Predjamski, Erazem (okoli 1420–1484)
Vir: Cesarska zbirka portretov, Avstrijska narodna knjižnica, Dunaj

Primorski slovenski biografski leksikon

Lueger Erazem (Predjamski, Burggraf von Lueg, tudi Luger, Logar in Luogar), goriško-kranjski plemič iz 15. stol., u. 1484 v gradu Jama. – Člani rodbine Lueger se že 1202 pojavljajo kot vazali gor. grofov, pozneje so deželni maršali goriško-gradiščanski, od 1463 tudi kranjski deželani, izumrejo v 16. stol. Ime so dobili po gradu Jama (Lueg) pri Postojni, sedaj Predjamski grad, kjer so imeli varno in udobno zavetje. V politični javnosti so zasloveli v 15. stol. – Erazem je bil bližnji sorodnik (sin ali brat) sicer znanega trž. cesarskega glavarja Nikolaja, ki ga je cesar Friderik III. na pritisk Tržačanov 1478 kazensko odstavil. Tudi Erazem, ki je kmalu zaslovel kot izvrsten in hraber bojevnik (in je zato junak v ljudski pripovesti!), je prišel na dvor cesarja Friderika III. in postal član njegovega spremstva. Pozneje se je zvezal proti cesarju z ogrskim kraljem Matijem Korvinom. Kaj je botrovalo temu preobratu, se ne ve. Zgod. ni izpričana Valvasorjeva zgodba, da je ubil cesarjevega maršala Pappenheima, ker je žalil prijatelja Andreja Baumkirchnerja, pač pa bo držalo, da so nekateri plemiči – med njimi tudi Erazem – stopili na stran kralja Matija, ker je ta svoje ljudi bolje plačeval kot skopi Friderik; bržkone je preobratu botrovalo tudi nesrečno postopanje cesarja proti E. sorodniku Nikolaju (glej zgoraj). Erazem je že od 1478 podpiral Matijo in njegove vojaške pohode proti Frideriku, pa tudi sam je sovražno pustošil po cesarskih deželah. Iz svojega varnega zavetja v gradu Jama je izvajal prave roparske pohode po Notranjski in bil strah in trepet trgovskih karavan, ki so čez Kras potovale v Trst in istrska pristaniška mesta. Stalne pritožbe ustrahovanega prebivalstva so 1483 izsilile cesarjev ukaz trž. glavarju Gašperju Ravbarju, naj predrznega roparskega viteza ujame živega ali mrtvega. Jeseni je Ravbar s trž. meščansko gardo obkolil praktično nezavzetni grad Jama, ki je bil sezidan nad prepadnim skalovjem ob veliki kraški jami. Dolgotrajno obleganje ni rodilo zaželenih sadov, pa čeprav je hotel Ravbar E. in njegovo posadko izstradati. Toda iz gradu je baje vodil skrivni podzemski rov, ki je prihajal na površje komaj 25 metrov od predjamske stene: od tod naj bi si E. priskrbel novega živeža. Končno se je v pozni pomladi 1484 Ravbarju le posrečilo (po izdajstvu nekega grajskega hlapca) smrtno zadeti s topovsko kroglo zakletega upornika, ki je umrl pod razvalinami podirajočega se grajskega zida. – Zdi se, da je bil E. zadnji svojega rodu; po drugi strani pa nekateri menijo, da je bil poročen s Katarino, hčerko barona Krištofa Ungnada in da so njegovi sinovi Nikolaj, Erazem in Andrej po očetovi smrti zbežali k Matiju Korvinu (Lazius, De Gentium migrationibus VI., 201), drugi pa pravijo, da se je edina dedinja, Erazmova hčerka Ana, omožila s proseško-kontovelskim vitezom Krištofom Kobenclom (C. Czoernig, Das Land Görz und Gradisca, 767). Dejstvo je, da je E. posest z gradom Jama po njegovi smrti prešla v cesarsko last in nadvojvoda Karel jo je v 16. stol. prodal baronu Janezu Kobenclu. – O E. je spletla ljudska domišljija romantično zgodbo, ki jo je povzel Valvasor in kot napeto povest napisal F. Malavašič 1845 pod naslovom Erasem iz Jame; pozneje je povest izšla v več ponatisih. Zgod. roman o njem je napisal tudi Saša Vuga pod naslovom Erazem Predjamski (Koper 1978).

Prim.: Gruden, 120, 280–82; Simonič, Malavašič F., 268; R. Andrejka, Predjamski vitezi, SBL II, 478–79 z obširno literaturo; M. Kos, Zgod. Slov., 1955, 317; Legiša, ZSS II, 171–72; R. Savnik, Predjama, KL Sje I, 261–62; Zgod. Slovencev, CZ 1979, 215; A. Slodnjak, Zgod. slov. slovstva L, 139.

Kralj

Kralj, Franc: Predjamski, Erazem (okoli 1420–1484). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi922140/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine