Predjamski, vitezi

Predjamski vitezi (Burggrafen von Lueg, kratko: Lueger, tudi Luger, v ital. virih Logar in Luogar), kranjsko-goriški plemenitaši, ki se pojavijo že 1202 kot vazali goriških grofov, pozneje kot deželni maršali goriško-gradiščanski, od 1463 tudi kot kranjski deželani, ter izumrejo v 16. stol. Ali so bili prvotno slov. Logarji, kakor domneva Rutar in po njem Gruden, ni točno dognano.

Prvi po imenu znani zastopnik tega rodu je Friderik, ki je udaril 1462 z drugim kranjskim plemstvom na uporni Dunaj in rešil cesarja Friderika III. Bolj znan je v istem razdobju živeči Nikolaj, ki je bil 1452–66 glavar v Devinu pri Trstu, 1466–8 v Vipavi, 1466–72 cesarski namestnik na Krasu, od 1472 tudi na Furlanskem (Pordenone). L. 1463 je užugal upor beneške stranke v Trstu in bil postavljen sprva za cesar. komisarja, potem (febr. 1468) za cesar. glavarja v Trstu. Ob ponovnem uporu (15. avg. 1468) se je moral sicer umakniti iz Trsta, a ga je jul. 1469 s 3000 vojščaki po srditem boju zopet zavzel. Ker je prekruto postopal z uporniki in hotel odpraviti staro tržaško samoupravo, ga je Friderik III., pomirivši se s Tržačani, na njih prošnjo 1478 odstavil in ga dal celo vreči v ječo, iz katere se je Nikolaj rešil samo s tem, da je odstopil svoj grad Zg. Devin cesarju. Ta odstop sta morala potrditi Nikolajeva sinova Jurij in Erazem (sledenji je bil 1482 ces. oskrbnik v Kamniku) zase in za brata Andreja in Miklavža. Tržaško glavarstvo je bilo 1478 poverjeno Nikolaju baronu Ravbarju, poročenemu z Dorotejo Predjamsko, hčerko Nikolajevo. Njih sin je bil Krištof baron Ravbar, poznejši lj. knezoškof (gl. poseb. članek). Nikolaj Pr. je živel odslej pri svojem zetu Nikolaju Ravbarju v Trstu in tam 1481 umrl.

Nikolaja Pr.-ega bližnji sorodnik (sin ali brat) je bil Erazem, ki slovi tudi v ljudski pripovesti. Kakor njegova brata Urh in Friderik se je spočetka odlikoval v številnih bitkah in bil zato poklican v neposredno službo na dvor cesarja Friderika III. Pozneje pa se je, nedognano zakaj (Valvasorjeva povest, da je ubil cesarjevega maršala Papenheima, ker je žalil prijatelja Andreja Baumkirchnerja, zgodovinsko ni docela izpričana), zvezal zoper cesarja z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Morda je iskati vzroka za to v cesarjevem postopanju zoper Erazmovega bližnjega sorodnika Nikolaja (glej zgoraj). Za to domnevo bi govorilo dejstvo, da je Erazem v istem letu, ko je bil Nikolaj Pr. odstavljen kot tržaški glavar (1478), podpiral 2000 Ogrov, ki so kanili naskočiti Trst, a so bili pravočasno zasačeni in odbiti. Sicer pa se je Erazem, odkar se je odvrnil od cesarja, razvil v pravega roparskega viteza ter napadal in plenil trgovske tovore, ki so šli čez Kras v Trst in istrska mesta. Zaradi neprestanih pritožb prizadetega prebivalstva je 1483 izšel cesarjev ukaz tržaškemu glavarju Gašperju Ravbarju (nečaku Nikolaja Ravbarja), da ujame Erazma živega ali mrtvega. Ta ga je začel s tržaško meščansko gardo jeseni 1483 oblegati v njegovem gradu Jama pri Postojni, a mu zaradi nedostopne utrdbe, vzidane nad prepadnim skalovjem v veliki kraški jami, dolgo ni mogel do živega. Šele pomladi 1484 se mu je posrečilo, menda po izdajstvu, ubiti Erazma v gradu samem s topovskim strelom. Ali je bil Erazem poročen in ali je imel kaj potomstva, ni točno dognano. Po nekaterih (Lazius, de Gentium migrationibus VI, 201) bi imel za ženo Katarino, hčerko Krištofa barona Ungnada, za sinove pa Nikolaja, Erazma in Andreja, ki so po očetovi smrti zbežali k Matiji Korvinu. Po Czoernigu se je Erazmova hčerka in edina dedinja Ana omožila s Krištofom Kobenclom, vitezom na Proseku in Kontovelju, očetom poznejšega diplomata Janeza barona Kobencla (gl. SBL I, 476).

Po Erazmovi smrti sta prešla grad in posestvo Jama v cesarsko last. Nadvojvoda Karel ga je v 16. stol. prodal Janezu baronu Kobenclu, Erazmovemu vnuku z materine strani, ki je grad 1570 temeljito prezidal. Njegov zadnji potomec Filip grof Kobencel (SBL I, 476) ga je v testamentu z dne. 10. apr. 1810 zapustil sorodniku Mihaelu grofu Coroniniju. Od njegove vdove, Zofije Coroninijeve, ga je kupil 8. sept. 1846 skupaj z graščinama Haasbergom in Logatcem in pripadajočimi ogromnimi gozdnimi posestvi Verianod knez Windischgraetz za 650.000 fl. — Rodbino Predjamskih je nadaljeval v 16. stoletje Jurij Pr., Nikolajev sin, ki je podedoval po očetu obsežna posestva na zapadu Lj. barja, v Polhograjskem pogorju, v škofjeloški okolici, v Selški in Poljanski dolini, mnogo hiš v Lj., Kamniku, Škofji Loki itd. Njegov sin Franc Pr. pa je obubožal in prodal 25. sept. 1545, da si hrani glavno graščino Rudnik, vsa ta posestva svojemu bratrancu Francetu grofu Thurnu, sinu Janeza grofa Thurna (della Torre) in Doroteje Predjamske, vdove po Nikolaju Ravbarju. Franc Predjamski je bil zadnji svojega rodu. L. 1552 so ga baje biriči v njegovi hiši v Kamniku, kjer se jim je skrival, ustrelili. — Prim.: Valvasor IV, 525, 529; VI, 345; X, 296, 300; XI, 349, 557; XV, 348; Jan. Nep. Kalchberg, Erasmus Luegers Anfang and Vernichtung, Hormayers Archiv für Geschichte 1814, 91; Erasmus Lueger nach Dr. Fr. Sartoris Pantheon, IB 1823, No. 37–41; Schloss Lueg in Krain, Carn. 1839, 414; Eberhard Rauber, IB 1840, No. 16; Weiss, Kärntens Adel bis 1300; Ed. Breyer, Der Lueger, romantische Erzählung, IB 1845, No. 8; Malavašič, Erazem iz Jame, Lj. 1845 in 1861 (J. Giontini); isti (brez navedbe imena), Erazem Predjamski, 3.-5. izd., Lj. 1881, 1886 in 1896; Costa, Reiseerinnerungen aus Krain 1848, 69–71; Pichler, Il Castello di Duino 274–6; Löwenthal, Geschichte der Stadt Triest 1857, 73; P. Kandler, Storia del Consiglio dei Patrizi di Trieste dell'anno 1382 all'anno 1809 con documenti, Trieste 1858, 55–66; MHK 1863, 23; Czoernig, Görz und Gradisca, 767; Dimitz, Das Alt-Lehenbuch der Lueger, MMK 1866, 147–64 z Rutarjevimi popravki in dopolnitvami, MMK 1891, 70-2; Dimitz I, 276, 292–3; IV, 57; J. Parapat, Doneski k zgod. kranjskih mest, LMS 1876, 136; Postojnsko okr. glavarstvo, Postojna 1889, 122–6; Müllner, Die Felsenburg Lueg in Innerkrain, Argo 1892, 14; 1894, 57, 105; Globočnik, Übersicht der Verwaltungs- und Reehtsgesch. des Landes Krain (1893), 129; Rutar, Schloss und Herrschaft Lueg, MMK 1895, 2–11, 45, 94; Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra (1896) 208–10; Gratzy, Die Höhlen und Grotten in Krain, MMK 1897, 153; Globočnik, Der Adel in Krain, MMK 1899, 11 z napačno številko za deželanstvo Predjamskih (1563 namesto 1463); Gruden, 280–2; SBL I, 476 (Kobencli). Ara.

PREDJAMSKI vitezi, goriško-kranjski plemenitaši (Burggrafen von Lueg, Lueger, tudi Luger, v it. virih Logar in Luogar). S. Rutar in po njem J. Gruden domnevata, da je bila to slov. plemiška družina Logarjev, ni pa dokazano. Že 1202 se pojavi to ime med vazali goriških grofov, pozneje so bili znani deželni maršali goriško-gradiščanski, od 1463 kranjski deželani; rodbina je izumrla v 16. stol. Prvi znani vitez von Lueg je Friderik; 1462 je z drugimi kranjskimi plemiči rešil cesarja Friderika III., ki je bil v nevarnosti zaradi upora na Dunaju.

Bolj znan je Nikolaj, od 1452 do 1466 glavar v Devinu; 1466–68 v Vipavi, 1466–72 cesarski namestnik na Krasu, od 1472 tudi v Pordenonu za Furlanijo. 1463 je zatrl upor beneške stranke v Trstu in bil postavljen za cesar. komisarja, febr. 1468 pa za glavarja v Trstu. Ob ponovnem uporu, 15. avg. 1468, se je moral umakniti iz Trsta, verjetno v Devin, a jul. 1469 je mesto s 3.000 vojaki spet zavzel. Cesar Friderik III. ga je na pritožbo Tržačanov, da je krut in hoče odpraviti mestno samoupravo, odstavil in ga dal zapreti. Nikolaj naj bi se rešil tako, da je novi devinski grad odstopil cesarju. Ta odstop sta morala potrditi sinova Jurij in Erazem (v tistem času oskrbnik v Kamniku) zase in za brata Andreja in Miklavža. Nikolaj Predjamski je umrl v Trstu pri svojem zetu Nikolaju baronu Ravbarju, trž. glavarju, ki je bil poročen z Dorotejo Predjamsko (to sta starša Krištofa pl. Ravbarja, poznejšega lj. knezoškofa).

Erazem Predjamski, Nikolajev brat ali sin, slovi tudi v ljudskem izročilu. Z bratoma Urhom in Friderikom se je odlikoval kot vojak, zato je bil poklican v službo na dvor Friderika III. Kasneje, po Valvasorju, naj bi padel v nemilost, ker je zaradi žaljene časti prijatelja Andreja Baumkirchnerja ubil cesarjevega maršala Papenheima. Moral naj bi zbežati z dvora in naj bi se (zoper cesarja) zvezal z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Drugi se bolj nagibajo k temu, da je iskati razlog za Erazmovo preganjanje v njegovem očitnem simpatiziranju s Korvinom in v cesarjevih ukrepih proti sorodniku Nikolaju. To možnost podpira tudi dejstvo, da je Erazem 1478, ko je bil Nikolaj Predjamski odstavljen od tržaškega glavarstva, podpiral (najel?) 2.000 Ogrov, da bi napadli Trst. To naj bi bil čas, ko naj bi Erazem postal roparski vitez, ki je napadal trgovce in potnike, ki so potovali čez Kras. V ljudskem izročilu se je ohranila vest, da je pomagal revežem. Zaradi stalnih pritožb je cesar ukazal trž. glavarju Gašperju Ravbarju (nečaku Nikolaja Ravbarja), naj Erazma ujame živega ali mrtvega. Jeseni 1483 se je tako začelo obleganje gradu Jama (Predjamski grad). Oblegovalci pa so si bili na jasnem, da je nedostopen in neosvojljiv. Tudi poskus, da bi oblegance strli z lakoto, ni uspel, saj so si po skrivnem rovu lahko preskrbeli svežo hrano. Kot pravi pripoved, so z njo celo izzivali Ravbarja. Šele spomladi 1484 je Ravbarju uspelo, baje po izdajstvu, s topičem ubiti Erazma v gradu. Ni znano, ali je bil Erazem poročen in imel kaj potomstva. Po njegovi smrti je grad postal deželnoknežja komorna posest. Po Czoernigu (Görz und Gradisca, 767) se je Erazmova hčerka in edina dedinja Ana omožila s Krištofom Kobenclom, vitezom na Proseku in Kontovelu. Janezu Kobenclu je 1589 nadvojvoda Karel prodal grad Jama. Rod Predjamskih je nadaljeval Jurij, Nikolajev sin, ki je po očetu podedoval obsežna posestva v Polhograjskem pogorju, v okolici Škofje Loke, v Selški in Poljanski dolini in nekaj hiš v Kamniku, Lj. in Škofji Loki.

Njegov sin Franc je vsa posestva prodal bratrancu, Francu grofu Thurnu, sinu Janeza grofa Thurna (della Torre) in Doroteje Predjamske, vdove po Nikolaju Ravbarju. Franca Predjamskega pa so 1552 baje ustrelili biriči v njegovi hiši v Kamniku. Z njim je rod izumrl.

Sam Pred jamski grad je doživel po Erazmovi smrti temeljita popravila. Sredi 16. stol. se omenja za lastnika gospostva Jakob pl. Oberburg; dedovanje ni bilo zelo jasno. Znano je, da ga je 1551 podedoval Karel pl. Purgstall. Po njegovi smrti 1553 usoda gradu ni točno znana, dokler ga ni dobil že omenjeni baron Janez Kobencel. Ta družina je grad večkrat zastavila ali celo prodala, čeprav je znano, da so dali narediti na gradu več popravil. Grof Janez Gašper Kobencel je 6. jun. 1711 prodal grad Sebastijanu pl. Reigersfeldu, a ker ta ni mogel poravnati kupnine, je 1719 gospostvo spet prišlo nazaj Janezu Gašperju Kobenclu. Po njegovi smrti 1742 je gospostvo podedoval sin Janez Karel. V rokah Kobenclov je ostal do 1810, ko je umrl Filip Kobencel in v oporoki imenoval za dediča Mihaela Coroninija, po njem pa je postal lastnik gradu in gospostva Variand knez Windischgratz. Grb grofov Predjamskih je bil razdeljen na štiri polja. V desnem zgoraj in levem spodaj sta bila upodobljena dva vzpenjajoča se enorožca. Ostali dve polji pa sta bili spet razdeljeni na štiri sorazmerna polja, v desno diagonalo gledajoči polji sta bili progasti, ostali dve pa enobarvni. - Erazma Predjamskega je opisal Saša Vuga v zgod. romanu Erazem Predjamski (Koper 1978, Lj. 1984), pred njim pa Franc Malavašič: Erazem iz jame (Lj. 1845).

Prim.: Valvasor IV, 525, 529; VI, 345; IX, 110–11; X, 296, 300; XI, 349, 55; XV, 348; SBL II, 478–79 in tam navedena liter.; Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Lj. 1982, 197, 199; Zgod. Slovencev, Lj. 1979, 215; Luigi Foscan-Erwin Vecchiet, I castelli del Carso medievale, fasc. 6, 91–96; fasc. 15, 231; Saša Vuga, Erazem Predjamski, Koper 1978; 7 D, Mrb. 20. in 27. jun. ter 4. in 11. jul. 1985; Tullio Bressan, Dalla distruzione di Trieste all'Unità d'Italia, Trst 1959, 17; Sergij Vilfan, Gospodarska in družbena zgod. Slovencev II, Lj. 1980, 92, 120, 139; Kl. Sje I, Lj. 1968, 261, 262.

Tavčar