Milič - Emili, Josip

Milič - Emili Josip, fiziolog, doktor, r. 27. maja 1931 v Sežani, brat Jolke Milič (gl. čl.), pri krstu Josip Lucijan Nikolaj Emili (italijanizirana oblika priimka Milič, ki jo je obdržal zaradi dvojnosti dokumentov), podpisuje se Milic-Emili Joseph. Osn. š. (1937–41) v Sežani in Trstu, nižja gimn. privatno v Lj. (1945), maturiral na slov. gimn. v Trstu (1949) ter študiral medicino v Milanu (eno leto, 1953, tudi na U v Londonu) ter diplomiral 1955. Poročil se je 1957 z Anno Harding ter ima štiri otroke, hčerka Claire je diplomirala iz umetnostne zgod. v Parizu. Svoje znanstveno delo je od vsega začetka usmeril v patofiziologijo dihanja in dosegel izredne uspehe, tako da je objavil nad 300 znanst. člankov s tega področja, po podatkih Current Contents 1981 spada M. med 1000 najpogosteje citiranih svetovnih strokovnjakov z vseh področij, njegova razprava o lokalni distribuciji vdihanih plinov (Journal of Applied Physiology 1966, vol. 21) pa spada med sto najbolj citiranih del s področja kliničnih raziskav med 1966 in 1978. Delal je na naslednjih univerzah: Milan (1956–58), Liège, Belg. (1958–60), Harvard, Boston, ZDA (1960–63), nato pa na McGill University v Montrealu (Kanada), kjer je prof. za fiziologijo in eksperimentalno medicino, vodi Meakins-Christiejev laboratorij ter sodeluje tudi z drugimi svetovnimi raziskovalnimi institucijami kot zunanji sodelavec. Med 1973–78 je bil dir. Fiziološkega inštituta na U McGill. 1983 je postal član SAZU, 1980 pa član Royal Society of Canada, 1983 član Fleishover society, 1982 mu je U v Paviji podelila zlato medaljo »C. Forlanini« za znanstvene dosežke. V njegovi šoli so se izpopolnjevali številni znanstveniki, med katerimi tudi dr. J. Šorli iz golniške bolnišnice, sodeloval pa je tudi na jsl. kongresu fiziologov v Sji 1975. M. je član številnih mednarodnih znanstvenih društev v It., Belg., Franc., Kanadi, ZDA, Angl., objavljal, oziroma sourejal pa je naslednje znanstvene časopise: Journal of Applied Physiology, Canadian Journal of Physiology and Pharmacology, Journal of Applied Physiology, Revue Francaise Des Maladies Respiratoires, Rivista di Biologia, Clinical Investigative Medicine, American Review of Respiratory Disease. V začetnih raziskavah je izpopolnil metodo merjenja električne aktivnosti trebušne prepone s pomočjo elektrod v požiralniku ter metodo za posredno merjenje plevralnega pritiska s pomočjo esofagealnega balona. Naslednjih 6 let je najbolj posvetil raziskavam regionalne razdelitve ventilacije in prekrvavitve v pljučih, ki jih je razširil na klinične raziskave pri starejših ljudeh, kadilcih, astmi, pljučnem edemu in cirozi jeter. Sistematično je raziskal zvezo med ventilacijo in telesno temperaturo, vagotomijo, ekspiratornim pritiskom, vzburjanjem baroreceptorjev in vdihanjem žveplovega dioksida. Rezultate je razvil vse do uporabe v pacientih. Poleg tega raziskuje živčne, mišične in mehanične dejavnike, ki določajo oblike aspirograma in pnevmotakograma.

Prim.: Arh. SAZU; Who's Who in America; Who's Who in Science in America; American Men and Women of Science 1982, Vol. 5, 367, 15th Edition, Bower, New York; Who is Who in Health Care, 1982, Aspen Publications, Gennantown; Who's Who in the Eeast, 1983; Marquis Who's Who Inc., Chicago; Canadian Who's Who, 1984, University of Toronto Press, Toronto.

Jan