Novi Slovenski biografski leksikon

BRIGIDO, baroni in grofje.

Družina Brigido se v virih prvič pojavi konec 16. stoletja, ko sta bila brata Oktav in Vincenc Brigido iz Capue povzdignjena med plemiče Svetega rimskega cesarstva. 1628 sta brata Pompej (umrl 1640) in Lovrenc (umrl po 1650) dobila goriško, 1634 pa še kranjsko deželanstvo. Pompej, ki je bil dvorni mojster pri knezih Eggenbergih, je 1637 od Janeza Ulrika kneza Eggenberga kupil istrsko gospostvo Lupoglavo; ime tega gospostva je dve leti pozneje (1639), ko je bil Pompej povzdignjen v baronski stan, postalo del plemiškega rodbinskega naziva. Ker Pompej ni imel otrok, je njegov baronski naziv 1671 prevzel njegov nečak Janez Jakob in takrat se je rodbinski predikat razširil še na istrski gospostvi Brezovica (Brezovica pri Gradinu) in Šumber (baron na Lupoglavi, gospod na Brezovici in Šumberu).

V 18. stoletju se je več članov rodbine udejstvovalo na uradniškem, cerkvenem in vojaškem področju. Pompej (1729–1811) je bil glavar postojnskega okrožja in je podpiral uporabo slovenščine v šolstvu, bil je tudi svetnik v galicijskem guberniju in upravitelj Banata, nazadnje pa guverner v Trstu ter Goriški in Gradiški. Preuredil in posodobil je lupoglavsko gospostvo, vključno z gradom (danes ruševina), in pospeševal tamkajšnjo ovčerejo; na to temo je objavil tudi članek v publikaciji Kranjske kmetijske družbe (1771). Z omenjeno ustanovo je bil povezan tudi Pompejev mlajši brat Jožef (ok. 1732–1817), saj je bil ob njeni ustanovitvi 1767 njen prvi predsednik. Služboval je tudi na Štajerskem, v Banatu in v Galiciji ter bil prostozidar in eden prvih podpornikov graškega Joanneuma. Oba brata sta bila 1777 povišana še v grofovski stan.

Tretji od bratov, Mihael (1742–1816), je bil duhovnik in tako kot brat Jožef prostozidar. Šolal se je pri jezuitih v Gradcu, služboval najprej v štajerskem Vorauu, nato v danes slovaških (nekoč ogrskih) Spišu in Levoči. 1788 je postal ljubljanski škof oz. prvi ljubljanski nadškof in metropolit, zaradi spora s cesarjem Francem II./I. pa je 1806 zapustil Ljubljano in postal škof v Spišu. Bil je pristaš jožefinizma in janzenizma, podpiral in pospeševal je izobraževanje duhovnikov, zanimal se je tudi za razvoj slovenščine, čeprav v slovenskem narodnem preporodu ni sodeloval. Pod njegovim škofovanjem je Jurij Japelj zaključil prevajanje svetega pisma v slovenščino.

Zadnji moški potomec grofov Brigidov je bil Pompejev sin Pavel (1781–1848), ki je bil mdr. poveljnik tržaške meščanske garde. Njegov edini sin Jožef Ferdinand (1816–40) je življenje izgubil v dvoboju na Dunaju. Na Slovenskem je živela tudi Pavla (1837–1908), starejša hči Jožefa Ferdinanda, ki je bila z možem Rudolfom baronom Hackelberg-Landau (1827–1903) graščakinja v Preboldu; oba zakonca sta pokopana na tamkajšnjem pokopališču, kjer še danes stoji njun nagrobnik.

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Fran Ilešič: Baroni Brigidi, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 16, 1906, 37–44.
  • Johann Baptist Witting: Steiermärkischer Adel : J. Siebmacher's Großes Wappenbuch, Band IV, 7. Abteilung, Nürnberg, 1919–1921.
  • Karl Friedrich von Frank: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806,1, Senftenegg, 1967.
  • Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana, 1982.
Preinfalk, Miha: Brigido. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1019290/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine