Cavazza, Sebastian (1973–)
Foto © Luka Pascal Cavazza

Novi Slovenski biografski leksikon

CAVAZZA [kaváca], Sebastian (Sebastijan Cavazza, Sebastjan Cavazza), igralec (r. 19. 3. 1973, Kranj). Oče Boris Cavazza, igralec, mati Mojca Cavazza, r. Sitar, asistentka režije. Brata Damijan Cavazza, slikar, scenograf, kostumograf, grafični oblikovalec, in Kristijan Cavazza, glasbenik, partnerka Ajda Smrekar, igralka.

Obiskoval je osnovno šolo Danile Kumar v Ljubljani in 1992 zaključil jezikovno smer na Gimnaziji Poljane. Istega leta se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani na študij dramske igre in umetniške besede. V diplomski predstavi je odigral vlogo Petra v uprizoritvi Lažna Ivana Andreja Hienga in 1999 z odliko diplomiral. Kot študent je 1995 prejel nagrado Sklada Staneta Severja za vlogi v študentskih uprizoritvah – Jean (August Strindberg: Gospodična Julija, 1995, AGRFT) in Kralj Lear (William Shakespeare: Kralj Lear, 1995, AGRFT). Istega leta je na Festivalu študentskega filma v Celovcu dobil tudi nagrado za najboljšo stransko vlogo v kratkem filmu Zorana Živulovića v študijski produkciji AGRFT Mesto umora.

Že med študijem je igral v gledališču, mdr. v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Drame v Ljubljani in Odeon Theatra iz Gradca (Peter Handke: Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem, režija Ernst M. Binder, 1996), v Mestnem gledališču ljubljanskem (vloga Pale, Lanford Wilson: Zažgi!, režiser Zijah Sokolović, 1995) in Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Nova Gorica (vloga Tamburmajor, Georg Büchner: Woyzeck, režiser Tomi Janežič, 1998). Aktiven je bil tudi v filmih, na televiziji, radiu in v oglaševanju ter bil moderator na različnih prireditvah.

1995 je s Tomijem Janežičem ustanovil Studio za raziskavo umetnosti igre, kjer so se igralci posvečali delu po metodi, ki jo je razvil Lee Strasberg na podlagi metode ruskega gledališkega režiserja in pedagoga Konstantina Stanislavskega.

1995 je dobil štipendijo Evropske filmske akademije za delavnico Igralci – Režiserji – Interakcija (Actors – Directors – Interaction) belgijskega filmskega režiserja Andréja Delvauxa. 1999 se je vpisal na podiplomski specialistični študij igre in filmske režije, vendar ga ni dokončal.

1992–2003 je na mednarodnih igralskih delavnicah sodeloval s pomembnimi profesorji igre, kot so David Zinder, Joanna Merlin, Scott Fielding, Ed Kovens idr. Tudi sam je vodil nekaj igralskih delavnic; v Bogoti (Festival de Teatro Iberoamericano de Bogotá, 2000), PoEtika na 15. Liffu (2004), v Münchnu (2015), bil je gostujoči predavatelj za javni nastop na Akademiji za protokol (2018–19) itd.

1998–2007 je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), kjer je odigral nekaj odmevnih vlog: Demetrij (William Shakespeare, Andrej Rozman Roza: Sen kresne noči, režija Vito Taufer, 1999), Trepljev (Anton Pavlovič Čehov: Utva, režija Tomi Janežič, 1999), Erik (Tena Štivičić: Fragile!, režija Matjaž Pograjc, 2005, SMG). V tistem času je tudi gostoval v različnih gledališčih, npr. kot Tretji človek (Paula Vogel: Baltimorski valček, režiser Tomi Janežič, 2003, MG Ptuj), v uprizoritvi Sto minut (režiser Tomaž Pandur, 2003, Festival Ljubljana in Pandur Theaters), vloga v Razsutju (Neil La Bute: Razsutje, režiser Janez Lapajne, 2006, Mini teater), sodeloval je tudi s SNG Nova Gorica (Georg Büchner: Woyzeck, režija Tomi Janežič, 1998). V komercialnih projektih je odigral vloge v Špas teatru, npr. Marc Camoletti: Stevardese pristajajo, režija Vinko Möderndorfer, 2001; Jurij Zrnec: 5 moških.com, režija Jurij Zrnec, 2006; v Teatru 55 (Robin Hawdon: Elizabeta je zagreta, režija Tanja Ribič, 2003) itd.

2007–10 je imel status samostojnega umetnika, iz tistega časa je npr. vloga Stanleyja (Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje, režiser Boris Cavazza, 2007).

Po smrti brata dvojčka Damijana je 2010 v Galeriji Meduza v Kopru pripravil razstavo njegovih slikarskih, scenografskih in kostumografskih del z naslovom Damijan Cavazza – slike in scenografije.

Decembra 2010 se je pridružil Mestnemu gledališču ljubljanskemu (MGL) kot nosilec repertoarja z nazivom prvaka. Posebej je izstopal z vlogo Vlada (Gregor Fon: Pes, pizda, peder, režiser Primož Ekart, 2010) in Svetozarja (Dušan Jovanović: Razodetja, režiser Janez Pipan, 2011).

Na odru ga zanimata zgodba in človek, ne režijski koncepti in filozofski diskurzi. V igri je sproščen in z lahkoto udejanja improvizacije, ki jih v scenariju ni. Kariero je začel z vlogami ljubimcev, ki so jim sledili večplastni liki. V kompleksnejših vlogah so do izraza prišli njegov talent, znanje in veščine. Njegovo odlično igro so izoblikovale številne vloge, izjemna nadarjenost in karizmatičnost.

Prvo glavno vlogo je odigral v filmu Carmen (Metod Pevec, Vertigo, 1995). Glavne vloge je imel tudi v filmih Balkanska ruleta (Zdravko Barišić, Studio Arkadena, 1997), Adrian (Maja Weiss, Bindweed Soundvision, 1998), Kratki stiki (Janez Lapajne, Triglav film, 2006), L kot ljubezen (Janja Glogovac, Fabula, 2007) in Nahrani me z besedami (Martin Turk, Bela film, 2012).

V Srbiji je posnel seriji Montevideo, bog te video (režiser Dragan Bjelogrlić, Intermedia network, 2014) in Sjenke nad Balkanom (režiser Dragan Bjelogrlić, kooprodukcija, 2017), filma Ederlezi rising (tudi A. I. Rising, režiser Lazar Bodroža, koprodukcija, 2018) in Besa (režiser Dušan Lazarević, koprodukcija, 2018), v Bosni pa film Muškarci ne plaču (režiser Alen Drljević, Deblokada, 2017).

Igral je tudi v dveh filmih v albanskem, angleškem in indijanskem jeziku plemena Lakota (filma o Vinetuju Winnetou - Eine neue Welt in Winnetou - Der letze Kampf, režiser Philipp Stölzl, 2016).

Vloge je imel tudi v številnih slovenskih televizijskih filmih in nadaljevankah, mdr. Čokoladne sanje (TV Slovenija, 2004), Naša mala klinika (POP TV, 2005–07), Moji, tvoji, najini (TV Slovenija, 2010), Gajin svet (režiser Peter Bratuša, Felina Films, RTV Slovenija, 2018), v celovečernih igranih TV serijah Jezero, Leninov park in Dolina Rož je nastopil v glavni vlogi inšpektorja Tarasa Birse (TV Slovenija, 2019, 2022). Sodeloval je pri idejni zasnovi spletne nadaljevanke Prepisani (2010) in v njej tudi igral. Oblikoval je tudi več vlog v radijskih igrah. Na RTV Slovenija je igral npr. v radijskih igrah Zaročenka (1991), Zvezda (1997), Zapeljivka (2013), Golobčka (2013), Treba bi bilo peljati psa na sprehod (2019), v zvočni igri Tadeja Goloba Jezero (2020) itd.

Z očetom Borisom je nastopil v filmih Kratki stiki (2006), Lovec oblakov (2009) in Nahrani me z besedami (2012).

Od ustanovitve 2019 deluje kot predsednik Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev. Na 48. mednarodnem filmskem festivalu v Beogradu (2020) je bil predsednik mednarodne strokovne žirije za glavni tekmovalni program. Doslej je sinhroniziral več kot štirideset risanih filmov, sodeloval pri več kot petdesetih različnih radijskih igrah in igral v vsaj petnajstih tujih jezikih (za vlogo v tujem jeziku nikoli ni bil sinhroniziran).

Prejel je Severjevo nagrado za vlogo kralja Leara (1995), nagrado na Festivalu slovenskega filma za kratki film Adrian (1998), nagrado (skupaj s soustvarjalci predstave) združenja ameriških gledaliških kritikov za najboljšo predstavo tuje produkcije v Mehiki za Sen kresne noči (2002), posebno nagrado žirije na Dnevih satire v Zagrebu za predstavo Fragile! (2005), posebno nagrado marul za izjemne dosežke in odličnost v vseh vidikih gledališkega izraza na Marulićevih dnevih v Splitu (2006), veliko Borštnikovo nagrado za Fragile! (2006), nagrado vesna za najboljšo moško stransko vlogo v filmu Kratki stiki (2006), 2018 nagrado za najboljšega igralca v kategoriji »srbski film« za vlogo Miljutina na 46. mednarodnem filmskem festivalu Fest v Beogradu in nagrado najboljši igralec v regiji na Festivalu glumačkih ostvarenja Niš (obe za film Ederlezi rising, 2018).

Dela

Kralj Lear (William Shakespeare: Kralj Lear, AGRFT, 1995).
Adrian (film Adrian, režiserka Maja Weiss, Bindweed Soundvision, 1998).
Erik (Tena Štivičić: Fragile!, režiser Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče, 2005).
Mitja (film Kratki stiki, režiser Janez Lapajne, Triglav film, 2006).
Vlado (Gregor Fon: Pes, pizda in peder, režiser Primož Ekart, Mestno gledališče ljubljansko 2010).
Miljutin (film Ederlezi rising, režiser Lazar Bodroža, Filmski centar Srbije in Mir Media Group, 2018).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
AGRFT, arhiv Centra za teatrologijo in filmologijo Univerze v Ljubljani, osebna mapa.
Arhiv MGL, osebna mapa.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011.
Bandelj, Silva: Cavazza, Sebastian (1973–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023510/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 4. zv.: C. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine