Novi Slovenski biografski leksikon
BRIGIDO, Mihael (Mihael Leopold Jožef Andrej Brigido), baron, ljubljanski nadškof in metropolit (r. 9. 2. 1742, Trst, Italija; u. 23. 7. 1816, Trst, Italija). Oče Hieronim Jakob baron Brigido, komornik malteškega viteškega reda, mati Marija Polixena baronica Prihovska (Perzkovsy, Přihovska).
1762 je vstopil v skupnost regularnih kanonikov avguštincev v samostanu sv. Tomaža v Vorauu na Štajerskem. Filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, kjer je 1765 dosegel doktorat iz filozofije in bakalavreat iz teologije. Sekovski škof Jožef Filip Franc grof Spaur ga je januarja 1765 posvetil za duhovnika. Po končanem študiju je do 1772 opravljal različne službe v skupnosti avguštinskih regularnih kanonikov v Vorrauu. Ko je tega leta iz zdravstvenih razlogov red zapustil, ga je sekavski škof imenoval za svojega generalnega vikarja. 1776 je odšel v novoustanovljeno škofijo Spiš (takrat na Madžarskem – Szepessėg, danes na Slovaškem), kjer je postal najprej župnik v Levoči (madžarsko Lőcse) in nato spiški stolni kanonik. Slovel je kot velik poznavalec cerkvene zgodovine, kanonskega prava in teologije ter odličen govornik.
Po smrti prvega spiškega škofa Karla Salbecka (junija 1785) je cesar Jožef II. papežu Piju VI. za njegovega naslednika najprej predlagal Brigida, po smrti ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina (avgusta 1787) pa se je odločil Brigida imenovati za prvega ljubljanskega nadškofa in metropolita novoustanovljene ljubljanske metropolije. Papež je cesarjevo imenovanje (decembra 1787) potrdil aprila 1788. Škofovsko posvečenje mu je istega meseca v kapeli nadškofijskega dvorca na Dunaju podelil dunajski nadškof Krištof Anton kardinal Migazzi, junija istega leta je bil v ljubljanski stolnici slovesno umeščen kot prvi ljubljanski knezonadškof in metropolit. Papež Pij VI. ga je odlikoval s častnim naslovom solio pontificio assistens, cesar pa z naslovom tajnega dvornega svetnika in mu prepustil v užitek dohodke ukinjene stiške opatije. Istočasno je bil Brigido vitez malteškega viteškega reda.
Prva skrb novega nadškofa je bila ureditev škofijskih meja v ljubljanski cerkveni pokrajini v skladu s cesarskim predlogom, oziroma papeško bulo iz marca 1788. Zgornje štajerske župnije ukinjene goriške nadškofije je Brigido novembra 1788 odstopil sekovskemu škofu, zgornje koroške župnije pa krškemu škofu, spodnje koroške in spodnje štajerske župnije lavantinskemu škofu, tirolske župnije februarja 1789 briksenskemu škofu ter župniji Vivodino in Žumberak z vasmi Novo Selo, Poklek in Cerovica zagrebškemu škofu. O spremembah škofijskih meja v odnosu do salzburške metropolije je nadškof marca 1789 obvestil tudi salzburškega nadškofa in metropolita Hieronima Jožefa Franca Pavelskega pl. Colloreda.
Na zahodni meji ljubljanske metropolije je papež Pij VI. z bulo Super specula militantis ecclesiae avgusta 1788 ukinil tržaško in pićansko škofijo in namesto njih ustanovil novo škofijo v Gradiški ob Soči in jo vključil v ljubljansko cerkveno pokrajino. Nova škofija je bila zelo obsežna, saj ji je pripadalo ozemlje grofije Goriške in Gradiščanske, ozemlje zatrtih škofij v Trstu in Pićnu ter dekanije Idrija, Vipava in Devin. Iz poreške škofije je bila gradiščanski škofiji priključena dekanija Pazin, iz puljske škofije dekanija Kršan in iz novigradske župniji Materada in Umag. Po posredovanju škofa nekdanjega tržaškega (1775–88) in nato novoimenovanega gradiškega škofa Franza Filipa grofa Inzaghija (1788–1816) je papež Pij VI. septembra 1791 sporazumno s cesarjem Leopoldom I. (1790–92) obnovil tržaško škofijo in jo podredil ljubljanskemu metropolitu. Istočasno je sedež gradiščanske škofije prenesel v Gorico (od takrat uradno goriško-gradiščanska škofija). Brigido je septembra 1791 na Dunaju za škofa posvetil prvega škofa obnovljene tržaške škofije, Sigismunda Hohenwarta, ki je bil doma na gradu Kolovec (Rova pri Kamniku). 1796 pa njegovega naslednika Ignacija Kajetana Buseta iz Rake na Dolenjskem. 1797 je bila v ljubljansko metropolijo vključena še škofija Koper. V času urejanja meja metropolije je Brigido navezal prijateljske stike z zagrebškim škofom Maksimilijanom Josipom Vrhovac Rakitovečkim (1787–1827). Oba sta bila namreč člana budimpeštanske prostozidarske lože Velikodušnost, Brigido po vsej verjetnosti od 1783.
Po jožefinskih reformah je bila ljubljanska nadškofija omejena na Kranjsko, njena teritorialna podoba se je korenito spremenila. Ljubljanski nadškof je oddal šestinštirideset svojih nekdanjih župnij na Koroškem in Štajerskem ter sprejel 267 župnij ukinjene goriške nadškofije na Kranjskem. Po končanih spremembah je imela ljubljanska nadškofija 242 župnij, dvainštirideset vikariatov, štirinsedemdeset lokalij in tri ekspoziture, torej skupaj 301 dušnopastirsko postojanko, ki so bile razdeljene v dvaintrideset dekanatov ter vključevale 363.170 vernikov. Ustrezno se je spremenilo tudi število duhovnikov ljubljanske nadškofije. Letopis za 1797 jih navaja 641. V naslednjih letih so cerkveno upravno razdelitev ljubljanske nadškofije prilagajali pastoralnim potrebam vernikov, zato so se nekoliko spremenile tudi meje dušnopastirskih postojank in njihov pravni status. Reševanje notranjecerkvenih problemov so oteževale francosko-avstrijske vojne, v katerih so Francozi v času vladanja nadškofa Brigida kar dvakrat zasedli Kranjsko. Ko se je aprila 1797 v Ljubljani ustavil Napoleon, mu je moral nadškof Brigido za počitek odstopiti škofijski dvorec.
Cesar Franc II. je nadaljeval politiko popolnega nadzora Cerkve: 1802 je izdal navodilo, kako naj škofje vodijo zaupane jim škofije, 1804 pa je zahteval vpogled v vizitacijska poročila o stanju v škofijah, preden bi jih škofje odposlali v Rim. Prav tako ni preklical placetum regium pred objavo pastirskih pisem škofov in papeških dokumentov.
Zaradi pomanjkanja duhovnikov in predpisanega omejenega števila bogoslovcev v graškem semenišču je Brigido po ukinitvi graškega centralnega semenišča marca 1790 zaprosil cesarja, da bi smel obnoviti ljubljansko bogoslovje. Cesar je nadškofovi prošnji ustregel junija 1791. Na objavljeni razpis za teološke profesorje so se prijavili Peter Treler za novo zavezo, Martin Koben za staro zavezo, Johann Treter za dogmatiko, Josef Hännele za moralko, Jurij Grossauer za kanonsko pravo, Kajetan Graf za pastoralko in Franc Tomaž Pogačnik za cerkveno zgodovino, ki pa ga je Brigido že naslednje leto zamenjal z očitkom, da zagovarja janzenistične ideje. Iz tega smemo sklepati, da je v okviru danih možnosti Brigido izbiral profesorje, nasprotne moralnemu rigorizmu in deloma tudi reformnemu katolicizmu. Seveda se razsvetljenskih idej ni dalo preseči čez noč. Prostore za bogoslovni pouk je nadškof dobil v nekdanjem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu.
Po obnovitvi bogoslovnega študija v Ljubljani je Brigido namenjal veliko pozornost izobrazbi in vzgoji duhovnikov. Tej temi je posvetil svoje pastirsko pismo duhovnikom ljubljanske nadškofije novembra 1791, v katerem glede zakramentalne prakse po zgledu sv. Karla Boromejskega poudarja natančno izpolnjevanje odlokov tridentinskega koncila. Svoja razmišljanja je nadaljeval v pastirskem pismu marca 1804, v katerem duhovnike spodbuja k vestnemu opravljanju svojih dušnopastirskih dolžnosti, osebnemu posvečevanju in nenehnemu izobraževanju, ki naj poteka v okviru dekanije. V pastirskem pismu ni sledu o t. i. janzenističnem rigorizmu, ki naj bi ga po mnenju nekaterih slovenskih zgodovinarjev vzpodbudil med slovensko duhovščino. V spovedni praksi je, podobno kot njegov predhodnik Janez Karel Herberstein, Brigido svojim duhovnikom svetoval zmernost in se glede tega skliceval na prakso sv. Karla Boromejskega. Da bi svojim duhovnikom razširil teološko obzorje, je Brigido od cesarja predpisanim učbenikom priporočil še ustrezen učbenik rimske teološke šole.
Če je Brigido za svoje pastirsko pismo 1791 prejel zaprošeni placetum regium, se je njegovo pastirsko pismo 1804 odtegnilo cesarjevemu nadzoru. Užaljeni cesar je zato preko dunajskega nuncija zahteval od papeža Pija VII., da Brigida umakne iz Ljubljane, ljubljansko nadškofijo pa ukine. Po dolgotrajnih pogajanjih je papež 1806 popustil in Brigida decembra 1806 prestavil za škofa v Spiš, naslednje leto pa je ukinil še ljubljansko metropolijo in nadškofijo vrnil na raven navadne Svetemu sedežu neposredno podrejene škofije. O svoji premestitvi in imenovanju Antona Kavčiča za njegovega naslednika v Ljubljani, je nadškof Brigido novembra obvestil ljubljanski stolni kapitelj.
Brigido je Ljubljano zapustil decembra 1806. Na svoji poti se je ustavil v Budimpešti, kjer je ogrska vlada februarja 1807 njegovo imenovanje potrdila, marca pa je bil uradno umeščen v Spišu. Tudi v Spišu je Brigido največjo skrb posvetil vzgoji in izobrazbi duhovnikov, v ta namen je ustanovil lastno bogoslovno semenišče, obnovil je tudi škofijski dvorec. Že hudo bolan se je poleti 1816 podal v rodni Trst, da bi v tamkajšnji stolnici praznoval petdesetletnico duhovništva. V Trst je prišel julija, vendar je že nekaj dni zatem umrl za posledicami vodenice. Pokopali so ga v stolnici sv. Justa v Trstu.
Nadškof Brigido se je zapisal v zgodovino ljubljanske škofije s tem, da je kot metropolit 1788 učinkovito izvedel preureditev škofijskih meja v notranjeavstrijskih deželah in s tem omogočil ljubljanski škofiji meje, ki jih je z nekaj spremembami ohranila vse do ustanovitve novomeške škofije 2006; da je poskrbel za nadaljevanje prevajanja in izdaje t. i. Japljevega svetega pisma, ki se je začelo pod škofom Janezom Karlom Herbersteinom; da je 1791 dosegel ponovno odprtje ljubljanskega bogoslovja; da se je odločno zavzel za boljšo izobrazbo in vzgojo duhovnikov ljubljanske nadškofe ter njihovo nenehno izobraževanje. V širšem slovenskem prostoru pa je nadškof Brigido podprl ponovno vzpostavitev goriške in tržaške škofije.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine