Primorski slovenski biografski leksikon

Kožlin Ignac, glasbenik, zborovodja in kulturni delavec v Goriških Brdih, r. 10. jul. 1878 v Biljani, u. 17. apr. 1955 v Lj. (pokopan v Biljani). Oče Jožef, mati Marijana Korenjak. Izšel je iz narodne in glasbeno nadarjene družine. Brat Ivan je 1880 maturiral na koprskem učiteljišču, vendar je že pred nastopom službe umrl za tbc. Brat Alojz je umrl med študijem na koprskem učiteljišču. Ignac je pod vplivom teh dogodkov vse življenje utrjeval telo. Končal je dva letnika učit. v Kopru, nato je zaradi rahlega zdravja prekinil študij in se posvetil glasbi. Prvi glasb. pouk je prejel od starejšega brata Mihaela, ki je orglal v Biljani in komponiral cerkvene pesmi. Ignac je že devetleten orglal v cerkvi, dvanajstleten izvajal Clementijeve sonate na domačem klavirju. Njegovo nadarjenost je opazila plemiška družina Baguer z Dobrovega in mu omogočila učenje pri svoji guvernanti. Igral je skoraj vse instrumente, posebno mojstrski je bil pri igranju na klavir. Glasbeno znanje si je izpopolnjeval na GlasbM v Lj. Materialno si je pomagal s tem, da je hodil igrat klavir za spremljavo nemih filmov. V Lj. je dovršil tudi orglarsko š. (1901). V začetku tega stoletja je deloval v Rojanu pri Trstu, kjer je vodil moški zbor, pozneje pa odšel za organista v Komen. Po vrnitvi v Biljano je 1911 ustanovil godbo na lok. Ta je igrala tudi 1914 na sokolskem zletu v Merniku, igranje so morali prenehati zaradi sporočila o smrti prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Tega leta je bil skupaj z bratom Izidorjem tajn. občin Biljana in Medana. V Biljani je vodil še mešani zbor in godbo na pihala. Z mlajšim bratom Izidorjem sta vodila narodni in kult. prerod v Brdih. Ima velike zasluge za razvoj in nepretrganost slov. kult. tradicije v Brdih. V hiši narodne čitalnice Lipa sta z Izidorjem prirejala spevoigre, operete in veselice. 1914 je bil z bratom Izidorjem, Jožetom in Vilijem Sfiligojem ter z bratoma Gradnik zaradi jugoslovanstva obtožen veleizdaje in zaprt na gor. gradu. Zaradi posredovanja deželnega glavarja Luigija Faiduttija, in ker jim niso mogli ničesar dokazati, so bili izpuščeni. Ignac je bil še posebej sumljiv, ker je prej zaprosil za potni list, da bi odšel v Beograd, da bi se kot glasbenik tam zaposlil. Zato je bil priprt več časa kot ostali. Zaprt je bil tudi ob napadu It. na Jslo. 6. aprila 1941. Med prvo svet. vojno je bil s sorodniki odpeljan v begunstvo v San Severino v Markah. Po vojni je postal organist v Planini pri Postojni. 1921 se je vrnil v Biljano in sta z bratom obnovila orkester ter prosv. društvo Lipa. Naštudirali so opereto V. Vodopivca Kovačev študent. Biljanski orkester je pomagal tudi po drugih vaseh. Ko je Bralno društvo v Kozani 1922 izvedlo igro z godbo in petjem Maryušo, je med igro in v odmorih igral polnoštevilni orkester iz Biljane. Ustanovil je tudi mešani zbor in z njim 1922 nastopil v Medani. Med drugim so zapeli skladbo Zorka Prelovca Na goro. Pozneje so ob nastopu na Humu zapeli tudi Lajovčevo Kiša pada, v Kozani pa ob spremljavi orkestra Pozimi iz šole. Prvi glasbeni pouk iz klavirja je K. dal 1923 poznejšemu glasbeniku iz Kozane Maksu Debenjaku (PSBL I, 259). Neposredno pred ukinitvijo slov. društev 1927 so na zadnji prireditvi v Biljani uprizorili delo F. Bevka Krivda. Zbor je ob spremljavi orkestra zapel Ljubico A. Foersterja. Po priključitvi Brd k Jsli. so 1947 spet naštudirali opereto Kovačev študent. S pevci iz Kozane in godbeniki iz Biljane je uprizoril Planinsko rožo Radovana Gobca, s katero so gostovali tudi v Medani, Tolminu in Mostu na Soči. Kult. dela ni opustil tudi v poznih letih in pogosto je hodil zvečer poučevat iz Biljane v Kozano. Pripravil je še spevoigri V bratskem objemu in Kresniček. Sestavil je venček narodnih pesmi, ki jih je igral orkester.

Prim.: Ž. ur. v Biljani; Vilhar 87; L. Z. (Ludvik Zorzut), Ignac Kožlin, SPor 6. maja 1955; L. Z., Ignac Kožlin, PrimN 6. maja 1955; spominska plošča v Biljani št. 30 (postavljena 1976); govor prof. Tomaža Pavšiča ob otvoritvi; B. B. (Bogdan Božič), Spominska plošča bratoma Kožlin, PrimN 29. okt. 1976; B. P. (Branko Podobnik), V spomin na brata Kožlin, Delo 22. okt. 1976; brošura Brda, str. 33; Prosveta 1922; podatki nečakinje Kožlin Marice Prinčič; podatki Boleslava Simonitija; Jelerčič 71, 113.

Stres

Stres, Peter: Kožlin, Ignac (1878–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1015730/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (6. december 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine