Cavazza, Boris (1939–)
Foto Tone Stojko
Vir: © Ikonoteka SLOGI - Gledališki muzej

Novi Slovenski biografski leksikon

CAVAZZA [kaváca], Boris, gledališki in filmski igralec, režiser, scenarist (r. 2. 2. 1939, Milano, Italija). Oče Ernesto Cavazza, trgovec, mati Lidija Cavazza, r. Bratuž, modna oblikovalka. Sinovi Sebastian Cavazza, igralec, Damijan Cavazza, scenograf, kostumograf, in Kristijan Cavazza, glasbenik, žena Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za poslovno komuniciranje in protokol.

Mladost je preživljal v Milanu, po končani drugi svetovni vojni in zgodnji očetovi smrti ga je mati poslala k sorodnikom v Solkan. Osnovno šolo je obiskoval v več krajih (Milano, Solkan, Kobarid, Krško, Šempeter pri Novi Gorici). Po petih letnikih osnovne šole in treh letnikih nižje gimnazije je šolanje prekinil in se, star trinajst let, vrnil k materi v Milano. Ker Italija ni priznala slovenskih šol, je ob delu obiskoval večerno šolo (prvi letnik Srednje ekonomske šole) in, spodbujen z željo, da bi denarno pomagal materi, začel trenirati boks. 1956 je znova odšel k materinim sorodnikom v Slovenijo in šolanje nadaljeval v Pomorski srednji šoli v Piranu (1956–60). Kot ladijski strojnik in kasneje kot drugi oficir stroja pri Splošni plovbi Piran se je po letih plovbe na trgovski ladji 1964 ustalil v Ljubljani ter se na Filozofski fakulteti vpisal na študij francoščine in angleščine. Študij je po prvem letniku opustil, se 1965 vpisal na dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani v razredu Vide Juvan in za vlogo Eddieja v drami Arthurja Millerja Pogled z mostu 1967 prejel Akademijsko Prešernovo nagrado. Zaradi vpoklica na služenje vojaške obveznosti je študij prekinil, nato pa 1969 absolviral. Že med študijem je igral na Mestnem odru Koper, v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani (SNG Drama), Eksperimentalnem gledališču Glej (EG Glej) in Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici (PDG). V sezoni 1969/70 je dobil prvo stalno zaposlitev v Slovenskem gledališču v Trstu (SG Trst, po 1977 Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst). 1971–85 je bil član ansambla SNG Drama, nato je bil 1985–87 zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG). 1986 je na AGRFT diplomiral in 1987 postal docent za dramsko igro. 1987–90 in 1993–2002 je bil na AGRFT redno zaposlen, od 1995 kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero. Od 2002 je bil kot igralec in režiser zaposlen v Gledališču Koper (GK), kjer se je 2006 upokojil. Občasno je igral tudi v SNG Drama in v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Od 1992 se je vse intenzivneje posvečal režiji.

Energija, temperament, izpovedna silovitost so tri značilne kvalitete igre Cavazze, ki jim sledimo od prvega velikega uspeha na odru SNG Drama, vloge Skapina v Molièrovih komedijah Improvizacija v Versaillesu in Skapinove zvijače (1971), pa do Stavrogina v Besih Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1986) vse do Ignaca Glembaja v drami Gospoda Glembajevi (2011).

Kot igralec z velikim izraznim razponom in moderno igro se je uveljavil v igri Rogerja Vitraca Victor ali Otroci na oblasti (1971), kjer je naslovni vlogi dal zelo dinamično, ostro, grozečo, tonsko bogato in skrite napetosti polno podobo. Kot Skapin je pokazal, da ima izostren refleks, zmožnost hipne preobrazbe iz neke vrste hladne nevtralnosti v temperamentno igro, polno notranje silovitosti in nezadržnih komičnih preobratov; udarna moč njegovega stavka temelji na instinktivnem spoznavanju in odkrivanju smiselne logike tistega, kar govori, in okrog tega osrednjega tečaja nato gradi vse svoje govorne bravure. Kljub izjemnemu uspehu v teh vlogah je naslednjo veliko priložnost dobil šele čez štiri leta, ko je oblikoval vlogo Macheatha – Mackia Noža v igri Bertolta Brechta Opera za tri groše (1975) – kot gentlemanski morilec je bil prevarant in zapeljivec z jeklenimi živci in precizno delujočimi možgani, ki ga le sem pa tja zavede lahkomiselnost srca; tako po igri in pojavi kot po petju in gibanju je izpolnil figuro do kraja. Sledil je niz sijajno interpretiranih karakternih vlog, najprej Hludov v drami Beg (1976). V zbirki slovenskih igralskih likov je bila to docela nova, dotlej neznana, zato pa sveža in izvirna stvaritev, v resnici grozljiva, temna človeška figura. Sam je vlogo Hludova razumel kot igro o življenju, ki se izteka, v njegovem igralskem razvoju pomeni kreacija Hludova odmik od vznesene igre in premik k notranjemu intenziviranju igranja. Kritika je razbrala, da je to nenavadno človeško zverino ustvaril s hladnimi, rezkimi in skorajda zamolklimi igralskimi sredstvi, da nenavadno ostri hlad te figure nevidno ženejo notranji ognji, nihanje med hladno, ostro igro in hladno zasnovo lika ter med notranjim ognjem pa ustvarja tisto napetost, ki je najgloblja skrivnost slednje igralske umetnine: to je ukročena energija, ki se sprošča pod najvišjim nadzorstvom umetniške pameti. Navedena analiza igralčeve stvaritve natanko poudarja posebnosti Cavazzeve igre, kot jih je razvijal ne le v številnih kreacijah t. i. negativnih likov, temveč tudi v odrskih utelešenjih tragične človekove usode, kakršno je ustvaril zlasti kot Georgij v Osvoboditvi Skopja (1978). Ta lik je Cavazza gradil s klinično natančnim verizmom, za katerim se je skrivala mogočna igralska sila, ki je odkrivala brezna človeškega trpljenja, obupa in upa. Vlogo, ki jo igralec šteje za eno svojih najboljših stvaritev, je mogoče razumeti kot sintezo izvirnega Cavazzevega povezovanja metode Lea Strasberga, poglobljenega študija duševno in telesno prizadetih oseb ter lastne bivanjske izkušnje. Pomembno je, poudarja Cavazza, da igralec metodo podoživljanja ne le osvoji, ampak jo združi z metodo, ki je samo njegova. Igralec mora v procesu oblikovanja vloge sestopiti iz verbalne, intelektualne igre; lik mora začutiti v drobovju, ga izvleči iz sebe ter vlogo ustvarjati z razkrivanjem in oblikovanjem (fizične) bolečine v sebi. Kot igralec Cavazza ne verjame v psihoanalizo, verjame pa v izkušnjo, ko igralca prežema emocija, ko z vsakim vlaknom čuti, da je to on sam, v nemogočih okoliščinah, v nemogočih pogojih, z drugim pedigrejem, ampak še vedno on sam, sam na svoji senčni strani. Morda je to najlepši opis igralskega stanja, vsekakor pa je najčistejša definicija Cavazzevega oblikovanja vloge Stavrogina v dvojni dramatizaciji Besov Dostojevskega (Blodnje, Besi; 1986), nove silovite igralske kreacije: oblikoval je dvoumno, fascinantno figuro človeka, v katerem užitek in groza živita v čudni, sprevrženi, naporni simbiozi. Toda igralčeva rast od Hludova prek Georgija do Stavrogina nikakor ni bila premočrtna, na tej poti je Cavazza ustvaril niz raznorodnih vlog. Najprej je tu Gleb Čembalov v uprizoritvi drame Cement (1976), revolucionar s fronte, ki skozi medčloveške odnose in težke preizkušnje počasi lušči s sebe podobo brutalneža. V predstavi Michelangelo Buonarroti (1977), zasnovani kot Michelangelov sen, je Cavazzev Michelangelo z energijo in fizično spretnostjo obvladoval ogromno prizorišče in fragmentarne prizore povezoval v celoto. Izviren je bil njegov dr. Puba Fabriczy-Glembay (Gospoda Glembajevi, 1978): metodičen in funkcionalen kot robot, v interpretaciji ciničnega juridičnega monologa briljanten ekspert za retoriko. V drami Duh zemlje Franka Wedekinda (1979) je oblikoval ciničnega in sentimentalnega dr. Schöna; oboje se je v Cavazzevi interpretaciji zlilo v presenetljivo ambivalentno sliko oblastnika in ljubimca, erotičnega nasilnika in vsesplošnega manipulanta. Ustvaril je ostro, nevarno in obenem v svoji seksualni gnanosti nemočno, samo s seboj do brezupa zasužnjeno figuro, mračno in v istem pomilovanje vzbujajočo. V tragikomediji Williama Shakespearja o oblasti Milo za drago (1980) je vlogo knezovega namestnika Angela vse od začetka, ko je ta divjal kot puritanec na oblasti, do ledenih strasti, ki so ga pogubile, odigral z matematično natančnim mojstrstvom. Sledilo je Cavazzevo prvo srečanje z italijanskim komediografom Dariem Fojem. V komediji Naključna smrt nekega anarhista (1980) je bil v osrednji vlogi Norca, fanatičnega posmehljivca nevarno abotni pokvarjenosti policijskih uradnikov, bolj klovn kot kritik razmer, a kot klovn kratko in malo nenadkriljiv.

V naslednjih treh letih je nanizal več komičnih figur, med njimi razgrajaško razigranega Ivana Petroviča Vosmibratova v igri Gozd Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega (1982), pa duhovito figuro komičnega in hkrati nevarnega samodržca Ludvika XIV. v Molièru (1983) Mikhaila Bulgakova. Zanimiv je bil njegov Poročnik Zielinski v drami Peš Sławomira Mrožka (1983): nasilnemu, zapitemu poročniku poražene poljske narodne vojske je dal mračni blesk padlega angela, pri čemer je duhovito in učinkovito uporabil komične učinke, ne tragičnih. Nov niz velikih karakternih vlog začne z interpretacijo Dmitrija Fjodoroviča Karamazova v Bratih Karamazovih Dostojevskega (1984), v kateri je natančno doziral tako Dmitrijevo mračno, nevrotično, popadljivo obsesijo kot tudi njegovo erotično zbeganost ter negotovost, obup in strah. Sledila je naslovna vloga v Molièrjevem Tartuffu; bila je to igralsko povsem nova podoba tega svetohlinca: nič več telesno iznakažen, ampak čutno vznemirljiv moški. Nova velika igralska stvaritev je bila Doktor v krstni uprizoritvi Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja (1985): mrzla maska blaziranega znanstvenika, ki sam zase ve, da je diletant, beden »sodelavec«, ki vedno naredi, kar mu naroča oblast, in ki se iz ciničnega upravnika transformira v zapitega izgubljenca ter naposled s čudnim strahom in samousmiljenjem prizna, da mu je psihiatrija zrasla čez glavo in da se je, enako kot njegovi pacienti, na robu blaznosti znašel tudi on sam; Cavazza je Doktorja igral ledeno zadržano, z nekakšno narejeno vnemarnostjo, hkrati pa strašljivo, ostro in čisto. Danton v drami Dantonov primer (1985) je bil v Cavazzevi interpretaciji izrazito silaška figura, polna prekipevajoče biološke moči in temne eruptivnosti, ki ji je tragična usoda tako rekoč vpisana v človeško podstat. Za tri vrhunske igralske stvaritve – Doktor, Danton in Stavrogin – je prejel veliko Prešernovo nagrado (1987). Dveletno sodelovanje s SMG je sklenil z vlogo Gartnerja v krstni uprizoritvi igre Rudija Šelige Slovenska savna (1987), v kateri je sijajno izpeljan lik od prizora do prizora bogatil z novimi, srhljivo komičnimi prizori. V SSG Trst je v ciklu novega režiserskega branja Cankarjeve dramatike ustvaril dve vrhunski interpretaciji. V komediji Za narodov blagor (1986) je bil dr. Anton Grozd; to poosebljeno figuro klavrne slovenske strankarske politike je razvil v sprva nasilno, prostaško hrupno in polaščevalsko naturo silne telesne moči in divje energije. Po »čudnih sanjah«, ki se Grozdu zgode po tem, ko od žurnalista Ščuke terja, naj mu ta v dokaz pokorščine zaveže čevelj, in ko se ta čevelj v nadaljevanju predstave dobesedno zrase z nogo v nerodno, boleče kopito, se Cavazzev dr. Grozd zlomi. Dolgo se bori s čudno bolečino, bruha iz sebe zdaj domala nore, dvoumne fragmente, zdaj oblikuje presenetljivo jasne, ostre misli. V naslednji sezoni je bil Kantor v Kralju na Betajnovi (1987). V skladu z režiserjem, ki je Cankarjevo igro premestil v svet moderne kapitalistične družbe z močno izraženimi potezami mafijsko organizirane družbene moči, je bil Cavazzev Kantor predstavnik te družbe: elegantna figura, oblikovana z zadržano silovitostjo in ostrino, ki je izbruhnila v grobost in oblastno polaščevalnost. Cavazzev Kantor je premišljeno in brez zadržkov ubijal ter bil sam ranljiv; njegove slabosti ne razkrije mišnica, ki jo nastavi Maks – to past Cavazzev Kantor suvereno preigra – njegova slabost živi v travmatičnem razmerju z Nino; zato jo tudi odstrani iz svoje bližine. Astrova (Striček Vanja, 1988) je prežaril z bolečino, norostjo in plemenitostjo. Razpet med silno življenjsko energijo in brezup, je najprej rasel v vehementno poudarjeno teatralno igro, v prizorih s Sonjo je skrajno natančno in duhovito gradil postopno treznjenje, da bi se v igri z Jeleno ta silna energija že povsem umaknila vase in se spet sprožila v slo po življenju. To je bil nenehen boj z nesmislom življenja, dolg in krčevit boj, ki traja v njem samem. V drami Tennesseeja Williamsa Tetovirana roža (1990) je kot Alvaro blestel z duhovito igro, polno učinkovitih, sočnih detajlov, ki so izrisovali tako samovšečno moškost kot banalnost neučakanega ljubimca; dosledno komično figuro je spretno odpiral v preprosto stvaren optimizem in simpatični vitalizem.

V sezoni 1990/91 se je Cavazza vrnil na oder SNG Drame in v naslednjih letih odigral niz raznorodnih vlog. V komediji Jakoba Michaela Reinholda Lenza Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje (1992) je kot tajni svetnik von Berg presegal lik prosvetljenega plemiča in ga interpretiral v elegantnega demiurga, ki z nedopovedljivo gladkim sarkazmom razglablja o absurdnosti človekovih hotenj. V Samorogu (1992) je s petjem in igro napolnil lik Dizme. Kralja Klavdija v Shakespearjevi tragediji Hamlet (1994) je igral s silaško moškostjo in elegantno, gladko rutino, od vsega začetka v bolj ali manj odkritem boju s Hamletom. V komediji Georgesa Feydeauja Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob (1996) je bil direktor Viktor-Emmanuel Chandebise in sluga Poche; dvojno vlogo je preigraval z veliko igralsko veščino: kot direktor uglajen, pokončno vzravnan, oster, trd, moderen poslovnež, kot njegov sluga mehko pozibavajoča se opita figura, ki jo je Cavazza interpretiral v humorno zvenečem primorskem narečju. Zahtevni naslovni vlogi v krstni uprizoritvi igre Iva Svetine Tako je umrl Zaratuštra (1997) je dal zelo človeške poteze, popadljivost, zamerljivost, samoljubje, vizionarstvo in ob tem rutinerstvo, s tem pa je na najbolj primeren način razkrival bistvo upodabljanega lika.

