Novi Slovenski biografski leksikon

Gimnazijo je od 1911 obiskoval v Celju in Kranju, 1917 je bil vpoklican k vojakom; bil je v strelskem polku na bojiščih med Piavo in Brento, 1918–20 v italijanskem vojnem ujetništvu. Z odliko je maturiral v Kranju 1920. 1920–21 je dva semestra študiral zgodovino in geografijo na dunajski univerzi. Mdr. je poslušal predavanja historičnega geografa Eugena Oberhummerja, etnologa Michaela Haberlandta, gospodarskega geografa Franza Heidericha in balkanologa Karla Patscha; ti so močno vplivali na njegovo življenjsko, študijsko in raziskovalno usmeritev. Študij je 1921–24 nadaljeval na ljubljanski Filozofski fakulteti in 1925 diplomiral. Kot študent je 1921 sodeloval pri ustanovitvi Geografskega inštituta (z Valterjem Bohincem, Romanom Savnikom, Ivom Rubičem idr.), Geografskega društva Slovenije (1922) in Geografskega vestnika (1925), v katerem je objavil prvi strokovni članek, ocene in poročila.

V Mariboru je 1925–26 poučeval na klasični gimnaziji, 1926–31 na moškem in 1931–32 na ženskem učiteljišču. V tem času se je raziskovalno ukvarjal z geografskimi, zgodovinskimi, etnološkimi (del teh je sam razumel kot antropogeografske po srbskem geografu in etnologu Jovanu Cvijiću) in arheološkimi temami. 1932 je postal ravnatelj (banovinski arhivar) novoustanovljenega Banovinskega arhiva v Mariboru, kar je ostal do 1941. Od 1939 je vodil tudi mariborski muzej in bil zaupnik banovinskega spomeniškega referata za severno Slovenijo. V Mariboru se je vključil v delo zgodovinskega (tajnik od 1931–39, predsednik 1939–41) in muzejskega društva (tajnik 1931–41), 1937–40 je bil sourednik Časopisa za zgodovino in narodopisje (ČZN). Deloval je v arhivistiki, bibliotekarstvu, muzeologiji in konservatorstvu (vodil je zaščitna arheološka izkopavanja) ter opravljal različne naloge v mestnih odborih.

Med drugo svetovno vojno je delal v muzeju. 1945–50 je bil ravnatelj Pokrajinskega muzeja Maribor. V tem času je bil kot poznavalec okupatorjevega plenjenja kulturnih dobrin imenovan v komisije za vojne odškodnine za dragocenosti, ki so bile med vojno odpeljane v Avstrijo, delal je v komisiji za vojne zločine, pomagal Franu Zwitterju pripravljati gradivo za popravke meje na Štajerskem in za utemeljitev slovenskih povrnitvenih zahtev do Avstrije. 1950 je bil premeščen na Ministrstvo za znanost in kulturo v Ljubljani, do junija 1952 je bil vodja oddelka za muzeje, spomeniško varstvo in likovno umetnost, nato do upokojitve 1963 ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije. 1950–63 je bil prvi, sicer honorarni predavatelj muzeologije in konservatorstva na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 1953 je bil med ustanovitelji revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino in bil do 1955 član njenega uredniškega odbora. 1952 je osnoval tudi zbirko Vodniki tehniškega muzeja in bil do 1957 njen odgovorni urednik.

Baševo široko zanimanje za zgodovino, geografijo, etnologijo, arheologijo, posebej severovzhodnega dela Slovenije, je razvidno že iz prvih člankov o gospodarskih dejavnostih (npr. hmeljarstvo), poslopjih (kobanski hram idr. gospodarska poslopja), orodjih, pokrajini in prebivalstvu (protestanti v Prekmurju, Prleki), pri čemer je orisal tudi njihov značaj. Odlikuje se po izvirnem metodološkem prijemu, utemeljenem na neposrednem opazovanju, temeljiti analizi raznovrstnih virov in razumljivi interpretaciji, ki upošteva sintezo vprašanj in gledišč omenjenih ved. Zaradi tega je pogosto nemogoče ločiti Baša geografa od Baša zgodovinarja ali etnologa. Napisal je tudi več del o Mariboru (zgodovina, vodnik). Objavil je številna poročila, ocene publikacij, nekrologe. Kot banovinski arhivar, zaupnik banovinskega spomeniškega referata za severno Slovenijo in vodja mariborskega muzeja je vodil arheološka izkopavanja (pod Poštelo in pri Bolfenku na Pohorju, pri Novinah nad Šentiljem, na mariborskem Pobrežju) in o njih redno poročal. Cilj Baševega viroslovnega in terenskega raziskovanja materialne kulture kmečkega, obrtniškega in mestnega prebivalstva sta bila popularizacija najdb ter pridobivanje podatkov o zgodovini Maribora in gradiva za muzej, ki ga je v etnološkem oddelku primanjkovalo. Od mariborske mestne občine je 1937 pridobil mestni grad za uporabo v muzejske in arhivske namene. Obnovo gradu je vodil kot konservator (1937–38, 1939–40), zgledna prenova je bila pomemben prispevek k spomeniški zaščiti Maribora, hkrati pa tudi začetek organizirane prenove mest na Slovenskem. Poleg tega je 1930–32 v ČZN objavljal slovensko narodopisno bibliografijo, ki velja za prvo etnološko bibliografijo na slovenskih tleh.

Od redne zaposlitve v Banovinskem arhivu do okupacije je zelo veliko objavljal. Poročal je o halštatskih najdbah na Pohorju in v Mariboru (ČZN, 28, 1933) in o delu mariborskih strokovnih ustanov (Zgodovinsko društvo, Banovinski arhiv, Muzejsko društvo). Pripravil je več prispevkov za Slovenski biografski leksikon, poročal o zaščiti zgodovinskega Maribora, pisal o stikih Maribora z Ljubljano v 19. stoletju, o gradovih v Mariboru in njegovi okolici ter prazgodovinskih spomenikih. S sodelavci je pripravljal šolske zemljevide. Zgodovinsko in etnološko sta pomembni razpravi Izgoni na Dravskem polju (ČZN, 32, 1937) in Doneski k zgodovini Gornjegrajskega (ČZN, 33, 1938), za muzejstvo in spomeniško varstvo pa spis o splošni problematiki muzejev, galerij in spomeniškega varstva (1939) ter polemika o centralizaciji muzejskih zbirk in vlogi pokrajinskih in mestnih muzejev (Slovenec, 24. 9. in 3. 10. 1937).

Z zdravnikom in takrat vodilnim higienikom Ivom Pircem sta 1938 izdala monografijo Socialni problemi slovenske vasi. Baš je na podlagi odličnega poznavanja gospodarjenja in načina življenja na slovenskem podeželju prispeval poglavje o življenjski ravni kmeta. Pri tem so bila v ospredju demografska, socialna, zdravstvena, ne pa narodopisna vprašanja. Baš se namreč tudi drugače ni zaposloval z narodopisno obravnavo ljudske kulture, temveč z življenjskimi razmerami ali načinom življenja ljudi, kakor se je izoblikoval na manjših območjih, posebej na t. i. spodnjepodonavskem kulturnem območju. Ljudsko kulturo je dojemal kot množično, vendar družbeno razslojeno tradicionalno kulturo, ki je še niso povsem poenotili civilizacijski procesi. Nanje je vztrajno opozarjal s poudarjanjem vezi med podeželjem in mesti, kar je razvidno v celovitih obravnavah kmečkega, obrtniškega in delavskega življenja in kulture, tako v vaseh, trgih kot tudi v mestih.

Med drugo svetovno vojno in takoj po njej je skrbel za mariborski muzej in arhiv, mdr. je 1943 pripravil katalog o arheološkem in etnološkem oddelku. Po vojni se je lotil obnove gradu in ureditve zbirk (arheološka, etnološka, kulturnozgodovinska, prvi oddelek NOB), ki so jih odprli 1947 v obnovljeni grajski stavbi Pokrajinskega muzeja. V muzeju je uvedel kolektivni način dela v terenskih delovnih ekipah, ki so v besedi in podobi dokumentirale domačije, gospodarska poslopja, kmečke žage in inventar s Pohorja; to gradivo je še dopolnilo stalne zbirke in muzejski depo. Z muzejskimi izkušnjami je sodeloval pri ureditvi zapuščenega ptujskega muzeja (1948–49, s prikazom fevdalne kulture, oddelka NOB in v vodnem stolpu ob Dravi prvega vinogradniško-vinarskega oddelka), pri urejanju etnografskih zbirk v Krškem, na Ptuju, pozneje še v Kropi, Ravnah na Koroškem, Idriji.

V teh letih je objavil številne knjižne ocene in poročila o delovanju v muzejih ter pisal o pomenu varstva spomenikov za turizem.

Od imenovanja za ravnatelja Tehniškega muzeja je snoval muzej z naravoslovci in tehniki; vsi so mu priznavali izjemne organizacijske in vodstvene sposobnosti ter cenili njegovo široko znanje o gospodarski in tehniški zgodovini. Zaradi pomanjkanja ustreznega poslopja v Ljubljani so za osrednjo zbirko Tehniškega muzeja izbrali nekdanji samostan v Bistri pri Vrhniki, kjer so ob odprtju 1953 prikazali zgodovino gozdarstva, lesne industrije in lova, do Baševe upokojitve 1962 pa so odprli še elektrotehniško zbirko, restavrirali stražni stolp, obnovili žago na Bistri in kovačnico ter uredili razstavo zgodovinskega arhiva v Bistri. V skrbi za tehniško dediščino so po Baševi zaslugi nastali muzej rudnika živega srebra in čipkarstva v Idriji (danes Mestni muzej Idrija), železarstva na Jesenicah (danes Gornjesavski muzej Jesenice), tekstilni muzej v Kranju (danes zbirka v Gorenjskem muzeju v Kranju), kovaški muzej v Kropi (danes v sestavu Muzejev radovljiške občine), muzejska zbirka v Železnikih (danes občinski Muzej Železniki), zbirka o kosarstvu, usnjarstvu in čevljarstvu v Tržiču (danes Tržiški muzej), Delavski muzej na Ravnah na Koroškem (danes Koroški pokrajinski muzej - enota Ravne na Koroškem). Baš je bil tudi pobudnik ustanavljanja večine jugoslovanskih tehniških muzejev in predsednik tehniško-znanstvene sekcije Zveze muzejskih društev Jugoslavije (do 1963). O muzejski problematiki je veliko objavljal, prav tako tudi o konservatorstvu: obe dejavnosti je predstavil v zgodovinski perspektivi in z vidika njune aktualne problematike.

V Baševem ljubljanskem obdobju so nastale številne razprave, pomembne za več znanstvenih ved in strok, npr. o Dravčarjevi dimnici, o zgodovini hiše v Kropi, rudarski hiši v Idriji, o gospodarskih poslopjih za prvi zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev in zgodovini stanovanjske hiše na Slovenskem. Več prispevkov je izšlo po upokojitvi, v času bolezni in posthumno. Sin Angelos Baš je v monografiji Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju (1984) uredil njegove etnološke spise, zgodovinske spise o severovzhodni Sloveniji pa v knjigi Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije (1989).

V Tehniškem muzeju v Bistri so mu 1967 odkrili spominsko ploščo, pred Pokrajinskim muzejem v Mariboru so mu spominsko ploščo odkrili 1971, na rojstni hiši v Kamenčah pa 1982. V Mariboru so po njem poimenovali ulico.

Dela

  • Hmeljarstvo v Savinjski dolini, Geografski vestnik, 1, 1925, 40–52.
  • Kobanski hram, Časopis za zgodovino in narodopisje, 23, 1928, 17–42.
  • Vetrnjače u Sloveniji, Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu (Beograd), 3, 1928, 66–76 (tudi samostojna knjiga z istim naslovom, Beograd, 1928).
  • Prlekija, Geografski vestnik, 4, 1928, 106–10.
  • Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini. Vpliv hmeljske kulture na njegov razvoj, Časopis za zgodovino in narodopisje, 24, 1929, št. 1–2, 71–90.
  • Maribor: Mestna meja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 24, 1929, št. 3–4, 143–73.
  • Vaški grb v Noršincih pri Ljutomeru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 25, 1930, št. 3–4, 218–25.
  • Protestanti v Prekmurju, Geografski vestnik, 5–6, 1929–1930, 78–93.
  • K vprašanju štajerske preše, Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu (Beograd), 5, 1930, 6–16.
  • K zgodovini narodnega življenja na spodnjem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 26, 1931, 23–88.
  • Arheološka izkopavanja pri Sv. Lenartu v Slov. goricah l. 1930, Časopis za zgodovino in narodopisje, 26, 1931, 114–21.
  • Prleki, Ilustracija, 3, 1931, 170–71.
  • Maribor : njegova lega in pomen v preteklosti in prihodnosti, Glasnik Jugoslovenskog profesorskog društva (Beograd), 11, 1930–1931, 461–67.
  • Vodnik po Mariboru (Führer durch Maribor) : kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine : kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane, Maribor–Ljubljana, 1932 (soavtor Božidar Gajšek).
  • Izgoni na Dravskem polju, Časopis za zgodovino in narodopisje, 32, 1937, št. 1–4, 325–40.
  • Doneski k zgodovini Gornjegrajskega, Časopis za zgodovino in narodopisje, 33, 1938, št. 1, 1–16; št. 2, 65–86; št. 3–4, 129–46.
  • Socialni problemi slovenske vasi : I. zvezek, Ljubljana, 1938 (soavtor Ivo Pirc).
  • Muzeji, galerije in spomeniško varstvo v Sloveniji 1918 do 1938, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939, 314–319.
  • Museum der Stadt Marburg an der Drau : Archäologische und Volkskundliche Abteilung, Maribor, 1943.
  • Prispevek k zgodovini naših moških noš, Slovenski etnograf, 2, 1949, 48–54.
  • Slovenski tehniški muzej, Varstvo spomenikov, 3, 1950, 65–68.
  • Situacijska skica slovenskih muzejev, Zgodovinski časopis, 5, 1951, 257–68.
  • Spomeniško varstvo v Sloveniji, Zgodovinski časopis, 5, 1951, 268–77.
  • Cehovsko tkalstvo v Dravski dolini (Vuzenica), Slovenski etnograf, 3–4, 1950–1951, 159–79.
  • Iz zgodovine hiše v Kropi : prispevek za podobo delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi, Zgodovinski časopis, 6–7, 1953, 619–49.
  • Dravčarjeva dimnica, Varstvo spomenikov, 4, (1951–1952), 1953, 74–84.
  • Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov, 5, 1955, 13–37.
  • Muzeji in družba, Sodobna pedagogika, 6, 1955, 242–46.
  • Rudarska hiša v Idriji, Slovenski etnograf, 10, 1957, 29–48.
  • Razmerje med etnografskimi in tehniškimi spomeniki, Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 2, 1959, 2.
  • Tehniški spomeniki, Varstvo spomenikov, 6, 1959, 138–39.
  • Ljudje in ljudske kulture v spodnji severovzhodni Sloveniji, Rad kongresa folklorista Jugoslavije u Varaždinu 1957, Zagreb, 1959, 47–62.
  • Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem, Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, 265–86.
  • Gospodarska poslopja, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : zgodovina agrarnih panog : I. zvezek, Agrarno gospodarstvo, Ljubljana, 1970, 595–610.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • EJ.
  • Enciklopedija leksikografskog zavoda, 1, Zagreb, 1955.
  • Ko je ko u Jugoslaviji, Beograd, 1957.
  • Enciklopedija likovne umjetnosti, Zagreb, 1959.
  • ES.
  • Slovenski veliki leksikon : 1 : A–G, Ljubljana, 2003, 164.
  • Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana, 2004.
  • Franjo Baš: Prva filozofija : (avtobiografija), Celjski zbornik, XII, Celje, 1967, 245–247.
  • Janko Glazer: Franjo Baš in Časopis za zgodovino in narodopisje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 38 = 3, 1967, 5–6.
  • Niko Kuret: Odkritje spominskega kamna Franju Bašu v Bistri, Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 8, 1967, št. 4, 6–7.
  • Roman Savnik: † Franjo Baš, Geografski vestnik, 39, 1967, 39, 197–198.
  • France Stelè: Franjo Baš : (nekrolog), Sinteza, 2, 1967, št. 7, 63–64.
  • Jože Šorn: In memoriam Franja Baša, Kronika, 15, 1967, 115.
  • Bašev zbornik = Časopis za zgodovino in narodopisje, 40 = 5, 1969.
  • Bogo Teply: In memoriam : Franjo Baš (1899–1967) – zgodovinar, Zgodovinski časopis, 23, 1969, št. 3–4, 289–299.
  • Sergij Vilfan: Franjo Baš kot etnograf, Slovenski etnograf, 21–22 (1968–69), 1970, 129–140.
  • Vilko Novak: Etnološko delo Franja Baša (1899–1967), Stavbe in gospodarstvo slovenskega podeželja : izbrani etnološki spisi, Ljubljana, 1984, 351–364.
  • Ivanka Žmavc-Baranova: Etnološka bibliografija, Stavbe in gospodarstvo slovenskega podeželja : izbrani etnološki spisi, Ljubljana, 1984, 365–373.
  • Angelos Baš, Sergej Vrišer in Tone Petek: Franjo Baš 1899–1967 : spominska razstava 19. 10. 1999–22. 1. 2000, Maribor, 1999, (katalog razstave).
  • Tone Petek: Ob stoti obletnici rojstva Franja Baša, Etnolog, 9, 1999, št. 2, 216–220.
Hazler, Vito: Baš, Franjo (1899–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017180/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine