Cobenzl (tudi Cobentzl, Kobencl),
plemiška družina. Izhaja s Koroškega, kjer se prvič omenja v 13. stol. (1209
in 1272). Frizelinus C. je imel posestva na Koroškem. Po
kraškem ljudskem izročilu, ki seveda ni zgodovinsko dokazano, je družina C. izšla
iz trdne kmečke družine v Volčjem gradu na dolenjem Krasu (gl. Mahnič). Prvi C.,
omenjen na Goriškem, je bil Krištof pl. Proseški (von
Prosecco). Ob izbruhu beneške vojne je bil poveljnik gradu Štanjel na Krasu do
1508, ko se je moral vdati. S poroko z Ano iz rodu grofov Logarjev (Lueger) si je
pridobil grad Predjamo pri Postojni. Njegova sinova Ulrik in
Janez sta 1572 dobila gospostvo
Kopriva. Že prej (1564) sta postala barona. Isto leto je Janez postal gor.
patricij. Janez je bil član nemškega viteškega reda in komtur v Precenicco (1574).
živel je v Lj., v Gradcu in v Dunajskem Novem mestu. Bil je med važnejšimi
državniki svojega časa: nadvojvodov tajnik (1562) in vicekancler (1567),
nadvojvodov komisar pri urejanju gor. meje (1570), od 1571 do 1573 cesarski
poslanik v Rimu, od 1576 do 1581 poslanik cesarjev Maksimilijana II. in Rudolfa
II. v Moskvi pri Ivanu II., potem pooblaščeni zastopnik na raznih državnih zborih,
končno nadvojvodojv dvorni kancler, glavar v Gradiški (1590) in dež. glavar na
Kranjskem (1582). [Nadvojvodu Karlu je predlagal za lj. škofa Konrada Glušiča,
župnika v Komnu (1570). Na koncu Travnika v Gor. je dal sezidati palačo (1587), ki
je tedaj bila najlepša v mestu; pozneje je prešla v last Avguština Godelhja (gl.
čl.), ta pa jo je daroval za stanovanje gor. nadškofom. Umrl je v Regensburgu med
zasedanjem drž. zbora (1594). – Filip C., Ulnikov sin, je bil
vicedom na Kranjskem in dež. namestnik v Gor. (1608). – Rafael C. je bil jezuit; veliko si je
prizadeval za ustanovitev prve jezuitske hiše v Gor. (1617). – Janez Filip C, r. v Gor. 1635, ki je bil najbrž vnuk Ulrika C., je skupaj
s svojim bratom Jakobom Ludovikom postal drž. grof (1675).
Bil je dež. namestnik v Gor. (1671), glavar v Trstu (1673) in dež. glavar v Gor.
(od 1697 do srninti 1712). – Janez
Gašper, sin Janeza Filipa, r. 1664, je bil dež. glavar v Gor. (1713) in
dež. glavar na Kranjskem (1714); imel je še druga visoka drž. mesta; umrl je v
Gradcu 1742. Njegov brat Ferdinand Leopold je bil stolni
prošt v Lj. Drugi brat Ludovik Grundaker, cesarski komornik,
je imel dva sinova. Prvi, Janez Karel Filip, r. v Lj. 21.
jul. 1712, je bil v prvih letih vlade cesarice Marije Terezije poslanik v raznih
nemških državah. 1753 je postal pooblaščeni minister za upravo tistega dela
Holandske, ki je spadal pod Habsburžane. Umrl je v Bruslju 20. jan. 1770. Izkazal
se je kot dober upravnik. Zanimal se je za gospodarsko obnovo dežele in za razvoj
kulture. V Bruslju je ustanovil akademijo znanosti. Francoski pisatelj
Montesouieu, avtor znanega dela Esprit des lois, se je v pismu abbéju de Guasco z
dne 26. dec. 1753 zelo pohvalno izrazil o njem. – Njegov brat Gvido, r. v Lj. 14. jan. 1716, u. v
Gor. 12. okt. 1797, je pomemben, ker je v Gor. pomagal ustanoviti »Accademia degli
Arcadi romano-sonziaci« (1780). Član te akademije je bil tudi slov. pisatelj Jurij
Japelj, prevajalec sv. pisma. Janez Karel Filip je imel deset otrok. Najstarejši
izmed njih Ludovik Filip, r. v Bruslju 21. nov. 1753, u. na
Dunaju 23. febr. 1809, je bil diplomat, od 1779 do 1795 poslanik v Peterburgu. Tam
je pisal francoske veseloigre za carsko poletno gledališče Ermitage. Dne 17. okt.
1797 je podpisal mir v Campoformiu; nekaj časa je bil predstojnik zunanjega
ministrstva. 1798 je bil zopet poslanik v Peterburgu. Takrat se mu je posrečilo
pridobiti Rusijo za zvezo proti Franciji. Pozneje je kot drž. minister in
podkancler vodil posle vse države. Dne 9. febr. 1801 je podpisal mir v Luneville.
– Gvidonov sin Janez Filip, r. v Lj.
28. maja 1741, je služil pod vodstvom svojega strica Janeza Karla Filipa na
Holandskem. Cesarica Marija Terezija ga je že 1767 imenovala za namestaega
predsednika finančnega sveta v Bruslju. Potem ga je poklicala na Dunaj in mu dala
nalogo, naj uredi upravo užitninskega davka. 1777 je spremljal Jožefa II. v
Francijo. Ker je njegov bratranec Ludovik Filip nenadno zbolel, so poslali njega
na mirovno konferenco v Tešin (1779). Ob tisti priložnosti je izšla v Gor. njemu
na čast zbirka pesmi »Raccolta di composizioni e di poesie italiane, latine,
francesi, friulane, tedesche, cragnoline, inglesi, greche ed ebraiche fatta in
occasione che Sua Eccellenza il signore Giovanni Filippo S.R.I. Conte di Cobenzel
etc«, v katera sta bili tudi dve slovenski odi: eno je napisal Jurij Japelj, a se
ni podpisal, drugo pa Andrej Lavrin, župnik v Šempetru pri Gor. Lavrin, ki pravi,
da govori v imenu »Slavencev«, ima C. za Slovenca. »Mi se le časti vesel'mo visoke
naš'ga Slavenca« in prosi slavljenca »per tolkanj delih nikar pozabit Tvojih
Slavencev«. V Tešinu se je tako uveljavil, da je bil ob povratku imenovan za
vicekanclerja. Ob izbruhu nemirov v Brabantu 1789 so ga poslali tja, da bi začel
pogajanja, a ni uspel. V okt. 1795 je podpisal pogodbo z Anglijo in Rusijo in 1797
je bil eden cesarskih zastopnikov pri pogajanjih z Napoleonom Bonapartejem. Nato
je bil 1801 imenovan za poslanika v Parizu, a ni imel veliko uspeha. Ob začetku
nove vojne 1805 se je vrnil na Dunaj. Po sklepu miru v Schönbrunnu ga je Napoleon
15. okt. 1809 poklical k sebi in dobil od njega podatke o prebivalcih ilirskih
provinc. Janez Filip je umrl na Dunaju 30. avg. 1810; bil je zadnji svojega rodu.
Vsa svoja posestva je zapustil nečaku grofu Mihaelu Coroniniju.
Prim.: SBL I, 83; ŠematGor 1845, 12 in 16; Morelli pass.,
zlasti III, 317–28 in 349; IV, 308; Czoernig 1873, 767–770, 933; A. Mahnič, Kako
je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil, Kres 1882, 409–417; Wurzbach II, 389 s
sl.; I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda 1911, 128–29; Gruden IV, 658
in 661 (s sl. Janeza C. s Proseka); NašČ 1928, 184–85; Kidrič, Zgod. 198;
Simoniti, 30; KolclcMD 1952, 115–16.
K-n
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine