Černigoj, Jaroslav

Černigoj Jaroslav (Jaro), arhitekt, r. 1. jun. 1905 v Bovcu, u. 10. jan. 1989 v Mariboru, pokopan na lj. Žalah. Oče Anton, cestni mojster, mati Zofija Rauter, gospodinja, brat Milan (gl. čl.) Po očetovi premestitvi iz Bovca v Tolmin je Č. hodil tri leta v osn. š. v Tolminu, četrti razr. v pripravnici v Gor. 1915 je oče zaradi vojne poslal družino »začasno« v Maribor (1918 je umrl in družina je ostala v Mrbu), kjer je maturiral na realki 1922. Na lj. U je diplomiral 1926 pri J. Plečniku. 1933 je naredil izpit za avtoriziranega arhitekta v Beogradu. V začetku 30. let je s S. Devom ustvaril projektivni biro, katerega delo pomeni temelje sodobne mariborske arhitekture. Poslopje bivše Banovinske hranilnice, sedanje podružnice Narodne banke v Mariboru (1931–32), velja za prvo zares moderno oblikovano arhitekturo funkcionalnega tipa v Mariboru. 1935 je zapustil arhitekturni biro Černigoj-Dev in stopil v drž. službo pri mestnem gradbenem uradu. Tu je bilo njegovo prvo delo projekt šol. poslopja v mariborski občini Tabor (1936–52). V 30. letih je kot urbanist izvršil razne regulacije (promenada na Partizanski cesti, Trg svobode), deloma samo v projektu in v zvezi z razpisom za kraljevi spomenik, B. Kalin in J. Černigoj s I. nagrado in izvedbo (1939). Obdobje gradbene dejavnosti v Mariboru zaključuje zadnje skupno Černigojevo in Devovo Hutterjev blok v Gradišču, vendar je glavni delež prispeval Dev, saj je bilo Č. delo omejeno na arhitektonsko oblikovanje celote. Med okupacijo je delal tudi kot mestni arhitekt. V zimi 1944–45 je bil v gestapovskem zaporu, spomladi pa je ušel v Šercejevo brigado na Pohorje, kjer je bil pomočnik brigadnega šefa propagande. Po vojni je imel važne zasluge pri idejnem regulacijskem planu za bodoči Maribor. Med njegova najvažnejša izvršena povojna dela štejemo: kompleks raznih industrijskih objektov pri Tovarni avtomobilov na Teznem (TAM), upravno poslopje Metalne in stanovanjsko naselje ter osn. š. (1953–56) na Teznem, stanovanjsko naselje za železarno na Ravnah, ureditev spomenika talcev v M., adaptacija komiteja KP v M. itd. – Od 1957 je začel kot arhitekt-konservator Zavoda za spomeniško varstvo LRS prevzemati tudi nove naloge, npr. dela pri mariborski stolnici, na Ptujski gori, ureditev rimske nekropole v Šempetru v Savinjski dolini, ukvarjal se je s problematiko urbanizma v slov. Primorju, zlasti v Piranu itd. Plečnikov učenec, čeprav njegova dela kažejo od Plečnikovih izhodišč odmik v smeri funkcionalnosti, hkrati pa ohranjajo pretehtano kompozicijo in skrbno oblikovanje detajlov, ni samo arhitektonsko oblikoval poslopij, bil je znan tudi po svojih mislih o arhitekturi, umetnosti, arhitektovem poklicu. Razprave: K študiji za regulacijo mariborskega Glavnega trga (Kron II, 1935, št. 2); Mariborsko pismo (Arhitekt 1951, št. 1); K mariborski gradbeni situaciji (Arhitekt 1954, št. 18), anketni članki, strokovni članki in razprave v Varstvu spomenikov in drugod. Poleg splošno arhitekturnega projektiranja se je priložnostno ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem (oprema knjig) in publicistiko. Od 1961 do upokojitve je na Višji tehnični šoli v Mrbu predaval oblikovanje mest in naselij. Za svoje delo je bil odlikovan z redom za zasluge za narod s srebrnimi žarki, bil pa je tudi častni član Zveze arhitektov Jsle.

Prim.: Enc Sje 2, 113; J. Pirkovič-Kocbek, Izgradnja sodobnega Maribora. Mariborska arhitektura in urbanizem med leti 1918 in 1976, Lj. 1982, 17 in pass, in priloge; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost, Maribor 1961, 425–26, 459–62; Slovenec 13. okt. 1939; PDk 25. jan. 1989; Večer 18., 23. in 19. jan. 1989 s sl. ; Podatki sestre Vere Souvent, roj. Černigoj, in sina Marka.

Sirk