Cobenzl

Cobenzl, koroška rodbina, ki se imenuje prvič 1209 in je dobila najprej baronsko, potem 1564 grofovsko plemstvo. Njeni gradovi so bili Prosek, Štanjel na Krasu, Lože pri Vipavi, Predjama, Ribnica. — Janez C. je bil 1575–6 zaradi znanja slovenščine poslanik ces. Maksimilijana II. pri ruskem carju Ivanu Groznem radi ureditve poljskega in livlandskega nasledstva; njegova poročila s podatki o moskovskem dvoru so ohranjena, prav tako lat. pismo nadškofu Juriju Draškoviću, kjer popisuje C. pompozni sprejem pri carju. 1581 je bil kot poslanik ces. Rudolfa II. drugič v Rusiji, postal pozneje kancelar nadv. Karla, kapitan v Gorici in Gradiški, 1592 dež. glavar kranjski, 1597 komtur nem. vit. reda v Lj. — Janez Filip C., avstr. državnik, vitez zlatega runa, r. 28. maja 1741 v Lj., u. 30. avg. 1810 na Dunaju. Ko je bil 6 let star, se je njegov oče Gvidon preselil v Gorico k sorodnikom, grofom Coronini in Edling. Študiral je na Dunaju in v Salzburgu ter stopil v drž. službo v Bruslju. 1767 je bil drž svetnik na Dunaju, 1777 spremljevavec ces. Jožefa II. v Pariz, 1779 delegat pri mirovnem kongresu v Těšinu, 1797 mirovni delegat v Campu Formiu, po lunevillskem miru 1801 avstr. poslanik v Parizu do 1805, ko je stopil na Dunaju v pokoj. Filip C. je posredoval Fr. Caucigu sprejem v akademijo in ga pozneje priporočil Jožefu II., ki ga je poslal v Italijo. Andreju Lavrinu je veljal že 1779 za Slovenca; vsekakor je bil dober poznavavec Slovencev in slovenščine ter je informiral Napoleona na Dunaju v noči na 16. okt. 1809 o narodnostnih razmerah v Iliriji. V njegovi posesti je bilo več Caucigovih slik. Umrl je kot poslednji svojega rodu in zapustil vse premoženje grofu Coronini v Gorici. — Prim.: Wurzbach; ADB; Radics, Ein Empfang beim Czaren 1576 (Illustr. Familienbuch, Trst 1864); Kukuljević, pod Kavčič; Prijatelj, Veda I, 126. Ml.

Cobenzl (tudi Cobentzl, Kobencl), plemiška družina. Izhaja s Koroškega, kjer se prvič omenja v 13. stol. (1209 in 1272). Frizelinus C. je imel posestva na Koroškem. Po kraškem ljudskem izročilu, ki seveda ni zgodovinsko dokazano, je družina C. izšla iz trdne kmečke družine v Volčjem gradu na dolenjem Krasu (gl. Mahnič). Prvi C., omenjen na Goriškem, je bil Krištof pl. Proseški (von Prosecco). Ob izbruhu beneške vojne je bil poveljnik gradu Štanjel na Krasu do 1508, ko se je moral vdati. S poroko z Ano iz rodu grofov Logarjev (Lueger) si je pridobil grad Predjamo pri Postojni. Njegova sinova Ulrik in Janez sta 1572 dobila gospostvo Kopriva. Že prej (1564) sta postala barona. Isto leto je Janez postal gor. patricij. Janez je bil član nemškega viteškega reda in komtur v Precenicco (1574). živel je v Lj., v Gradcu in v Dunajskem Novem mestu. Bil je med važnejšimi državniki svojega časa: nadvojvodov tajnik (1562) in vicekancler (1567), nadvojvodov komisar pri urejanju gor. meje (1570), od 1571 do 1573 cesarski poslanik v Rimu, od 1576 do 1581 poslanik cesarjev Maksimilijana II. in Rudolfa II. v Moskvi pri Ivanu II., potem pooblaščeni zastopnik na raznih državnih zborih, končno nadvojvodov dvorni kancler, glavar v Gradiški (1590) in dež. glavar na Kranjskem (1582). [Nadvojvodu Karlu je predlagal za lj. škofa Konrada Glušiča, župnika v Komnu (1570). Na koncu Travnika v Gor. je dal sezidati palačo (1587), ki je tedaj bila najlepša v mestu; pozneje je prešla v last Avguština Godelhja (gl. čl.), ta pa jo je daroval za stanovanje gor. nadškofom. Umrl je v Regensburgu med zasedanjem drž. zbora (1594). – Filip C., Ulnikov sin, je bil vicedom na Kranjskem in dež. namestnik v Gor. (1608). – Rafael C. je bil jezuit; veliko si je prizadeval za ustanovitev prve jezuitske hiše v Gor. (1617). – Janez Filip C, r. v Gor. 1635, ki je bil najbrž vnuk Ulrika C., je skupaj s svojim bratom Jakobom Ludovikom postal drž. grof (1675). Bil je dež. namestnik v Gor. (1671), glavar v Trstu (1673) in dež. glavar v Gor. (od 1697 do smrti 1712). – Janez Gašper, sin Janeza Filipa, r. 1664, je bil dež. glavar v Gor. (1713) in dež. glavar na Kranjskem (1714); imel je še druga visoka drž. mesta; umrl je v Gradcu 1742. Njegov brat Ferdinand Leopold je bil stolni prošt v Lj. Drugi brat Ludovik Gundaker, cesarski komornik, je imel dva sinova. Prvi, Janez Karel Filip, r. v Lj. 21. jul. 1712, je bil v prvih letih vlade cesarice Marije Terezije poslanik v raznih nemških državah. 1753 je postal pooblaščeni minister za upravo tistega dela Holandske, ki je spadal pod Habsburžane. Umrl je v Bruslju 20. jan. 1770. Izkazal se je kot dober upravnik. Zanimal se je za gospodarsko obnovo dežele in za razvoj kulture. V Bruslju je ustanovil akademijo znanosti. Francoski pisatelj Montesquieu, avtor znanega dela De l'esprit des lois, se je v pismu abbéju de Guasco z dne 26. dec. 1753 zelo pohvalno izrazil o njem. – Njegov brat Gvido, r. v Lj. 14. jan. 1716, u. v Gor. 12. okt. 1797, je pomemben, ker je v Gor. pomagal ustanoviti »Accademia degli Arcadi romano-sonziaci« (1780). Član te akademije je bil tudi slov. pisatelj Jurij Japelj, prevajalec sv. pisma. Janez Karel Filip je imel deset otrok. Najstarejši izmed njih Ludovik Filip, r. v Bruslju 21. nov. 1753, u. na Dunaju 23. febr. 1809, je bil diplomat, od 1779 do 1795 poslanik v Peterburgu. Tam je pisal francoske veseloigre za carsko poletno gledališče Ermitage. Dne 17. okt. 1797 je podpisal mir v Campoformiu; nekaj časa je bil predstojnik zunanjega ministrstva. 1798 je bil zopet poslanik v Peterburgu. Takrat se mu je posrečilo pridobiti Rusijo za zvezo proti Franciji. Pozneje je kot drž. minister in podkancler vodil posle vse države. Dne 9. febr. 1801 je podpisal mir v Luneville. – Gvidonov sin Janez Filip, r. v Lj. 28. maja 1741, je služil pod vodstvom svojega strica Janeza Karla Filipa na Holandskem. Cesarica Marija Terezija ga je že 1767 imenovala za namestaega predsednika finančnega sveta v Bruslju. Potem ga je poklicala na Dunaj in mu dala nalogo, naj uredi upravo užitninskega davka. 1777 je spremljal Jožefa II. v Francijo. Ker je njegov bratranec Ludovik Filip nenadno zbolel, so poslali njega na mirovno konferenco v Tešin (1779). Ob tisti priložnosti je izšla v Gor. njemu na čast zbirka pesmi »Raccolta di composizioni e di poesie italiane, latine, francesi, friulane, tedesche, cragnoline, inglesi, greche ed ebraiche fatta in occasione che Sua Eccellenza il signore Giovanni Filippo S.R.I. Conte di Cobenzel etc«, v katera sta bili tudi dve slovenski odi: eno je napisal Jurij Japelj, a se ni podpisal, drugo pa Andrej Lavrin, župnik v Šempetru pri Gor. Lavrin, ki pravi, da govori v imenu »Slavencev«, ima C. za Slovenca. »Mi se le časti vesel'mo visoke naš'ga Slavenca« in prosi slavljenca »per tolkanj delih nikar pozabit Tvojih Slavencev«. V Tešinu se je tako uveljavil, da je bil ob povratku imenovan za vicekanclerja. Ob izbruhu nemirov v Brabantu 1789 so ga poslali tja, da bi začel pogajanja, a ni uspel. V okt. 1795 je podpisal pogodbo z Anglijo in Rusijo in 1797 je bil eden cesarskih zastopnikov pri pogajanjih z Napoleonom Bonapartejem. Nato je bil 1801 imenovan za poslanika v Parizu, a ni imel veliko uspeha. Ob začetku nove vojne 1805 se je vrnil na Dunaj. Po sklepu miru v Schönbrunnu ga je Napoleon 15. okt. 1809 poklical k sebi in dobil od njega podatke o prebivalcih ilirskih provinc. Janez Filip je umrl na Dunaju 30. avg. 1810; bil je zadnji svojega rodu. Vsa svoja posestva je zapustil nečaku grofu Mihaelu Coroniniju.

Prim.: SBL I, 83; ŠematGor 1845, 12 in 16; Morelli pass., zlasti III, 317–28 in 349; IV, 308; Czoernig 1873, 767–770, 933; A. Mahnič, Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil, Kres 1882, 409–417; Wurzbach II, 389 s sl.; I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda 1911, 128–29; Gruden IV, 658 in 661 (s sl. Janeza C. s Proseka); NašČ 1928, 184–85; Kidrič, Zgod. 198; Simoniti, 30; KolclcMD 1952, 115–16.

K-n