Bor, Matej, akademik (1913–1993)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Matej_Bor_1930s.jpg (29. 10. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

BOR, Matej (psevdonim; rojstno ime Vladimir Pavšič; Vladimir Pavšič - Bor), pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, literarni kritik (r. 14. 4. 1913, Grgar; u. 29. 9. 1993, Radovljica, pokopan v Ljubljani). Oče Andrej Pavšič, orožnik, mati Ana Pavšič, r. Pregelj. Sin Matej Pavšič, fizik.

Spomladi 1915 je bil oče mobiliziran, mati pa se je s tremi otroki zaradi bojev na soški fronti preselila v Prožinsko vas pri Štorah. Po nekaj selitvah so se ob koncu vojne naselili v Štorah, kjer je bil oče komandir orožniške postaje. Po končani osnovni šoli je obiskoval realno gimnazijo v Celju, kjer je prišel v stik s komunističnimi idejami. K študiju socialne problematike ga je usmeril Dolfe Jakhel, poznejši prvi sekretar okrožnega komiteja KPS Grosuplje in komandir Grosupeljske čete. Skupaj sta demonstrativno izstopila iz društva Sloga, ki mu je Bor pred tem predsedoval, saj so ga sestavljali pretežno projugoslovanski nacionalisti. Po zaključku gimnazije 1932 je v Ljubljani študiral slavistiko. V času študija je bil član akademskega društva Triglav, 1935–36 pa je urejal visokošolsko glasilo Akademski glas. Zlasti zaradi spora s klerikalno Stražo v viharju je cenzura list kmalu ukinila. Po diplomi 1937 zaradi komunističnega delovanja ni dobil službe, le krajši čas je v Mariboru delal kot časnikar. Kritike gledaliških predstav in pesniških zbirk je po prepovedi Akademskega glasu do okupacije objavljal v Ljubljanskem zvonu. Tam je objavil tudi kritični pregled slovenske dramatike med obema vojnama (Pogled na slovensko povojno dramo) in svojih prvih sedem intimistično izpovednih pesmi. Drame s socialno tematiko Izidor Urbania, ki jo je napisal v tem času, ni objavil. Po posredovanju Franceta Kidriča je spomladi 1940 za kratek čas postal suplent v Svilajncu v Srbiji. Od jeseni 1940 do nemške okupacije je bil zaposlen kot profesor slovenščine in domski vzgojitelj prefekt v Kočevju, kjer je začel kontinuirano pesniško ustvarjati. Tam napisane pesmi je objavil v Ljubljanskem zvonu.

V začetku aprila 1941 se je umaknil k staršem v Ljubljano in kmalu začel delovati v OF. Po ponovnem snidenju z Dolfetom Jakhlom je na njegovo pobudo spet začel dejavneje literarno ustvarjati. Svoje pesmi je pisal na plakate, ki jih je kot partizanski propagandist lepil na stene. Decembra 1941 je odpotoval na Dolenjsko, kjer je na recitacijskem večeru bral svoje pesmi Grosupeljski četi. Tej je poveljeval Jakhel, ki je umrl le dva meseca zatem po napadu na karabinjersko postajo na Turjaku, v katerem je bil ranjen. O tem je Bor za Slovenski zbornik 1941 napisal reportažo V partizanskem taboru, nemara prvo tiskano umetniško reportažo o partizanih sploh. Borove borbene pesmi prvega leta okupacije – nastajale so v kletnem stanovanju v Ljubljani od julija 1941 do januarja 1942 – so bile objavljene v zbirki Previharimo viharje, prvi zbirki odporniških pesmi na Balkanu in, kakor poudarja francoski pesnik Marc Alyn, tudi v vsej okupirani Evropi. V visoki nakladi 5.000 izvodov jo je v ciklostilni tehniki februarja 1942 izdalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Že junija istega leta jo je z nekaj dodatnimi pesmimi kot miniaturko natisnila ilegalna tehnika Podmornica. Ilustracije, ki jih je za zbirko pripravil kipar Nikolaj Pirnat, so bile izgubljene. Ob pripravi zbirke je prvič prevzel ime Matej Bor. Lirika v Previharimo viharje je v nemajhni meri nastala pod vplivom ekspresionizma in sovjetske avantgarde, mdr. v rabi prostega verza in slikovitih metafor, ki ne želijo zbuditi ugodja, temveč so ekspresiven odziv na stiske, ki jih je občutilo okupirano ljudstvo. Slikovita, včasih srhljiva in groteskna izraznost zbirke je po Borovih poznejših besedah pomenila eksplozijo krika, ki ga je pesnik tlačil, dokler ni pretil, da ga bo ohromil. Številne njegove partizanske pesmi, zlasti uglasbene, so ponarodele; mdr. 1942 v Ljubljani napisana koračnica Hej brigade in Jutri gremo v napad, ki je bila kot del daljše pesnitve objavljena prav v zbirki Previharimo viharje. Pesem je uglasbil Janez Kuhar. Zaradi priljubljenosti njegove poezije in uglasbenih pesmi je bil Bor v tajnih dokumentih poveljstva italijanske divizije Isonzo imenovan za nacionalnega pesnika partizanov, njegove pesmi so pomembne v propagandnem smislu. To je vplivalo na Borovo negativno oznako v domobranskem tisku, ki je slovenski narodnoosvobodilni boj večkrat diskvalificiral kar z manipulacijami Borove poezije. Za potvorbami je stal tedanji urednik Doma in sveta Tine Debeljak, v slovenski emigrantski publicistiki pa so se pojavljale še vsaj v osemdesetih letih 20. stoletja. Po postavitvi žice okrog Ljubljane februarja 1942 se je Bor, ki je bil od 1941 član KPS, v začetku poletja pridružil partizanom in bil sprejet v glavni štab NOV. V Kočevskem Rogu je preživel italijansko ofenzivo jeseni 1942. Po njej se je ilegalno vrnil v Ljubljano, kjer je živel pri starših za Bežigradom pod svojim pravim imenom. S Tonetom Seliškarjem sta spomladi 1943 urejala ilegalno literarno revijo Setev, ki jo je tipkala Mira Puc. Še pred italijansko kapitulacijo se je vrnil v propagandni oddelek XV. divizije in se poročil s partizanko Erno Jamar - Nino, ki so jo še istega leta ubili domobranci. To ga je globoko prizadelo in močno vplivalo na njegovo nadaljnje pesništvo. V približno istem času se je Bor posvetil tudi dramatiki. V prvi polovici 1943 je v Beli krajini napisal enodejanki Gospod lisjak, ki je izšla v treh tehnikah, in Ječa se je odprla. Že leto pred tem je začel pisati tudi enodejanko, ki jo je do januarja 1944 razširil v pravo dramo. Uprizorjena je bila pod naslovom Težka ura. Za njeno uprizoritev je že poleti 1942 vadila dramska skupina, ki jo je v Starem Logu vodil Ivan Rob, v njej pa so sodelovali še Miran Jarc, Janez Kardelj (brat partizanskega voditelja Edvarda), atletinja Francka Herzova - Urška, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc, Drago Blanč in Marjan Kovič. Razen Cevca nihče od sodelavcev ni dočakal zadnje verzije enodejanke: Jarc, Kardelj in Urška so umrli med jesensko italijansko ofenzivo, Kovič in Blanč v bojih naslednje leto, Roba pa so februarja 1943 ubili kot talca. Drama Štacuna ob Kolpi je ostala nedokončana (napisani sta bili zgolj dve poglavji), groteska Domobranci pa se ni ohranila. Njegova najbolj znana drama Raztrganci, ki jo je začel snovati novembra 1943, je 1944 izšla dvakrat, nato nekoliko dodelana 1946. V drugi polovici 1943 je Bor z nekaj družabniki ustanovil kulturniško skupino Jasa, ki je obiskovala partizanske enote po Beli krajini in bodrila borce. V tem času je napisal še enodejanki Punt in Tri zaostale ure ter prevzel umetniško vodstvo Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju (ustanovljeno januarja 1944). Kot prva celovečerna partizanska igra so bili Raztrganci uprizorjeni septembra 1944. Bor uprizoritve svoje najpomembnejše partizanske drame, ki je med vojno doživela kar petnajst ponovitev, ni videl vse do osvoboditve. Maja 1944 je bil namreč med borci, ki so se v tovornjaku zvrnili v reko Čabranko. Prepeljan je bil na zdravljenje v italijanski Bari. Skoraj celotno naklado Borove naslednje samostojne zbirke Pesmi (1944) so domobranci uničili skupaj z ilegalno tiskarno na Gorenjskem. Ohranil se je en sam izvod, ki ga hrani NUK. Ta zbirka je v primerjavi s prvo nakazala smer, v katero je krenilo Borovo povojno pesništvo. Osrednji del namreč predstavljajo pesmi, posvečene umorjeni soprogi Nini; prvotno je bil za zbirko zamišljen naslov Ninine pesmi. Pod vtisom osebne tragedije je njegovo pesništvo v novi zbirki izkazovalo precej več intimnih lirskih elementov. V presunljivi baladi Srečanje odkopljejo lobanjo, ki je vdovec ne zmore več povezati s svojimi še živimi spomini na ljubo bitje. Ninina usoda pa je bolj ali manj posredno odmevala tudi v Borovi poznejši liriki (Partizanka Nina, Istranka Nina), ki je bila vse bolj intimistična in elegična, posvečena ljubezenskemu čustvu in refleksiji minljivosti. Njegova poezija od druge zbirke naprej se v svoji izpovednosti in subjektivnem poudarku lepo dopolnjuje z njegovo v objektivno stvarnost obrnjeno partizansko, do neke mere pa tudi kasnejšo dramatiko. Po okrevanju v Bariju je odpotoval v Beograd, kjer je prevzel vodenje slovenskih oddaj na Radiu Beograd. Njegove pesmi so do konca vojne v ilegali izšle še v zbirkah več avtorjev Bora in Kajuha pesmi (1944), Žrtvam svobode (1944) in Nova setev (1945).

1945 mu je bil podeljen čin majorja Jugoslovanske ljudske armade. Kot diplomat je v tem letu deloval v Bolgariji in kot Tanjugov dopisnik v Rimu. Tam se je tudi vnovič poročil, in sicer z Nado Osojnik, ki jo je spoznal v Beogradu. Jeseni 1945 se je preselil v Ljubljano ter istega leta postal vodja oddelka za gledališče na ministrstvu za prosveto in kulturo LRS v Ljubljani. Delo je opravljal do avgusta 1946, ko je bil imenovan za direktorja ljubljanske Drame. V tej vlogi pa je septembra odpotoval na Češkoslovaško, kjer je videl tudi praško uprizoritev svojih Raztrgancev (nekoliko predelanih pod naslovom Noč v globokem). Istega leta je izšla njegova nova pesniška zbirka z enakim imenom kot prejšnja – Pesmi, nekoliko razširjen izbor iz obeh Borovih medvojnih zbirk. V prvih povojnih letih se je znova bolj posvetil kritiki in dramatiki. 1948 je v gledališki program uvrstil svojo dramo Vrnitev Blažonovih, postavljeno v primorsko vas po vojni. Osredotočena je na konflikt med dvema borcema, ki veljata za izgubljena, a se vrneta, in špekulantskim trgovcem, ki se v želji, da bi ju zaradi lastnih interesov onemogočil, poslužuje tudi vohunstva za zahodne tajne službe. Drama je bila deležna razmeroma neprizanesljivih kritik in so jo po petih ponovitvah kot sporno odstranili s programa. Tudi to je prispevalo k Borovi opustitvi vodenja Drame. 1949 je dobil status svobodnega književnika, ki ga je obdržal do smrti. Začel se je intenzivneje posvečati literaturi, pri tem pa se ni ustavljal ne pred različnimi zvrstmi (lirika, dramatika, roman, esej, epigram, otroška pesem, filmski scenarij) ne pred različnimi tematikami. Te je pogosto ponujalo pestro politično in kulturno javno življenje, praviloma pa ga je Bor preoblikoval s poglobljenimi refleksijami družbe, minljivosti ter pestrosti in krhkosti posameznikovega čustvenega sveta. Prav tako se je izdatno posvetil prevajanju. V slovenščino je prevedel osemnajst Shakespearovih dram (tj. kraljevske tragedije in preostale drame, ki jih ni prevedel Oton Župančič). Prevajal je tudi poezijo, mdr.Pesmi Mirze Šafija Friedricha Bodonstedta, Telegrafske basni in Zvonček na repu Gustava Krkleca ter sodobno japonsko liriko. 1950 je postal sekretar umetniškega sveta pri komisiji za kinematografsko dejavnost, izdal pa je tudi dve leti prej napisano domiselno komično poetično dramo v obliki filmskega scenarija Bele vode, ki kritično refleksijo sodobnosti igrivo podajala skozi pripoved o Sveti aliansi. Po njegovem scenariju je František Čap posnel komedijo Vesna (1953). 1951 je izdal pesniško zbirko Bršljan nad jezom, v kateri je še naprej razvijal refleksiven intimistični izraz, značilen za drugo in tretjo zbirko, postal pa je še občutljivejši za zven jezika. Na nekaterih mestih se slog bliža aforističnemu, zadnji cikel pa je posvečen tudi satiram in epigramom s pretežno literarno oziroma kulturno tematiko. Prav tako 1951 je izdal prvo otroško pesniško zbirko Uganke. Istega leta se je Bor ločil in se naslednje leto poročil s profesorico Anušo Sodnik, ki mu je pomagala pri prevodu Kralja Leara in Timona Atenskega Williama Shakespeara. Od 1960 do smrti je živel z družino v Radovljici. 1954 je v drami Kolesa teme preslikal kritiko birokratizma sočasne graditeljske družbe na psihološki realistični portret predvojnega višjega meščanstva. Naslednje leto je s komedijo v stihih Vesolje v akvariju : igra, ki je igra namenil satiro hladnovojni obsedenosti z neznanimi letečimi predmeti. V London lociran komični zaplet se vrti okrog naivnega igralca Greena, ki vneto išče odrešitev za človeštvo v vesoljskih bitjih, in njegovega ciničnega zeta, novinarja Arnolda, ki si ga ob tem privošči, a postane ujetnik lastne potegavščine. Čeprav je njegova meditativna lirika pogosto segla do robov eksistenčnega dvoma, se Bor tudi v pesništvu nikdar ni predal resignaciji, temveč je dejavno iskal izhoda iz mučnih aporij daljnosežne misli. 1956 je izdal otroško pesniško zbirko Slike in pesmi o živalih, ki jo je ilustriral Maksim Sedej. 1958 izdana zbirka Sled naših senc je vključevala vse smeri njegove lirike od razdelka partizanskih pesmi do erotične lirike, bogato motiviko ter najrazličnejša občutja, močno pa se je stopnjevala tudi refleksija človeške minljivosti, ki je ostala stalnica v Borovem literarnem pisanju (pogost je preplet refleksije in erotične teme; tako razdelka Ekvinokcij in Med tamariskami).Sled naših senc je prinesla tudi znamenito pesnitev Šel je popotnik skozi atomski vek, temačno vizijo, v kateri je v manj tradicionalni formi in prostem verzu svaril pred odtujenostjo in postvarelostjo sodobnega tehnicističnega sveta. Z omenjeno pesnitvijo je že desetletje pred pojavom novih levičarskih družbenih gibanj po svoje anticipiral ekološke problematike. Konec šestdesetih let 20. stoletja je kot eden prvih slovenskih naravovarstvenih aktivistov ustanovil gibanje, katerega pobuda je postopoma naletela na odmev po vsej Jugoslaviji. Bil je prvi predsednik Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji.

Z igro Zvezde so večne (1959) se je s prepletom tragedije ter problemske in akcijske drame vrnil k partizanski revolucionarni tematiki, s Pajčolanom iz mesečine, objavljenim v Naših razgledih (1960), je ustvaril tragično igro o zatajevanem incestu, ki v realistično dramsko zgradbo vpleta sugestivne poetične podobe. 1961 je izdal zbirko basni in kratkih anekdot Sračje sodišče ali Je, kar je z risbami Melite Vovk. 1963 sta izšla tudi izbora njegove dotedanje poezije Gazimo gazimo in V poletni travi; v slednjem so bili spet objavljeni tudi domiselni epigrami, ki jih je Bor še bolj množično pisal v naslednjih desetletjih, ko je v njih odgovarjal na aktualne družbene pojave.Gazimo gazimo pa je prinesla njegovo pretežno partizansko liriko, ki jo sklepa pesem Vizija : depeša razorožitveni konferenci 1961. Pregledi in izbori iz njegove poezije so izhajali tudi pozneje, mdr. v knjigah Pesmi (1969, 1973) in Baladni motivi (1971).

Bor je 1959–61 predsedoval Društvu slovenskih književnikov, 1962–66 pa slovenskemu Pen klubu. Ključno je prispeval k obnovitvi treh Penovih predvojnih jugoslovanskih centrov (slovenskega, srbskega in hrvaškega). Julija 1965 je slovenski Pen pod njegovim vodstvom organiziral 33. svetovni kongres društev Pen na Bledu, ki je bil mednarodno prelomen v številnih pogledih. Poleg tega, da je šlo za prvi svetovni kongres društev Pen, organiziran v socialistični državi, so se ga kot opazovalci prvič udeležili tudi sovjetski pisatelji. 1965–68 je Bor predsedoval Zvezi književnikov Jugoslavije, 1965 pa je postal redni član SAZU.

1969 je izdal že četrto knjigo za otroke, tokrat hčeri posvečene Pesmi za Manjo z ilustracijami Jožeta Ciuhe. Ves čas je dejavno posegal tudi v aktualno družbeno-politično dogajanje; njegova predvojna kritiška, esejistična in publicistična besedila so bila zbrana v Kritiki (1961) ter v prvi od štirih knjig njegovih izbranih del 1973. Izbor zajema tudi nekaj esejev iz povojnega časa. Politični boj je vseskozi videl v bližini kulturnega oz. umetniškega. 1968 je bil avtor in sopodpisnik manifesta Demokracija – da, razkroj – ne!, v katerem so slovenski – v glavnem partizanski – kulturniki starejše generacije (ob Boru tudi npr. Božidar Jakac, Josip Vidmar, Ciril Kosmač in France Bevk) nastopili proti mladim avantgardnim literatom, kot sta bila Ivo Svetina in Vojin Kovač Chubby. Ti so v reviji Tribuna in zasnutku publikacije Katalog relativizirali in parodirali slovenski narodnoosvobodilni boj. Če je manifest napadel študentsko literarno avantgardo, je Borova drama Šola noči (1971) po splošnem prepričanju ost uperila v enega od njenih vzornikov. V igri, ki je bila 1972 uprizorjena na RTV, je Bor obravnaval tedanji porast samomorov med mlado inteligenco in jih povezal z demonično filozofijo profesorja Ahrimana, v katerem so mnogi sodobniki prepoznali literarnega zgodovinarja in predavatelja Dušana Pirjevca, te vzporednice pa Bor ni nikdar potrdil. Kot zagovornik dekolonializacije in uveljavitve neuvrščenih držav se je v sedemdesetih letih 20. stoletja mdr. zavzemal za gledališče tretjega sveta v Parizu. Bil je tudi pobudnik izhajanja Književnih listov, priloge Dela. Nekaj časa je vodil njihov uredniški sosvet. V njih je mdr. objavljal svoje številne epigrame. 1977 je v Sodobnosti objavil nenavadno »tragično farso« Popoldanski počitek, v kateri je v ospredju duševni konflikt zlikovca Ignaca, ki ga v dremežu obiskujejo med vojno pobite žrtve. Ob svoji sedemdesetletnici (1983) je izdal pesniško zbirko Podoknice tišini, v kateri se je značaj lirskega subjekta močno menjal. Nasprotja, izhajajoča iz njegove izprašujoče se kontemplacije, so bila v zbirki ostro zoperstavljena, s čimer so bili združeni refleksivnost, impresionizem in dramatičnost, ki jih je povezovala Borova humorna razigranost. 1984 je izdal svojo edino knjigo novel, jezikovnoslogovno raznovrstno zbirko Jonko in druge novele, in leto pozneje zbirko epigramov Sto manj en epigram. 1985 je izdal slikanico Ropotalo in ptice, ki jo je s slikami opremil Maksim Sedej, 1988 pa je še en izbor njegove poezije pripravil Janez Menart.

Kljub njegovim simpatijam do socializma je v Borovem ustvarjalnem opusu opazna nazorska dvojnost, zlasti v večplastnosti romanov Daljave (1961) in – še bolj – Odloženi (1980), ki sta partizanstvo in jugoslovanski socializem presojala že v slogu »pluralizma«. V jasnosti izraza, psihološki tenkočutnosti in težnji k realističnemu komentarju družbe sta bila romana blizu njegovi dramatiki. Njegov v osnovi optimistični literarni nazor je bil hkrati vse pogosteje izzvan z dvomi ter mučnimi premišljanji o brezupu in odtujenosti. Razdvojena drža se je še jasneje pokazala v njegovih javnih nastopih. Ob aferi s tržaškim Zalivom 1975 se je zavzel za Viktorja Blažiča, 1976 pa je v SAZU neuspešno predlagal Edvarda Kocbeka. V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja in v naslednjem desetletju se je zavzemal tudi za revizijo dachavskih procesov ter 1984 Igorju Torkarju pomagal izdati Umiranje na obroke. Hkrati se je vse bolj vnemal za avtohtonistične teorije o izvoru Slovencev. Že od 1973 se je intenzivno posvečal domnevnim povezavam med Slovenci in Etruščani, v naslednjem desetletju pa med Slovenci in Veneti. V obeh primerih so ga zanimale predvsem tiste povezave, ki jih je mogoče najti v jeziku. Ko je z Jožkom Šavlijem in Ivanom Tomažičem napisal monografijo o Venetih in njihovih vezeh s Slovenci, je zaradi površnega in intuitivnega branja (kentumske) venetščine s pomočjo (satemske) moderne slovenščine, ki je v navdušenju amaterskega jezikoslovca popolnoma zaobšlo osnove etimologije in zgodovinskega primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, požel ostre kritike akademske javnosti. V nasprotju s prihodnjimi zagovorniki venetske teorije Slovencev ni hotel razločiti od slovanstva, kar je večkrat izrecno poudaril – namesto tega je poskušal z Veneti utemeljevati slovansko avtohtonost. V istem času je v javnih nastopih zagovarjal misel, da se bosta kapitalistični zahod in socialistični vzhod postopno zbliževala. 1988 je nastopil na protestnem shodu ob sojenju četverici. V govoru v Društvu slovenskih pisateljev se je zavzel za zapornike, obenem pa jih v nasprotju z ostalimi govorniki ni mitiziral, temveč je opozoril na naraščajoči »primitivni nacionalizem« ter obsodil slovenski separatizem in zaničevanje JLA.

1991 je v Sodobnosti objavil farso Gospod Bog na svoji zemlji, v kateri je na šaljiv način obravnaval nepredvidljivosti življenja in zastrašujočo tujost resničnosti. Njegov Jehova se po dolgem spancu po stvarjenju sveta vrne med ljudi in kljub zgroženosti, kako nizko je človek padel od izhodiščnega rajskega stanja, svet vzljubi in se, namesto da bi se vrnil v nebesa, med ljudmi naseli kot eden izmed njih. Med bistvom in videzom se tako odloči za videz. Istega leta je izdal tudi zadnjo slikanico/zbirko za otroke Palčki – pihalčki z ilustracijami Alenke Sottler. Malo pred smrtjo je začel pisati avtobiografijo. V tistem času je izdal še zadnji roman, Jernov rokopis ali Martinova senca, ki je prav tako močno avtobiografiziran oris dogodkov od otroštva do vojne. Roman je osredotočen okrog simbolike dvojnika, ki je Bora fascinirala vse življenje. Prav tako kot dvojnik je njegovo pisanje kar naprej preganjala tragična usoda Mirana Jarca; romaneskni Martin, ki pred očmi prvoosebnega pripovedovalca izgubi življenje v roški ofenzivi, svoj lik najverjetneje dolguje prav novomeškemu pesniku.

Bor je bil nosilec partizanske spomenice 1941, Prešernovo nagrado je prejel dvakrat, in sicer 1947 za Raztrgance in 1952 za Bršljan nad jezom, 1962 pa je bil dobitnik nagrade Prešernovega sklada za Daljave. 1964 je prejel Sovretovo nagrado, 1973 pa nagrado Avnoja; istega leta je bil odlikovan še z redom dela z rdečo zastavo. Njegova dela so bila prevedena v jezike jugoslovanskih narodov ter v angleščino, italijanščino, nemščino, češčino, francoščino in ruščino. 1998 so mu v Grgarju postavili kip.

Dela

  • Previharimo viharje, s. l., 1942 (ciklostil in tisk).
  • Raztrganci, s. l., 1943.
  • Težka ura, Ljubljana, 1946 (izšlo skupaj s ponatisom drame Raztrganci).
  • Bršljan nad breznom, Ljubljena, 1951.
  • Sled naših senc, Ljubljana, 1958 (vsebuje tudi ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek).
  • Kritika, Ljubljana, 1961.
  • Daljave, Ljubljana, 1964.
  • Zvezde so večne, Maribor, 1971.
  • Izbrano delo, I–IV, Ljubljana, 1973–1977.
  • Odloženi, Ljubljana, 1980.
  • Jonko in druge novele, Ljubljena, 1984.
  • Sto manj en epigram, Ljubljana, 1985.
  • Veneti: naši davni predniki, Ljubljana, 1989 (soavtorja Jožko Šavli, Ivan Tomažič).
  • Jernov rokopis ali Martinova senca, Ljubljana, 1993.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, Rokopisni oddelek, MS 1956, zapuščina.
  • ES.
  • PSBL.
  • Matej Bor [Vladimir Pavšič]: Pogled na povojno dramatiko, Ljubljanski zvon, 57, 1938, 319–328, 417–423, 579–585.
  • Filip Kalan: Na partizanski straži in o Borovih odrskih poskusih, Slovenski zbornik 1945, Ljubljana, 1945, 197–202.
  • Matej Bor: »Kako sem pisal Previharimo viharje«, Jezik in slovstvo, 4, 1959, št. 8, 235–237.
  • Jože Koruza: Matej Bor, Slovenska književnost 1945–1965, II, Ljubljana, 1967, 38–45.
  • Viktor Smolej: Slovstvo v letih vojne 1941–1945, Ljubljana, 1971.
  • Robert Kump: Bor v viharju I : ob pisateljevi šestdesetletnici, Delo, 14. 4. 1973.
  • Franček Bohanec: Matej Bor : pesnik človekovega osvobajanja, Matej Bor: Zvezde so večne, Ljubljana, 1977, 315–327.
  • Boris Paternu: Matej Bor : sedemdesetletnica, Naši razgledi, 32, 1983, št. 8, 228.
  • Jože Horvat: Matej Bor : intervju Sodobnosti, Sodobnost, 33, 1985, št. 5, 465–478.
  • France Bernik, Marjan Dolgan: Slovenska vojna proza 1941–1980, Ljubljana, 1988.
  • Janez Menart: Poslovilne besede, Sodobnost, 41, 1993, 911–915.
  • Niko Košir: Matej Bor : 1913–1993, Sodobnost, 42, 1994, 646–655.
  • Franc Zadravec, Igor Grdina: Sto slovenskih pesnikov, Ljubljana, 2004.
  • Petra Kolenc: Od Vladimirja Pavšiča do Mateja Bora – pesnik v spominu sestre Anice in Grgarcev, Grgarski zbornik, Grgar, 2009, 269–276.
  • Miklavž Komelj: Kako misliti partizansko umetnost?, Ljubljana, 2009.
  • Mihael Glavan: Stoletni Bor : Matej Bor (1913–1993), Ljubljana, 2013.
  • Marjan Dolgan, Jerneja Fridl, Manca Volk Bahun: Literarni atlas Ljubljane : zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani, Ljubljana, 2014.
  • Wikipedija, Matej Bor (marec 2018).
  • Primorci.si, Pavšič, Vladimir - Matej Bor (marec 2018).
  • Sazu.si, Člani : Matej Bor (april 2018).
Jež, Andraž: Bor, Matej, akademik (1913–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002710/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bor Matej (pravo ime Vladimir Pavšič), pesnik, pisatelj, dramatik, kritik, prevajalec, r. 14. apr. 1913 v Grgarju. Oče orožnik, kasneje živeli v Štorah pri Celju. Gimn. študiral v Celju, slavistiko v Lj. (diplomiral 1937). Nato profesor v Kočevju. V začetku vojne se umaknil v Lj. in se takoj priključil OF, junija 1942 odšel v partizane. V zimi 1942/43 je prišel na zdravljenje v Lj. in se nato, še pred zlomom Italije, vrnil v propag. oddelek XV. divizije. Ustvarjal na Bazi Znanstvenega inštituta ob Kolpi. Vrnil se je v središče Bele krajine (Črnomelj, Semič). Po nesreči z avtomobilom je B. odšel na zdravljenje v Italijo, od tu pa naravnost v osvobojeni Bgd, kjer je bil vodja slov. oddaj na radiu. L. 1945 je bil s političnim odposlanstvom v Bolgariji ter postal vodja oddelka za gledališče pri prosvetnem ministrstvu v Lj., nato ravnatelj ljD in končno svoboden umetnik. Bil je predsednik Društva slovenskih književnikov Jugoslavije, predsednik slovenskega Pen-kluba. B. je v letih 1935/36 ur. visokošolsko glasilo Akademski glas, kot časnikar pa je nekaj časa delal v Mrbu. Kritike – gledaliških predstav in poezije – je začel objavljati v LZ, prav tako je tu objavil 7 pesmi. V letu 1941 in deloma 1942 piše pesmi s partizansko tematiko, ki izidejo prvič pri Centralni ciklostilni tehniki v Lj. v založništvu Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet z naslovom Previharimo viharje. Zbirka izide še isto leto tudi tiskana kot miniaturka, delo ilegalne tehnike Podmornica. Knjiga je posebej pomembna zato, ker je to prva partizanska pesniška zbirka osvobodilnih gibanj na Balkanu. Do konca vojne so v ilegali izšle še naslednje B.-ove zbirke: Bora in Kajuha pesmi (1944), Pesmi (1944, pri treh različnih tehnikah), Žrtvam svobode (1944), Nova setev (1945). Zadnji dve zbirki vsebujeta še dela drugih avtorjev. Po vojni je B. izdal več izborov svojih pesmi (ponatisov celotnih zbirk ali posameznih pesmi iz dotedanjih zbirk), tako: Pesmi (1946), Bršljan nad jezom (1961), Uganke (1951), Slike in pesmi o živalih (1952, 1956), Ropotalo in ptice (1956), Sled naših senc (1958), Sračje sodišče ali Je kar je (1961), Gazimo, gazimo (1963), V poletni travi (1963), Pesmi (1969), Pesmi za Manjo (1969), Baladni motivi (1971), Pesmi (1973). Že naslovi kažejo, da je med njimi tudi več mladinskih pesniških zbirk. Nekateri izbori imajo spremne besede in komentarje. Med vojno je posamezne pesmi priobčeval v Delu, SPor, LdP, Mladini, Slovenskem zborniku 1942 (19452). Kakor je za B.-ovo liriko vojnega časa značilna že nova pesniška govorica in je to poezija skrajnega angažiranja, in to ob ljubezenski liriki – Ljubezen v viharju, tako je v povojnih zbirkah privrela pesniku spet poezija ljubezni (cikel Med tamariskami, sonetni venec Partizanki Nini) in v drugi polovici 50-let cikel Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. B. se je pred vojno ukvarjal s kritiko slov. dramatike. V partizanih pa je poleg poezije pisal tudi dramatiko. Tako je v prvi polovici 1943 nastala enodejanka Gospod Lisjak (izšla v 3 tehnikah) in Ječa se je odprla, še isto leto je bil napisan Sinov strel, prvotno zasnovan kot Jerišev veliki večer, ki pa je dobil dokončen naslov Težka ura (1943/44). Nedokončana je ostala v tem obdobju drama Štacuna ob Kolpi, ohranjena pa ni dramska groteska Domobranci. Najbolj znana B.-ova igra so Raztrganci (1943/44), izšli so dvakrat 1944 nato popravljeni 1946, 19642. Po vojni je B. z dramatiko nadaljeval in snov jemal iz različnih okolij življenja: Bele vode (1950), 19712; Vesna (1953 - scenarij za film), Vrnitev Blažonovih, Kolesa teme (1954), Vesolje v akvariju (1955), Šola noči (1971), Pajčolan iz mesečine (1960), Zvezde so večne (1971). Kot prozaist je izdal eno samo delo roman Daljave (1961). Svojo publicistiko, kritiko in esejistiko, je zbral v knjigi Kritika (1961) ter v 1. zvezku Izbranega dela (1973): Kritike in eseji. Obsežno je B.-ovo prevajalsko delo. Če le bežno omenimo prevode poezije (Bodonstedt: Pesmi Mirze Šafija; Gustav Krklec: Telegrafske basni; isti Zvonček na repu), je njegovo veliko področje – Shakespeare. Prevedel je Dva gospoda iz Verone, Riharda II., Riharda III., Henrika IV., Henrika V., Henrika VI., (1-3 d.), Tita Aodronika, Ljubezni trud zaman, Dober konec vse povrne; s sodelovanjem Anuše Sodnikove pa še Kralja Leara, Timona Atenskega. Prevajal je tudi sodobno japonsko liriko. B.-ove samostojne knjižne izdaje Shakespeareja so bile kasneje ponatisnjene v Shakespearovih Izbranih delih. B.-ovo delo je bilo deležno precejšnje pozornosti. Knjižni prevodi njegovih del so začeli izhajati v jezikih jugoslovanskih narodov (Teški časovi, Odrpanci, Partalkovci, Daljine, Vo lotni trovi), potem pa tudi v češčini (Noc v Hlubokém), angleščini (A wanderer went through the atom age, 1961, 19702), v francoščini (La trace des nos ombres), madžarščini (Atkelt a vándor az atomkoron), v nemščini (Ein Wanderer zog durchs Atomzeitalter), zastopan je tudi v vseh izborih slovenske poezije v tujih jezikih. Dramo Ples smeti (Sodobnost 1968) je prev. v it. Ezio Martin, deloma je bila tiskana v Le Livre Slovène (Il ballo delle spazzature, 1968), prav tako je cikel Šel je bil popotnik skozi atomski vek večkrat prev. v it., prev. ga je tudi Marino Vertovec (delna objava v Obali 1974). B.-ovo uredniško delo: sourejal je Akademski glas, Setev (1943), Našo sodobnost. Zastopan je v vseh povojnih srednješolskih čitankah in literarnih zgodovinah. Podrobnejšo bibliografijo o B.- u je sestavil Jože Munda za letopis SAZU, 16. knj., 37−52, razširjena v: Matej Bor: Izbrano delo, 1., 335−8. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj: je redni član SAZU od 1965, dopisni član JAZU, predsednik skupnosti za varstvo okolja v Sji; prejel je red dela z rdečo zastavo in nagrado AVNOJ (1973).

Prim.: [Matej Bor], V partizanskem taboru, Slovenski zbornik 1942, 19452; 67−74; isti, Ob robu življenjepisa, Mladinska revija 1947–8; Janko Liška, Razgovor z Matejam Borom, Obzornik 1951, 149−55; Z M. B. in njegovo partizansko liriko, SPor 1951, 26. IV.; M. Bor, Kako sem pisal »Previharimo viharje«, JiS 1958/59; Osvobodilna fronta je tiskala pesniške zbirke, Borec 1966, 751−4; Filip Kalan, Na partizanski straži, Slovenski zbornik 1945, 107−202 (ponatis v knjigi Veseli veter, 1956, 19742); isti, O starih in novih poetih, NS 1946, 685–91; Viktor Smolej, Naše slovstvo v dobi narodnoosvobodilne vojne, v: Pogovori o jeziku in slovstvu, 1955, 31−33; Jože Krall, Ilegalne tiskarne grafičnega oddelka »B« Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko, LMNO I, 1957, 53−61; Paternu-Glušič-Kmecl-Koruza-Zadravec, Slovenska književnost 1945−1965, Knj. 1, 2.; SDL I; SGL I, 67−8; ZSS VII, pass.; spremne besede k izborom; Letopis SAZU, 24. knj., 37; Repertoar, BiblNoR.

Brj.

Brecelj, Marijan: Bor, Matej, akademik (1913–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002710/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor - 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975-1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine