Novi Slovenski biografski leksikon

Babnikovi starši so bili verjetno slovenskega rodu. Osnovno glasbeno izobrazbo je dobil pri Pietru Polzelliju, ki je bil sin članov glasbene kapele kneza Esterhazyja (violinista Antonia in pevke Luigie Polzelli) ter učenec Josepha Haydna. O nadaljnjem šolanju po prezgodnji smrti Pietra Polzellija (1796) ni podatkov. Vsekakor je do smrti svojih staršev (pred 1805) živel na Dunaju in se izobrazil v vsestransko usposobljenega glasbenika. Igral je violino, violo, flavto, oboo, klarinet, orgle, klavir ter pel tenor.

1805 je prišel v Ljubljano ter več mesecev brez honorarja deloval kot član glasbene kapele ljubljanske stolnice. Marca 1806 je postal začasni oboist, septembra 1808 pa stalni altist. To službo je opravljal tudi po zmanjšanju obsega stolne kapele 1810. Občasno je sodeloval tudi pri delu drugih ljubljanskih glasbenih ustanov. Bil je član Filharmonične družbe (od okoli 1815 častni član) in vsaj 1808 namestnik kapelnika ljubljanske meščanske godbe. 1812 je sodeloval pri predstavah operne skupine Vincenza Ludovisija v ljubljanskem Stanovskem gledališču. Leto kasneje je skupaj z bratom Antonom priredil samostojno vokalno-instrumentalno akademijo v ljubljanski Reduti.

1815 se je preselil v Budimpešto, kjer je živel do smrti. 1815–22 je deloval kot učitelj petja na pevski šoli evangeličanske občine in 1818–22 kot dirigent Glasbenega društva (Pesti Musikai Egyesület) v Pešti. 1846 se omenja kot vodja kora (regens chori) tamkajšnje cerkve servitskega reda. Glasbeno javnost je nase opozoril predvsem kot dirigent odmevnih izvedb večjih vokalno-instrumentalnih del, kakršna so pasijonska kantata Jezusova smrt (Der Tod Jesu) Carla Heinricha Grauna ter (precej skrajšanega) oratorija Letni časi (Die Jahreszeiten) in Sedem poslednjih besed našega Odrešenika na križu (Die Sieben letzten Worte unseres Erlösers am Kreuze) Josepha Haydna.

Od Babnikovega skladateljskega dela se je ohranilo le nekaj skladb, ki pripadajo različnim zvrstem. Najbolj znana je Sonata za klavir s spremljavo violine, ki je izšla med 1817 in 1820 pri založbi Mechetti na Dunaju. Posvečena je baronici Juliji Podmaniczky, ki je izhajala iz rodbine znanih madžarskih ljubiteljev glasbe. Sonata je zlitje zelo raznorodnih stilističnih prvin. Po klasicističnih delih iz druge polovice 18. stoletja se zgleduje tristavčna zasnova s hitrim prvim stavkom, ki je oblikovan kot sonatni stavek, spevnim počasnim srednjim stavkom in živahnim zaključnim rondojem. Navezanost na starejše zglede se kaže v vodilni vlogi klavirja, pa tudi v uporabi včasih stereotipnih glasbenih misli, ki se navdihujejo pri neštetokrat ponovljenih vzorcih prejšnje skladateljske generacije. Glasbeni tok je popestren z zmerno virtuozno figuracijo, ki je ponujala ljubiteljskemu glasbeniku dovolj možnosti, da je pokazal svoje izvajalske sposobnosti, ni pa predenj postavljala nepremostljivih ovir. Mestoma, predvsem v počasnem stavku, se jasno kažejo tudi vplivi takrat modnega sloga sodobne italijanske opere. Nemški plesi, ki naj bi nastali 1819 in so danes pogrešani, so po vsej verjetnosti pripadali značilni uporabni plesni glasbi svojega časa. Tudi Babnikov vokalni opus kaže značilno prepletanje tradicionalne kompozicijske prakse dunajskega klasicizma s prvinami sodobne scenske glasbe. Samospev Erinnerung povezuje kitično zasnovo, pogosto v samospevih poznega 18. stoletja, z melodiko, ki ne more skriti svojega izvora v glasbenih oblikah sodobnega dunajskega predmestnega gledališča. Še izrazitejši je vpliv sodobne italijanske opere v obeh duhovnih skladbah, Pastoralnem ofertoriju in ofertoriju Sacrificium Deo, ki sta verjetno nastala v štiridesetih letih 19. stoletja. Plod pedagoškega dela, ki ga je opravljal po prihodu v Budimpešto, je droben zvezek, ki je pod naslovom Gesang-Übungen zum Gebrauche in der Singschule der Evang. Gemeinde A. C. in Pesth […] Ies Heft izšel pri založbi Liedeman v Budimpešti. Vsebuje nekaj osnovnih tehničnih vaj za visok pevski glas.

Dela

  • Erinnerung za tenor in klavir (samospev, rokopis v Gesellschaft der Musikfreunde, Dunaj).
  • Gesang-Übungen zum Gebrauche in der Singschule der Evang. Gemeinde A. C. in Pesth zusammengestellt von Mattheus Babnigg, 1. Heft, Budapest, b. l. (učbenik).
  • Német táncok (Nemški plesi), izgubljeno (orkestrsko delo).
  • Pastoral Offertorium za nizki glas, klarinet, zbor in orkester (vokalno delo, rokopis v Veszprémi Érseki Könyvtár, Veszprém).
  • Sacrificium Deo za klarinet, moški zbor in orkester (vokalno delo, rokopis v Veszprémi Érseki Könyvtár, Veszprém).
  • Sonate pour le Piano-Forte avec accompagnement de Violon, Wien, b. l. (komorno delo).

Viri in literatura

  • NŠAL/KAL.
  • Veszprém Érseki Könyvtár, Veszprém, Madžarska, glasbena zbirka.
  • Gesellschaft der Musikfreunde, Dunaj, glasbena zbirka.
  • Nationalbibliothek Wien, Dunaj, glasbena zbirka.
  • Országos Széchényi Könyvtár, Budimpešta, glasbena zbirka.
  • Brockhaus-Riemann zenei lexicon, Budapest, 1983.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • ES.
  • Stanko Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljubljana, 1937.
  • Dragotin Cvetko, Odmevi glasbene klasike na Slovenskem, Ljubljana, 1955.
  • Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, II, Ljubljana, 1959.
  • Janez Höfler, Glasbena kapela ljubljanske stolnice 1800–1810, Muzikološki zbornik, 17, 1981, št. 2, 7–21.
  • Danilo Pokorn, Slovenski glasbenik Matej Babnik v luči novih odkritij, Muzikološke razprave, Ljubljana, 1993, 89–103.
Nagode, Aleš: Babnik, Matej (1787–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016570/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine