Bežek, Viktor (1860–1919)

BEŽEK, Viktor (Victor Besheg), pedagog, jezikoslovec, kritik, urednik (r. 10. 7. 1860, Postojna; u. 19. 12. 1919, Ljubljana). Oče Jožef, davčni uradnik, mati Jožefa Karolina, r. Schmutz. Brat Rupert Bežek, pravnik, glasbeni in gledališki kritik.

Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici in Ljubljani, saj se je zaradi očetovega poklica družina večkrat selila. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani (1871−79), kjer je bil vseh osem razredov »primus« (najboljši v razredu). Na Dunaju je dve leti študiral klasično filologijo in slavistiko, nato se je vpisal na graško univerzo, kjer je 1886 diplomiral iz klasične filologije za višje gimnazije z nemškim učnim jezikom. Profesorski izpit iz klasične filologije in slavistike za višje gimnazije s slovenskim in nemškim učnim jezikom je opravil 1890 v Gradcu, s poučevanjem pa je začel že prej na Zasebnem učnem in vzgojnem zavodu za dečke dr. Josefa Waldherrja v Ljubljani in kot domači učitelj pri Galletovih v Bistri pri Vrhniki. 1886−87 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato je 1887 vstopil v benediktinski samostan v Šentpavlu na Koroškem, vendar je že naslednje leto izstopil in bil 1888−89 suplent na gimnaziji v Novem mestu, nato 1889−90 na klasični gimnaziji v Ljubljani in med 1890−92 na nižji gimnaziji v Ljubljani. Med 1892−94 je bil začasni glavni učitelj na ženskem učiteljišču v Gorici, 1894 je v Ljubljani z odliko opravil izpit za meščanske šole in bil 1894−95 glavni učitelj na učiteljišču v Ljubljani. 1895 se je vrnil na žensko učiteljišče v Gorico, kjer je ostal do 1904, nato pa poklicno pot nadaljeval v Kopru. Tamkajšnje moško učiteljišče je tedaj veljalo za posebnost, saj je pouk potekal kar v štirih jezikih (nemškem, italijanskem, slovenskem in hrvaškem). Bežek je bil imenovan za ravnatelja učiteljišča in je hkrati poučeval v nemškem jeziku pedagogiko za vse skupine. Zaradi družinskih razmer, vse hujših nacionalnih trenj, ki so se zrcalila predvsem v šolskem delu, je psihično zbolel in 1908 odšel na zdravljenje. Vrnil se je 1909 in bil premeščen v Gorico, skupaj s slovenskim oddelkom moškega učiteljišča. Tam je postal ravnatelj novega slovenskega moškega učiteljišča v Gorici in profesor pedagogike v slovenskem jeziku. Pod Bežkovim vodstvom je učiteljišče v Gorici do 1912 postalo prva in edina popolnoma slovenska državna srednja šola v Avstro-Ogrski, ki je imela slovenščino za učni in uradni jezik, medtem ko je bila nemščina le še učni predmet. Kot ravnatelj je torej dosegel, da je postalo učiteljišče ob slovenski meji bolj slovensko kot v Ljubljani. 1915 se je z družino zaradi vojnih razmer umaknil v Ljubljano, kjer je vodil zaposlovalne tečaje za goriške učiteljiščnike. Po vojni se je vrnil v Gorico, da bi obnovil delovanje učiteljišča, vendar to zaradi italijanske zasedbe ni bilo več mogoče, zato se je 1919 vrnil v Ljubljano.

Ob koncu vojne se je njegovo zdravstveno stanje ponovno poslabšalo, 1919 si je v ljubljanskem sanatoriju vzel življenje.

Bil je vsestransko izobražen, izjemno natančen in vztrajen človek, čigar prva skrb je bila vedno šola. Že kot učenec je z bistroumnostjo zbudil pozornost učiteljev. Prav leta, ki jih je preživel kot ravnatelj na moškem učiteljišču v Kopru in pozneje v Gorici, so bila za njegovo poklicno pot najpomembnejša, pa tudi najtežja. Kot šolnik je bil dejaven tudi na drugih področjih. Dolga leta je bil član izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole (1895 v Ljubljani, do 1904 v Gorici, 1904–10 v Kopru, 1910–15 ponovno v Gorici), v zadnjih letih kot namestnik ravnatelja oz. ravnatelja komisije. 1904–10 je bil član deželnega šolskega sveta za Primorsko, kjer je med prisedniki za Istro deloval kot zastopnik učiteljstva, v tej funkciji pa je imel velik vpliv na razvoj tamkajšnjega šolstva. Med slovenskim učiteljstvom je največ zanimanja zbudila njegova polemična razprava o formalnih stopnjah pri pouku, ki se je 1903 vlekla skozi vseh dvanajst številk Popotnika in se izoblikovala v prevladujoč vzorec kritike herbartistične pedagogike. Zavzemal se je za ustvarjalno učiteljevo delo in poudarjal pomen razvijanja razuma in volje pri pouku.

Bil je dejaven kulturni delavec. Ko je 1895 postal urednik Ljubljanskega zvona, je široko odprl vrata predstavnikom slovenske moderne. S tem si je nakopal precej nasprotnikov in pod pritiski 1899 odstopil. Napisal je več razprav o jezikoslovni problematiki (Slovniški razgovori, Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek, Sketove čitanke), ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu in Popotniku. Pisal je tudi literarne kritike (Ruska biblioteka in naši prevodi slovenskih izvirnikov, Vodnik v novi izdaji, O Levstikovih zbranih spisih, S potovanja v Jeno), vodil počitniške pedagoške tečaje v Trstu, predaval v učiteljskih društvih za goriški okraj in dolgo sodeloval s Slovensko šolsko matico. 1901 je bil izvoljen v njen odbor kot zastopnik goriškega učiteljstva, potem pa je vse do smrti urejal njen zbornik in vse njene publikacije. Napisal je dva pedagoška učbenika: Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom (1916) in Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom (1917, 1919).

Bežek Viktor, pedagog, jezikoslovec, urednik in kritik, r. 10. jul. 1860 v Postojni, u. 19. dec. 1920 v Lj. V ljudsko šolo je hodil v Radovljici in Lj.; že takrat je bistroglavi dečko vzbujal pozornost svojih učiteljev. Gimnazijo je obiskoval v Lj. ter 1879 z odliko maturiral; skozi vseh 16 tečajev je bil »primus« ter se zlasti odlikoval v grščini, slovenščini in filoz. propedevtiki. Na univerzi se je posvetil klas. filol. in slavistiki; najprej je študiral dve leti na Dunaju, potem v Gradcu. Prof. izpit (iz klas. filol. in slavistike s slov. in nem. učnim jezikom) je napravil v Gradcu 30. okt. 1890. Vmes je poučeval na Waldherrjevem zasebnem zavodu v Lj., pri Galletovih na Bistri pri Vrhniki in drugod. L. 1886/7 je bil suplent na gimn. v Gorici. Nato je 22. okt. 1887 vstopil kot novic v benediktinski samostan v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je ostal do 30. avg. 1888, ko je izstopil. 1888/9 je bil suplent na gimn. v Novem mestu, 1889/90 na višji (I.) in 1890–1891/2 na nižji (II.) gimn. v Lj. 1892/3–1893/4 je bil prov. glavni učitelj na ženskem učit. v Gorici, napravil 5. maja 1894 pred izpraševalno komisijo v Lj. z odliko izpit za mešč. šole iz I. skupine (nemšč., zeimljepis, zgod. in ped.), bil 1894/5 glavni učitelj na učiteljišču v Lj. ter 1895/6–1. marca 1904 na ženskem učit. v Gorici. Takrat je bil imenovan za ravnatelja učiteljišča v Kopru, kjer je ostal do 1909, ko se je, ne brez Bežkove zasluge, slov. oddelek tega zavoda preselil v Gorico. Službujoč v Kopru in Gorici, je bil B. dolgo let član in nazadnje ravnatelj izpraševalne kom. za ljudske in mešč. šole, pa član dež. šol. sveta za Istro in pozneje za Goriško-Gradiščansko. Kot takemu mu je bila poverjena tudi funkcija dež. šol. nadzornika za slov. ljudske šole v Gorici (mestu) pa v gradiščanskem in tržiškem okraju. L. 1915. se je pred Italijani umaknil v Lj. ter si tukaj v najtežavnejših razmerah prizadeval, da svoj goriški zavod s peščičico dijakov-beguncev vzdrži na življenju. Po razsulu Avstrije se je zopet vrnil v Gorico z najlepšimi upi za svoj zavod; toda doživel je razočaranje, ki je sopovzročilo njegovo skorajšnjo smrt. Preobilno delo, težavne razmere na (četverojezičnem) učit. v Kopru, smrt hčerke, vojni dogodki, neizpolnjene nade, vse to je Bežka, ki je že l. 1908. bil v sanatoriju za živčne bolezni (S. Osvaldo pri Vidmu), tako potrlo, da se ga je lotila melanholija ter je v Lj., kamor se je vrnil 1919, izvršil samomor. B. je bil tudi izven svoje službe živahno kulturno delaven: avg. 1901 se je udeležil ped. počitniškega tečaja Reinovega v Jeni; 1903 je v štud. svrhe prepotoval Italijo; prirejal je ped. tečaje v Trstu, večkrat predaval v učit. društvu za goriški okraj in drugod, bil odbornik Slov. šol. matice od njenega početka do svoje smrti, več let odbornik Pevskega in glasb. društva v Gorici in član drugih korporacij. Posebno veljavo si je B. pridobil kot. jezikoslovni pisatelj, lit. kritik, urednik-mentor in pedag. avtor. a) Jezikovni spisi: Jezik v Mat. Ravnikarja Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi (izvestje novomeške gimn. 1889); Slovniški razgovori (LZ 1891); Kako pišimo staroklasiška imena? (LZ 1892); Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek (LZ 1901). b) Lit. kritika, kult. zgodovina in potopisje: Ruska biblioteka in naši prevodi slov. izvirnikov (DS 1891); O slovenskih gimnazijah in njih letošnjih izvestjih (ibid.); Vodnik v novi izdaji (ibid.); O Levstikovih zbranih spisih (LZ 1892, 1893); Prinos k slovenskemu knjištvu (LZ 1893); S potovanja v Jeno (LZ 1901). c) Urednikovanje: B. je od 1. febr. 1895 do 31. marca 1899 urejeval LZ; urejevanje pesniškega gradiva je poveril A. Aškercu. d) Pedag. spisi: Die deutsche Sprache als Unterrichtsgegenstand auf der Unterstufe slovenisch-utraquistischer Gymnasien (Zeitschr. f. österr. Gymn. 1891, Supplementheft); O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah (LZ 1893); O formalnih in didaktiških stopnjah in pa o razvijajoče-upodabljajočem pouku (Popotnik 1903, članek, ki je dal povoda ostri liter. pravdi o formalnih stopnjah med B. pa dež. šol. nadz. Hubadom, katera se pod različnimi naslovi vleče skozi vseh 12 št. Popotnika); Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom (Lj. 1916); Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom (Lj., I 1917, II 1919). B. je bil markantne zunanjosti pa čisto svojevrstna in ostro začrtana osebnost, sokratska, pedagoško usmerjena natura. S sočnim in stilistično vzornim jezikom svojih temeljitih slovniških, kritiških in estetskih razprav je odločilno vplival na razvoj našega jezika in slovstva. Lasten mu je bil avtokritičen duh, češ: »Rajši molčim, nego napisati kako bosopetnost in neslanost. Vedno si mislim: piši tako, da bi tudi kaj vrednosti imelo, ako bi se prevedlo v nemščino ter da ni pisano samo in usum Slovenorum!« Kot urednik LZ je znal najti, zainteresirati in voditi mlade talente vse po zahtevkih novega časa ter je tako ž njimi vred polagal temelje moderni slov. literatnri. Kot pedagog B. ni kak kulturnofilozofski teoretik, ki bi silil vzgojnim problemom do idejnega dna (njegova psihologija je za kaj takega tudi prestaromodna), ampak zelo soliden in simpatičen, ob veliki ljubezni do svojega naroda pa ob bogatem izkustvu orijentiran voditelj širom vprašanj, ki se tičejo bolj praktične plati vzgojstva. Tudi kot šolnik, človek in družabnik je bil globoko mentorska duša. — Prim.: SN 1920 18., 20., 21. jan.; UT 1920, 21; P 1920, št. 12; Bezjak, Občna zgodovina vzgoje in pouka, 242; Prijatelj, Janko Kersnik in njegova doba, 620–22; PL 1920, 40, 243. Od.

Bežek Viktor, pedagog, jezikoslovec, urednik, r. 10. jul. 1860 v Postojni davčnemu uradniku Jožefu in Jožefi Schmutz, u. 19. dec. 1919 v Lj. Obiskoval je osn. š. v Radovljici in Lj., gimn. v Lj., in univerzo dve leti na Dunaju, nato v Gradcu, kjer je študiral klasično jezikoslovje in slavistiko. Prof. izpit je napravil v Gradcu 30. okt. 1890. Medtem je poučeval kot suplent na gimnaziji v Gorici (1886–87). Po kratkem bivanju v benedikt. samost. v Št. Pavlu na Kor. suplent na gimn. v Nov. mestu (1888–89), v Lj. (1889–92), glavni učitelj na ženskem učit. v Gor. (1892–94). Ko je 5. maja 1894 naredil v Lj. izpit za mešč. š. iz I. skupine, je bil glavni učitelj na učit. v Lj. (1894–95) in nato na ženskem učit. v Gor. (1895–1904). Avstrijske oblasti so 1875 odprle v Kopru nemško moško učiteljišče s tremi oddelki: slov., hrv. in it. B. je 1904 postal ravnatelj tega učit. in je hkrati poučeval v nemškem jeziku pedagogiko za vse skupine (1904–09). Ko je bil 1909 slov. oddelek moškega učit. premeščen v Gor., je B. postal ravnatelj novega slov. mošk. učit. v Gor. in prof. pedagogike v slov. jeziku vse do vstopa Italije v vojno (sept. 1909–maj. 1915). B. se je z družino umaknil v Lj. in vodil zaposlovalne tečaje za goriške učiteljiščnike. Po končani vojni se je vrnil v Gor., doživel težka razočaranja zaradi izgube službenega mesta in se junija 1919 vrnil v Lj., kjer je živčno zlomljen kmalu nato umrl. V Kopru in Gorici je bil B. član in kasneje preds. izpraševalne komisije za osn. in mešč. š.; član dež. šolskega sveta za Istro in pozneje za Goriško-Gradiščansko in torej dež. šolski nadzornik za slov. osn. š. na Goriškem. Bil je odbornik Slov. šol. matice in Pevskega in glasb. društva v Gorici. B. se je udejstvoval na raznih področjih javnega življenja. Bil je urednik LZ (1895–1899) in sodelavec pri pedagoško-znanstveni reviji Popotnik. Uveljavil se je kot jezikoslovec, kulturni zgodovinar in pedagog. Kot jezikoslovec: Jezik v Mat. Ravnikarja Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi (Izvestje novomeške gimn. 1889); Slovniski razgovori (LZ 1891); Kako pišimo staroklasična imena? (LZ 1892); Zaščitnikom Levčevega pravopisa v preudarek (LZ 1901). Kot kulturni zgodovinar: Ruska biblioteka in naši prevodi slov. izvirnikov (DS 1891); O slov. gimnazijah in njih letošnjih izvestjih (DS 1891); Vodnik v novi izdaji (DS 1891); O Levstikovih zbranih spisih (LZ 1892, 1893); Prinos k slov. knjištvu (LZ 1893); S potovanja v Jeno (LZ 1901). Kot pedagog: Die deutsche Sprache als Unterrichtsgegenstand auf der Unterstufe slovenisch-utraquistischer Gymnasien (Zeitschr. f. österr. Gymn. 1891, Supplementheft); O slov. in nemških čitankah na naših srednjih šolah (LZ 1898); O formalnih in didaktičnih stopnjah in pa o razvijajoče-upodabljajočem pouku (P 1903; članek je povzročil lit. pravdo o formalnih stopnjah); Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom (Lj. 1916); Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom (Lj. I 1917, II 1919). Pripravljal je še delo Zgodovina pedagogike, ki pa ga ni dokončal. B. je bil pravi prenovitelj šolskih programov; poudarjal je, naj se ustanovijo strokovne šole, pouk naj ne vadi samo spomina, ampak tudi razum in volijo, tako da vzgoji značaje. »Modrijanov in genijev je svet poln, značajev pa šteje le malo!«

Prim.: SBL I, 38; SN 1920, 18., 20. in 21. jan.; Bezjak, Občna zgodovina vzgoje in pouka, Lj. 1921, 242; Gabršček II, 7, 146; Delo 1959, 19. 12.;1960, 10. 7.; Prosvetni delavec 1960, 28. 9.; PDk1960, 16. 6.; Sodobna pedagogika 1961, 197–202; KatG 1961, št. 10–14, 16–17; Janko Furlan, Spomini s koprskega učiteljišča, JKol 1965, 177; H. Močnik, Spomini in izkustva, Gor. 1971, 63; MSE 163; Bežkova številka Popotnika (1920) ur. dr. K. Ozvald, Vsebina: A Mikuž, Nekaj spominov na prijatelja B.; Fr. Govekar, B. uredn.-pedagog; E. Gangl, Sonata o borbi; I. Bezjak, B. v pravdi za »formalne stopnje«; S. Dolar, B. didaktik; K. Ozvald, Nekoliko merila za pravično ocenjevanje B-ovega Vzgojeslovja; -p, V. B. pa učiteljski zbor; F. B., Moj ravnatelj; Jak. Zupančič, B. v družbi prijateljev in znancev; Fr. Göstl, B.-ova bolezen in smrt.

Mk.