Černigoj, Milan (1912–1978)

ČERNIGOJ, Milan, arhitekt (r. 9. 3. 1912, Tolmin; u. 4. 4. 1978, Maribor). Oče Anton Černigoj, cestni mojster, mati Zofija Černigoj, r. Rauter. Brat Jaroslav Černigoj, arhitekt.

1915 se je družina z območja soške fronte preselila v Maribor. Tam je obiskoval osnovno šolo in državno realko. 1929 je maturiral in se nato vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole v Ljubljani. Diplomiral je 1934 pri Jožetu Plečniku. Istega leta se je zaposlil v arhitekturnem biroju Aleksandra (Saše) Deva v Mariboru, s katerim je pred tem sodeloval tudi starejši brat Jaroslav. 1935 je sledil bratovim stopinjam in bil eno leto zaposlen pri mariborskem Mestnem gradbenem uradu. Naslednjega leta se je vrnil v Devov biro in tam ostal do 1941. Državni strokovni izpit za pooblaščenega arhitekta je opravil 1939. Med drugo svetovno vojno je skupaj z bratom delal v projektantskem podjetju A. Rosenberger v Gradcu. 1944 ga je aretiral Gestapo in ga odpeljal v nemško koncentracijsko taborišče Flossenbürg, kjer je dočakal osvoboditev. Kot samostojen projektant se je uveljavil šele po drugi svetovni vojni. Sprva je bil zaposlen v Okrožnem projektivnem biroju v Mariboru (1946–47), nato vse do nenadne smrti pri mariborski podružnici Slovenija Projekta, ki se je 1953 osamosvojila in preimenovala v Projekt Maribor. Opravljal je različne funkcije (projektant, direktor in vodja projektive), v študijskem letu 1960/61 pa je predaval tudi na Višji tehniški šoli v Mariboru.

Velja za enega izmed vodilnih arhitektov pri povojni obnovi porušenega Maribora. Ukvarjal se je z raznolikimi nalogami. Ledino je oral na področju industrijske gradnje, saj so mu pri tem prišle prav izkušnje, ki si jih je pridobil pri podjetju A. Rosenberger v Gradcu (npr. načrti za tovarno letalskih motorjev v Mariboru (VDM Luftfahrtwerke Steiermark), poznejša Tovarna avtomobilov Maribor (TAM)). Med njegove pomembnejše stvaritve prištevamo montažno jekleno konstrukcijo industrijske hale Metalne na Teznem (1949–51) in lesni kombinat LIP v Limbušu (1950). V konstrukcijskem smislu je njegov največji dosežek motorna hala Tovarne železniških vozil Boris Kidrič na Studencih (1960–62), ki ima v primerjavi s prejšnjima dvema mnogo večji razpon in višino.

Njegova zasnova glavne železniške postaje v Mariboru (1953–55) predstavlja eno izmed prvih povojnih javnih stavb v mestu in je zgleden primer slovenske povojne moderne arhitekture. Odlikuje jo premišljena členjenost različnih volumnov stavbe, ki jih je zaradi neravnega terena razporedil v več nivojev. Kot protiutež prevladujoči linearni zasnovi celote je postavil vertikalni poudarek stolpa z uro. Z marmornato oblogo fasade je poudaril monumentalnost poslopja, medtem ko jo je z napuščem pred vhodom na gobastih stebrih približal peščevemu merilu.

Veliko pozornosti je posvetil tudi načrtovanju športnih objektov in tako prispeval k prenovi med vojno uničenih mestnih zelenih površin. Na prostoru nekdanjega Ljudskega vrta sta po njegovih načrtih nastala stadion (z izjemo lesene tribune) in športni park Branik (1949–52), gradnja novega Titovega mostu čez Dravo in istoimenske povezovalne ceste 1963 pa je povzročila rušitev stadiona mariborskega železničarskega društva ter posledično načrtovanje in gradnjo velikopoteznega športnega središča na Taboru (dokončano 1967).

V neposredni bližini novega mostu je nastal hotel Slavija (1961–63), ki je do nedavnega sodil med boljše primere povojne hotelske arhitekture na Slovenskem. Pri njegovi zasnovi je v skladu s tedaj sodobnimi oblikovnimi pristopi Černigoj zasnoval dvodelno stavbo, oblikovano kot vertikalni in horizontalni kubus, moderne materiale pa je uporabil pri oblikovanju fasade (mdr. steklo, aluminij in plastiko). Sočasno je v starem mestnem jedru projektiral tudi poslovno-stanovanjsko stavbo Marles (1961–64), ki je načrtovana po konceptu Le Corbuisierevega Unité d'habitation. Konzolna nadstropja počivajo na železobetonskih stebrih zastekljenega pritličja, fasade so razčlenjene z betonsko kompozicijo navpičnih brise-soleilov, dvoetažna zasnova nekaterih stanovanj v notranjosti pa je bila tedaj v Mariboru prava novost.

Bil je dolgoletni član komisije za urbanizem skupščine občine Maribor ter član številnih upravnih odborov in strokovnih organov mariborskega in slovenskega društva arhitektov.

Černigoj Milan, arhitekt in univ. prof., r. 9. mar. 1912 v Tolminu, u. 4. apr. 1978 v Mariboru. Oče Anton, cestni mojster, mati Zofija Rauter, gospodinja, brat Jaroslav (gl. čl.). Osn. š. in realko dokončal v Mrbu, 1935 dipl. pri J. Plečniku na lj. Fak. za arhitekturo. Po »ljubljanski šoli« se je zanj začela »mariborska praksa«, saj se je 1936 zaposlil v Devovem biroju (do 1935 v njem delal brat Jaroslav). 1944 ga je aretiral gestapo, do osvoboditve v koncentracijskem taborišču Flossenburg. V obvladanju programskih nalog se je razvil šele po vojni s posebnimi projekti v Mrbu in okolici. Izkazal se je predvsem na področju industrijske gradnje, jeklena konstrukcija industrijske hale Metalna na Teznem in v začetku 60. let motorna hala Tovarne železniških vozil B. Kidrič na Studencih (pri obeh projektih sodeloval s konstruktorjem S. Milosavljevićem). V 50. letih glavni projektant tudi drugih objektov kot novi stadion SD Branik, etapna ureditev športnega središča ob Mladinski cesti, lesni kombinat LIP v Limbušu, športni park v Ljudskem vrtu in na Taboru, pošta 2, stanovanjski objekti, vodnjak v parku Leninovega trga, hotel Slavija v M. in glavni kolodvor v M. (1950–56). Dolgoletni član urbanistične komisije SO Maribor. Tri desetletja deloval v delovni organizaciji Projekt Maribor kot arhitekt, direktor in vodja projektive. Pomemben tudi kot predavatelj na Visoki tehnični šoli v Mariboru.

Prim.: Enc Sje 2, 113; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost, Maribor 1961, 486–87; J. Pirkovič-Kocbek, Izgradnja sodobnega Maribora. Mariborska arhitektura in urbanizem med leti 1918 in 1976, Lj. 1982, 20 in pass.; Arhitekt 1954, št. 15, Železniška postaja Maribor; Podatki sestre Vere Souvent, roj. Černigoj.

Sirk