Primorski slovenski biografski leksikon

PRINČIČ Stanko, učitelj, r. 26. dec. 1899 v Biljani, u. 6. jan. 1974 v N. Gor. Oče Anton, mati Rozalija Kožlin, kmetovalca. P. je po dovršeni osn. š. v Biljani obiskoval pripr. učiteljišča v Gor. Vojna je 1915 prekinila šolanje. P. je bil odgnan v begunstvo v sred. It., kjer je v San Severino (Marke) tri leta obiskoval dekorativno profesionalno š. Med obiskovanjem šole je s pesnikom Ludvikom Zorzutom organiziral pevski in tamburaški zbor, s katerima je ob občudovanju it. domačinov budil med sorojaki narodno zavest in spomine na domovino. Že kot 14-leten mladenič je igral violino v orkestru biljanskega prosv. društva in tudi kasneje kot učitelj. Godbo na pihala in orkester je mnogo let vodil P-ev stric Ignac Kožlin. P. je bil najboljši učenec v š. San Severino in ravn. šole ga je ob koncu vojne ustno in pismeno vabil ter mu nudil zelo ugodne pogoje, naj ostane in dokonča šolo, ki bo ponosna nanj. P. se je iz ljubezni do slov. zemlje vrnil v porušeno Biljano in v zelo težkih razmerah poučeval na š. v Biljani. Poleti 1922 je napravil zrelostni izpit na tolm. učiteljišču. Pet let je poučeval v Zavrhku, a 1. okt. 1928 so ga faš. oblasti kot slov. rodoljuba premestile v vas Asola (Lomb.); v jeseni 1929 je zapustil It. in se izselil v Jslo, opravil dodatne izpite in poučeval na Čatežu od 24. dec. 1929 do 12. jul. 1932, ko je bil premeščen v Genterovce (Prekmurje). Komaj si je ustanovil družino, je že bil apr. 1941 četrtič na begu pred okupatorji, ki so ga oropali vsega imetja; z ženo in otrokoma je živel v Vrhovcih pri Lj. v zelo slabih gmotnih razmerah in je 11. nov. 1941 sprejel uč. mesto v Ajdovcih (Suha krajina). Zaradi sodelovanja z NOB je bil izdan in 28. avg. 1942 so ga It. aretirali in postavili pred eksekucijski vod. Odločna intervencija žene in vaščanov ga je rešila smrti, a je bil odpeljan v koncentr. taborišče na Rab, kjer je zbolel in bil prepeljan v boln. na Reko, nato v koncentr. taborišče Visco. Po padcu faš. It. se je 13. sept. 1943 vrnil bolan v rodno Biljano. Ker ga je komis. NOVJ spoznala za nesposobnega v vojski, je kot part. učitelj poučeval v Biljani in Kozani, prirejal veselice, vodil pev. zbor, sestanke, uč. konference, uč. tečaj z 52 uč. začetniki v Višnjeviku in poučeval slov. P. so Nemci zasledovali in ga zaprli v Krminu nov. in dec. 1943, a se je vselej rešil. Zaradi sodelovanja z NOB in kult. dejavnosti je bil oproščen vojaščine, čeprav je bil 5. jan. 1945 potrjen za vojsko. V Biljani je 15. okt. 1944 pripravil uspelo proslavo stoletnice rojstva S. Gregorčiča. ZVU ga je premestila iz Biljane v Kojsko, nato pa odpustila iz službe, toda bil je ponovno nameščen. P. je ZVU 11. jul. 1946 suspendirala in med čakanjem na namestitev je bila Primorska priključena Jsli. P. je poslej stalno poučeval v Kojskem do upokojitve 1964, obenem je vodil pev. zbor in knjižnico ter organiziral več prireditev.

Prim.: P-ev življenjepis in pripovedovanje; PrimN jan. 1974 s sl.

Rut.

Rutar, Tone: Prinčič, Stanko (1899–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi942810/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine