Novi Slovenski biografski leksikon

BRAVNIČAR, Matija (rojstno ime Matija Frančišek Bravničar), skladatelj, violinist, pedagog, urednik, akademik (r. 24. 2. 1897, Tolmin; u. 25. 11. 1977, Ljubljana). Oče Franc Bravničar, klepar, mati Marija Bravničar, r. Leban. Žena Gizela Bravničar, r. Pavšič, baletna plesalka, koreografinja in pedagoginja, sin Dejan Bravničar, violinist, vnuk Igor Bravničar, slikar, pianist.

Po štirirazredni osnovni šoli je v rojstnem kraju obiskoval dveletno pripravnico za učiteljišče, kjer je začel igrati violino. 1911 se je vpisal na učiteljišče v Gorici in se zasebno izobraževal pri tržaškem violinistu Ivanu Karlu Sancinu. Violine ni formalno študiral. V goriškem obdobju je stanoval v obrtniški četrti Na livadi pri Solkanu, kjer je kot dijak živel tudi skladatelj Marij Kogoj, ki je kasneje odigral pomembno vlogo pri njegovem šolanju in napredovanju v poklicnem življenju. Kot srednješolec se je zanimal tudi za druga glasbena področja in se družil z glasbeno razgledanimi sošolci, kot sta bila Mario Šimenc, kasneje priznani tenorist in igralec, ter Franc Zavrl, absolvent ljubljanske orglarske šole, ki mu je posredoval znanje o glasbeni teoriji in harmoniji, ga poučeval v orglanju in bil njegov spremljevalec pianist na violinskih nastopih. V dijaških letih je obiskoval glasbeno šolo goriške podružnice Glasbene matice, kjer ga je teorijo poučeval takratni ravnatelj Josip (Josef) Míchl, tudi dirigent in skladatelj. Na koncertih Glasbene matice je spoznal Marija Kogoja, ko je ta debitiral s svojim moškim zborom, ter se seznanil s samospevi, zbori in orkestralnimi prvenci Antona Lajovica. Obenem se je zanimal za literarne novosti in druge umetnostne zvrsti, kritično razmišljal o socialnih stiskah, se seznanjal s sodobnimi filozofskimi tokovi in klicami socialistične miselnosti. Posebno ga je zaznamoval opus Ivana Cankarja, po katerem sta kasneje nastali njegovi operi. Na učiteljišču je maturiral spomladi 1915.

Vpoklican je bil v avstro-ogrsko vojsko in bil do novembra 1918 na frontah od Gradca do Ukrajine ter v oficirski šoli za opravljanje uradniških del in v sanitetnem oddelku. Med vojno je v Gradcu obiskoval koncerte in operne predstave. V Volimji v Ukrajini (Pripetska močvirja) je bil dodeljen vojni bolnišnici, kjer se je priključil skupini amaterskih glasbenikov zdravnikov. Novembra 1918 se je vrnil v Tolmin, spomladi naslednje leto pa so ga italijanske oblasti kot učitelja poslale v Firence na t. i. izpopolnjevanje, ki naj bi služilo utrjevanju italijanskega duha. Kot ljubitelj umetnosti je ta čas izkoristil za izobraževanje. Kasneje je postal aktiven zbiratelj raznovrstnih umetnin; bil je član Numizmatičnega društva Slovenije, 1956–58 njegov predsednik, od 1975 njegov častni član.

Iz Firenc se je vrnil sredi 1919 in zaradi pritiskov fašistične oblasti prebegnil v Kraljevino SHS. Kot violinist se je oktobra istega leta zaposlil v ljubljanski Operi in tam služboval do decembra 1945. Neformalno se je izobraževal pri Rihardu Zíki in Ferdinandu Wirsingu, članih opernega ansambla. Državljanstvo Kraljevine SHS je dobil 1925. V Ljubljani se je začel razvijati kot skladatelj, sprva neformalno. Njegov najpomembnejši mentor je bil Marij Kogoj, s katerim je začel sodelovati 1922 v okviru avantgardnega Kluba mladih. Kogoj ga je poučeval v harmoniji in kompozicijskih tehnikah ter ga usmerjal in spodbujal h kreativnosti. 1923–24 sta organizirala glasbene večere, na katerih so bili izvedeni Bravničarjevi prvenci za klavir in samospevi, s katerimi se je predstavil kot nadarjen glasbenik, ki se nagiba k sodobnim kompozicijskim smerem. Njun edini skupni koncert je bil 1925 v ljubljanski Filharmonični dvorani, ki je navdušil predvsem napredno mislečo mladino. Ta dogodek je bil zanj prelomen in spodbuden. Poslej je vse več skladal, tudi obsežnejša orkestralna in vokalno-instrumentalna dela. Za operni prvenec Pohujšanje v dolini šentflorjanski je 1930 prejel nagrado Dramatičnega društva; izkoristil jo je za študijsko potovanje na Dunaj, v Prago, Brno in Bratislavo, da bi se seznanil z novejšimi kompozicijskimi trendi. Jeseni 1931 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani z namenom diplomirati iz kompozicije, in sicer v razred Slavka Osterca, vendar pri njem ni zares študiral, saj je kot svojega edinega mentorja priznaval Marija Kogoja. Ob vpisu je predložil opero, samospeve in klavirska dela, kar mu je omogočilo krajši študij. Diplomiral je junija 1933. V tridesetih letih 20. stoletja se je posvečal glasbeni esejistiki in bil med ustanovitelji Ljubljanske filharmonije. Drugo svetovno vojno je preživel kot violinist v Operi, kot skladatelj pa se je predal ustvarjalnemu molku.

Jeseni 1945 je bil imenovan za ravnatelja glasbene šole v Gorici, vendar so ga kmalu odpoklicali in oktobra po priporočilu prvega povojnega rektorja Akademije za glasbo v Ljubljani (AG) Lucijana Marije Škerjanca postavili za upravnega ravnatelja te ustanove, kar je ostal do 1949. Že 1945 je začel predavati teoretične predmete, 1949–52 je bil vodja glasbenih edicij DZS, 1951–60 je skupaj z Marijanom Lipovškom urejal Slovensko glasbeno revijo. Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih skladateljev (DSS), 1950–54 njegov predsednik, zaslužen je bil za izdajanje slovenskih glasbenih del v okviru Edicij DSS. Aktivno je deloval v Zvezi skladateljev Jugoslavije (predsednik 1953–57). Prizadeval si je za vpliv glasbenih društev na kulturno politiko, napredek v glasbenem izobraževanju in glasbenem založništvu, kritično se je odzival na programsko politiko reproduktivnih ansamblov in se zavzemal za džez, ko je bil ta zaradi prozahodnega izvora v nemilosti politične elite. Od 1952 do upokojitve 1963 je predaval teoretične predmete in kompozicijo na AG. 1972 je postal izredni, 1974 pa redni član SAZU. Po upokojitvi je še naprej intenzivno skladal, prijateljeval z umetniki in ostal strasten zbiralec starin.

Komponirati je začel pred 1920 kot samouk, vendar je nekatere prvence uničil. Njegove izrazito subjektivne zgodnje samospeve in klavirske skladbe, pri katerih se je mdr. zgledoval pri Lucijanu Mariji Škerjancu in po sodobnejših tokovih, je 1922 pohvalil Marij Kogoj ter ga pritegnil v krog Kluba mladih in revije Trije labodi. Do 1928 je napisal vsaj štirinajst samospevov, v katerih prepoznamo bipolarnost med »staro« (romantično) in »novo« (ekspresionistično) glasbo, s čimer je nakazal svoj nadaljnji kompozicijski slog. V opusu izstopajo samospevi z zaostreno harmonsko shemo, ki služi stopnjevanju izraznosti v ekspresionističnem duhu (Pesem hrepenenja, Skozi gozd je šel, Žalostinka idr.); so pomemben prispevek k razvoju samospeva na Slovenskem. Po prvih izvedbah in spodbudah mentorja se je odločil napisati opero v sodobnem duhu, saj je presodil, da je čas ugoden za novosti in avantgardnejše glasbene tokove. V času njegovega delovanja v Operi je ustanovo vodil Mirko Polič, ki je spodbujal ustvarjalnost slovenskih skladateljev in zagovarjal sodoben repertoar evropskih avtorjev. Po nasvetu režiserja Milana Skrbinška se je 1925 odločil za libreto po Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski in besedilo priredil v sodelovanju s Ferdom Delakom. Delo je nastalo 1928 in bilo premierno uprizorjeno 1930 kot operna farsa brez običajnih arij, duetov in ansamblov, oprto na recitativ in v obliki kalejdoskopa, brez jasne motivične povezave. V glasbenem tkivu prepoznamo vplive Kogojevega ekspresionističnega sloga opere Črne maske (uprizorjene 1929). Svoje glasbene, estetske in idejne nazore je predstavil v Gledališkem listu.

Precej ga je zaznamovala študijska pot na Dunaj in v češka mesta 1931, saj se je tam srečal s številnimi vplivnimi glasbeniki, tudi z Aloisom Hábo. Po vrnitvi se je posvetil orkestralni glasbi in do diplome napisal kontrapunktično delo Suonata monotematica, Slovensko plesno burlesko, svečano predigro Hymnus Slavicus in uverturo Kralj Matjaž, s katero nakazuje nagnjenost k programski glasbi. Kot simfonik je stopil v javnost na ljubljanskem festivalu slovenske glasbe 1932 ob šestdesetletnici Glasbene matice. V skladbi Suonata monotematica je kot prvi v simfonično tkivo uvedel elemente slovenske ljudske glasbe, za katero so nekateri glasbeniki menili, da ne premore primernih motivov za orkestralno glasbo. Ta skladba je bila kasneje izvedena na številnih evropskih odrih. Njegovo zanimanje za ljudske motive povezujemo s prizadevanji vplivnih slovenskih kulturnikov, kot je bil Josip Vidmar, ki so v politično nemirnih letih 1931–35 opozarjali na problematiko narodnostnih vprašanj tedanje Jugoslavije in bili proti kulturni enovitosti, kakršno je zagovarjala beograjska oblast. Bravničar se je zavedal edinstvenosti slovenske kulturne dediščine, zato je odtlej večino svojega opusa prežel z domačim narodnim melosom. Osredotočil se je na belokranjsko in istrsko motiviko, ki ju pooseblja Belokranjska rapsodija, premierno izvedena v Parizu (1939), in na tolminske ljudske napeve (Simfonična antiteza, 1940). Slednja je bila 1952 odlično sprejeta na festivalu sodobne glasbe SIMC v Salzburgu. V orkestralnih skladbah prvega obdobja se je izkazal kot izrazit simfonik s premišljeno instrumentacijo. V kompozicijskem stavku je združeval ekspresionistično izraznost in se nagibal k harmonski napetosti v smeri atonalnosti, pri tem pa v melodičnih elementih ostajal blizu tradicionalnim izhodiščem.

V začetku tridesetih let 20. stoletja, ko na Slovenskem beležimo nov vzpon operetnih del, je kot liberalno usmerjen napisal satirično opereto Stoji, stoji Ljubljan'ca (1933), ki temelji na aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Zbadljivo besedilo je prispeval Nikolaj Pirnat v sodelovanju z literatom in režiserjem Bratkom Kreftom. Premiera je bila v ljubljanski Operi (1933), kljub sijajnim kritikam pa je bilo delo zaradi ostre vsebine o stanju duha na Slovenskem in protestov klerikalne sredine umaknjeno s programa. Partitura se ni ohranila, iz časopisnih virov pa je mogoče razbrati, da je temeljila na preizkušenih modelih, ki vsebujejo ljudsko tematiko in priljubljene songe, ter na sodobnejših prijemih. Tudi za drugo opero je posegel po Cankarjevem besedilu ter napisal delo Hlapec Jernej in njegova pravica (nastala 1936, premiera 1941), pri kateri se je oprl na vplivno delo Oidipus Rex Igorja Stravinskega. Libreto je prispeval mednarodno uveljavljeni Ferdo Delak. Nastala je t. i. opera množic ali oratorijska opera, ki ob vodilni moški vlogi Jerneja izpostavlja zborovske parte moških glasov, ki poosebljajo čustvovanje malega človeka. V primerjavi z opernim prvencem je bolj zavzeto sledil sodobnim tokovom prve polovice 20. stoletja, izčistil formalno strukturo in se oprl na značilno motiviko, ki jasno členjene dele povezuje v celoto, ter s tem potrdil svoj vsestranski kompozicijski razvoj. Od tridesetih let 20. stoletja so nastajala tudi komorna dela za pihala (Kvintet za pihala in Trio za pihala, 1933) ter violino in klavir (Tango mouvement, 1936; Bagatelle agitée, 1937; Danse improvisation, 1938). V slednjih se še naslanja na ekspresionistični izraz prvih ustvarjalnih let. Prežemajo jih plesni utrip, navidezna improvizacija, harmonija, ki vodi k robu tonalnosti, in motivika transformacij. Že v naslednjih skladbah (Berceuse interrompue, Elegia notturna in Fanzatija, med 1940 in 1942) se je z ostinatnimi figurami in pedalnimi harmonijami naslonil na neobaročne oz. neoklasicistične nazore.

Samospevom se je ponovno posvetil po drugi svetovni vojni, ko je napisal šest del na besedila Karla Destovnika Kajuha (Šest Kajuhovih, 1946), ki so odsev skladateljevega razvoja, v katerem se je postopno izgubljala subjektivna ekspresionistična napetost. Vrača se k nekaterim tradicionalnim prvinam, ki se kažejo v bolj kantabilni melodiki, ljudski tematiki, klasični formi in zmernejših harmonskih strukturah. S tem ciklusom je bil njegov opus samospevov zaključen. Ob koncu štiridesetih let 20. stoletja je nadaljeval s simfoničnim ustvarjanjem in se zapisal med najpomembnejše snovalce slovenske simfonične glasbe. 1947–73 so nastale štiri simfonije (Prva simfonija, 1947; Simfonija en re, 1951; Simfonija stretta, 1958 in Simfonija Faronika, 1973). Za prvi dve je značilna klasična oblika, epska tematika iz ljudske glasbe, cikličnost in harmonsko zmeren kompozicijski stavek, medtem ko je v tretji simfoniji dosegel oblikovno in izrazno dovršenost ter uporabil zgolj reminiscence ljudskih tem brez citiranih pasusov. Dvostavčno četrto simfonijo v zasedbi za orkester in zbor sestavljata orkestralni rapsodični uvod, ki mu sledi slovesno zasnovan vokalno-instrumentalni stavek v duhu oratorija na besedilo tolminske ljudske pesmi o bajeslovni ribi Faroniki. Ustvaril je tudi simfonično pesnitev Kurent (1950) z zanj značilnimi kontrastnimi razpoloženji, brez konkretne programske vsebine, vendar v duhu demonskega lika. Kompozicijski stavek prežemajo razširjena tonalnost, bitonalne in modalne harmonije, pogosti motivi v tritonusu, kontrapunktiranje, variacije ter ritmika binarnih in ternarnih zaporedij, ki ustvarjajo groteskno gibanje v ljudskem duhu, izstopata tudi močna artikulacija in orkestrska barvitost. V povojnem obdobju je bil Bravničar med redkimi starejšimi skladatelji, ki so v posameznih delih vzpostavili stik s predvojnim evropskim glasbenim modernizmom. V Plesnih metamorfozah (1954), delu suitnega značaja, je na izviren način uporabil dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko.

Bravničarjev povojni opus izstopa tudi po delih za violino, v katerih je iskal izvirne tehnične rešitve violinske igre. V delu Suonata in modo antico za violino in klavir (1948) se je tako v formi kot kompozicijskih tehnikah naslanjal na neobaročne vzore ter se odmaknil od ekspresionistične subjektivnosti. Podobno je ravnal v Koncertu za violino in orkester (1962). Delo je nastalo na pobudo skladateljevega sina Dejana Bravničarja, ki ga je kot violinist tudi krstno izvedel, posvečeno pa je velikemu violinistu Davidu Ojstrahu. Koncert je prežet s sintezo avtorjevih skladateljskih prijemov, značajsko raznolikostjo, folklorno tematiko, transformacijami motivike in ima premišljeno zaokroženo obliko. Ojstrah ga je označil kot primer mojstrske kompozicijske tehnike ter izjemnega ravnotežja med solističnim in orkestrskim partom. Bolj harmonsko smela je Sonata za violino solo (1965), v kateri poleg zanj značilne rapsodične motivike, polifone gradnje in istrske melodičnosti uporabi ostrejšo zvočnost. V smeri atonalne glasbe se je izrazil tudi v enostavčnem delu Fantasia rhapsodica za violino in orkester (1968), v kateri je dodal še načela dodekafonije, vendar ne v sistematični obliki, tako da ni prestopil meje modernizma. Napisal je tudi druga komorna dela za različne zasedbe, klavirske in violinske skladbe za mladino, zbore, filmsko glasbo in skladbe za salonski orkester.

Bravničarjev celotni opus izkazuje različne slogovne vplive in ima svojstvene stalnice, s katerimi se je vpisal med slovenske glasbene klasike 20. stoletja. Prišteval se je med neoekspresioniste, se naslanjal na sodobna izrazna sredstva in kompozicijske tehnike ter jim sledil na svojstven način. Ob tem se je naslanjal na tradicijo, predvsem v glasbenih oblikah, saj je menil, da je abstraktno tkivo mogoče uresničiti le skozi trdno formo.

Deloval je tudi kot publicist in urednik. V prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja se je kot sodelavec Kritike Josipa Vidmarja začel ukvarjati s publicistiko, kritiške in druge prispevke pa je objavljal tudi v reviji Podzveze godbenikov Slovenije Muzičar in v reviji Udruženja gledaliških igralcev Maska. 1931–40 je bil urednik in glavni pisec besedil za operni del Gledališkega lista SNG v Ljubljani, ukvarjal se je z revijalno glasbeno kritiko in bil sodelavec ljubljanskega radia, kjer je komentiral operna dela, pisal eseje in odpiral vprašanja iz glasbene estetike. Kot vodja glasbenih edicij DZS je vzpostavil slovensko glasbeno založništvo. Bil je sourednik Slovenske glasbene revije, ki je izhajala pod pokroviteljstvom DSS ter se zgledovala po Novih akordih in Novi muziki. Prinašala je prispevke o aktualni glasbeni problematiki ter vsebovala notno prilogo s samospevi, klavirskimi in komornimi deli srednje in najmlajše generacije slovenskih skladateljev.

Za opero Pohujšanje v dolini šentflorjanski je prejel priznanje Dramatičnega društva (1932), za svečano predigro Hymnus slavicus nagrado Filharmonične družbe (1932). Opera Hlapec Jernej in njegova pravica je bila nagrajena z banovinsko nagrado (1941), Simfonična antiteza z nagrado Zveze jugoslovanskih skladateljev. 1963 je za Koncert za violino in orkester prejel Prešernovo nagrado. V Ljubljani je po njem poimenovana ulica, 1995 pa so na Bravničarjevi rojstni hiši odkrili njegov doprsni kip.

Dela

Glasbeno-gledališka dela

  • Pohujšanje v dolini šentflorjanski, opera, besedilo Ivan Cankar in Ferdo Delak, 1928.
  • Stoji, stoji Ljubljan'ca, opereta, besedilo Nikolaj Pirnat, 1933 (izgubljeno).
  • Hlapec Jernej in njegova pravica, opera, besedilo Ivan Cankar in Ferdo Delak, 1936.

Samospevi

  • Rdeča roža, 1920.
  • Osamljena, 1921.
  • Jesenska elegija, 1923.
  • Žalostinka, 1928.
  • Šest Kajuhovih, 1946.

Orkestrska dela

  • Hymnus Slavicus, 1931.
  • Kralj Matjaž, 1932.
  • Slovenska plesna burleska, 1932.
  • Divertissement za klavir in godalni orkester, 1933.
  • Belokranjska rapsodija, 1938.
  • Simfonična antiteza, 1940.
  • Prva simfonija, 1947.
  • Kurent, 1950.
  • Druga simfonija en re, 1951.
  • Plesne metamorfoze, 1954.
  • Simfonija stretta, 1958.
  • Koncert za violino in orkester, 1962.
  • Fantasia rhapsodica, 1968.
  • Simfonija Faronika, 1973.

Komorna dela

  • Kvintet za pihala, 1933.
  • Tango mouvement za violino in klavir, 1936.
  • Bagatelle agitée za violino in klavir, 1937.
  • Danse improvisation za violino in klavir, 1939.
  • Elegia notturna za violino in klavir, 1940.
  • Berceuse interrompue za violino in klavir, 1940.
  • Suonada in modo antico za violino in klavir, 1951.
  • Sonata za violino solo, 1966.
  • Trio (quasi Fantasia) za flavto, klarinet in fagot, 1972.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, Glasbena zbirka, Matija Bravničar.
  • Arhiv RTV Slovenija, mapa Matija Bravničar.
  • Arhiv Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, personalna mapa Matija Bravničar.
  • Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971.
  • PSBL.
  • The New Grove Dictionary of Music and Musicians : Second Edition, London, 2000, zv. 4, 265–266.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • EJ.
  • ES.
  • Die Musik in Geschichte und Gegenwart : allgemeine Enzyklopädie der Musik : Personenteil, Kassel, 2000.
  • Growe Music Online.
  • Navdihoval me je slovenski narod : 80 let skladatelja Matije Bravničarja, Primorski dnevnik, 27. 2. 1977 (intervju zapisal Dušan Željeznov).
  • Kot da poslušam dobrega prijatelja : obisk ob jubileju, Delo, 5. 3. 1977 (intervju zapisal Bogdan Pogačnik).
  • Gledališki list : Opera, 1931–1941.
  • Danilo Švara: Matija Bravničar – 60-letnik, Slovenska glasbena revija, 4, 1956/57, št. 4, 39–40.
  • Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela, Ljubljana, 1979.
  • Ivan Klemenčič, Slovenski glasbeni ekspresionizem, Ljubljana, 1988.
  • Matija Bravničar : (1897-1977) : tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, Ljubljana, 2008.
  • Matija Bravničar: Spomini in srečanja, Ljubljana, 2011.
  • Darja Koter: Slovenska glasba 1918–1991, Ljubljana, 2012.
Koter, Darja: Bravničar, Matija, akademik (1897–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bravničar Matija, skladatelj, r. 24. febr. 1897 v Tolminu. Oče Franc, mati Marija Leban. V Gor. dovršil učit. in študiral glasbo pri Karlu Sancinu in Josipu Michlu, kompozicijo pa pri Mariju Kogoju in na konservatoriju v Lj. (S. Osterc), kjer je 1932 diplomiral. Bil je član orkestra lj. O (1919–1945), direktor AG v Lj. (1945–1949), načelnik oddelka za glasbo pri DZS (1949–1952), preds. DSS (1949–1952) in preds. Zveze jsl. skladateljev (1953–1957). Od 1952 je prof. kompozicije na Akademiji za glasbo, od 1951 urednik SGR. B.-jeva glasbena ustvarjalnost je zelo plodovita. Orkestralna dela: Tri simfonije: I. (1947), II. (1951), III. (1956); Suonada (1931); Slovenska plesna burleska (1932); Slavicus Hymnus, slavnostna uvertura (1931); Kralj Matjaž, uvertura (1932); Divertissement, za godalni orkester in klavir (1933); Belokranjska rapsodija (1939); Simfonična antiteza (1940); Kurent, simfonična pesnitev (1950); Plesne metamorfoze (1955); Marcia Rondo (1960); Koncert za violino in orkester (1962); Koncert za rog in orkester (1963); Koncert za violino in orkester (1964); Koncert za rog in orkester (1964); Fantasia rhapsodica za violino in orkester (1967). Komorna dela: Kvintet za pihala (1933); Trio za pihala (1933). Solistično instrumentalna: Za violino in klavir: Tango mouvement (1936); Bagatelle agitée (1937); Danse, improvisation (1938); Berceuse interrompue (1940); Elegia nocturna (1940); Fantazija (1942); Suonada in modo antico (1949); Mladi koncertant (1954); Dialog, za violončelo in klavir (1965); Sonata, za violino (1966); Etudes et Caprices, za klavir (1951); Deset komornih skladb (1952); Album za mladino (1953); Allegro scherzoso. – Vokalna: Kantata Hlapec Jernej in njegova pravica za soliste, zbor in veliki orkester. Samospevi: Žalostinka, Šest Kajuhovih, Jesenska elegija in drugi. Zbori: Polžja hišica, Moj očka je rudar. Opere: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1930); Hlapec Jesnej in njegova pravica (1941). Značilnosti: V dramskih delih se B. približuje tipu oratorijske opere. V simfonična dela vnaša slovenske folklorne elemente in se s tem loči od glasbenega kozmopolitizma. Zaradi te svoje opredeljenosti rad sega po tekstih o preteklosti slovenskega naroda, čeprav ekspresionist, se izogiba absolutni glasbi; bližji mu je programski koncept. Oblikovno je jasen, logičen in dosleden. Nagrade: Na konkurzu Slov. filharmonije 1932, I. nagrada (Slavnostna uvertura); nagrada Dramatičnega društva (opera Pohujšanje v dolini šentflorjanski); banovinska nagrada (opera Hlapec Jernej in njegova pravica); na konkurzu Zveze jugoslovanskih skladateljev I. nagrada (Simfonična antiteza). S kritikami koncertov sodeloval v revijah (prim. Maska 1920–21, 119–22).

Prim.: L. M. Škerjanc, Od Bacha do Šostakoviča. Cankarjeva založba v Lj. 1959; Dragotin Cvetko, Stoletja slovenske glasbe. Cankarjeva založba v Lj. 1964; Ciril Cvetko, Opera in njeni mojstri. Mlad. knjiga v Lj. 1963; Muzička enciklopedija (Leksikografski zavod FNRJ); Kompozitori i muzički pisci Jugoslavije (Savez kompozitora Jugoslavije 1968); Prijatelj 1940, 6, 232, [intervju napisal] Ivo Peruzzi; Matija Bravničar, Avtobiografska skica, Nsd 1972, 4, 329–32 s sl.; Miran Sattler, M. B., Dnevnik 1972, 42, 5 s sl.; Jože Sivec, M. B., NRazgl 1972, 5, 145; M. B. 70-letnik, Delo 1972, 52, 6 s sl.; SPor 1957, 51; LdP 1957, 50; SGR 1957, 4, 39–40; SGL I, 76–7; Letopis SAZU 25, 1975, 77–9 s sl. + bibl.; SB 1945 –; MSE I, 213 s sl.

Har.

Harej, Zorko: Bravničar, Matija, akademik (1897–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine