Novi Slovenski biografski leksikon

Maturirala je na klasični gimnaziji v Mariboru (1961), nato je odšla v Pariz, kjer je sprva delala kot otroška varuška, hkrati pa je izpopolnjevala znanje francoščine. Na Sorboni je študirala francosko literaturo in ruščino (1961–65). Diplomirala je 1965, rigorozni državni izpit za profesorico ruščine pa opravila 1971. Doktorirala je 1992 na Novi Sorboni z disertacijo Jernej Kopitar et les debuts de la slavistique européene (Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike).

Po diplomi je ruščino sprva poučevala na licejih v Reimsu in Rouenu, kasneje pa na elitnem pariškem liceju Henri IV, kjer je bila redno zaposlena 1977–96. V šolskem letu 1992/93 je v ustanovi INALCO (Institut National des Langues et Civilisations Orientales – Državni inštitut za vzhodne jezike in kulture) prostovoljno vodila krožek za slovenščino, 1993–96 je na tamkajšnji katedri za slovenščino fakultativno poučevala predmet Zgodovina Slovenije, 1996 je postala predstojnica katedre za slovenščino, 2000–05 pa je bila predstojnica celotnega Oddelka za Srednjo in Vzhodno Evropo. Od 2008 do smrti je bila tudi podpredsednica pariškega Inštituta za slovanske študije (Institute d’Etudes slaves). Na začetku osemdesetih let 20. stoletja je dosegla uvrstitev slovenskega jezika med izbirne predmete za državni maturitetni izpit, za ministrstvo za šolstvo pa je vsa leta tudi pripravljala izpitne pole za francosko maturo iz slovenščine. Po osamosvojitvi Slovenije je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze vzpostavila oddelek za slovenščino na INALCO, ki je poleg dodiplomskega omogočal tudi podiplomski študij. 2007 je bila glavna urednica in soavtorica prvega multimedijskega priročnika za učenje slovenščine, namenjenega Francozom. 2008 je izšel njen slovensko-francoski in francosko-slovenski žepni slovarček.

V zadnjem obdobju življenja, zlasti pa po upokojitvi 2007, je veliko časa namenjala prevajanju slovenskih literarnih del v francoščino. 2002 je izšlo nekaj njenih prevodov pesmi Franceta Balantiča in Karla Destovnika – Kajuha. Prevod Jančarjeve drame Veliki briljantni valček (La grande valse brillant ) je francoskim bralcem približala s tehtnim uvodom. Uresničitev številnih nadaljnjih delovnih načrtov, med katere sta spadala tudi strokovno zahteven prevod dela Damjana Prelovška Plečnikova sakralna umetnost in izdaja izpopolnjene disertacije o Jerneju Kopitarju kot prvem evropskem slavistu, sta ji preprečila bolezen in smrt.

V revijah in zbornikih je objavljala razprave in članke z različno tematiko, zlasti zgodovinsko, literarnozgodovinsko in jezikoslovno. Posebno pozornost je namenjala raziskovanju razvoja evropske slavistike. Med pomembnejša dela spadata tudi dva poljudnejša prikaza Slovenije za francoske bralce. V zbirki Que sais-je? (Kaj vem?) je 1996 izšla knjižica La Slovénie (Slovenija), ki jo je izdala v soavtorstvu s francoskim geografom Georgesom Castellanom. Istega leta je izšlo delo Petite histoire de la Slovénie (Kratka zgodovina Slovenije).

Vse od zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja je v pariškem predmestju Châtillon prostovoljno poučevala slovenščino otroke slovenskih izseljencev. Prirejala je literarne večere in srečanja s slovenskimi pisatelji.

Kot prevajalka iz slovenščine v francoščino se je odločala za prevajanje umetniško, jezikovno in strokovno zahtevnejših del. V njenih prevodih se kaže odlično poznavanje in ljubezen do obeh jezikov. Nedokončan niz avtobiografskih črtic Slovarček osirotelih besed (2014) razkrivajo mladostna doživetja in čustva, spominsko nanizana okrog domačega narečnega besedja in iztekajoča se v predsmrtno eksistencialno simboliko. Šele po smrti so odkrili njene osebnoizpovedne pesmi, ki jih je pisala v francoščini. Objavljene so v dvojezični pesniški zbirki Cvetje bolečine / Fleurs de douleur, ki je izšla 2016.

Za prispevek k prepoznavanju Slovenije, njene literature in jezika v Franciji ter za zasluge pri ohranjanju narodne zavesti pri naših izseljencih je 2000 prejela državno odlikovanje častni znak svobode RS.

Dela

  • La Slovénie, Paris, 1996 (soavtor Georges Castellan).
  • Petite histoire de la Slovénie, Paris, 1996.
  • Boris Pahor: Jours obscurs, Paris, 2001 (prevod romana Zatemnitev ).
  • Boris Pahor: Dans le labyrinthe, Paris, 2003 (prevod romana V labirintu).
  • Boris Pahor: Le jardin des plantes, Paris, 2007 (prevod romana Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu ).
  • Découvrir et pratiquer le slovène, Paris, 2007 (s soavtorji, učbenik).
  • Boris Pahor: L’appel du navire, Paris, 2008 (prevod romana Parnik trobi nji ).
  • Drago Jančar: Katarina, le paon et le jésuite, Albi, 2009 (prevod romana Katarina, pav in jezuit ).
  • Edvard Kovač: Plus haut et plus intime : essais sur la sagesse et la beauté, Paris, 2009 (prevod eseja Oddaljena bližina ).
  • Slovarček osirotelih besed, Lovrenc na Pohorju, 2014.
  • Cvetje bolečine / Fleurs de douleur, Ljubljana, 2016 (prevod Špela Žakelj in Miha Pintarič).

Viri in literatura

  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Boris Pahor: Zapis ob težki izgubi drage Antonije Bernard, Boris Pahor: Knjiga o Radi : dnevnik 2009–2011, Ljubljana, 2012, 423–425.
  • Franc Verovnik: Dr. Antonija Bernard (1942–2010) : ambasadorka slovenstva v Franciji, Dialogi, 49, 2013, št. 5–6, 142–146.
  • Antonia Bernard – Povhova Tončka : Slovarček osirotelih besed, Lovrenc na Pohorju, 2014, 4–12.
  • Dnevnik, V Parizu je v petek umrla profesorica Antonija Bernard, (oktober 2014).
Merše, Majda: Bernard, Antonija (1942–2010). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017990/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine