Primorski slovenski biografski leksikon

PELAN Frančiška, drž. uradnica, narodna, kulturna in karitativna delavka, r. 14. jul. 1894 v Trstu, u. 7. okt. 1961 prav tam. Oče Matija, delavec (umrl, ko je imela hči 10 let), mati Frančiška Pirnat, služkinja (u. 1943), oba sta prišla iz osrednje Sje v Trst za delom; sestra Ana (gl. čl.). Osn. š., nem. mešč. š. in dve leti it. trg. šole je dovršila v Trstu. S 17 leti je vstopila v drž. službo pri avstr. gradbenem uradu, ki je 1920 dobil ime Genio civile. Pri njem je delala do upokojitve 1953. – P-ova je bila vse življenje narodno zavedna in dejavno verna (vsak dan pri maši in obhajilu). S 15 leti je vstopila v Marijino družbo, ki jo je ustanovil Anton Štemberger, kaplan pri Novem sv. Antonu, 22. jul. 1899 za slov. dekleta in žene. Takoj je stopilo vanjo 250 članic, število pa je hitro raslo in 1910 jih je bilo 1227. Vanjo so vstopala predvsem dekleta, ki so prihajala delat v Trst iz vseh krajev Sje: s Krasa, Kranjskega, Štajerskega, Koroškega. Shode so imele najprej v armenski cerkvi v ul. Giustinelli. Za svoje delovanje so najele 8. jul. 1906 prostore v ul. sv. Frančiška 15, kjer je v prvem nadstr. kupilo prostore Katol. izobraževalno društvo. Tu so imele tedenske sestanke, v dvorani pa so priredile veliko iger. Te prostore so uporabljale do 1912, ko so si kupile lasten dom v ul. Risorta 3 in zgradile še dvorano. 1967 so stari Marijin dom v ul. Risorta 3 podrli in 1970 dogradili novega. P-ova je s sestro Ano našla v njem obširno polje za delovanje. Kot dobri pevki sta nudili močno oporo za slov. petje narodnih in cerkv. pesmi. MarDr. je skrbela za slov. petje pri nedeljskih mašah pri Starem sv. Antonu, pri Novem sv. Antonu in pri Sv. Vincenciju. S sestro je uspešno pomagala pri mnogih igrah, ki so jih do šest pripravile na leto, dosti tudi v dobi faš. in še po drugi svet. vojni. Pripravljali sta vedno nove igre, jih prevajali iz nem. in it., prepisovali in pomagali pri izvedbi. Skrbeli sta za časopise in knjige, ki so tudi pod faš. prihajale iz Lj., da si je MarDr. zbrala knjižnico več tisoč knjig. Med zadnjo vojno sta se zelo trudili za slov. zapornike v Gonarsu, Monigu in drugod, zbirali obleko in hrano in jim pošiljali pakete. Po vojni je sprejela za 15 let na stanovanje duhovnika lj. škofije (pisca tega članka), ki je prevzel obnovljeno sv. mašo pri Novem sv. Antonu (od 1920 do 1945 po faš. ukinjena). Učinkovito sta pomagali, ko so začeli na svoje stroške organizirati počitniške kolonije za slov. otroke, dokler jih ni 1950 začela plačevati država. Zanimali sta se tudi za organiziranje slov. mladine v Slov. dijaški zvezi, ki je delovala v Trstu do 1959. Veliko sta storili za širjenje verskega tiska, ki je po vojni začel izhajati v zamejstvu. – Pogrebne maše se je udeležilo 12 duhovnikov, krsto so spremljale trž. skavtinje.

Prim.: Fani Pelan je umrla, KatG 12. okt. 1961; Družbenica, Gdč. F. P. v spomin, KatG 19. okt. 1961; J. Prešeren, Marijina družba »Marije Milostljive«, Trst 1975, 117–18 s sl. in pass.

Pnj.

Prešeren, Jože: Pelan, Frančiška (1894–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940780/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine