Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Trseku, Kopru in Trstu, gimnazijo v Ljubljani, kjer je 1905 maturiral na II. državni gimnaziji. Na dunajski univerzi je študiral pravo in 1910 doktoriral. Vzporedno je študiral gospodarske vede in diplomiral na Eksportni akademiji na Dunaju. Sodno prakso je opravljal na Dunaju in v Trstu, nato postal odvetniški koncipient pri dr. Dinku Trinajstiću v Pazinu (1911–12) in dr. Mateju Pretnerju v Trstu (1913–15). Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran (1916). V zasedeni Srbiji je bil vojaški avditor (sodnik). Po končani vojni je decembra 1918 v Trstu prevzel odvetniško pisarno dr. Otokarja Rybářa in do smrti opravljal odvetniški poklic.

V javno življenje je vstopil na začetku študentskih let, ko je 1906 postal tajnik akademskega društva Slovenija na Dunaju. Deloval je v gibanju narodnoradikalnega dijaštva in objavljal v njihovem glasilu Omladina. Pisal je o istrskih vprašanjih. Aktivno je deloval v slovenski in hrvaški Istri (shod slovenskega in hrvaškega istrskega dijaštva v Pazinu septembra 1907, domače marežgansko društvo Neodvisnost, podpredsednik Akademskega ferialnega društva Istra (1907–08), predsednik kluba hrvaško-slovenskih akademikov). Na zboru narodnoradikalnega dijaštva v Ljubljani septembra 1910 je govoril o gospodarskih vprašanjih. O teh je kasneje pisal v Naših zapiskih (1910) in Vedi (1912, 1914). Med opravljanjem pripravniške službe v Pazinu se je vključil v politično delovanje istrskih Hrvatov in se pridružil Političnemu društvu za Hrvate in Slovence v Istri; udeleževal se je predvolilnega gibanja ter govoril tudi na zborovanjih društva v Kaštelu in Lovrečici pri Umagu. Po preselitvi v Trst se je vključil v Narodno delavsko organizacijo, ustanovljeno 1907 kot narodnjaški antipod Jugoslovanski socialdemokratski stranki. Aprila 1913 je postal njen predsednik in jo vodil vse do mobilizacije, ki je pomenila tudi konec delovanja te organizacije. V letih pred prvo svetovno vojno je predaval o gospodarskih razmerah (Ajdovščina, Trst, Gorica).

Po vojni se je uveljavljal kot odvetnik in publicist. V javnosti je nastopal kot eden vodilnih članov političnega društva Edinost, predvsem kot organizator razvoja slovenskega gospodarstva. Decembra 1918 je postal podpredsednik Zadružne zveze v Trstu, 1922 pa njen predsednik in na tem mestu ostal vse do nasilnega razpusta zveze 1929. 1922 je bilo v zvezo vključenih 127 slovenskih zadrug na ozemlju Julijske krajine, med njimi 85 denarnih, 32 konsumnih, 6 mlekarskih, 2 stanovanjski, 1 vinorejska in 1 mlinarska. Z delovanjem Zadružne zveze je bila povezana Tržaška posojilnica in hranilnica, osrednji slovenski denarni zavod v Trstu. Agneletto je 1925–41 sodeloval pri vodenju posojilnice, sprva kot član, od 1929 pa kot podpredsednik upravnega sveta.

Oblastni organi so njegovo delovanje med obema vojnama stalno nadzorovali. Ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno je bil konfiniran in oktobra 1940 prepeljan v tržaške zapore. Marca 1941 je bil izpuščen in junija istega leta poslan v konfinacijo v Isernio, kjer je ostal vse do kapitulacije Italije. Iz Italije je odšel v Egipt, kjer se kot protikomunist ni vključil v narodnosvobodilno gibanje. V kairskem slovenskem listu Bazovica (1944) je objavil študijo o monetarni politiki v obdobju med obema vojnama. Junija 1945 se je vrnil v Trst. Svoje javno politično delovanje je obnovil po ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), potem ko je bil decembra 1947 med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze za tržaško ozemlje, ki je bila nekakšna naslednica političnega društva Edinost in je delovala v coni A STO. Zveza, ki jo je vodil do smrti, je bila liberalno usmerjena in ni bila koalicijska kot Slovenska demokratska stranka v Gorici. Njena poglavitna naloga je bilo prizadevanje za ohranitev STO kot najprimernejše rešitve »tržaškega vprašanja« ter zaščite narodnih pravic Slovencev na Tržaškem. Delovala je protikomunistično in bila kritična do razmer v tedanji Jugoslaviji. Z zavezniškimi upravljavci cone A STO je imela boljše stike kot tisti del Slovencev, ki je svoje politično delovanje gradil na tradiciji NOB. Tržaška Demokratska zveza je imela ob sebi več organizacij in list Demokracijo, ki je začel izhajati aprila 1947, prvotno v Gorici kot glasilo goriške Slovenske demokratske zveze. V listu se je pogosto oglašal. Od občinskih volitev februarja 1949 do smrti je bil tržaški občinski svetovalec, kjer je deloval kot predstavnik demokratičnih Slovencev. Kot zagovornik STO je moral sprejeti tudi rešitev »tržaškega vprašanja« na podlagi londonske spomenice o soglasju (1954). Svoja prizadevanja za reševanje problemov Slovencev v Italiji je razširil na ves manjšinski prostor. Razmišljal je celo o ozemeljskem razširjenju STO. »Jugoslovanski ideji«, ki ji je sledil od mladih let, je dajal prednost pred neodvisno Slovenijo. Bil je prvi pomembnejši slovenski intelektualec in prvi pravi slovenski politik, ki se je rodil na slovenskih istrskih tleh.

Dela

  • O Slovanih v Istri, Omladina, 2, 1905/06, 185–188; 3, 1906/7, 4–7.
  • Slovenske narodno gospodarske črtice, Naši zapiski, 7, 1910, 343–348, 364–376.
  • Svetovna vojna in gospodarski razvoj, Njiva, 1, 1919, 4–6, 25–27.
  • »Zadružna zveza« v Trstu, Jadranski almanah, 1924, 65–68.
  • Gospodarsko stanje podeželskega prebivalstva v Julijski Krajini, Luč, 2, 1928, 20–42.
  • Problemi kmetov-posestnikov v Julijski Krajini, Luč, 11, 1938, 3–19.
  • Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika, Slovenski pravnik, 53, 1939, 213–228, 261–273.
  • Knjiga o nasledstvu zaradi smrti in o daritvah, Ljubljana, 1943.

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Nadja Maganja: Trieste 1945–1949 : nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trieste, 1994 (2. izdaja).
  • Josip Agneletto – slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu, Koper, 1999 (Knjižnica Annales 19).
  • Branko Marušič: Sto slovenskih politikov, Ljubljana, 2002.
Marušič, Branko: Agneletto, Josip (1884–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917619/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Agneletto Josip, politik, gospodarstvenik, r. 8. nov. 1884 v Trseku, občina Marezige, kmetovalcu Josipu in Ani Kozlovič, u. 14. jul. 1960 v Trstu. Obiskoval je osn. š. v Trseku, Kopru in Trstu; gimn. v Lj., doktoriral 20. dec. 1910 na pravni fakulteti na Dunaju, kjer je obenem obiskoval in diplomiral iz gospodarskih ved na eksportni akademiji. Službovanja: Predpisano sodno prakso je opravil na sodiščih na Dunaju in v Trstu; nato je bil odvetniški koncipient pri dr. Trinajstiču v Pazinu (1911–12), pri Mateju Pretnarju in Brnčiču v Trstu (1913–15), mobiliziran kot vojaški avditor v takrat zasedeni Srbiji (1916–18), samostojen odvetnik v Trstu (1918–1960), kjer je decembra 1918 prevzel odvetniško pisarno dotedanjega prvaka tržaških Slovencev Otokarja Ribara, ki je ostal v Beogradu. Funkcije: od prvih povojnih upravnih volitev na Tržaškem 1949 do smrti 1960 tržaški občinski svetovalec, vedno ponovno izvoljen na samostojni skupni listi tržaških demokratičnih Slovencev.

A. se je udejstvoval kot pravnik, gospodarstvenik ter kot društveni in politični delavec. Kot pravnik je vzorno vodil svojo odvetniško pisarno in med obema vojnama s strokovnimi razpravami sodeloval pri dveh pravnih revijah: v slov. Pravnik in v ital. Giurisprudenza Italiana. Kot gospodarstvenik se je posebno posvetil zadružništvu: 1921 je ustanovil Zadružno zvezo v Trstu in ji načeloval do razpusta 1929; bil je podpredsednik Tržaške posojilnice in hranilnice, najvažnejšega slov. denarn. zavoda na Primorskem (1929–1940), ki se je ohranil po prvi vojni, dokler ga niso 1940 prisilno likvidirali. Z gospodarskimi članki in razpravami je sodeloval v številnih revijah: Naši zapiski, Veda, v pazinski »Prosvjeti«, v Jadranskem almanahu, v več letnikih zbornika Luč, v tedniku »Istarska riječ« ter seveda v Edinosti. Kot visokošolec je sodeloval pri glasilu narodno radikalnega dijaštva »Omladina« (1905–1907). V konfinaciji (1941–43) je napisal razpravo Denarnofinančna politika od prve do druge svetovne vojne, ki je izšla 1944 v listu Bazovica, ki je izhajal v Kairu. Kot društveni in politični delavec je A. izhajal iz mladine, ki se je oplajala nad mislijo Združene Slovenije ter se navduševala za osvoboditev in združitev Južnih Slovanov. Društveno se je udejstvoval že kot dijak; na Dunaju je bil tajnik slov. akad. društva »Slovenija« (1906–7), podpredsednik hrvaško-slov. ferialnega društva »Istra« (1907–8) in predsednik »Kluba hrv.-slov. akademikov« (1908–9). Kot koncipient v Pazinu je bil tajnik »Kluba za prosvjetu« in podpreds. pazinske čitalnice. Kot tajnik »Hrvatsko-slov. politič. društva« za Istro je 1911 uspešno poskrbel za organizacijo volitev v dunajski parlament. Ko se je spomladi 1913 preselil v Trst, je postal preds. »Narodne delavske organizacije« in ji načeloval do mobilizacije 1916. Kot vojaški avditor v Srbiji je pomagal reševati življenje srbskim rodoljubom. Po vojni je ostal na Primorskem in bil izvoljen 1919 za preds. »Slov. dramat. društva«, tj. Slov. gledališča v Trstu, ki je delovalo do požiga Narodnega doma 1920. Predvsem pa se je posvečal gospodarski organizaciji slov. življa v Italiji.

Fašistične oblasti so A. stalno nadzorovale: ob vstopu Italije v drugo svet. vojno so ga aretirali (12. 6. 1940) in konfinirali v Gradež in zatem prepeljali (oktobra 1940) v tržaške zapore v okviru preiskav za drugi tržaški proces. Marca 1941 so ga izpustili z amonicijo. Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so ga ponovno (junija 1941) aretirali in konfinirali v Isernio, kjer je ostal do nov. 1943, ko so kraj zasedli zavezniki. Odpotoval je v Egipt, kjer je zavzel odklonilno stališče do komunizma, ne iz konservatizma, temveč kot prepričan pristaš svobode, zasebne pobude in pluralistične demokracije. Junija 1945 se je vrnil v Trst in dal pobudo ter stopil na čelo porajajočega se demokratičnega gibanja Slovencev na Tržaškem. Bil je 1947 soustanovitelj in nato vse do smrti preds. »Slov. demokratske zveze« za Tržaško ozemlje. V tem tretjem, najburnejšem in najzahtevnejšem obdobju je A. sodeloval pri ustanovitvi in izdajanju tednika »Demokracija«, kateremu je bil solastnik in stalen sodelavec, pri ustanovitvi »Slov. prosvetne matice«, »Slov. dobrodelnega društva« itd. A. je v tem času pogumno in vztrajno zagovarjal uresničenje in ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja kot najboljše rešitve tržaškega vprašanja, po londonskem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo pa je kot stvaren politik sprejel novo rešitev ter se je z enako predanostjo posvetil boju za narodne pravice Slovencev v Italiji. V letih 1947–1960 ni bilo spomenice, ni bilo važnih korakov za koristi Slovencev v Italiji, pri katerih ne bi sodeloval. V tem času je objavil v »Demokraciji« cel niz tehtnih političnih člankov.

Prim.: A. Sfiligoj, Slov. demokr. zveza v Gorici, Gor. 1969, passim; Kacinova 315, 323, 427; KatG 1959, 49; KatG 1960, 29 (21. VII.) 3; D 1954 66 (12. XI.) 3; 1960 (15. I) 15, 2 (2 čl.); PDk 1960, 169 (15. 7.) 2; JAlm 1925–30, 113; Novak 254, 395; vprašalna pola (Boris Sancin).

R. K.

Klinec, Rudolf: Agneletto, Josip (1884–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917619/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine