Novi Slovenski biografski leksikon

V Mariboru je 1932–36 obiskoval vadnico Državnega učiteljišča, nato klasično gimnazijo, maturiral je 1944. Študij zgodovine na univerzi v Gradcu je zaradi vojne prekinil. 1945 se je vpisal na ljubljansko univerzo in na Filozofski fakulteti 1951 diplomiral iz etnologije in narodne zgodovine. Doktoriral je 1959 z disertacijo Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem. V Mestnem muzeju v Ljubljani je bil zaposlen kot kustos 1950–63, 1963–79 kot višji kustos v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), od 1979 na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU/ZRC SAZU kot višji znanstveni sodelavec, od 1981 do upokojitve 1991 kot znanstveni svetnik. Bil je Humboldtov štipendist v Tübingenu in Münchnu (1968–70, 1982, 1987 in 1992).

Ob raziskovanju je deloval kot visokošolski predavatelj: 1969 je bil na Filozofski fakulteti v Ljubljani (FF UL) izvoljen v naziv docent, 1978 je postal izredni in 1984 redni profesor. Na Oddelku za etnologijo (in kulturno antropologijo) FF UL je podiplomskim študentom predaval o etnologiji Slovencev (1978–99), 1995–2000 je na dodiplomskem študiju vodil vaje iz historične etnologije, 2000–07 vaje iz historične antropologije, 2003–05 pa je dodiplomskim študentom predaval zgodovino slovenske etnologije.

1963–65 je bil predsednik slovenske podružnice Etnološkega društva Jugoslavije in član upravnega odbora Etnološkega društva Jugoslavije.

Baš je pri znanstvenem delu izhajal iz razumevanja etnologije kot zgodovinske znanosti. S tem je najtesneje povezana njegova usmeritev v historično etnologijo. Predmet etnologije je opredelil kot zgodovino načina življenja pri posameznih narodih ali na posameznih ozemljih. Način življenja je obravnaval kot razmerje vseh družbenih skupin, ki sestavljajo narod ali prebivalce nekega ozemlja, do danih kulturnih prvin in vplive, ki jih je imelo to razmerje na življenje družbenih skupin. Baševo delo je bilo povezano s sočasnimi evropskimi in slovenskimi etnološkimi teoretičnimi koncepti in premisleki o predmetu etnologije, metodah in ciljih etnološkega raziskovalnega dela. Od konca petdesetih let 20. stoletja je bil med tistimi slovenskimi etnologi, ki so se zavzemali za obravnave različnih plasti prebivalstva v različnih časovnih obdobjih, kajti interesa etnološke vede ni mogoče omejiti na sodobnost. Njen predmet namreč sega stoletja v preteklost, hkrati pa tudi ni omejen na življenje in kulturo kmečkega prebivalstva. Nasprotoval je razumevanju etnologije kot nekakšne »kmetologije« in zagovarjal izhodišče, da etnologi obravnavajo tudi način življenja delavcev, plemstva in meščanstva na Slovenskem. Pojem ljudsko, ki je do takrat določal predmet etnologije, je bil po njegovem prepričanju premalo natančen in ohlapno omejen na »kmečko«, ne glede na pomembne členitve v kulturi kmetov po gmotnem in družbenem položaju, pa tudi v razmerju s sorodnim podeželskim in mestnim prebivalstvom. V desetletjih po drugi svetovni vojni je bil edini slovenski etnolog, ki se je eksplicitno in povsem odrekel zanimanju za ljudsko kulturo. Na novo je opredelil predmet etnologije, določil je družbene skupine in časovno obdobje, ki jih je raziskoval. Prepričan je bil, da etnologija ne raziskuje le posamičnih kulturnih prvin samih po sebi, temveč jih analizira v njihovi vzajemni sovisnosti in predvsem v razmerju z njihovimi nosilci. Baševa opustitev ljudskosti kot predmeta etnološke vede je bila deležna številnih nasprotovanj, vendar hkrati velja za eno izmed tehtnejših sprememb v slovenski etnološki teoriji druge polovice 20. stoletja.

Teoretični pogledi se niso kazali le v njegovih znanstvenih in strokovnih razpravah, temveč že v njegovem muzejskem delu, zlasti ko je kot kustos za ljudsko gospodarstvo v SEM-u pripravil odmevne razstave o gozdnih in lesnih delavcih na južnem Pohorju (1965), o savinjskih splavarjih (1975) in skupaj s sodelavci razstavo o življenju idrijskih rudarjev (1976). Ob razstavah je o teh temah napisal več znanstvenih razprav. Vse tri samostojne razstave so obravnavale življenje in kulturo nekmečkih skupin prebivalstva in kar najbolje podkrepile njegove teoretične premisleke o predmetu etnologije ter njegove poglede na naloge in cilje muzejskega dela. S tem je nadaljeval strokovna prizadevanja očeta Franja Baša, vodilnega muzealca po 1945. V spisih iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja se je zavzemal za poglobljeno terensko in raziskovalno delo, ki je nujna osnova za pripravo muzejskih razstav. Ocenil je, da je bilo v slovenskih muzejih znanstveno delo v primerjavi z zbiranjem predmetov močno podcenjeno, njihova dokumentacija pa za potrebe poglobljenih raziskav pomanjkljiva in premalo izčrpna. Njegovo vodilo je bilo, da muzejska razstava nastane šele po temeljitem predhodnem delu na terenu in raziskavi ter ne sme izhajati samo »iz površnih aranžerskih nagibov«. Poleg predmetov mora biti obogatena še z drugim gradivom, npr. z risbami, legendami, grafičnimi ponazorili ipd.

S številnimi razpravami in članki ter z znanstvenimi monografijami o oblačilni kulturi je v slovenskem znanstvenem prostoru uvedel in utemeljil historično etnologijo, ki raziskuje zgodovino načina življenja od visokega srednjega veka do konca 19. stoletja, tj. obdobje, za katero so na Slovenskem dosegljivi različni viri. Pri tem se je opiral v večji meri na pisne, predvsem rokopisne (arhivske), in upodabljajoče vire. Te je uporabljal pri raziskavah oblačilnega videza in tudi drugih tem. Bil je eden redkih slovenskih etnologov, ki so raziskovali življenje in kulturo Slovencev v obdobjih, za katera ni neposrednih ustnih pričevanj in pri čemer je bilo treba poleg predmetnih uporabiti tudi druge vire.

Na družbeno razslojenost kulture je opozoril z raziskavami gospodarskih dejavnosti in delavskega prebivalstva na slovenskem podeželju: objavil je monografije o gozdnih in žagarskih delavcih (1967, 2004), savinjskih splavarjih (1974) in ljutomerskih konjskih dirkah (1976). V teh delih je bilo izostreno izhodišče, da je materialna kultura, podobno kakor so menili nekateri nemški etnologi, sredstvo za spoznavanje človeka, njegovih vrednot in mišljenja. Omogoča spoznati posameznika in družbene skupine prek stvari in v odnosu do stvari. V navedenih monografijah je opisane teoretične poglede uveljavil pri raziskavah nekmečkih skupin prebivalstva v agrarnem okolju, ki so imeli z bližnjim kmečkim prebivalstvom številne skupne kulturne poteze, a vendar poseben način življenja, ki je bil podoben delavskemu. Tako je Baš z raziskavami neposredno odgovarjal na pomisleke o širitvi etnološkega predmeta in vključevanju delavskega in obrtniškega prebivalstva v etnološke raziskave.

Poleg naštetega je pisal še o polšjem lovu na Slovenskem, kmečkem orodju, bloških smučeh, hmeljarstvu, prehrani, stavbarstvu in hišni opremi. V času zaposlitve na Inštitutu za slovensko narodopisje se je znova posvetil historični etnologiji, posebej raziskavam oblačilne kulture vseh socialnih skupin prebivalstva na Slovenskem, tudi fevdalcev in premožnih meščanov. S tem je želel uresničiti svoje teoretične poglede in nalogo, da napiše vso zgodovino načina življenja z vidika oblačenja v obdobju med 16. in koncem 19. stoletja. Pod vplivom del evropskih etnologov je predmet etnološkega raziskovanja širil na do tedaj v slovenski etnologiji še neraziskana področja, tj. fevdalno in meščansko kulturo ter etnologijo športa.

Obravnaval je tudi vprašanja, povezana z zgodovino etnološke misli na Slovenskem, bodisi da jo je obravnaval iz viroslovnega vidika (npr. o pomenu potopisov, o gradivu za oblačilno kulturo v spisih Janeza Svetokriškega, Frana Levstika, Janeza Trdine) bodisi osredinjeno na širše teme (npr. o imenju za etnologijo, o etnologiji pri Stanku Vrazu). Uredil in prispeval je več poglavij za strnjen pregled v monografiji Slovensko ljudsko izročilo (1980), bil je urednik znanstvenih revij Traditiones (1986–88) in Etnološki pregled (Beograd, 1986–90), član uredniškega odbora Slovenskega etnografa (1974–77). Izbral, uredil in komentiral je etnološke (1984) in zgodovinske spise o severovzhodni Sloveniji (1989) očeta Franja Baša. Izjemen je njegov uredniški prispevek za Slovenski etnološki leksikon (2004), za katerega je sestavil geslovnik (1993) in napisal številna geselska besedila.

S strokovnim pisanjem za dnevno časopisje, revije, enciklopedije in leksikone (Enciklopedija Slovenije, Slovenski etnološki leksikon) ter z javnimi nastopi in predavanji je skrbel za širjenje spoznanj etnološke vede o življenju in kulturi na Slovenskem od 16. stoletja naprej. Z bogatim znanjem o preteklem življenju na Slovenskem je sodeloval kot strokovni sodelavec tudi pri snemanju slovenskih celovečernih filmov, v televizijskih in radijskih oddajah.

Za svoje delo je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča za monografijo Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov (1968), nagrado občine Mozirje (1976), Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva za življenjsko delo (1989) in nagrado RS za znanstveno delo (1992).

Dela

  • Stari Slovani v zgodovini, Ljubljana, 1949 (soavtor Branko Marušič).
  • K stavbnemu in zemljiškemu značaju Ljubljane v franciscejskem katastru, Slovenski etnograf, 5, 1952, 76–100.
  • Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana, 1959.
  • O istorijskom karakteru etnologije, Etnološki pregled, 5, 1963, 7–22.
  • Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov, Maribor, 1967.
  • Temeljne naloge in usmeritve slovenske etnologije : o razširitvi predmeta etnologije, Glasnik Slovenskega etnografskega društva, 8, 1967, št. 3, 1.
  • O predmetu etnologije, Časopis za zgodovino in narodopisje, 39=4, 1968, 273–77.
  • Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, Ljubljana, 1970.
  • Savinjski splavarji, Ljubljana, 1974.
  • Slovo od ljudskega življenja, Slovenski etnograf, 25–26, (1972–73), 1974, 157–85.
  • Ljutomerske konjske dirke, Maribor, 1976.
  • The Family of Foresters and Sawyers in the Southern Pohorje during the Period of the Capitalist Exploitation of the Forests, Ethnologia Slavica (Bratislava), 8–9, 1977, 217–26.
  • O »ljudstvu« in »ljudskem« v slovenski etnologiji, Pogledi na etnologijo, Ljubljana, 1978, 67–115.
  • Slovensko ljudsko izročilo : pregled etnologije Slovencev, Ljubljana, 1980 (urednik).
  • Poglavja iz etnološkega dela Stanka Vraza na Slovenskem, Traditiones, 7–9, (1978–80), 1982, 189–249.
  • O potopisih kot virih za etnologijo Slovencev v fevdalni dobi, Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije – 1, Ljubljana, 1982, 105–17.
  • Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja, Ljubljana, 1984.
  • Franjo Baš: Stavbe in gospodarstvo slovenskega podeželja : izbrani etnološki spisi, Ljubljana, 1984 (urednik).
  • K slovenskemu imenju za etnologijo (1843–1857), Traditiones, 10–12, (1981–83), 1984, 154–64.
  • Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času : 1. polovica 19. stoletja, Ljubljana, 1987.
  • Die slowenischen Flösser, Österreichische Zeitschrift für Volkskunde (Wien), 92, 1988, 157–78.
  • Opisi oblačilnega videza na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana, 1989.
  • Šege in navade v oblačilnem videzu na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Traditiones, 20, 1991, 53–65.
  • Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana, 1992.
  • Franjo Baš: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor, 1989 (urednik).
  • Predlog za geselnik Slovarja etnologije Slovencev, Ljubljana, 1993 (urednik).
  • Der Ausdruck des Politischen in der Kleidung in Slowenien vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zum zweiten Weltkrieg, Abbigliamento tradizionale e costumi popolari delle Alpi, Torino, 1994, 177–186.
  • Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana, 2004 (urednik).
  • Šajkarstvo na Slovenskem : (transportno-prometna dejavnost), Traditiones, 32, 2003, 21–27.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Samostojne razstave

  • Gozdni in lesni delavci na južnem Pohorju, Slovenski etnografski muzej, 1965.
  • Ralo in plug, Slovenski etnografski muzej, 1968.
  • Polšji lov, Muljava, 1968.
  • Bloške smuči, Slovenski etnografski muzej, 1972.

Viri in literatura

  • Pokrajinski arhiv Maribor, Klasična gimnazija Maribor, Vpisnica 1936/37.
  • ES.
  • Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2003.
  • Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana, 2004.
  • Naško Križnar: Pogovor s prof. dr. Angelosom Bašem, znanstvenim svetnikom ISN ZRC SAZU, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 27, 1987, št. 3–4, 97–110.
  • Božidar Jezernik: Pogovor z dr. Angelosom Bašem, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 33, 1993, št. 1, 2–9.
  • Sinja Zemljič-Golob, Maja Godina-Golija: Bibliografija Angelosa Baša (1947 do 1995), Traditiones, 25, 1996, 31–44.
  • Vili Vuk: Prof. dr. Angelos Baš 70-letnik, Traditiones, 25, 1996, 27–29.
  • Janja Žagar: Prof. dr. Angelos Baš in njegov praznik, Etnolog, 7, 1997, 448–50.
  • Ingrid Slavec Gradišnik: Etnologija na Slovenskem : med čermi narodopisja in antropologije, Ljubljana, 2000, passim.
  • Ingrid Slavec Gradišnik, Jože Hudales: Dr. Angelos Baš (1926–2008), Etnolog, 19, 2009, 347–48.
  • Mojca Račič: Dr. Angelos Baš : bibliografija za obdobje 1996–2008, Etnolog, 19, 2009, 349–54.
  • Wikipedija (november 2012).
Godina Golija, Maja: Baš, Angelos (1926–2008). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017170/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine