Bajuk, Marko (1882–1961)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Marko_Bajuk_1925.jpg (19. 5. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

V ljudsko enorazredno šolo je začel hoditi v Drašičih, šolo pa je končal v Metliki. Prva leta gimnazije (1895–97) je opravil v Novem mestu in nato 1897–1903 dokončal klasično gimnazijo v Ljubljani. Bil je gojenec vzgojnega zavoda Alojzijevišče (stavba današnje Teološke fakultete) na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je začel peti v cerkvenem zboru. Že kot dijak je pokazal zanimanje za glasbo, predvsem slovensko ljudsko pesem. V gimnazijskih letih ga je temeljito glasbeno izobrazil Anton Foerster. Maturiral je 1903. Na dunajski univerzi je od 1904 študiral klasično filologijo in glasbo z grščino in latinščino kot glavnima predmetoma ter slovenščino in nemščino kot stranskima. Diplomiral je 1909. Na Dunaju je bil kot visokošolec član Danice, tajnik in knjižničar v Dunajski Straži in ustanovitelj Slovenske dijaške zveze. Deloval je tudi v nadzornem odboru Vzajemne posojilnice. Po končanem študiju je bil eno leto profesor na gimnaziji v Kranju, nato je bil med 1910–14 profesor na II. državni realni gimnaziji, 1918–37 na III. gimnaziji, 1937–40 je bil prosvetni inšpektor na banski upravi, 1940–45 ravnatelj na I. klasični gimnaziji v Ljubljani. Poučeval je klasične jezike, slovenščino in nemščino, na I. državni gimnaziji je 1911–25 poučeval tudi šolsko in cerkveno petje. 1914–18 je bil poročnik in pozneje nadporočnik avstrijske vojske. 1941 je bil s činom stotnika mobiliziran v jugoslovansko vojsko.

Maja 1945 se je umaknil na Koroško, kjer je organiziral slovensko srednje šolstvo. Kot ravnatelj je vodil slovensko begunsko gimnazijo v Peggezu blizu Lienza, nato je zapustil angleško okupacijske cono in se umaknil v ameriško cono v Asten pri Linzu. 1948 je odšel z družino v Buenos Aires, 1949 pa se je preselil v Mendozo. V Argentini se je najprej kot delavec zaposlil v tovarni La Permanente v Buenos Airesu, po preselitvi v Mendozo pa je delal v tamkajšnjem lesnem podjetju IMAC, nato pa pri direkciji parkov in nasadov General San Martín. Sprva je tam opravljal zidarska dela, potem je delal v živalskem vrtu in končno v botaničnem laboratoriju vse do smrti.

Aktiven je bil v različnih izobraževalnih in kulturnih organizacijah. V Buenos Airesu je bil član odbora Društva Slovencev, v Mendozi je sodeloval tudi pri ustanovitvi tamkajšnjega Društva Slovencev.

Kot glasbenik je bil že kot študent na Dunaju pevovodja v Dunajski Straži, organiziral je tudi tamburaški zbor. Nikoli ni pridobil formalne glasbene izobrazbe, vendar so mu na pobudo Prosvetnega oddelka Kraljevske banske uprave in Glasbene matice Ljubljana na podlagi odličnega uspeha in uporabe naprednih metod na področju glasbe podelili strokovni izpit. Kot profesor je v Ljubljani organiziral pevsko društvo Ljubljana in bil 1919–23 zborovodja. 1920 je ustanovil Pevsko zvezo in bil njen pevovodja ter upravitelj do 1941. 1922 je organiziral Društvo učiteljev glasbe in bil njegov predsednik do 1938. Ustanovil je Učiteljski pevski zbor (1923) in glasilo Pevske zveze Pevec, pri katerem je sodeloval petnajst let. Izdal je več učbenikov in srednješolskih beril za pouk latinščine in uredil več učbenikov za pouk petja in glasbe. Preučeval, prirejal in uglasbil je več ljudskih in cerkvenih pesmi ter za zbor priredil številne partiture. V soavtorstvu z Milanom Grošljem je objavil komentirana dela Salusta (Bellum Iugurthinum, Ljubljana, 1938), Cicerona (Orationes in Catilinam, Ljubljana, 1938) in Ovida (Izbor iz Ovidovih pesmi, Ljubljana, 1939).

Vodil je številne javne koncerte: oratorij Vnebovzetje Hugolina Sattnerja, koncert Antona Foersterja ob stoletnici rojstva, oratorij Sedem besed Kristusovih Matije Tomca, množični koncert ob Evharističnem kongresu v Ljubljani 1939 z 2.400 pevci iz vse Slovenije. V Mendozi je 1953 od sina Božidarja prevzel vodstvo Slovenskega pevskega zbora in bil njegov pevovodja do smrti.

Po njem je imenovan Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu, ki ga je 1960 ustanovil Marko Kremžar.

Dela

  • Slovenske narodne pesmi I–IV, Ljubljana, 1904–27 (več ponatisov).
  • Odmevi naših gajev I, II, Ljubljana, 1908, 1910.
  • Tihotapec, ljudska igra v petih dejanjih, Ljubljana, 1923 (priredba dela Josipa Jurčiča).
  • Mera v slovenski narodni pesmi, Ljubljana, 1928.
  • Vodnik po ljubljanskih pokopališčih, Ljubljana, 1930.
  • Še bomo peli …, Buenos Aires, 1988 (uvod napisal in članke zbral Božidar Bajuk).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ARS, Bajuk Marko, 1919–1942.
  • Korespondenca avtorja s sorodniki (Božidar Bajuk, Marcos Bajuk).
  • SBL.
  • ES.
  • Ravnatelj Marko Bajuk umrl, Svobodna Slovenija, 29. 6. 1961.
  • France Pernišek: Ravn. Marko Bajuk, Zbornik – koledar svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1962, 173–177.
  • Edo Škulj: Marko Bajuk : Še bomo peli, Cerkveni glasbenik, 4/6, 1989, 46.
  • Marko Bajuk: Še bomo peli ..., Buenos Aires, 1988.
Fink, Rok: Bajuk, Marko (1882–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133169/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bajuk Marko, glasbenik, r. 29. marca 1882 v Drašičih pri Metliki. Gimnazijo je študiral v Ljubljani in se je kot gojenec Alojzijevišča mnogo pečal tudi z glasbo ter kazal veliko zanimanje zlasti za narodno pesem. Po dovršenih vseučiliških študijah na Dunaju je postal prof. klas. jezikov na I. drž. gimnaziji v Lj. Pozneje je bil premeščen na III. drž. gimnazijo. Na I. drž. gimnaziji je poučeval od 1911 tudi šolsko in cerkveno petje. Od 1919—23 je bil pevovodja glasb. društva »Ljubljana«. Pri Pevski Zvezi deluje kot pevovodja od njenega početka (1920). Izdal je pet zvezkov harmoniziranih slov. nar. pesmi (nekateri so doživeli po več izdaj) in dva zvezka »Odmevov naših gajev«. Njegova »Pevska šola« (Lj. 1922) kaže izkušenega teoretika in praktika. Priredil je nekaj partitur, zlasti nar. pesmi, za tamburaški zbor. CG je prinesel nekaj njegovih izvirnih cerkvenih mešanih zborov. V Pevcu priobčuje biblijografijo tiskanih slov. nar. pesmi. — Slika: Pevec 1923, 37. *

Uredništvo: Bajuk, Marko (1882–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133169/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine