Mašera, Sergej (1912–1941)
Vir: © Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran

Novi Slovenski biografski leksikon

MAŠERA, Sergej (vzdevek Sergič), mornariški častnik, poročnik bojne ladje jugoslovanske kraljeve mornarice, narodni heroj (r. 11. 5. 1912, Gorica, Italija; u. 17. 4. 1941, Prevlaka, Tivatski zaliv, Boka Kotorska, Črna gora, 17. 4. 1987 pokopan v Ljubljani). Oče Franc Mašera, profesor na realki, mati Ida Mašera, r. Zarli, učiteljica.

Maja 1915 se je družina sredi vojne vihre umaknila iz Gorice. Po končani vojni in razpadu Avstro-Ogrske se Mašerovi zaradi spremenjenih političnih razmer in svetovnega nazora ter jasno izraženega slovenstva očeta Franca niso več vrnili v Gorico, temveč so se ustalili v Ljubljani. Mašera je tam najprej končal osnovno šolo, nato pa 1929 realko. Po opravljeni maturi se je vpisal na Vojnopomorsko akademijo v Dubrovniku. 1932 je diplomiral in oficirsko kariero začel kot poročnik korvete najprej na zastareli torpedovki T5, potem pa na ladji Sitnica. Privlačilo ga je topništvo, zato se je specializiral v artilerijski stroki. Topniški tečaj, ki ga je zaključil 1934, je opravljal v Kumboru v Boki Kotorski. Po koncu usposabljanja je bil premeščen v Artilerijski zavod v Lepetane, nato pa 1936 v Komando vojne mornarice v Zemun, kjer se je pripravljal na izpit za višji čin poročnika bojne ladje. V tistem obdobju je jugoslovanska mornarica v Nantesu, Glasgowu in Splitu gradila tri rušilce – Beograd, Zagreb in Ljubljano. Kot strokovnjak za ladijske topove je bil 1938 imenovan za člana komisije, ki naj bi na Švedskem preizkusila, kupila in prevzela protiletalske topove tipa Bofors, s katerimi naj bi bili ti trije rušilci opremljeni. 1938 je odpotoval na Švedsko in delal v Boforsovi tovarni topov. Švedske napredne in po njegovem mnenju demokratične razmere so nanj naredile velik vtis in pripomogle k njegovi humanistični usmeritvi. Potovanje na Švedsko mu je prineslo tudi ugled in spoštovanje med poklicnimi tovariši.

Marca 1941 je bil Mašera z rušilca Beograd premeščen na rušilec Zagreb. Na njem je v Boki Kotorski dočakal začetek vojne. Štab jugoslovanske flote je 16. aprila pristal na zahtevano brezpogojno kapitulacijo in posadkam ukazal, naj svoje ladje, podmornice in hidroletala predajo prihajajočemu sovražniku. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske je posadka rušilca Zagreb na ukaz kapitana Nikole Krizomalija v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje, specialist artilerijske stroke Sergej Mašera in specialist torpedne stroke Milan Spasić. V skladu s privzgojeno vojaško doktrino Mašera kapitulacije jugoslovanske vojske in mornarice ni priznal. Po odhodu posadke sta oba častnika, ki sta ostala na ladji, ladjo strokovno minirala, izvršila detonacijo in se, ne upoštevajoč ukaz kapitana, skupaj z njo potopila.

Mašerovo in Spasićevo dejanje je odmevalo tako v zavezniških kot nacifašističnih vojaških silah. Že 1942 so Angleži Mašeri in Spasiću v svojih kasarnah na Malti odkrili spominsko ploščo, o njiju se je razpisalo tudi ameriško časopisje. Pričevalce, nekdanje udeležence teh dogodkov in opazovalce, so prevzeli predvsem izjemen patriotizem, nacionalni ponos in zlasti vojaška čast, ki sta jih izkazala Mašera in Spasić. Spasićevo truplo so nekaj dni po eksploziji našli in ga svečano z vojaškimi častmi pokopali na Savini pri Hercegnovem. Poklonili so se mu tudi italijanski vojaki, ki so bili takrat že v Boki Kotorski. Mašerovega trupla niso našli. Z vojaškimi častmi so njegove posmrtne ostanke pokopali šele 17. aprila 1987 na ljubljanskih Žalah.

1966 so mu v piranskem muzeju odkrili doprsni kip, 1967 se je muzej preimenoval v Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in to ime nosi še danes. 1973 sta bila Sergej Mašera in Milan Spasić posmrtno razglašena za narodna heroja. Po Sergeju Mašeri in nekaj tudi po Milanu Spasiću so poimenovane ulice in trgi po Sloveniji, v Kotorju pa študentski dom. Po Sergeju Mašeri so poimenovali vojaško kasarno v Pulju in mu tam postavili najprej spomenik, kasneje pa še doprsni kip. Tudi v Novi Gorici so mu postavili spomenik in spominsko obeležje. Predvsem o njegovem zadnjem dnevu so postavljali številne razstave in občasne muzejske vitrine. V Tivtu še dolgo po razpadu SFRJ častijo spomin na Spasića in Mašero, skrbijo za njun spomenik in ob njem prirejajo komemoracije. Podeljevali so občinske častne plakete, ki so se imenovale po njiju. Taborniški odred v Piranu nosi ime Rod Sergeja Mašere. Po njem so se imenovale tudi mladinske delovne brigade.

O Mašeri in Spasiću so 1968 v francosko-jugoslovanski koprodukciji posneli igrani film Flammes sur l'Adriatique (Plamen na Jadranu), v istem obdobju pa v Sloveniji dokumentarni film Zatišje pred nevihto. 2015 je režiser Radovan Čok v okviru televizijske serije Pozabljeni Slovenci in v produkciji Dokumentarnega programa RTV Slovenija posnel film z naslovom Sergej Mašera, poročnik bojne ladje. O njem in Spasiću so bili napisani številni časopisni in strokovni članki, knjige in radijske drame.

Mašero in Spasića je že med vojno za njuno žrtev odlikovala jugoslovanska kraljeva vlada v Londonu z redom belega orla, Mašeri je bila po vojni podeljena tudi partizanska spomenica. 1973 sta bila skupaj s Spasićem posmrtno razglašena za narodna heroja. Mašera in Spasić sta edina, ki ju je za njuno dejanje in izgubo življenja odlikovala tako jugoslovanska kraljeva kot povojna jugoslovanska socialistična oblast. Mašera je tudi prejemnik slovenskega vojaškega priznanja: 2004 je Vida Birovljev Mašera za svojega brata prejela zlato plaketo Poveljstva sil Slovenske vojske.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, zgodovinska dokumentacija.
Miroslav Pahor: Zadnji dnevi rušilca Zagreb, Informator, september 1967, 16–20.
René Podhorsky: Ranglista ukaznog osoblja kraljevske mornarice na dan 6. aprila 1941 godine, Zürich, 1970.
René Podhorsky: Ukazno osoblje kraljevske mornarice koje na dan 6. aprila 1941 nije više bilo u aktivnoj službi, Zürich, 1972.
Janez Tomšič: Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki, Ljubljana, 1974.
Tomislav Grgurević: Podvig Spasića i Mašere, Tivat, 1983.
Slavko Stamatović: Milan Spasić i Sergej Mašera, Beograd, 1985.
Nadja Terčon: Leto dni med gojenci Pomorske letalske šole : iz dnevnika Pavlina Zuleta 1929/30, Annales, 1, 1991, št. 1, 179–186.
Bogdana Marinac: V modrem in belem : mornariške uniforme iz zbirke Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Piran, 2003.
Nadja Terčon: Sergej Mašera, Tvorci slovenske Pomorske identitete, Ljubljana, 2010, 149–171.
Nadja Terčon: »Usidrali smo se na morje« : vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958, Piran, 2015, 37–44.
Nadja Terčon: Gorelo je morje : Sergej Mašera, mornariški častnik, poročnik bojne ladje, narodni heroj (*Gorica (danes Italija), 11. maj 1912‒†Boka Kotorska (Črna gora), rušilec Zagreb, 17. april 1941), Piran, 2017.
Terčon, Nadja: Mašera, Sergej (1912–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923490/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Mašera Sergej, narodni heroj, poročnik bojne ladje, ki je 17. apr. 1941 umrl v protest proti kapitulaciji Jsle. Rojen v Gor. 11. maja 1912 v prof. družini. Oče Franc se je rodil pri Žganovih v Kobaridu in bil prof. prir. in fizike. Poučeval je v Kopru in nato v Gor. Mati je bila učiteljica Ida Zarli iz Tolmina. V Gor. so imeli enonadstropno hišo v Ul. Gaspare Gozzi št. 4. Meseca maja 1915 so se z zadnjim vlakom čez soški most umaknili k daljnim sorodnikom v Poljane pri Prevaljah. Pozneje so se preselili v Lj., kjer je postal oče prof. na lj. realki. Po prvi svet. vojni se zaradi it. raznarodovalnega pritiska niso upali več vrniti v Gor. Pričel je rasti njihov odpor proti It. Otroci (Marjan, Vida, Sergej) so do 1929 prihajali na počitnice v Kobarid, kjer so spoznavali krivice, ki jih je prestajal slov. narod pod It. Sergej je končal štiri razr. osn. š. v Lj. in nato še sedem razr. realke v Vegovi ulici, kjer ga je učil tudi njegov oče. 1929 je maturiral z odličnim uspehom in se vpisal v Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Po uspehu je bil peti v svoji klasi in posebno ga je veselila mat. Po končani akad. se je do 1936 v Lepetanih seznanjal z ladijsko artilerijo. Nato je bil dve leti referent mornariške artilerije v Komandi mornarice v Zemunu. 1938 je kot član posebne komisije odpotoval na Švedsko po nove protiletalske topove Bofors za rušilec Beograd. V franc. pristanišču Nantes je sodeloval pri montiranju teh topov in pozneje je postal drugi artil. oficir na rušilcu Beograd. 20. mar. 1941 je bil kot poročnik bojne ladje II. reda imenovan za prvega artil. oficirja na rušilcu Zagreb. M. je v štirih mesecih pred kapitulacijo Jsle zamenjal kar pet komandantov. Kmalu za njim je prišel na Zagreb za prvega torpednega oficirja še poročnik bojne ladje II. reda Milan Spasić. Tedaj so premestili veliko oficirjev in to so bile zelo nezdrave spremembe. Namesto izurjenih oficirjev so morali novi oficirji šele spoznavati aparature. 6. apr. 1941 so se nad zalivom Boke Kotorske pojavila faš. letala in začela bombardirati ladje. Protiletal. obramba na rušilcih je odprla ogenj iz topov in strojnic. V noči na 14. apr. je posadka Zagreba v Tivatskem zalivu zakamuflirala ladjo z vejevjem. 15. apr. je poveljnik Zagreba Nikola Krizomali prinesel sporočilo, da je podpisana kapitudacija Jsle in da ne smejo več odpreti ognja. Ker so ital. letala bombardirala rušilec Dubrovnik tudi pozneje, so imeli na Zagrebu sestanek o tem, kaj storiti, če bi ital. letala napadla tudi Zagreb. Najbolj odločen je bil M., ki je trdil, da se morajo braniti. Krizomali se je bal, da bi takšno ravnanje izzvalo represali je, in je zahteval, da se posadka izkrca in prebije dan v bližnjem gozdu. M. ni mogel razumeti, zakaj naj bi se ločili od orožja, in dejal, da bo zbral prostovoljce, ki bi hoteli ostati z njim na rušilcu. Posadka pa je vendarle odšla na kopno in naslednji dan ji je sledilo tudi moštvo protiletal. topov. Ukaz vsej posadki, naj za vedno zapusti ladjo, zakamuflirano pri Krtolah, je prišel 17. apr. 1941 okrog poldne. Večina oficirjev je vedela, da nameravata M. in Spasić potopiti rušilec. Dva podoficirja sta jima iz skladišča prinesla rušilne naboje. Lahko bi uporabila vžigalno vrvico, toda hotela sta umreti skupaj z rušilcem Zagreb. M-ega trupla niso našli. V tistih dneh kapitulacije je bilo M-ovo in Spasćevo junaštvo za mnoge ljudi v Dalmaciji edini primer ohranitve vojaške časti. Čeprav je M. poznal nepravilnosti v vojni mornarici, ni nikomur dovolil, da bi jo kritiziral. V pogovoru z bratrancem Andrejem je dejal: »Velika finančna sredstva so določena za orožje, a vojska je nepripravljena. Pri nas je vse gnilo.« Verjel je, da bodo mlade generacije oficirjev spremenile stanje. Podminiranje in junaška smrt M. in Milana Spasića 17. apr. 1941 na rušilcu Zagreb je bil edini primer v zgod., da sta se dva podrejena oficirja na tak način uprla celotni državni kapitulaciji. M. je postal 1973 narodni heroj. Po njem se imenuje Pomorski muzej v Piranu in več ulic v raznih mestih. Prav tako mu je posvečenih več spomenikov in spominskih obeležij: v Tivtu, Pulju, Piranu in Novi Gorici.

Prim.: Izjave, prepisi pisem, spomini in dokumenti o Sergeju Mašeri (P 1643–1648, 2045, 2046 in 2431–2432) v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran; Pomorska enciklopedija, 5, 165; Marine Rundschau 1957; Il Marinaio 1958; Slobodan Petrović, Jugoslovenska flota u Boki Kotorskoj u ratu 1941, Pomorski zbornik, 9, 231; Miroslav Pahor, Zadnji dnevi rušilca Zagreb, Informator (Splošne plovbe), VIII, sept. 1967, 17; C. Zupanc, Mornar S. Mašera, Sreč 1971, št. 31, 143; Ratko Zvrko, Da bi rušilca Zagreb ne dobil sovražnik, sta z njim odšla v smrt, PDk 19. apr. 1966; Isto tudi v Vjesniku 16. apr. 1966; Bora Njegovan, Mašera i Spasić – legendarne ličnosti, Glas Istre 23. apr. 1972 (fotogr. spomenika Mašeri in Spasiću v Titvu); I. Kurinčič, Ponosni smo na rojaka Mašero (s sl.), TV 15 17. apr. 1972; V. Hudeček, Raje grob nego rob, Ned. dnevnik 15. apr. 1973;A. C., Junaško dejanje M. Spasića in S. Mašere, TV 15 19. apr. 1973; Sječanje na junaka s razarača »Zagreb«, Glas Istre 19. apr. 1973; V spomin na junaka z rušilca Zagreb, PrimN 20. apr. 1973; C. Zupanc, Junaški mornar Goričan S. Mašera, PrimN (nadaljevanja) 17. in 24. avg. 1973; Spasić, Mašera heroja, Delo 10. sept. 1973; S. Mašera – narodni heroj, PrimN 14. sept. 1973; Mašera in Spasić narodna heroja, TV 15 20. sept. 1973; S. Mašeru odkrili spomenik, PrimN 21. sept. 1973; Raf. Perhavc, V spomin heroju Sergeju Mašeri, TV 15 25. apr. 1974; L. Kante, Spomenik S. Mašeri, Delo 14. sept. 1974; Jože Pretnar, Smrti – prednost, 7 D 17. apr. 1975; Heroji Mašera i Spasić, Glas Istre 15. maja 1975; Mrtva straža potonila s razaračem, Poruka borca 60, III/1976; Spomenik S. Mašeri, PrimN 22. apr. 1977; (brez naslova) TV 15 28. apr. 1977; Pavle Ilić, Siječanje na herojsku smrt Sergeja Mašere, Glas Istre 18.aprila 1978; m. g.. Spomin na heroja Mašero, PrimN 17. apr. 1981; B. Š., Počastitev spomina narodnih herojev Mašere in Spasića, PDk 18. apr. 1981; Bolj kot svoje življenje ljubi morje mornar..., TV 15 6. sept. 1979; Nikolaj Safonov, Junaka sta umrla s svojo ladjo. Ned. dnevnik 18. apr. 1982.

Stres

Stres, Peter: Mašera, Sergej (1912–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923490/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine