quartär (Berlin), 1, 1938, 140–172.
  • O stratigrafiji Potočke zijalke, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 20, 1939, 66–95.
  • Otoška jama, paleolitska postaja, Razprave 4. razreda SAZU, 1, 1951, 203–242.
  • Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, posebej Parske golobine, Geografski vestnik, 24, 1952, 43–76.
  • Črni Kal, nova paleolitska postaja v Slovenskem Primorju, Razprave 4. razreda SAZU, 4, 1958, 269–363.
  • Periglacialni pojavi v sedimentih slovenskih jam, Geografski vestnik, 32, 1960, 33–43.
  • Pleistocenski sedimenti in paleolitska najdišča v Postojnski jami, Acta Carsologica, 4, 1966, 55–138.
  • Paleolitske najdbe v jami Risovec pri Postojni, Acta Carsologica, 5, 1970, 271–300.
  • Potočka zijalka : visokoalpska postaja aurignacienskih lovcev, Ljubljana, 1983 (soavtor Mitja Brodar).

Leposlovje

  • Smrt, Ljubljanski zvon, 31, 1911, 241–249 (pod psevdonimom Felicijan).
  • Kmet Elija, Ljubljanski zvon, 32, 1912, 28–37 (pod psevdonimom Felicijan).
  • Divji lovec, Ljubljanski zvon, 33, 1913, 80–90 (pod psevdonimom Felicijan).
  • Nevihta, Ljubljanski zvon, 33, 1913, 429–432 (pod psevdonimom Felicijan).

Viri in literatura

  • Nadškofijski arhiv Ljubljana, krstna knjiga župnije sv. Peter.
  • Arhiv SAZU, personalna mapa.
  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Pismo Ljuba Bavcona avtorju gesla, 15. 6. 2016.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ULBB.
  • EJ.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Letopis SAZU, od 2, 1943–1947, do 38, 1987.
  • Božo Škerlj: Šestdesetletnica profesorja Srečka Brodarja, Arheološki vestnik, 4, 1953, 349–350.
  • Franc Osole: Akademik prof. dr. Srečko Brodar : sedemdesetletnik, Arheološki vestnik, 13–14, 1962–1963, 7–11.
  • Vida Pohar: Bibliografija profesorja Srečka Brodarja, Arheološki vestnik, 13–14, 1962–1963, 13–18.
  • Ivan Rakovec: Ob sedemdesetletnici profesorja Srečka Brodarja, Proteus, 25, 1962–1963, 262–263.
  • Roman Savnik: Ob 70-letnici akademika dr. Srečka Brodarja, Naše jame, 5, 1963, 3–5.
  • Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani : 1919–1969, Ljubljana, 1969.
  • Anton Ramovš: Akademik prof. dr. Srečko Brodar, Proteus, 34, 1971–1972, 251–260.
  • Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob štiridesetletnici, Ljubljana, 1978.
  • Peter Likar: Srečko Brodar : potnik skozi čas, Ljubljana, 1979.
  • Vida Pohar: Srečko Brodar devetdesetletnik, Delo, 6. 5. 1983.
  • Mario Pleničar: Zapustil nas je akademik, profesor dr. Srečko Brodar, Geologija, 28–29, 1985–1986, 7–8.
  • Anton Ramovš: Srečko Brodar : in memoriam, Proteus, 50, 1987–1988, 33–35.
  • Milan Šifrer: V spomin akademiku prof. dr. Srečku Brodarju 6. 5. 1893–27. 4. 1987, Geografski vestnik, 59, 1987, 193–195.
  • Sandi Sitar: Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov, Ljubljana, 1987.
  • Vida Pohar: Profesorja Srečka Brodarja ni več med nami, Rudarsko-metalurški zbornik, 35, 1988, 139–141.
  • Bibliografije članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti : IV. razred : naravoslovne vede, Ljubljana, 1988.
  • Peter Likar: Srečko Brodar : »Odkril sem Potočko zijalko«, Ljubljana, 1996.
  • Andrej Pleterski: Inštitut za arheologijo polstoletnik, Ljubljana, 1997.
  • Predrag Novaković: Oddelek za arheologijo, Zbornik Filozofske fakultete : 1919–2009, Ljubljana, 2009, 44–69.
  • Tatjana Dekleva, Tea Anžur: Akad. prof. dr. Srečko Brodar, Častni doktorji Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2011.
  • Boštjan Odar: Potočka zijavka, Celje, 2015.
  • Mateja A. Hrastar: Brodarjev trg, nekdanji Trg oktobrske revolucije, Dnevnik, 14. 11. 2016.
  • Univerza v Ljubljani, Priznanja Univerze v Ljubljani 1977–2001 (julij 2017).
Turk, Matija: Brodar, Srečko, akademik (1893–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi150550/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Brodar Srečko, pisatelj, r. 6. maja 1893 v Lj. Gimnazijo je dovršil v Lj., filozofske študije (prirodoslovje) na Dunaju, prof. je v Celju. V DP, podlistkih, LZ 1911–5, Slovanu 1914 je objavil več novel in črtic (psevdon. Felicijan). *

Uredništvo: Brodar, Srečko, akademik (1893–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi150550/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Brodar Srečko, kvartarolog-paelolitičar, redni profesor za prazgodovino človeka, r. 6. maja 1893 v Lj. Srednjo š. obiskoval v Lj., U na Dunaju. Služboval v Lj. (1918–21), v Celju 1921–39), spet v Lj. za Bežigradom (1939–46). Leta 1939 promoviral na filozofski fakult. v Lj. Od 1946 izredni, od 1951 redni profesor prazgodovine človeka na prirodoslovnomatematični fakult. lj. U. Od 1960 redni profesor za kvartarologijo na naravoslovni, nato pa za isti predmet na fakult. za naravoslovje in tehnologijo. Upokojen 1964. Leta 1928 je odkril prvo paleolitsko postajo Potočko zijalko na gori Olševi (izkopavanja so trajala od 1928–35), od tedaj naprej se je posvečal študiju paleolitika. Odkrival je poleg svoje redne profesure nove postaje ledenodobnega človeka tako v Slov. kakor tudi po drugih jsl. republikah. Ko je postal predstojnik inštituta za prazgodovino človeka, je vse delo osredotočil na znanstveno raziskovanje kvartarnih sedimentov v alpskih in kraških jamah ter na planem. O svojih izsledkih je pogosto poročal na tujih strokovnih sestankih, tako na Dunaju (1936), v Rimu in Pizi (1953), v Regensburgu (1952, v Reutlingenu (1954), v Bariju, Leccu in Salernu (1958), v Lj. (1964). Veliko pa je opravil tudi poljudnih predavanj, da bi tako pomembna odkritja približal tudi preprostejšemu človeku in ne le znanstveniku. Med njegova povojna raziskovanja spadajo odkritja v Betalovem spodmolu pri Postojni (1947–55), v sami Postojnski jami, v Črnem kalu nad Koprom (1955), v Jami v Lozi pri Orehku (1957–58), dalje v Špehovki pri Zgornjem Doliču (1937), Mornovi zijalki pri Šoštanju, na Kozjaku, Otoški jami, kraških jamah Pivške kotline, Ajdovske jame pri Krškem, Kostanjevici ob Krki ter ob reki Usori, v Vršcu in okolici ter avstrijskih Alpah. Razprave in poročila je objavljal v revijah: Prähistorica (Wien, 1928), Izvestja drž. realne gimn. v Celju (1928–29); ČZN (1929), ZdrV (1930), Naša doba (1930), Glasnik jugosl. prof. društva (1931), Et (1935, 1936), GMDS (1935, 1939), Zbornik Prirodoslovnega društva (1939), GV (1931, 1934, 1952, 1960), Proteus (1948/49, 1949/50), VS (1949), KolPK (1950), PV (1953), Glasnik zemaljskog muzeja (Sarajevo, 1953), Ouartar (Bonn, 1957), TurV (1961), SlovJ, Acta carsologica, Razprave SAZU in drugo. Zanimivo je, da je B. začenjal kot leposlovec (LZ 1911–15, Slovan 1914, DP). Tu se je podpisoval kot Felicijan. Za izredno raziskovalno delo ga SAZU izvolila že leta 1949 za dopisnega člana, prav tako tudi H. Obermaier Gesellschaft (1952), od 1953 je redni član SAZU. Je član znanstvenih svetov akademijskih inštitutov, upravnik inštituta za raziskovanje Krasa SAZU v Postojni, predsednik medakademijskih odborov za AKJ in TIR. Bil je član v mnogih izpitnih komisijah in predsednik strokovnih izpitov za muzejske uslužbence, bil član šolskega odbora VPŠ. Urejal je Arheološki vestnik, Acta carsologica. Kot odbornik je sodeloval v Društvu za raziskovanje jam Slovenije, v Prirodoslovnem društvu, v Arheološkem društvu Jugoslavije itd. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (1949, 1960), red dela z rdečo zastavo (1964), red zasluge za narod z zlato zvezdo, Kidričevo nagrado (1974), nagrado Avnoj (1974) in zlato značko Društva za raziskovanje jam Slovenije.

Prim.: SBL I, 61; LSAZU III, 205–6; Šestdesetletnica profesorja S. B., AV 1953, 2, 349–50; Božo Škerlj, Profesor S. B., Proteus 1952–53, 10, 282; LSAZU V, 98–100 z bibliografijo in sl.; EJ II, 228 (J. Kc.=Jože Kastelic); UljBB I, 17–18 (z bibliograf.); Vladimir Bartol, Akademik S. B., NRazgl 1963, 8, 156; Franc Osole, Akademik prof. dr. S. B., AV 1962–63, 7–11; ibidem, Vida Pohar, Bibliografija prof. S. B., 13–17; I[van] Rakovec, Ob sedemdesetletnici prof. S. B., Proteus 1962–63, 9/10, 262–3 s sl.; Roman Savnik, Ob 70-letnici akademika dr. S. B., Naše jame 1963, 1/2, 3–5 s sl. MEP (1968); ULjBB II, 188 z bibl.; MSE I, 225 s sl.; Anton Ramovš, Akademik dr. S. B., Proteus 1971/ 72, 6, 251–60; LCZ (1973), 105 s sl.; SB od 1945 dalje.

Brj.

Brecelj, Marijan: Brodar, Srečko, akademik (1893–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi150550/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine