Primorski slovenski biografski leksikon

Majonica (Maionica) Enrico, arheolog, r. 26. avg. 1853 v Trstu, u. 4. dec. 1916 tam. Višjo obč. gimn. je obiskoval in končal v Trstu. Na U na Dunaju je študiral jezikoslovje in poslušal tudi arheologijo in epigrafiko. Po študiju je dobil mesto prof. na drž. gimn. v Gor., kjer je učil do 1893. Leta 1882 so mu poverili vodenje tisto leto odprtega Arheološkega muzeja (Museo archeologico dello Stato) v Ogleju, ki se mu je povsem posvetil šele po letu 1893, ko je dokončno opustil profesuro v Gor. Iz zdravstvenih razlogov se je upokojil 1913. Sprva le dopisnik v MCC je bil 1882 imenovan za konservatorja za območji Ogleja in Gradiščanskega okraja c. k. Centralne komisije na Dunaju (k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, Wien). Njegovo raziskovalno in organizacijsko, muzejsko delo je v pretežni meri povezano z Oglejem (Aquilejo). Še kot prof. v Gor. je napisal razpravo Aquileia zur Romer zeit (Gor. 1881), 1893 pa je že izdal prvo arheol. karto Ogleja (Fundkarte von Aquileia), v katero je vnesel, kritično presojene, vse podatke o arheoloških odkritjih v tem rimskem mestu od 18. stol. dalje. Večjih izkopavanj se sam v mestnem okolju ni lotil (raziskoval je npr. amfiteater in dognal njegove osi), obsežna in plodna pa so bila njegova izkopavanja oglejskih nekropol. O njih je tudi največ pisal, posebej o epigrafskih spomenikih. Posebej so pomembna njegova prizadevanja za ohranitev in zaščito bogate oglejske arheološke zapuščine. Uprl se je črnim kopačem in uspel kljub rešetasti zakonodaji, da je zavrl njihove uničevalne in pridobitniške posege v oglejske arheol. plasti. Po njegovi zaslugi je oglejski arheol. muzej hitro napredoval. Zbirke so se krepile z gradivom, ki ga je M. sam odkril, posebej pa še z odkupi ali s prevzemom v varstvo bogatih zasebnih zbirk (Moschettini, Vicentini, Gregorutti, E. de Ritter-Zàhony idr.). To bujno rast muzeja najbolj ponazarjata njegova vodnika po oglejskem muzeju: Guida manuale dell'i. r. Museo dello Stato in Aquileia (Gor. 1884) in Guida dell'i. r. Museo dello Stato in Aquileia (Dunaj 1911). Zunaj Ogleja je raziskoval manj, o odkritjih, tudi tistih v Ogleju je redno poročal v MCC od št. 7 (1881) do št. 25 (1899). Izkopaval je v Gradežu, v Ronkah, poročal o arheol. najdbah v Bukovici (MCC 13/1887, CLXXXI), Plaveh (o. c.) , Kanalu (o. c), Čiginju (o. c.), Kobaridu (o. c.). Posebej pa ga je pritegnil Most na Soči (tedaj Sv. Lucija), ki je bil takrat v središču arheol. dogajanj Evrope. M. je na Mostu na Soči raziskoval trikrat. V letih med 1881–84 je za gor. pokrajinski muzej izkopal 36 grobov iz velike in znamenite nekropole starejše železne dobe (prim. C. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 15/1893, 4, op. 3) in muzeju s tem pridobil takrat zelo atraktivno in popularno, prestižno svetolucijsko gradivo. Vrnil se je na Most na Soči znova 1890. To pot je posegel v območje prazgodovinske in rimskodobne naselbine in raziskal obsežno rimskodobno stavbo (prim. MCC NF 16/1890, 217; A Carli, Kronika fare Sv. Lucije na Mostu, leto 1890). S kopanjem v naselbini je nadaljeval nato še 1891. Sondiral je na Tezi, najvišjem od treh Kukov, in odkril močno zidovje; sporna pa je najdba 23 prazgod. grobov. Znova je to leto izkopaval na velikem grobišču in raziskal še 16 žganih grobov (prim. A. Carli, o. c., leto 1891). Leta 1891 je odkril še malo latenskodobno nekropolo v Kozarščah pri Mostu na Soči in raziskal v njej 11 grobov (prim. MCC 19/1893, 73 ss.).

Prim.: G. Brusin, Enrico Maionica e la sua opera, Archeografo Triestino 15 (1929–1930), 407 pass, (z bibliografijo); A. Carli, Kronika fare Sv. Lucije na Mostu (rokopis, hranjen v župnišču na Mostu na Soči); MCC 1881–99.

Svd.

Svoljšak, Drago: Majonica, Enrico (1853–1916). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi922700/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine