Debenjak, Doris (1936–2013)

DEBENJAK, Doris (rojstno ime Doroteja Marija Magdalena Kosec, Doroteja Kosec, Doris Kosec, Doroteja Debenjak, Doris Kosec Debenjak, Doroteja Debenjak Kosec), prevajalka, leksikografinja, germanistka (r. 5. 8. 1936, Ljubljana; u. 21. 9. 2013, Ljubljana). Oče Vekoslav (Ladko) Kosec, uradnik, finančni referent na Državnem sekretariatu za notranje zadeve LRS, mati Ernestina Kosec, r. Krisch, uradnica. Mož Božidar Debenjak, filozof, prevajalec, univerzitetni profesor, sin Primož Debenjak, matematik, prevajalec, hči Mojca Savski, prevajalka.

Materni jezik Doris Debenjak je bila nemščina, saj je bila njena mati kočevarskega porekla in jo je želela vzgajati v nemškem jeziku. V diskurzu nemške manjšine, pa tudi v različnih biografskih opisih so jo pogosto poimenovali z materinim dekliškim priimkom Krisch, čeprav je bil njen rojstni priimek Kosec. Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani ter se po maturi na VI. državni gimnaziji v Ljubljani (danes Gimnazija Moste) 1954 vpisala na Oddelek za germanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL). 1958 je diplomirala iz angleščine in 1959 še iz nemščine.

Po študiju je bila eno leto zaposlena na novomeškem učiteljišču, honorarno pa je poučevala tudi na tamkajšnji gimnaziji. Po izvolitvi v naziv asistentke za nemški jezik in književnost na FF UL (1960) se je zaposlila na Oddelku za germanske jezike in književnosti FF UL, 1962 je bila izvoljena tudi za honorarno predavateljico na Fakulteti za strojništvo UL. Svoje strokovno znanje je najprej izpopolnjevala na področju novejše nemške književnosti. Pod mentorstvom zagrebškega germanista Zdenka Škreba je začela pripravljati disertacijo o literaturi Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna; za dvomesečno raziskovalno bivanje na Dunaju (od 5. 12. 1963 do 5. 2. 1964) je prejela Knafljevo štipendijo. Od 1968 je na FF UL kot lektorica za nemški jezik poučevala študente na dodiplomskem študiju germanistike, prevajanje strokovnih besedil pa predvsem študente zgodovine, umetnostne zgodovine in arheologije. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je angažirala pri izobraževanju učiteljev na srednjih šolah, soorganizirala vsakoletna tekmovanja v znanju nemščine in pri Zavodu za šolstvo recenzirala več učbenikov za nemščino. S pedagoškim delom na univerzitetni ravni je zaključila, ko se je 1982 odločila za svobodni poklic ter strokovno delo nadaljevala predvsem na področju prevajanja in slovaropisja.

Aktivna je bila v več strokovnih društvih. Najbolj izstopa njeno delovanje v Društvu znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije (DZTPS), znotraj katerega je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja organizirala vsakoletne nemške študijske večere, pripravljala prevajalske seminarje ter vodila nemški krožek. Društvu je več let tudi predsedovala (1985–87 in 1989–91); med drugim je bilo v času njenega vodstva oživljeno sodelovanje s prevajalskimi društvi nekdanje Jugoslavije.

Doris Debenjak si je po osamosvojitvi Slovenije začela dejavno prizadevati za revitalizacijo nemške manjšine na Slovenskem ter za primerno vrednotenje njenega ustvarjalnega prispevka h kulturnozgodovinski podobi slovenskega prostora. Bila je med ustanovitelji kočevarskega Društva Peter Kosler (1994), pridružila se je tudi Društvu Kočevarjev staroselcev (Gottscheer Altsiedler-Verein) ter se zavzemala za povezavo nemških društev na Slovenskem v zvezo nemških kulturnih društev.

S prevajanjem se je začela ukvarjati že med pedagoškim delovanjem na FF UL. Prevajala je tako v nemščino kot iz nemščine v slovenščino, občasno tudi iz angleščine. V družbenopolitičnem kontekstu šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja so nastajali slovenski prevodi nemških besedil predvsem s področja filozofije, političnih, socioloških in zgodovinskih ved, npr. besedil Karla Marxa, Friedricha Engelsa, Georga Lukácsa in Rose Luxemburg, tudi v sodelovanju z možem, filozofom in prevajalcem Božidarjem Debenjakom. Kasneje je v nemščino prevajala različne besedilne vrste in žanre, od povzetkov, vodičev po Sloveniji in dokumentarne literature do strokovnih in znanstvenih člankov ter monografij. Prevajala je literarna dela; že na začetku visokošolskega poučevanja je v slovenščino prevedla družbeno angažirano radijsko igro Bertolda Brechta Obsodba Lukulla (1962/63). V nemščino je prevedla pravljice različnih slovenskih avtorjev, npr. Ferda Godine, Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Branke Jurca, Polonce Kovač in Leopolda Suhodolčana.

Tudi začetki njenega leksikografskega dela segajo v čas visokošolskega poučevanja. Najprej je izdala priročni nemško-slovenski slovarček ter po njegovem večkratnem ponatisu začela z možem in sinom Primožem Debenjakom pripravljati bistveno večje delo; najprej Veliki nemško-slovenski slovar (1992), nato pa Veliki slovensko-nemški slovar (1995). Pri obeh delih gre za splošna dvojezična aplikativna slovarja, ki med primerljivimi deli za nemško-slovenski jezikovni par, izdanimi po osamosvojitvi Slovenije (poleg PONS-ovih dvojezičnih slovarjev), sodita med sodobne slovarje večjega obsega. Debenjakov nemško-slovenski slovar skupaj z dvojnicami v geslih vsebuje 123.000 iztočnic nemškega standardnega jezika, slovensko-nemški pa nekoliko manj, okrog 100.000 iztočnic, tudi dvobesednih, iz sodobnega slovenskega knjižnega jezika. Med viri za iztočnice prevladujejo predvsem nemško-nemški splošni in tematski slovarji ter leksikoni, pa tudi nemška strokovna besedila s prevodi; slovarja ne vključujeta iztočnic iz literarnih del. V slovarju s slovenščino kot izhodiščnim jezikom so se avtorji oprli predvsem na Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika in Slovar slovenskega knjižnega jezika. V izbor iztočnic je vključeno splošno besedišče ter besedišče tehničnih strok in naravoslovnih disciplin (npr. zoologije, botanike). Frazeološke enote so razmeroma mnogoštevilne, vključene po raznovrstnih, vendar različno upoštevanih kriterijih, prav tako tudi njihovi ustrezniki. V izdajah po 1996 je upoštevan novi nemški pravopis.

Kot je mogoče razbrati iz kratkih uvodnih besedil, sta slovarja namenjena tako razumevanju kot prevajanju in tvorjenju tujejezičnega besedila. Oba Debenjakova slovarja se uvrščata v tradicijo dvojezičnih nemško-slovenskih in slovensko-nemških slovarjev na Slovenskem, ki se je v moderni dobi začela s Pleteršnikovim Slovensko-nemškim slovarjem in nadaljevala z vrsto dvojezičnih slovarjev, med katerimi sredi 20. stoletja kot reprezentativni izstopajo nemško-slovenski in slovensko-nemški slovarji Franceta Tomšiča. Z bistveno sodobnejšim in obsežnejšim besediščem pa sta se po osamosvojitvi Slovenije uveljavila prav Debenjakova velika dvojezična slovarja ter doživela vrsto ponatisov. Predvsem slovarsko delo Doris Debenjak je izstopajoče glede na celotno tradicijo slovaropisja za jezikovni par nemščina–slovenščina, saj gre v primeru velikih dvojezičnih slovarjev za reprezentativna slovarja, ki sta nepogrešljiva pri prevajanju in kot slovarski priročnik bistveno presegata potencial, ki so ga sredi 20. stoletja imeli Tomšičevi dvojezični slovarji. Slovarja sta tudi predmet jezikoslovnih razprav. S prevajalskega vidika izstopa predvsem obsežen prevajalski opus na področju humanistike.

Zadnje prevajalsko delo Doris Debenjak je prevod monumentalnega dela polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja Die Ehre deß Herzogtums Crain, ki ga je skupaj z možem in sinom začela prevajati 2008, prevodi posameznih zvezkov s skupnim naslovom Čast in slava vojvodine Kranjske pa so izhajali 2009–13. Gre za prevajanje dela v obsegu 3552 strani velikega formata, pri čemer se strani prevoda ujemajo s stranmi izvirnika, kar olajšuje kritično preverjanje prevoda. Prevajanje je zahtevalo poglobljeno zgodovinsko, filozofsko in predvsem kontrastivno znanje, saj so bili translatološki izzivi raznovrstni, ne le kulturološki in pragmatični, povezani z interpretacijo pretekle kulturnozgodovinske danosti in razumevanjem takratne Kranjske, temveč predvsem lingvistični. Prevajalci so se pri prevajanju soočili z novo visoko nemščino 17. stoletja. Prevajanje je bilo zahtevno zaradi različnih časovnih zvrsti obeh jezikov, z besediloslovnega vidika pa predvsem zaradi raznovrstnega sloga, zaznamovanega z neustaljenim pravopisom, gostobesednostjo ter kompleksno skladnjo, ki ga je na mnogih mestih v besedilu oblikoval tudi Valvasorjev sodelavec Erasmus Francisci. Prevajalski izzivi so bili povezani s slogovno značilno upovedovalno kompleksnostjo besedil zaradi obsežnih skladenjskih struktur, pa tudi z večjezičnostjo besedilnih sekvenc, s (sinonimnimi) toponimi in leksikalno semantiko, značilno za takratni čas.

Za prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske kot dosežek nacionalnega pomena je predsednik Borut Pahor prevajalcem Božidarju, Primožu in postumno Doris Debenjak 2014 podelil državno odlikovanje red za zasluge. Za delovanje v DZTPS je 2010 prejela društveno priznanje za izjemne zasluge, 2019 je DZTPS ustanovilo priznanje Doris Debenjak za odličnost strokovnih prevodov, poimenovano po svoji nekdanji predsednici.