Novo veliko vlogo je ustvaril z Willijem Lomanom v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika (1994). Cavazzev Loman je človek, nagnjen nad brezno niča v sebi, a vanj noče pogledati, tragičen ne kot žrtev ameriškega mita o uspehu, ampak kot nedopovedljivo trmasti sokrivec poraznega stanja, v katerega je zgrmel s svojo družino vred. Ponovno je zaigral v SNG Drami v Shakespearjevem Viharju (2000): njegov Prospero je vseskozi prizemljen, trezen ter vsemu svojemu pravičništvu navkljub tudi premeten in kruto neprizanesljiv mogočnež. V SSG Trst je 2001 v komediji Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu igral Barona Naletela. 2002–08 je v Gledališču Koper režiral Inštrukcijo Eugena Ionesca (2003) in v njej igral Profesorja. Cavazzevo videnje mehanizma (pre)vzgoje pod taktirko Profesorja je pozorno na skrite mehanizme nasilja v tem redu sveta; v finalu predstave se profesorjev blodni svet preobrazi v nekaj nihilističnega in večplastnega, blaznega. Med pomembnejšimi vlogami je oblikoval kompleksen lik pijanca Johna v Dublinski zgodbi (2004): s pretehtano odmerjenimi stopnjami opitosti se je sprehodil med nizom obraznih fasét, enkrat je bil žrtev, drugič preklinjajoči nergač, nato že zabuhli ciroznik brez upa zmage – ko rekapitulira nekdanje zablode, obžaluje vse, padati začnejo celo lastne zaobljube. Tako kot je v fragmentih realnosti, ki jo izreka, nekaj objektivno nepreverljivega, tudi sam kot nenadni abstinent ostaja sinonim odprtosti, negotovega položaja. V Kralju Ojdipu (2005) je odigral kar štiri vloge; bil je Jokasta, Tejrezias, Duhovnik in Pastir. V Klementovem padcu (2006) je kot profesor odkrit in trd nasprotnik, nestrpni narcis, superioren v svoji karizmatični drži, a tudi preveč podoben Klementu, da do njega ne bi čutil odbojnosti. Kot igralec, ki se je uveljavil tudi v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije, je v beograjskem gledališču Atelje 212 interpretiral Ignaca Glembaja v drami Gospoda Glembajevi (2011); tamkajšnja kritika je poudarila, da je oblikoval lik, ki ima veličino Glembaja in njegovo avtoriteto.

Za Cavazzeve najbolj uspele režije je značilno, da kot igralec in pedagog z bogatimi izkušnjami natančno vodi igralce ter ima izostren občutek za ritem in dinamiko predstave. Pod njegovim vodstvom so igralci nemalokrat ustvarili žive like s poudarjeno izoblikovanimi značajskimi potezami, kar je kot režiser znal povezati v napeta, dinamična razmerja. To je odlikovalo njegovo postavitev družinske drame Sama Sheparda Misel lažnivka (1996) in vrsto predstav na komornem prizorišču SNG Drama – Mala drama, med njimi krstno uprizoritev družinske drame Metuljev ples (1996) ter prvi slovenski uprizoritvi iger Vita & Virginija (1999) in Tri verzije življenja (2002), med režijami na velikem odru pa Molièrjevi igri Scapinove zvijače (2005) in Don Juan (2011).

Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi: nagrado občinstva Borštnikovega srečanja (1972), nagrado Prešernovega sklada (1973), nagrado Sklada Staneta Severja (1978), Borštnikovo nagrado (1979, 1985, 1986, 1987) in Borštnikov prstan (1992), Prešernovo nagrado (1987), nagrado Festivala Alpe-Jadran (1988), nagrado Branka Gavelle (1986), Sterijevo nagrado (1986 in 1987), zlati lovorjev venec Festivala jugoslovanskega gledališča (MESS – 1987) in zlati lovorjev venec za življenjsko delo (1990), nagrado žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju (1997, 2000), nagrado žlahtni režiser (Dnevi komedije v Celju, 2008 in 2010), kristalno matico za najuspešnejšo umetniško stvaritev (Dnevi hrvaške matice – Mostarska pomlad, 2011), nagrado tantadruj za življenjsko delo (2016) in 2018 Joakimovo nagrado za igro na 13. mednarodnem gledališkem festivalu JoakimInterFest 2018 v Kragujevcu za vlogo Očeta (Furio Bordon: Zadnje lune, Gledališče Koper).

Za umetniške stvaritve na področju filma in televizije je prejel srebrno plaketo za vlogo Mate (Filmski festival Pier Paolo Pasolini, Avellino, Italija, 1976), nagrado igralec leta na Tednu domačega filma v Celju (1977), zlato nagrado Metoda Badjure za scenarij Kormoran in za glavno moško vlogo v istoimenskem filmu (1986), nagrado Car Konstantin (1986) in tretjo nagrado za scenarij Kormoran (Vrnjačka Banja, Srbija, 1986), Župančičevo nagrado (1992), nagrado vesna za najboljšo stransko moško vlogo v filmu Kratki stiki (2006) in nagrado viktor za življenjsko delo (2013) ter častno priznanje Filmskega združenja Tiberiopol za visoke dosežke v filmski umetnosti (12. mednarodni filmski festival AsterFest, Strumica, Severna Makedonija, 2016). 2017 je prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre (Društvo slovenskih režiserjev), 2023 pa nagrado Ite Rine za življenjsko delo (Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev).

2018 je dobil državno odlikovanje zlati red za zasluge Republike Slovenije za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, ter predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Dela

Gledališke vloge

Molière (Jean Baptiste Poquelin Molière: Improvizacija v Versaillesu, režija Peter Lotschak, SNG Drama, Ljubljana, 1971).
Skapin (Jean Baptiste Poquelin Molière: Skapinove zvijače, režija Peter Lotschak, SNG Drama, Ljubljana, 1971).
Georgije (Dušan Jovanović: Osvoboditev Skopja, režija Ljubiša Ristić, KPGT Zagreb – gostovanje v Avstraliji, 1980).
Danton (Stanislava Przybyszewska: Dantonov primer, režija Janez Pipan, SNG Drama, Ljubljana, 1985).
Doktor (Drago Jančar: Veliki briljantni valček, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, Ljubljana, 1985).
Nikolaj Vsevolodovič Stavrogin (Fjodor Mihajlovič Dostojevski - Dušan Jovanović: Besi, režija Janez Pipan, SMG, 1986).
Dr. Anton Grozd (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Dušan Jovanović, SSG Trst, 1986).
Jožef Kantor (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1987).
Victor-Emmanuel Chandebise, Poche (Georges Feydeau: Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob, režija Vito Taufer, SNG Drama, 1996).
Ilia (Dušan Kovačević: Balkanski špijon, režija Branko Đurić, Špas teater Mengeš, 1999).
John (Conor McPherson: Dublinska zgodba, režija Tomi Janežič, GK, 2004).
Ignac Glembay (Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi, režija Jagoš Marković, Atelje 212, Beograd, Srbija, 2011).

Gledališke režije

Julian Barnes: Prerekanja, SNG Drama Ljubljana, 2007.
Ettore Petrolini: Chicchignola, GK, 2009.

Filmske vloge

Mate (Muke po Mati, cf, režija Lordan Zafranović, Jadran film & Croatia film, 1973).
Toni (To so gadi, cf, režija Jože Bevc, Viba film Ljubljana, 1977).
Maks (Kormoran, cf, režija Anton Tomašič, Viba film, 1986).
Mitjev oče (Kratki stiki, cf, režija Janez Lapajne, Triglav film, 2006).

Televizijske vloge

Feliks Langus (Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo, TV film, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1991).

Scenariji za film in televizijo

Kormoran, režija Anton Tomašič, Viba Film, 1986.
Primer Felix Langus ali Kako ujeti svobodo, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1991.

Dela

Gledališke vloge

Govornik (Sean OʹCasey: Plug in zvezde, režija Dušan Jovanović, Študentsko avantgardno gledališče, 1965).
Argoški meščan, Moški (Aishilos: Oresteia, režija Mile Korun, SNG Drama, 1968).
Agent Majer (Jaka Štoka: Moč uniforme, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1969).
Prvi poslanec (Tom Stoppard: Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, režija Mile Korun, SNG Drama, 1969).
Pribočnik (Ignazio Silone: Prigoda ubogega kristjana, režija Andrej Hieng, SG Trst, 1970).
Molière (Jean Baptiste Poquelin Molière: Improvizacija v Versaillesu, režija Peter Lotschak, SNG Drama, Ljubljana, 1971).
Evgen Lokar (Anton Medved: Rendez-vous, režija Fran Uršič, PDG, 1971).
Skapin (Jean Baptiste Poquelin Molière: Skapinove zvijače, režija Peter Lotschak, SNG Drama, Ljubljana, 1971).
Victor (Roger Vitrac: Viktor ali Otroci na oblasti, režija Dušan Jovanović, EG GLEJ, 1971).
Mića Stanimirović (Branislav Nušić: Žalujoči ostali, režija Mata Milošević, SNG Drama, 1971).
Maska (Jaroslav Marek Rymkiewicz: Kralj Pust, režija Jan Bretkowski, SNG Drama, 1972).
Mercutio (William Shakespeare: Romeo in Julija, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1972).
Mladi mož (Yorgos Sevastikoglou: Smrt kraljevega javnega tožilca, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1972).
Don Alvaro de Ataide (Calderon de la Barca: Sodnik Zalamejski, režija Janez Vrhunc, SNG Drama, 1972).
Tamburmajor (Georg Büchner: Vojček, režija Peter Lotschak, SNG Drama, 1972).
Lucero (Ramon Maria Valle-Inclan: Božje besede, režija Roger Blin, SNG Drama, 1973).
Fabricij (Carlo Goldoni: Krčmarica Mirandolina, režija Paolo Magelli, SNG Drama, 1973).
Baron Firulet (Witold Gombrowicz: Opereta, režija Jan Bratkowski, SNG Drama, 1973).
Marko Možina (Bratko Kreft: Velika puntarija, režija Bratko Kreft, SNG Drama, 1973).
Spalatin (Dieter Forte: Martin Luther & Thomas Münzer ali Uvedba knjigovodstva, režija Jože Babič, SNG Drama, 1974).
Pierot (Miroslav Krleža: Maškarada, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1974).
Von Graff (Tone Svetina - Janez Povše: Ukana, režija Jože Babič, SNG Drama, 1975).
Drugi tujec (William Shakespeare: Timon Atenski, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1977).
Jon (Peter Božič: Panika, režija Mile Korun, SNG Drama, 1977).
Kuhar Pulcinella (Marin Držić: Boter Andrash, režija Mario Uršič, SNG Drama, 1978).
Grof Truchss (Heinrich von Kleist: Princ Homburški, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1979).
Kovač Kalander (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SNG Drama, 1980).
Norec (Dario Fo: Naključna smrt nekega anarhista, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1980).
Georgije (Dušan Jovanović: Osvoboditev Skopja, režija Ljubiša Ristić, KPGT Zagreb – gostovanje v Avstraliji, 1980).
Bonifacij (Dominik Smole: Krst pri Savici, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1981).
Ivan Petrovič Vosmibratov (Aleksander Ostrovskij: Gozd, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1982).
Henry (Simon Gray: Igre je konec, režija Mile Korun, SNG Drama Ljubljana, 1982).
Marki de Trerate (Dario Fo: Marcolfa, režija Mario Uršič, SNG Drama, 1982).
Vdova (Dario Fo: Pleskarji nimajo spominov, režija Mario Uršič, SNG Drama, 1982).
Kralj Ludvik Veliki (Mihail Bulgakov: Molière, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1983).
Poročnik Zielinski (Słavomir Mrožek: Peš, režija Žarko Petan, SNG Drama, 1983).
Moški glas (Alojz Kraigher: Umetnikova trilogija, režija Jože Babič, SNG Drama, 1983).
Dmitrij Fjodorovič Karamazov (Fjodor Mihajlovič Dostojevski - Andrej Hieng: Bratje Karamazovi, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1984).
Tartuffe (Jean Baptiste Poquelin Molière: Tartuffe, režija Peter Lotschak, SNG Drama, 1984).
Danton (Stanislava Przybyszewska: Dantonov primer, režija Janez Pipan, SNG Drama, Ljubljana, 1985).
Doktor (Drago Jančar: Veliki briljantni valček, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, Ljubljana, 1985).
Nikolaj Vsevolodovič Stavrogin (Fjodor Mihajlovič Dostojevski - Dušan Jovanović: Besi, režija Janez Pipan, SMG, 1986).
Gartner (Rudi Šeligo: Slovenska savna, režija: Dušan Jovanović, SMG, 1986).
Dr. Anton Grozd (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Dušan Jovanović, SSG Trst, 1986).
Jožef Kantor (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1987).
Mihail Lvovič Astrov (Anton Pavlovič Čehov: Striček Vanja, režija Dušan Jovanović, SSG Trst, 1988).
Smrt (Hugo von Hofmannsthal: Slehernik, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1989).
Alvaro Mangiacavallo (Tennessee Williams: Tetovirana roža, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1990).
Ferdinando (Carlo Goldoni: Počitniška trilogija, režija Mario Uršič, SNG Drama, 1991).
Gospod von Berg (Jakob M. Reinhold Lenz: Domači učitelj ali Prednosti privatne Vzgoje, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1992).
Ivan Jelen (Janko Messner: Obračun, režija Peter Militarev, Stadttheater Klagenfurt/Celovec, 1992).
Dizma (Gregor Strniša: Samorog, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1992).
Klavdij (William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1994).
Willy Loman (Arthur Miller: Smrt trgovskega potnika, režija Žarko Petan, MGL, 1994).
Victor-Emmanuel Chandebise, Poche (Georges Feydeau: Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob, režija Vito Taufer, SNG Drama, 1996).
Zaratuštra (Ivo Svetina: Tako je umrl Zaratuštra, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1997).
Ilia (Dušan Kovačević: Balkanski špijon, režija Branko Đurić, Špas teater Mengeš, 1999).
Prospero (William Shakespeare: Vihar, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2000).
Luca Cupiello (Eduardo de Filippo: Božič pri Cupiellovih, režija Mario Uršič, MGL, 2001).
Baron Naletel: Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu, režija Vito Taufer, SSG Trst, 2001).
Fabricij (Carlo Goldoni: Krčmarica Mirandolina, režija Katja Pegan, GK, 2002).
Kreont (Evripid: Medeja, režija Lenka Udovički, Kazalište Ulysses, Hrvaška, 2002).
John (Conor McPherson: Dublinska zgodba, režija Tomi Janežič, GK, 2004).
Gospod Pušeljc (Alan Menkel, Howard Ashman: Mala prodajalna groze, režija Katja Pegan, GK, 2004)
Peter George (Hannie Rayson: Življenje po Georgeu, režija Mateja Koležnik, SNG Drama, 2004).
Jokasta, Tejrezias, Duhovnik, Pastir (Sofokles: Kralj Ojdipus, režija Vito Taufer, GK, 2005).
Profesor (Drago Jančar: Klementov padec, režija Jaka Ivanc, GK, 2006).
Geront (Iztok Mlakar: Duohtar pod mus!, režija Vito Taufer, GK & SNG Nova Gorica, 2007).
Lear (William Shakespeare: Kralj Lear, režija Tomi Janežič, GK & Prešernovo gledališče Kranj, 2008).
Ames (Sam Shepard: Lunine mene, režija Boris Cavazza, SNG Drama, 2010).
Ignac Glembay (Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi, režija Jagoš Marković, Atelje 212, Beograd, Srbija, 2011).
Boris (Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko, režija Dušan Jovanović, SNG Drama, 2013).
Prvi bog, Deda, Pripovedovalec (Bertolt Brecht: Dobri človek iz Sečuana, režija Aleksander Popovski, MGL, 2015).
Umetnost (Matej Filipčič: Melanholični croquis, režija Matej Filipčič, Umetniško društvo OSUM, 2015).
Igralska in pevska interpretacija (Primož Vitez - Mitja Vrhovnik Smrekar: Shakesoneti, Cankarjev dom, 2016).
Oče (Furio Bordon: Zadnje lune, Gledališče Koper, režija Dušan Mlakar, 2018).

Gledališke režije

Allen Woody: Zaigraj še enkrat Sam, SNG Drama, 1992.
François Boyer: Ali bog laja?, SNG Drama, 1994.
Dario Fo: Naključna smrt nekega anarhista, Primorski poletni festival, 1994.
Jean Baptiste Poquelin Molière: Don Juan ali Kamnita gostija, SNG Drama, 1995.
Draga Potočnjak: Metuljev ples, SNG Drama, 1996.
Sam Shepard: Misel lažnivka, PDG, 1996.
Marjan Tomšič: Bužec on, bužca jaz, Primorski poletni festival, 1998.
Jess Borgeson, Adam Long, Daniel Singer: Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano), SNG Drama, 1998.
Aileen Atkins: Vita & Virginia, SNG Drama, 1999.
Martin McDonagh: Samotni zahod, GK, 2002.
Yasmina Reza: Tri verzije življenja, SNG Drama, 2002.
Joseph Kesserling: Arzenik in stare čipke, GK, 2003.
Eugen Ionesco: Inštrukcija, GK, 2003.
Wolfgang Kohlhaase, Rita Zimmer: Riba za štiri, Teater Komedia BTC, 2003.
Dario Fo: Naključna smrt nekega anarhista, GK, 2004.
Jean Baptiste Poquelin Molière: Scapinove zvijače, SNG Drama, 2005.
Joe Orton: Plen, GK, 2006.
Julian Barnes: Prerekanja, SNG Drama Ljubljana, 2007.
Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje, GK, 2007.
David Mamet: Bostonska naveza, SNG Drama, 2009.
Ettore Petrolini: Chicchignola, GK, 2009.
Tom Shepard: Lunine mene, SNG Drama, 2010.
Jean Baptiste Poquelin Molière: Don Juan, SNG Drama, 2011.
Duško Premović: Indigo, MGL & GK, 2013.

Filmske vloge

Giula (La porta del cannone, cf, režija Leopoldo Savona, italijansko-jugoslovanska koprodukcija, 1969).
Ernest (Begunec, cf, režija Jane Kavčič, Viba film & FRZ – Centar filmskih radnih zajednica, 1973).
Mate (Muke po Mati, cf, režija Lordan Zafranović, Jadran film & Croatia film, 1973).
Tenor (Vdovstvo Karoline Žašler, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1976).
Toni (To so gadi, cf, režija Jože Bevc, Viba film Ljubljana, 1977).
Ciril (Iskanja, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1979).
Marko (Rdeči bogie ali Kaj ti je deklica, cf, režija Karpo Godina, Viba film, 1982).
Voznik (Trije prispevki k slovenski blaznosti – II. del : Kronika norosti, cf, režija Boris Jurjaševič, Viba film, 1983).
Oče (Leta odločitve, cf, režija Boštjan Vrhovec, Viba film, 1984).
Plebanuš Klekl (Veselo gostivanje, cf, režija France Štiglic, Viba film, 1984).
Maks (Kormoran, cf, režija Anton Tomašič, Viba film, 1986).
Marko (U sredini mojih dana, cf, režija Jakov Sedlar; American Continental Corporation; Klein Film, Los Angeles; V Art Production Jakov Sedlar, Zagreb, 1988).
Kašpar (Vila Orhideja, cf, režija Krešo Golik, Amart Egg Production, London; Croatia film, Art film, Beograd, 1988).
Tom Tonnery (The Magic Snowman – Čudežni Snežak, cf, režija C. Stanner, Stanko Crnobrnja, 1989).
Zlobec (Herzog, cf, režija Mitja Milavec, NORA Production Group & Studio Arkadena, 1997).
Oman (Blues za Saro, cf, režija Boris Jurjaševič, Casablanca & RTV Slovenija, 1998).
Mitjev oče (Kratki stiki, cf, režija Janez Lapajne, Triglav film, 2006).
Stari lovec oblakov (Lovec oblakov, kratki film, režija Miha Knific, Arkadena 2009).
Ignac (Osebna prtljaga, cf, režija Janez Lapajne, Triglav film, 2009).
Antonio (Piran – Pirano, cf, režija Goran Vojnović, Arsmedia & Jadran film & RTV Slovenija, 2010).
Gyula Udvaros Srežija (Deviški ples smrti, cf, režija Endre Hules, kanadsko-madžarsko-slovenska koprodukcija, 2011).
Lojze (Rudar, cf, režija Hanna Slak, Nukleus film, d. o. o., 2016).

Televizijske vloge

Atentator (Atentator in kralj, TV-drama, režija Mirč Kragelj, RTV Ljubljana, 1973).
Herzl (Blagor premagancev, TV-drama, režija Talal Hadi, RTV Ljubljana, 1981).
Giorgio (Kugy, TV-nadaljevanka, 3 deli, režija Marjan Ciglič, ORF – Wien, TV Ljubljana, 1984).
Igralec (Mark in Antonij, TV-igra, režija Igor Prah, RTV Ljubljana, 1985).
Janez Šetinc (Podnajemniki, TV-igra, režija Igor Šmid, RTV Ljubljana, 1985).
Karin oče (Trinajstica, TV-film, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1988).
Feliks Langus (Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo, TV film, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1991).
Vladimir Mercina (Predsednik, TV-film, režija Anton Tomšič, RTV Slovenija, 1992).
Val Sebald (Morje v času mrka, TV-film, režija Jure Pervanje, RTV Slovenija & Studio Arkadena, 2008).

Radijske vloge

Tone Svetina, Janez Povše: Ukana, režija Rosanda Sajko, Radio Ljubljana, 1975.
Gregor Strniša: Driada, režija Rosanda Sajko, Radio Ljubljana, 1976.
Vladimir Kocjančič: Slovo umetnika Petra, režija Aleš Jan, Radio Ljubljana, 1976.
Beno Zupančič: Popotovanje z Odisejem, režija Dušan Mauser, Radio Ljubljana, 1979.
Primož Kozak: Dialogi, režija Borut Trekman, Radio Ljubljana, 1983.
Drago Jančar: Izpoved hudodelca, režija Aleš Jan, Radio Ljubljana, 1983.
Matjaž Kmecl: Med jesensko nevihto v Bohinju, režija Rosanda Sajko, Radio Ljubljana, 1983.
Kajetan Kovič: Tekma, režija Franc Uršič, Radio Ljubljana, 1983.

Scenariji za film in televizijo

Kormoran, režija Anton Tomašič, Viba Film, 1986.
Trinajstica, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1989.
Primer Felix Langus ali Kako ujeti svobodo, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1991.
Predsednik, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1993.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv RTV Slovenija.
ES.
Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1991/92.
Slovenski gledališki letopis, Ljubljana, 1992–2015.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011.
Veno Taufer: Odrom ob rob, Ljubljana, 1977.
Andrej Inkret: Milo za drago, Ljubljana, 1978.
Jože Javoršek: Ogledala, Trst, 1981.
Boris Cavazza - Borštnikov prstan '92, Gledališki list SNG Drama, sezona 1992/93, št. 3, 96-111 (Uradna obrazložitev, Dušan Jovanović: Sir Boris Cavazza, Vasja Predan: Simpatični negativec ali neznosna lahkost igranja, Seznam gledaliških in filmskih vlog, Nagrade).
Andrej Inkret: Za Hekubo, gledališka poročila : 1978–1999, Ljubljana, 2000.
Vesna Milek: Cavazza, Ljubljana, 2011.
Novak, Jernej: Cavazza, Boris (1939–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005110/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. september 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 4. zv.: C. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cavazza Boris, igralec, r. 2. febr. 1939 v Milanu. Oče Ernest, trgovec, mati Lidija Bratuž, figurinistka. Nižjo gimn. obiskoval v Milanu, srednjo pomorsko š. v Piranu, 4 leta bil mornar. Študiral eno leto germanistiko in romanistiko na FF v Lj., nato na AGRFT v Lj., kjer je prejel Prešernovo nagrado (Pogled z mostu, 1969). Nastopal v gledališčih v Kopru, Trstu (SSG, SAG), Lj. (Glej, MCAD). Od 1. sept. 1971 član Drame v Lj. 1970 prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Mayerja (J. Štoka, Moč uniforme), 1973 pa nagrado iz Prešernovega sklada za vlogo Scapina (Molière, Scapinove zvijače). Pomembnejše vloge: Victor (Vitrac, Victor ali otroci na oblasti), Adam (Kleist, Razbiti vrč), Herman (Veronika Deseniška), Horatio (Shakespeare, Hamlet), kapetan (Calderon, Sodnik Zalamejski), Messer (Opera za tri groše), Hludov (Bulgakov, Beg). C. nastopa tudi v filmih, TV igrah in nadaljevankah (Peta zaseda 1968, Onkraj 1970, Begunec 1973, Pasijon po Mateju), Zafranovič, Vdovstvo Karoline Zašler (M. Klopčič), Neapeljski rubin (Boccaccio, Decameron), Vest in pločevina 1973, Poti in stranpoti (A. Marodič), in v 15 koprod. filmih.

Prim.: Osebni podatki; SGL I, 94–95; GLDrama 1973; 1972/73 št. 5; NRazgl 1973, 3; Peter Markovič, 7 dni 1976, 49, 22–3 + ovitek s sl.

V-č

Koršič, Verena: Cavazza, Boris (1939–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005110/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. september 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine