Bradač, Fran (1885–1970)
Vir: Ilustrirani Slovenec, 3, št. 2, 9. 1. 1927

Novi Slovenski biografski leksikon

BRADAČ, Fran (Franc Bradač), klasični filolog, prevajalec (r. 15. 6. 1885, Jama pri Dvoru; u. 1. 5. 1970, Ljubljana). Oče Ivan Bradač, delavec v železolivarni, mati Katarina Bradač, r. Lazar. Sin Franjo Bradač, pravnik, hči Zorka Bradač, pianistka, glasbena pedagoginja.

Kot otrok je živel pri sorodnikih v Ljubljani, kjer se je šolal na Prvi državni (pozneje klasični) gimnaziji in 1905 maturiral. Klasično filologijo je s pomočjo Knafljeve štipendije študiral 1905–10 pri Eugenu Bormannu, Edmundu Haulerju, Hansu von Arnimu in Augustu Engelbrechtu na Dunaju, kjer se je 1910 poročil s Čehinjo Boženo Ondráček iz Kolína. Študij je nadaljeval v Zagrebu, kjer je doktoriral pri Augustu Musiću z disertacijo O preskriptivnem optativu pri Sofokleju (1920). Nato se je eno leto izpopolnjeval v Pragi, kjer je spisal razpravo o Sofoklejevih Trahinkah, na podlagi katere je bil v Ljubljani habilitiran, in en mesec v Berlinu. 1910–23 je bil profesor na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani, 1923–45 je bil zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, sprva kot docent. Med njegovimi študenti so bili Albin Vilhar, Josip Ilc, Milan Grošelj, Jože Košar in Jože Kastelic; 1931 je na kongresu slovanskih klasičnih filologov v Pragi kot član jugoslovanske delegacije predstavljal ljubljansko univerzo. 1936 je na podlagi razprav, objavljenih v obdobju 1926–33, postal izredni profesor za grški jezik in književnost. Te razprave so: Prispevki h kritiki teksta k Evripidovemu Hipolitu (1926), Zavesa starogrškega gledališča v klasični dobi (1927), Arhitektonika in simetrija v stari klasični poeziji (1928), Razlika med ei s futurom in eán s konjunktivom (1929), Der Gebrauch von árkho und árkhomai bei Homer (1930), Textkritische Bemerkungen – Euripides, Medea (1933), Quelques remarques sur l’épitaphe provenant de Césaree en Cappadoce (1932), Sofoklovi Sljednici i Euripidov Kiklop (1932) in Sapfina erotika (1933); kasneje je izšla še Kompozicija 64. Katulove pjesme (1933). Kot monografijo je izdal Postanek in razvoj drame 1 – tragedija (1931). Med drugo svetovno vojno (1944) so skupaj s celotno knjižnico Seminarja za klasično filologijo zgoreli tudi Bradačev obsežni rokopis kritično-eksegetične izdaje Aristotelove Poetike, pripravljen za natis, in rokopis Helenistična poezija v rimskih lirikih, interpretacije Evripidove Medeje, Evripidovega Hipolita ter Sofoklejevega Kralja Ojdipa ter tri četrt vseh pripravljenih predavanj. Avgusta 1945 je bil Bradač z odlokom ministra za prosveto Ferda Kozaka upokojen kot nasprotnik povojnega režima (z istim odlokom je moral z univerze denimo filozof France Veber, iz univerzitetne knjižnice pa klasični filolog Joža Glonar). Sprva je izgubil celo volilno pravico, grozila mu je izguba stanovanja na Gradišču 6 nasproti ljubljanske Drame (ki mu ga je hči ubranila s pomočjo Ljube Prenner), dobil je zelo majhno (po izjavi v intervjuju iz 1965 »sramotno«) pokojnino. Njegove šolske knjige so zaradi potreb ostale v rabi, a s prelepljenim avtorjevim imenom. Na tistem mestu je bilo nalepljeno naslednje besedilo »Odobril minister prosvete z odlokom K-83/1 od dne 1. avgusta 1945 kot učno knjigo za prehodno dobo«. Šele 1997 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, 1998 pa je bil skupaj z drugimi žrtvami ideoloških čistk na ljubljanski univerzi rehabilitiran.

Bil je prvi slovenski predavatelj klasične filologije na ljubljanski univerzi, kjer se je kot docent pridružil profesorju Janu Luňáku, Čehu, ki je pogosto predaval kar v nemščini. Izdal je več priročnikov in slovarjev, s katerimi je postavil temelje za slovenski pouk klasičnih jezikov, Grško slovnico (soavtor Josip Osana, 1919), Grško vadnico (1920), Latinsko-slovenski (1926) in Slovensko-latinski slovar (1944) ter Nemško-slovenski (1928), Češko-slovenski (1929) in Slovensko-nemški slovar (1930), Slovar tujk (1929) ter učbenik Nemški glagol (1938). Mnoga med temi deli so doživela več izdaj. Zlasti latinski slovar je ob monumentalnem, vendar založniško neuspešnem projektu slovarja Frana Wiesthalerja zagotovil osnovno pomagalo za pouk latinščine. 1937 je izšel v drugi, 1955 pa v tretji izdaji in je bil do konca stoletja z vrsto ponatisov pripomoček, ob katerem so se šolale generacije gimnazijcev.

Kot prevajalec iz latinščine in grščine je Bradač poslovenil vrsto najpomembnejših antičnih del. Ko je na univerzi postal persona non grata, je s svojim nekdanjim študentom Jožetom Košarjem pri mariborskih Obzorjih ustvaril zbirko Iz antičnega sveta, osrednji založniški projekt, v okviru katerega so v naslednjih desetletjih izhajali prevodi klasičnih avtorjev. Kako zelo povezan je bil z njo, kaže dejstvo, da je od prvih desetih knjig v zbirki kar šest njegovih. Njegov antični opus je impozanten, za delo v šoli je še pred prihodom na univerzo izdal Izbrane pesmi rimskih lirikov Katula, Tibula in Propercija (1921) ter jih nato objavil v slovenskem prevodu z naslovom Iz starorimske lirike (1923). Prevedel je Evripidove tragedije Medeja (1924), Hipolit (1925) in Ion (1962) ter satirsko igro Kiklop (1932), pa Aristofanove komedije Aharnjani (1925), Ptiči (1959) in Lizistrata (1959). Prevedel je tudi tri Mimnermove elegije (1930), Longov ljubezenski roman Dafnis in Hloa (1952), Pisma Plinija Mlajšega (1962), celoten Vergilijev pesniški opus – tako Bukolika in Georgika kot Eneida so izšli v istem letu (1964), pa Senekova Pisma (1966) ter Tacitove Anale (1968) in Platonov dialog Fajdros (1969). Prevoda Kvinta Kurtija Rufa Aleksander Veliki Makedonski in Tita Livija Od ustanovitve mesta sta ostala v načrtu, posthumno pa sta izšla Ciceronovo Največje dobro in največje zlo (1972, prevod je pod psevdonimom Tone Ločnikar dokončal Jože Košar) in prevod Pavla Diakona Zgodovina Langobardov (1988, rokopis je z izvirnikom uskladil Bogo Grafenauer).

Poleg klasikov je prevajal tudi strokovno literaturo, zlasti priročnike. Obsežen je njegov korpus literarnih prevodov iz češčine, nemščine in angleščine.

Dela

Grška slovnica, Ljubljana, 1919 (soavtor).
Grška vadnica, Ljubljana, 1920.
Izbrane pesmi rimskih lirikov >Katula, Tibula in Propercija : tekst in komentar, Ljubljana, 1921.
Latinsko-slovenski slovar, Ljubljana, 1926.
Prispevki h kritiki teksta k Evripidovemu Hipolitu, Nastavni vjesnik (Zagreb), 35, 1926, 188–198.
Zavesa starogrškega gledališča v klasični dobi, Čas, 11, 1927, 82–93.
Nemško-slovenski slovar, Ljubljana, 1928 (soavtor Janko Šlebinger).
Arhitektonika in simetrija v stari klasični poeziji, Razprave / Znanstveno društvo v Ljubljani, 4, 1928, 254–314.
Češko-slovenski slovar, Ljubljana, 1929.
Slovar tujk, Ljubljana, 1929.
Razlika med ei s futurom in eán s konjunktivom, Nastavni vjesnik (Zagreb), 38, 1929, 136–145, 179–186, 222–232.
Slovensko-nemški slovar, Ljubljana, 1930.
Der Gebrauch von árkho und árkhomai bei Homer, Philologische Wochenschrift (Berlin), 1930, 284–285.
Postanek in razvoj drame : 1. del : tragedija, Ljubljana, 1931.
Quelques remarques sur l’épitaphe provenant de Césaree en Cappadoce, Revue de philologie, 1932, 375–378.
Sofoklovi Sljednici i Euripidov Kiklop, Nastavni vjesnik (Zagreb), 41, 1932, 1–9.
Sapfina erotika, Ljubljana, 1933.
Kompozicija 64 : Katulove pjesme, Nastavni vjesnik (Zagreb), 42, 1933–34, 188–194.
Textkritische Bemerkungen – Euripides, Medea, Philologische Wochenschrift (Berlin), 1933, 731.
Nemški glagol, Ljubljana, 1938.
Slovensko-latinski slovar, Ljubljana, 1944.

Prevodi iz stare grščine in latinščine

Iz starorimske lirike, Ljubljana, 1923.
Euripides: Medeja, Ljubljana, 1924.
Euripides: Hippolytos, Ljubljana, 1925.
Aristofanes: Acharnjani, Ljubljana, 1925.
Tri elegije Mimnermove, Ljubljanski zvon, 50, 1930, 452.
Euripides: Kiklop, Ljubljanski zvon, 52, 1932, 167–178, 299–304, 363–370.
Longus: Dafnis in Hloa, Ljubljana, 1952.
Aristofanes: Komedije, Maribor, 1959.
Euripides: Medeia; Hipolitos; Ion, Maribor, 1962.
Gaius Plinius minor: Pisma, Maribor, 1962.
Publius Vergilius: Bukolika in Georgika, Maribor, 1964 (soavtor Jože Kastelic).
Publius Vergilius: Eneida, Maribor, 1964.
Lucius Annaeus Seneca: Pisma prijatelju, Maribor, 1966 (soavtor Jože Kastelic).
Publius Cornelius Tacitus: Anali, Maribor, 1968.
Plato: Faidros, Maribor, 1969.
Marcus Tullius Cicero: Največje dobro in največje zlo, Maribor, 1972 (soavtor Jože Košar, podpisan kot Tone Ločnikar).
Paulus Diaconus: Zgodovina Langobardov, Maribor, 1988 (soavtor Bogo Grafenauer).

Strokovne knjige

Martin Kojc: Učbenik življenja, Ljubljana, 1935.
Pierre Villey: Pedagogika slepih, s. l., s. n. [po 1940].
Jan Amos Komenski: Velika didaktika, Ljubljana, 1958.

Leposlovni prevodi iz drugih jezikov

Ignát Herrmann: Ivančkov sveti večer in nekoliko veselih povestic o živalcah, Ljubljana, 1923.
Ferdynand Antoni Ossendowski: Lenin, Ljubljana, 1931.
Honoré de Balzac: Evgenija Grandetova, Ljubljana, 1935.
Heinrich Mann: Profesor Nesnaga ali Konec tirana, Ljubljana, 1935.
Charles Dickens: Pickwickovci, Ljubljana, 1936.
Jan Havlasa: Obrežje plesalk, Ljubljana, 1937.
Marie Majerová: Rudarska balada, Ljubljana, 1939.
Nis Petersen: Opankarska ulica : roman iz časa cesarja Marka Avrelija, Ljubljana, 1944.
Teodor Jeske-Choiński: Poslednji Rimljani : zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega, Ljubljana, 1944.
Jaroslav Hašek: Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, Trst, 1951.
Karel Čapek: Devet povesti in ena Josefa Čapka, Ljubljana, 1954.
Karel Jaromír Erben: Češke pravljice, Ljubljana, 1954.
Karl Jaromír Erben: Lonček, kuhaj, Ljubljana, 1955.
Erich Kästner: Ko sem še majhen bil, Ljubljana, 1959.
Karel Čapek: Dašenka ali življenje psička, Ljubljana, 1959.
Švedske pravljice, Ljubljana, 1959.
Gustav Schwab: Najlepše antične pripovedke, Ljubljana, 1961.
Josef Toman: Sonce je zašlo nad Rimom, Ljubljana, 1966 (soprevajalec Božidar Borko).

Viri in literatura

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, ZAMU IV, Fond rektorata, osebna mapa.
Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, Fond Republiški sekretariat za notranje zadeve.
Šolski muzej OŠ Žužemberk (hrani Bradačeve knjige in rokopise).
Intervju avtorja z Zorko Bradač.
ES.
Janko Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, Koper, 1985.
Peter Vodopivec: O komunistični univerzitetni politiki in izključevanju univerzitetnih učiteljev in sodelavcev UL po II. svetovni vojni, Objave, 6, 2000, 3–10.
Tone Wraber: Poročilo o delu 1. komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev, Objave, 6, 2000, 11.
Miran Sattler: Znanec iz sosednje ulice : dr. Fran Bradač, Ljubljanski dnevnik, 29, 1965, št. 8.
Jože Kastelic: Dr. Fran Bradač – klasični filolog in humanist, Fužina, 9, 1997, št. 19–20, 2–3.
Zorka Bradač: Neslutena moč ljubezni, Ljubljana, 2001 (spomini).
Zorka Bradač: Sijaj resnice, Grosuplje, 2005 (spomini).
Srđan Cvetković: Između srpa i čekića : represija u Srbiji 1944–1953, Beograd, 2006.
Classics and Communism : Greek and Latin behind the Iron Curtain, Budimpešta, 2013.
David Movrin: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre : latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni, Zgodovinski časopis, 68, 2014, št. 3–4, 432–477.
Movrin, David: Bradač, Fran (1885–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi147685/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. november 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv.: Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bradač Fran, klas. filolog, r. 15. jun. 1885 v Jami pri Žužemberku, je študiral gimnazijo v Lj. do 1905, univerzo na Dunaju do 1910 (promoviral v Zagrebu 1920), bil gimn. prof. v Lj. (medtem nadaljeval studije 1921/22 v Pragi in Berlinu) do 1923, ko je postal docent klas. filologije na univerzi v Lj. Napisal je Grško slovnico (Lj. 1919), Grško vadnico (Lj. 1919), Izbor iz rim. lirikov Catulla, Tibulla in Propercija, tekst in komentar (Lj. 1920), Iz starorimske lirike (Lj. 1923), Euripides: Medeja (prevod, Lj. 1924), Euripides: Hippolytos (prevod, Lj. 1924), Zavesa v starogrškem gledališču (RDHV 1925). *

Uredništvo: Bradač, Fran (1885–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi147685/#slovenski-biografski-leksikon (27. november 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine