Novi Slovenski biografski leksikon

DEBENJAK, Riko (rojstno ime Rihard Andrej Debenjak; Rihard Debenjak, psevdonima Ride, Deri, vzdevek Dori), grafik, slikar (r. 8. 2. 1908, Gorenja vas, Kanal ob Soči; u. 26. 12. 1987, Ljubljana). Oče Josip (Jožef) Debenjak, zidarski mojster, mati Jožefa Debenjak, r. Košir. Sin Božidar Debenjak, filozof, snaha Doris Debenjak, jezikoslovka, prevajalka, vnuk Primož Debenjak, prevajalec.

Rojen je bil kot sedmi od devetih otrok v zavedni slovenski družini. 1915 se je družina zaradi bojev na soški fronti preselila v Sv. Jurij ob južni železnici (danes Šentjur). 1920–24 je obiskoval realko v Ljubljani, nato pa se je vrnil k družini v Kanal. 1924–26 je obiskoval učiteljišče v Tolminu, njegovi bratje in sestra pa so zaradi fašizma emigrirali v Jugoslavijo. 1926 se je preselil k bratu Tonetu v Subotico, saj ga po očetovi bolezni družina ni zmogla več finančno podpirati. 1926 je opravil izpit iz telegrafske stroke in delal kot telegrafski pripravnik na železnici v Subotici. Čeprav je že tedaj zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, ga je dobil šele 1937 po posredovanju Antona Korošca. 1928 je opravil prometni izpit in bil premeščen v Novi Sad, kjer je do 1930 delal kot prometni uradnik – telegrafist. 1930 se je vpisal na umetniško šolo v Beogradu (Umetnička škola u Beogradu) in 1934 diplomiral pri Ljubomiru Ivanoviću na temo portreta v slikarstvu. Med šolanjem se je preživljal z različnimi deli, mdr. je dve leti pomagal scenografoma Vladimirju Ivanoviču Žedrinskemu in Ananiju Aleksejeviču Verbickemu pri izdelavi kulis za narodno gledališče v Beogradu ter oblikoval plakate in uporabne predmete. 1934 se je vpisal na višji akademski tečaj na beograjski umetniški šoli, kjer ga je slikarstvo poučeval Ivan Radović. Ivanović ga je seznanil z osnovami grafike, zlasti lesoreza, in poudarjal pomen risbe. Med vsakoletnimi štirinajstdnevnimi obiski srbskih samostanov, ki jih je Ivanović organiziral za študente, je kopiral srednjeveške freske. Ob zaključku šolanja (1937) je kot edini učenec akademskega tečaja skupaj s svojimi profesorji razstavljal na Jubilejni jesenski razstavi v paviljonu Cvijete Zuzorić v Beogradu. Konec decembra 1937 je odpotoval v Pariz, kjer se je izpopolnjeval ob kopiranju starejšega slikarstva v Louvru in nekaj časa obiskoval tečaj risanja na Académie de la Grande Chaumière. Osredotočal se je na sakralno slikarstvo, v želji, da postane cerkveni slikar. Marca 1939 je kot edini Slovenec razstavljal na razstavi jugoslovanskih umetnikov v pariški galeriji Bernheim-Jeune, ki je že prvi dan razstave odkupila njegovo sliko Boulevard St. Michel. Poleti 1939 je odšel domov, se naselil v Ljubljani in ilustriral. 1940 je bil zaradi tumorja na hrbtenici operiran. 1943 se je zaradi lažjega dostopa do zdravniške oskrbe, ki mu je bila po ograditvi Ljubljane z bodečo žico onemogočena, z družino s Celovške ceste preselil v atelje pokojnega Riharda Jakopiča na Mirju, kjer so ostali do 1955. Po drugi svetovni vojni se je posvečal slikarstvu, ilustraciji, karikaturi in grafiki. 1948–49 je kopiral srednjeveške freske. 1949 je bil imenovan za profesorja grafike na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. 1950 je bil izvoljen za docenta za grafiko na Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) v Ljubljani (1962 za izrednega, 1965 za rednega profesorja), kjer je poučeval grafiko v okviru rednega in specialističnega študija ter 1960–73 vodil katedro za grafiko. 1957 je na povabilo Johnnyja Friedlaenderja in s štipendijo Prešernovega sklada delal v njegovem grafičnem ateljeju v Parizu. Tam se je podrobneje seznanil z barvno akvatinto. 1971–73 je bil prorektor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. 1973 se je upokojil in prenehal s tiskanjem grafik, posvetil se je slikarstvu. 1977 je bila v Kanalu odprta Galerija Rika Debenjaka. 2008 so ob stoletnici umetnikovega rojstva pred vhodom v galerijo odkrili bronasto portretno glavo, delo Mirsada Begića.

Vključen je bil v več strokovnih združenj: 1940 je postal član Društva likovnih umetnikov Slovenije, 1945 član njegovega prvega odbora, 1954–56 njegov predsednik, 1961–63 je bil predsednik umetniškega sveta; 1953–60 je bil član mednarodnega združenja lesorezcev Xylon (Société Internationale des Graveurs sur Bois), 1960–64 član in 1963–64 predsednik umetniškega sveta Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije, 1964 član mednarodne žirije za podelitev nagrad na VII. mednarodni razstavi Bianco e nero v Luganu, 1964–67 predsednik odbora za likovno sodelovanje pri Komisiji za kulturne zveze s tujino v Beogradu. 1969–73 je bil član Grupe 69.

Sodi med najpomembnejše grafike 20. stoletja na Slovenskem in velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske grafične šole. V grafiko je uvajal eksperimentiranje, še zlasti v jedkanici in akvatinti, kjer je izpostavljal izkoriščanje vseh možnosti globokega tiska, tudi naknadne intervencije v matrico in vpeljavo barve v obe tehniki, kar je postalo prepoznavna značilnost ljubljanske grafične šole. Njegov grafični opus obsega (barvno) jedkanico, (barvno) akvatinto, kombinacijo barvne akvatinte in jedkanice, (barvno) litografijo, (barvni, tonirani, lavirani) lesorez, linorez, suho iglo, rezervaš in kombinacije tehnik (npr. jedkanice in suhe igle, barvne jedkanice in gravure). Z grafiko se je začel ukvarjati med šolanjem v Beogradu, jo gojil med drugo svetovno vojno, ko ga je zanjo navdušil Božidar Jakac, ok. 1955 pa je prevzela primat v njegovem opusu. Pritegnila ga je barvna litografija, v kateri je nastal prvi grafični cikel Panjske končnice (1951–53) in za katero je uporabljal večje formate. Motive je črpal zlasti iz etnologije in krajine, pritegnile so ga npr. panjske končnice, v katerih je izpostavljal ploskovitost v kontrastu pestrih barv in vrhunec v razvoju motiva dosegel s plastenjem ploskev na Panjskih končnicah V (1953). Med njegove prepoznavne motive sodi lik Kraševk oz. Istrank. Sprva jih je podajal ekspresivno in izpostavil žensko s košem na glavi (pacónom) kot delavno ženo sredi puste pokrajine, jo postopoma reduciral na bistvene kompozicijske elemente in jo upodabljal v silhuetah, dokler v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja ni prerasla v abstraktni znak. Vrhunec doseže arhaično podana Kraška kariatida (1957) kot okameneli spomenik kraški ženi. Slogovna premena je opazna še na drugih grafikah, ki so od prve polovice petdesetih let dalje nastajale v vedno bolj abstrahirani likovni govorici s poudarkom na konstrukcijskih elementih linije in ploskve ter v drugi polovici petdesetih let dosegle čisto abstrakcijo. To je gojil še v naslednjih dveh desetletjih in v posameznih ciklih naglašal grajenje kompozicije po načelu barvnih ploskev in lis, organskost form ter informelovsko poudarjanje snovnosti z razgibanimi teksturami, v katerih se odraža patina časa (npr. cikli Na morskem dnu, 1957–58; Kamen, 1959–60; Sledi na ometu, 1961; Drevo-skorja-smola, 1965–66; Magične dimenzije, 1967–76). Grafike, ki kažejo spremembo v slogu, je 1953 razstavil v Moderni galeriji na prelomni razstavi skupaj s Stanetom Kregarjem, ki je odprla vrata modernizmu in zakoreninila abstrakcijo na Slovenskem. V petdesetih letih je preizkušal tehniko akvatinte v kombinaciji z drugimi (gravuro, jedkanico), na njegovo raziskovanje grafičnih tehnik pa je pomembno vplivalo izpopolnjevanje pri Friedlaenderju 1957 v Parizu, kjer je dovršil kombiniranje tehnik in načine tiskanja. Barvna akvatinta mu je omogočila mehkejše prehode in širok barvni razpon, v njej je uspel realizirati tudi reliefne odtise (cikel Grebelce, 1962–63), z jedkanjem matrice do perforacije pa ustvariti kontraste med belimi zarezami in temnejšim ozadjem (Drevo-skorja-smola). Ta kontrast je vplival na najobsežnejšo serijo Magične dimenzije. Vsebinsko je njena predhodnica grafika Človek in prostor (1957), ki jo je navdihnila izstrelitev Sputnika. Vesolje kot vseobsegajoči, magični prostor, katerega temino razsvetljujejo svetlobni siji, vprašanje človekove vpetosti vanj, časa in prostora je osrednja tema serije. Izdeloval je grafične predloge (večinoma jedkanice in suhe igle) za znamke (1953 z Maksimom Sedejem za serijo treh spominskih znamk OZN, 1956 za serijo dvanajstih spominskih znamk z motivi iz jugoslovanske umetnosti, 1958 za serijo štirinajstih znamk na temo jugoslovanskega gospodarstva). Kot pedagog je bil pomemben za vzgojo več generacij grafikov, ki so tvorili jedro mednarodno prepoznavne ljubljanske grafične šole.

Slikarstvu se je posvečal od konca šolanja do druge polovice petdesetih let in po upokojitvi. Vseskozi je gojil realizem, v zgodnjem obdobju je viden vpliv impresionizma, postimpresionizma in barvnega realizma, v poznem se je približal abstrakciji, a ni nikoli docela prešel vanjo. Tihožitja, portrete, avtoportrete, akte in krajine je ustvarjal v olju, akvarelu, pastelu. Ukvarjal se je z mozaikom in stenskim slikarstvom na suh omet. V zgodnjem obdobju je bil znan kot slikar monumentalnih platen sakralne vsebine.

Bil je izvrsten risar, zapisan natančni, veristični risbi, ki je nastajala zlasti v tušu, črnilu in kredi. Bil je eden od pionirjev medvojne in prve povojne slovenske ilustracije. 1946 je objavljal karikature v Pavlihi. 1955 je izdelal kulise za balet Lisica zvitorepka Igorja Stravinskega za Opero v Ljubljani.

Prejel je več nagrad, npr. 1957 za grafični list Kraška kariatida na II. mednarodni grafični razstavi v Ljubljani nagrado Jakopičevega paviljona in na I. mednarodnem bienalu grafike v Tokiu drugo nagrado Ministrstva za zunanje zadeve, 1958 zlato medaljo za grafiko na II. mediteranskem bienalu v Aleksandriji, 1959 prvo nagrado za najboljšega tujega grafika na V. bienalu v São Paulu, 1960 Prešernovo nagrado za grafične stvaritve v 1959. 1965 mu je JAZU podelila nagrado za grafični list Kompozicija VI na IV. razstavi jugoslovanske grafike v Zagrebu. 1966 je za grafični list Drevo-skorja-smola prejel nagrado Memorial S. A. Reid Award v Torontu, 1967 na II. trienalu jugoslovanske umetnosti v Beogradu zlato plaketo za grafiko in srebrno plaketo Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije. 1968 je bil odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. 1970 je prejel Grand Prix na III. mednarodnem bienalu grafike v Krakovu, 1971 častno in 1973 veliko častno nagrado na mednarodni grafični razstavi v Ljubljani, 1972 zlato medaljo za prispevek k razvoju sodobne grafične umetnosti na prvem norveškem mednarodnem grafičnem bienalu v Fredrikstadu, 1974 Jakopičevo nagrado, 1976 red dela z rdečo zastavo, 1977 Herderjevo nagrado na Dunaju. 1987 je postal častni občan Nove Gorice.

Dela

Grafika : zvrsti sodobne umetniške grafike, Ljubljana, 1967.

Grafike

Panjske končnice V, barvna litografija, 1953, Moderna galerija, Ljubljana.
Kraševke (Istranke), akvatinta, 1953, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Iz domačega kraja, lesorez, 1953, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Kraška kariatida, barvna akvatinta, 1957, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana.
Na morskem dnu IX (Morsko dno IX), barvna akvatinta in jedkanica, 1957, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Kraševke, akvatinta, 1953, Museum of modern art, New York.
Kraševke (Na borjaču), barvna akvatinta in gravura, 1957, zasebna last.
Asociacija, barvna akvatinta in jedkanica, 1957, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Človek in prostor (Človek in kozmos), barvna akvatinta in jedkanica, 1957, zasebna last.
Nečke III, barvna akvatinta, 1958, Moderna galerija, Ljubljana.
Kamen IX, barvna akvatinta, 1960, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Čarovnica, barvna jedkanica, 1961, Bibliothèque nationale de France, Pariz.
Sledi na ometu V (Plavi krog), barvna akvatinta, 1961, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Glavnik II, barvna akvatinta, 1962, Moderna galerija, Ljubljana.
Grebelce št. 18 (Rdeča očesca), barvna akvatinta, 1963, Moderna galerija, Ljubljana.
Cycle composition IV (Drevo-skorja-smola), barvna akvatinta, 1965–66, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Detajli III, barvna akvatinta, 1967, Moderna galerija, Ljubljana.
Magične dimenzije CXXXII, barvna akvatinta, 1972, Moderna galerija, Ljubljana.

Slikarska dela

Pogled na ljubljanski grad (Nunska cerkev), olje na platnu, pred 1938, zasebna last.
Goriška Madona, olje na platnu, 1938–40, zasebna last.
Moja mati, olje na platnu, 1939, Galerija Rika Debenjaka, Kanal.
Tihožitje z repo, olje na platnu, 1944, zasebna last.
Sv. Miklavž, olje na platnu, 1944, nadškofijska palača, Ljubljana; 1944–50 v velikem oltarju stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani.
Moja žena, olje na platnu, 1945, zasebna last.
Mariji pomagaj, olje na platnu, 1945, Župnijski urad Vrhnika.
Proizvodnja živil, al secco, 1949, Ljudska restavracija, Ljubljana, ni ohranjena.
Kornati, gvaš na kartonu, 1953, zasebna last.
Slanik, olje na platnu, 1956, zasebna last.
Mozaik, 1957, Tavčarjev hram, Ljubljana, ni ohranjen.
Mozaik, 1961, Dom kulture, Velenje.
Poletno cvetje, olje na iverni plošči, 1978, zasebna last.

Samostojne razstave

Beograd, Srbija, 1937 (Udruženje Istra - Trst - Gorica).
Ljubljana, 1940, 1941 (skupaj z Božidarjem Jakcem in Francetom Miheličem), 1960 (skupaj z Vukom Radovićem) (Jakopičev paviljon).
Ljubljana, 1943 (Galerija Obersnel).
Trst, Italija, 1952 (Galleria Scorpione; skupaj s Karlom Putrihom).
Ljubljana, 1953 (skupaj s Stanetom Kregarjem), 1969 (Moderna galerija).
Ljubljana, 1961 (Mala galerija).
Pariz, Francija, 1968 (Galerie La Hune).
Celovec, Avstrija, 1977 (Aula slovenica).
Kromberk, 1988 (Goriški muzej).
Ljubljana, 1991, 1996 (skupaj z Venom Pilonom) (Galerija Tivoli/Mednarodni grafični likovni center).
Kanal, 2008 (Galerija Rika Debenjaka).
Ljubljana, 2018 (Mednarodni grafični likovni center).
Velenje, 2019 (Galerija Velenje).

Skupinske razstave

Slikarstvo in kiparstvo narodov Jugoslavije 19. in 20. stoletja (Beograd, Srbija, 1946).
Sodobna jugoslovanska grafika (Ljubljana, 1950).
II. mednarodna razstava Bianco e nero (Lugano, Švica, 1952).
XXVII. Beneški bienale (Benetke, Italija, 1954).
Mednarodna grafična razstava (Ljubljana, 1955, 1957, 1959, 1961, 1963, 1965, 1967, 1969, 1971).
Mednarodni grafični bienale (Tokio, Japonska, 1957).
II. mediteranski bienale (Aleksandrija, Egipt, 1958).
V. bienale São Paola (São Paolo, Brazilija, 1959).
III. bienale likovnih umetnosti (Beograd, Srbija, 1967).
Grupa 69 (Bled, 1969).
Sodobna jugoslovanska grafika III (New York, ZDA, 1969).
III. mednarodni grafični bienale (Krakov, Poljska, 1970).
25 let slovenske grafike (Ljubljana, 1970).
Lesorez na Slovenskem 1540–1970 (Slovenj Gradec, 1970).
Umetnost v Jugoslaviji – od prazgodovine do danes (Pariz, Francija, 1971).
Mednarodni bienale grafike (Ljubljana, 1973, 1975).
Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1978).
Ljubljanska grafična šola (Ljubljana, 1997).
Akt na Slovenskem 1 : slikarstvo (Ljubljana, 1999).
Grand prix. Slovenski nagrajenci grafičnih bienalov (Ljubljana, 2003).
Privlačnost matrice, lesorez v Sloveniji v 20. stoletju (Ljubljana, 2006).
Risba na Slovenskem I. 1870–1950 (Ljubljana, 2009).
20. stoletje. Kontinuitete in prelomi (Ljubljana, 2011).
Razprta obzorja (Trst, Italija, 2012).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU/185, Realna gimnazija v Ljubljani, t. e. 22–24.
Škofijski arhiv Koper, ŠAK Ž Knl MKK 16, Matična knjiga krščenih Župnije Kanal, zvezek 16.
MG+MSUM, dokumentacija-arhiv, hemeroteka.
SBL.
PSBL.
ES.
Enciklopedija likovnih umjetnosti, Zagreb, 1962.
ULBB.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, Zagreb, 1984.
Allgemeines Künstlerlexikon, 25, München - Leipzig, 2000.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
td [Tine Debeljak]: Pred razstavo akad. slikarja Rika Debenjaka, Slovenec, 13. 9. 1940.
F. Š.: Slikar Rihard Debenjak, Jutro, 28. 4. 1943.
Stane Mikuž: Freska Rika Debenjaka, Ljudska pravica, 14. 8. 1949.
Fran Šijanec: Pota likovne umetnosti, Naši razgledi, 2, 1955, št. 24, 19–20.
Riko Debenjak : grafika, Ljubljana, 1955 (grafična mapa).
Janez Mesesnel: Šest kilometrov umetnin in naša velika nagrada, Tedenska tribuna, 12. 11. 1959.
France Stele: Umetnost v Primorju, Ljubljana, 1960.
Riko Debenjak, Ljubljana, 1961 (razstavni katalog ).
Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961.
Janez Mesesnel: Razstava izbrušene lepote, Delo, 16. 4. 1966.
Marijan Tršar: Likovni zapiski, Naši razgledi, 15, 1966, št. 8, 165.
Aleksander Bassin: Riko Debenjak, Delo, 10. 2. 1968.
Riko Debenjak : razstava grafike 1953–1968, Ljubljana, 1969 (razstavni katalog).
s. a.: Riko Debenjak : grafike, ki jih je navdihnilo vesolje, Življenje in tehnika, 1969, št. 5, 376–378.
Marijan Tršar: Riko Debenjak : magične dimenzije, Sodobnost, 17, 1969, št. 3, 343–345.
Marijan Tršar: Mali retrospektivi Rika Debenjaka in Zdenka Kalina, Sodobnost, 19, 1971, št. 2, 198–200.
Jure Mikuž: Magične razsežnosti slovenske grafike, Delo, 14. 12. 1974.
Riko Debenjak : stalna zbirka grafik, Kanal, 1977 (razstavni katalog).
Dušan Željeznov: Riko Debenjak : Galerijo živemu slikarju, Večer, 14. 11. 1977.
Riko Debenjak, Nova Gorica, 1988 (razstavni katalog).
Riko Debenjak : retrospektiva slikarstva, Piran, 1995 (razstavni katalog).
Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950–2000, Ljubljana, 2002 (razstavni katalog).
Ana Lavrič: Sv. Miklavž Pietra Liberija, Umetnostna kronika, 2007, št. 17, 6–12.
Ana Lavrič: Ljubljanska stolnica : umetnostni vodnik, Ljubljana, 2007.
Razprta obzorja, Trst, 2012 (razstavni katalog).
Božidar Debenjak: Moj oče, Riko Debenjak, Mladina, 17. 8. 2018.
Riko Debenjak : živo verjamem v svetlobo in materijo, Ljubljana, 2020.
Rakovec, Andreja: Debenjak, Riko (1908–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Debenjak Riko (Rihard), slikar in grafik, r. v Gorenji vasi pri Kanalu 8. febr. 1908 kot šesti otrok Jožefu, zidarju, in Jožefi Košir. Osn. š. je začel obiskovati v Kanalu ob Soči (1914). 1915 se je družina zaradi bližnje fronte preselila v Sv. Jurij pri Celju. Tu je končal osn. š. V letih 1919–1923 obiskoval realko v Lj., naslednje leto se vpisal na učiteljišče v Tolminu, 1926 se preselil v Jugoslavijo (k bratu Tonetu v Subotico). Tu opravil izpit iz telegrafske stroke in se zaposlil kot železničar. 1928 postal prometni uradnik na postaji v Novem Sadu. 1930 po sprejemnem izpitu sprejet na Umetniško šolo v Bgdu (prof. Beta Vukonović, Sima Roksandić, Dragoslav Stojanović, Ilija Šobajić). Absolviral 1934 (prof. Ljuba Ivanović). 1934–37 obiskoval tečaj na Višji akademiji v Bgdu (prof. Ivan Radović). V tem času izvršil več kopij srbskih fresk; 1937 sodeloval pri jubilejni jesenski razstavi »Cvijete Zuzorić« s sliko »Zeleni venac«. Istega leta priredil prvo samostojno razstavo v prostorih Udruženja Istra-Trst-Gorica v Bgdu. Nato odšel v Pariz, tu ostal dve leti (študiral samostojno v umetnostnih zbirkah, posebno v Louvru, nekaj časa obiskoval tečaj risanja na Académie de la grande Chaumière). 1939 se ustanovil v Lj., 1940 po hudi bolezni operiran. Za grafiko se začel zanimati ob stiku z B. Jakcem; 1947 dovršil fresko Muza dela (Vila Torkar, Bled) in Primorje (Restavracija Rio, uničena). 1948 kopiral srednjeveške freske v Prilesju pri Plaveh, 1949 kopiral freske v Bermu in dovršil fresko Proizvodnja živil (Ljudska restavr. na Miklošičevi cesti v Lj., uničena). Istega leta nastopil službo prof. za grafiko na Šoli za umetno obrt v Lj. 1950 nastavljen kot docent za grafiko na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Lj. 1954 izvoljen za preds. Društva slov. likovnih umetnikov (za dobo dveh let). 1960 prevzel vodstvo katedre za grafiko na Ak. lik. um. v Lj. Izvoljen za člana Umetniškega sveta Zveze lik. umetnikov Jugoslavije (za dobo štirih let). 12. okt. imenovan za izrednega prof. na Ak. lik. um. v Lj. 1963 imenovan preds. Umetniškega sveta Zveze lik. umetnikov Jsle. 1964 član mednarodne žirije na VIII. medn. razstavi »Bianco e nero« v Luganu; 28. jun. 1965 imenovan za rednega prof. na ALU v Lj. D.-ova prva slikarska dela razodevajo posebno zanimanje za tonske barvne prelive. Vzor so mu bili predvsem francoski impresionisti. Pri njih je odkril tudi vlogo svetlobe kot resničnost v bežnem presnavljanju. Prva dela pomenijo preizkušanje realističnih, impresionističnih in poimpresionističnih prijemov in simbolično vsebino (Moja mati, Goriška Madona, Notre Datne). Hkrati pa že v prvih delih označuje D.-a posebna ljubezen za drobne, s tenko črto oblikovane poteze. Druga stopnja njegovega razvoja (2. samostojna razstava, 1943): poleg oljnate tehnike se sedaj pojavljajo tudi risbe in grafike v raznih tehnikah. D. se nato priključi »neodvisnim«. Po naravi nagnjen k barvitosti in očrtovanju, najde v kombinaciji jedkanice in akvatinte »izrazito lirično in dramatično, aktivno in pasivno, ritmično in melodično komponento grafičnega lista« (Kržišnik). Ta kombinacija se vedno povrača vse tja do »magičnih razsežnosti«. Nato se posveti barvni litografiji: barvitost se še ne more otresti simbolične vsebine. To je prehodni slog (1951), izraz preloma med starejšo slikarsko smerjo in novo vsebino barvnih ploskev (Panjske končnice). Barvitost se v nadaljnjem razvoju (od 1952 dalje) iz prelivanja premakne v samostojne barvne ploskve kot podlage tektonske kompozicije. Te pa prehajajo v novo ravnotežje abstraktnih barvnih sestavov. Razstava 1953 (s St. Kregarjem) pomeni dokončen prodor v bolj abstraktno poenostavljene barvne sestavine, čedalje bolj živahne in pestre. Poleg barvne lito–grafije pridejo v poštev še barvni lesorezi in rezervaš. V letih 1953–55 se končno uveljavijo čiste barvne intonacije s posebnim poudarkom na osvetlitvi, izrazu pretežno lirične refleksivne čustvenosti. Izredno pomemben je v izraznem pogledu premik v obširnem ciklusu s kraško in istrsko motiviko: človek in pokrajina dobivata tu vedno bolj monumentalen izraz; skrajno poenostavljena oblika pomeni odklon od vsake zunanje ilustrativnosti in izraz filozofskega razpoloženja. Sledi obdobje t. i. mikrorealizma (življenje na morskem dnu: morsko dno je potopljen svet, svet breztežnosti s posebnimi »atmosferičnimi pogoji«: svet minevanja v prostoru in času, na potopljene predmete so se usedli mikroorganizmi), od tu mimo Nečk (kmečko občuten svet kot smisel dela in blagoslov počitka) v vedno bolj abstraktne asociativne oblike: obdobje Kamnov in Sledi na ometu (predvsem v ospredju grafični problem obdelave površine) ter Grebelca (dramatično napetost doseže s pomočjo tridimenzionalnega tiska, izbočenih in vtisnjenih površin). Serija Drevo, skorja, smola je pesem o lubju, ki ga je prizadela z urezi človeška roka. D.-ova realnost preide nato v kozmične razsežnosti v ciklusu Magične dimenzije: vtisi svetlobe in teme, tudi ti pogosto z urezi (znaki človeške prisotnosti). D. se je uveljavil tudi kot ilustrator: Njegoš, Gorski venec, 1947, 1962; Defoe, Robinzon Kruzo, 1947, 1952; Bevk, Tonček, 1948; Kataev, Blešči se jadro mi samotno, 1948; Gogol, Taras Bulba, 1948, 1953; Prešeren, Uvod h Krstu pri Savici, 1950; Gradnik, Izbrane pesmi, 1964. Samostojne razstave: 1937 Bgd; 1940, 1941, 1943 Lj.; 1952 Trst; 1953 Lj.; 1954 Bgd, Cetinje, Mrb; 1957 Kanal ob Soči; 1958 Tržič (Monfalcone); 1959 Videm, Zgb; 1960 Lj., Novo mesto, Slovenj Gradec; 1961 Lj., Clc, Bgd; 1962 Bruxelles; 1963 Skopje; 1965 Hagen, Kanal ob Soči; 1966 Lj., Bremen, Bochum; 1968 Sarajevo, Pariz, Zgb; 1969 Lj. Važnejše skupinske razstave: Cincinnati (Mednar. razstava barvne litografije), Zürich (XYLON, 1953), Bregenz (Mednar. razstava evr. in azijske grafike), Lj. na vseh mednar. grafičnih razstavah; Benetke 1954 (bienale); Tokio 1958 (prva mednar. grafična razstava); Sao Paulo 1959 (V. bienale); tudi v Pragi, Varšavi, Moskvi, Milanu, New Delhiju, Luganu, Atenah, Solunu, Carigradu, Ankari, Kairu, Rio de Janeiru, Celovcu, Bruslju, Aleksandriji, Grenchenu, Pekingu, Haagu, Turinu, na Dunaju, v Berlinu, Oslu, Johannesburgu, Osaki, Buenos Airesu, Santiagu de Chile, New Yorku, Pistoii, Livornu, Florenci in drugod. Važnejše nagrade: 1948 Levstikova za ilustracije; 1957 na I. bienalu v Tokiu; 1957 I. nagrada na II. mednar. razstavi grafike v Lj.; 1958 zlata medalja na V. mednar. bienalu v Aleksandriji; 1959 I. nagrada za grafiko na V. bienalu v Sao Paulo; 1960 Prešernova nagrada za grafiko; 1960 I. nagrada na bienalu jsl. grafike v Zgbu; 1961 I. nagrada na IV. mednar. razstavi grafike v Lj.; 1962 nagrada Moša Pijade; 1964 I. nagrada na bienalu jsl. grafike v Zgbu; 1967 zlata plaketa na III. trienalu likovnih umetnosti v Bgdu. 1977 je bila odprta v Kanalu v restavriranem stolpu v središču naselja Debenjakova galerija, kateri je D. daroval večje število svojih grafik.

Prim.: M 1940, 356; Slovencev koledar 1941, 248 (barvna reprod. Goriške Marije in opis sl.); T. Debeljak, Pogovor z R. D. slikarjem novega sv. Miklavža v lj. stolnici, Slovencev koledar 1945, 88–91; Šijanec; Stelè, Umetnost; N. Prašelj-B. Gerlanc, Bibliografija Založbe MK (1945–65), Lj. 1967; Katalog razstave D. grafike 1953–1968 v Lj., 1969, kjer je navedena vsa dotedanja literatura o D-u; S. Šlamberger, D. R.: umetnikovo videnje vesoljnega prostora, Dnevnik 1971, št. 158, 5; P. Breščak, R. D., Delo 1971, št. 164, 15; M. Brecelj, Slikar in grafik R. D., Naš list (Anhovo) 1972, 3, 8 s sl.; M. Komac, Likovna podoba gor. mohorjevk, ZbGMD 123 z lastno podobo in ilustr.

Ren.

Rener, Milko: Debenjak, Riko (1908–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine