Novi Slovenski biografski leksikon

Zaradi fašistične raznarodovalne politike je lahko v slovenščini opravil le 1. razred osnovne šole Ciril-Metodove družbe pri Sv. Jakobu v Trstu. Maturiral je 1939 na klasični gimnaziji Francesca Petrarce v Trstu, nato študiral na pravni fakulteti v Milanu in Pisi, kjer je 1943 diplomiral iz pomorskega prava. Od 1947 je bil zaposlen v očetovi odvetniški pisarni kot pripravnik, po odvetniškem izpitu 1949 kot družabnik. Po očetovi smrti 1960 je pisarno vodil do upokojitve 1991. Posvečal se je zlasti civilnemu in zemljiškoknjižnemu pravu in bil dve leti predsednik tržaškega društva Pravnik. Bil je častni član Kulturnega kluba Istra in član Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, ki je na očetovi rojstni hiši v Trseku 2002 njemu in očetu odkrilo spominsko ploščo.

Pri šestnajstih letih se je vključil v tržaško mladinsko narodno gibanje okoli Dorčeta Sardoča in Zorka Ščuke ter se oblikoval v liberalno, jugoslovansko usmerjenega javnega delavca in pozneje prostozidarja. Tik pred vojno je bil član tajnega (študentskega) odbora za politično akcijo, ki ga je vodil Milan Starc in ni bil razkrit. Vojaški rok je služil od januarja do junija 1940 v šoli za častnike v kraju Bra v Piemontu, nato kot podporočnik 12. pehotnega regimenta v Pivki, kjer so ga 9. septembra 1940 aretirali med obsežno policijsko akcijo proti slovenski in hrvaški manjšini, ki je privedla do II. tržaškega procesa pred posebnim sodiščem za zaščito države. Zaprt je bil v Trstu. Osumljen je bil protidržavnega delovanja, iredentizma in vohunstva, vendar mu tega niso mogli dokazati. Februarja 1941 so mu izrekli amonicijo (policijski opomin) ter ga izpustili. Ko so maja in junija 1942 v Trstu priprli enaindvajset študentov zaradi suma vojaškega vohunstva, je bil ponovno zaprt od junija do začetka septembra, vendar so mu dokazali le žalitev mladega fašista. Že pred vojno je imel dobre zveze z liberalno inteligenco v Ljubljani iz kroga Omladine Jugoslovanske nacionalne stranke, po okupaciji Jugoslavije pa se je povezal z Mihailovićevim gibanjem. V Trstu je jeseni 1942 začel sodelovati z vodjo tržaške postojanke Vauhnik-Anićevega obveščevalnega omrežja, povezanega z Britanci, časnikarjem Jožetom (Jojom) Golcem. Ta se je nameraval sredi 1944 umakniti in mu prepustiti vodenje postojanke, vendar se je Agneletto poleti pridružil slovenskim četnikom na terenu. Kot poročnik je bil najprej v Soškem, nato v Notranjskem odredu. Proti koncu vojne se je odpravil proti Švici, se ustavil v Milanu, kjer je dočakal konec vojne, in tam ostal do septembra 1947, ko se je vrnil v Trst. Po vojni je bil v tesnih stikih z očetom in drugimi, ki so snovali Slovensko demokratsko zvezo in njeno tedensko glasilo Demokracija, da bi v novih razmerah na narodnih in demokratičnih osnovah in zunaj vpliva KP z lastno politično stranko zagovarjali koristi slovenske manjšine. Od ustanovnega občnega zbora 21. decembra 1947 je bil Agneletto v širšem odboru Slovenske demokratske zveze za Svobodno tržaško ozemlje (STO), tajnik za občino Trst in med glavnimi ustanovitelji stranke. O narodnih in političnih vprašanjih je občasno pisal za Demokracijo in Klic Triglava (Velika Britanija). Po očetovi smrti je bil na 10. občnem zboru Slovenske demokratske zveze 1960 izvoljen za predsednika. Na tem mestu je bil potrjen na vseh naslednjih občnih zborih 1962, 1968, 1970. Sodeloval je pri ustanavljanju Skupne slovenske liste za občinske volitve v Trstu 1962, iz česar se je razvila Slovenska skupnost, sprva kot koalicija štirih skupin, v kateri je Agneletto zastopal Slovensko demokratsko zvezo, nato kot enotna stranka na narodni osnovi. Z njenim političnim razvojem Agneletto ni soglašal in je 1964 izstopil iz odbora. Kmalu je prišlo še do hudega spora v zvezi z razlastitvami zaradi naftovoda v Dolini, o čemer je izdal polemično brošuro Pomoč razlaščencem v Dolini in ozadja krize Slovenske skupnosti (Trst, 1969). Slovenska demokratska zveza je 1968 izstopila iz Slovenske skupnosti in začela izdajati novo serijo glasila Demokracija, v katerega sta v glavnem pisala Agneletto in Boris Sancin. Kljub temu je Slovenska demokratska zveza sodelovala s Slovensko skupnostjo še na upravnih volitvah 1970 in 1972, potem je umolknila, Agneletto pa se je umaknil iz politike. Več let je bil dejaven v gibanju Srednjeevropska omika. Njegovo ime se je pojavilo v časopisju 1981, ko je v Italiji izbruhnila afera, povezana s tajno prostozidarsko ložo P2, katere član je bil. Agneletto je bil tudi med ustanovitelji jugoslovanske lože za STO Libertas (1948–51), ki je nastala na pobudo škotske prostozidarske lože. Po njenem razpustu se ni vključil v nobeno tržaško italijansko ložo, temveč je postal član omenjene italijanske prostozidarske. V času slovenske pomladi je podprl demokratizacijo in prizadevanja za slovensko neodvisnost, obujal spomine na čas fašizma in vojne, opozarjal na vlogo slovenske Istre in na nevarne ukrepe italijanske zunanje politike.

Viri in literatura

  • Archivio di Stato odi Roma, ACS, CPC, b. 23, fond Agneletto Giuseppe Branko.
  • PSBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Kdo je dr. Branko Agneletto?, Primorski dnevnik, 5. 6. 1949, in odgovor v: Demokracija, 8. 6. 1949.
  • Dr. Branko Agneletto – predsednik SDZ, Demokracija, 20. 12. 1960.
  • Nadja Maganja: Trieste 1945–1949 : nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trieste, 1994 (2. izdaja).
  • Aleš Brecelj: I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trieste, 1994 (2. izdaja).
  • Umrl odvetnik Branko Agneletto, Mladika, 46, 2002, št. 5, 27.
  • več člankov v reviji Primorski rodoljub, 6, 2003, št. 8, 21–25.
  • Milan Gregorič: Ljudje mojega časa, Trst, 2005, 225–232 (2. izdaja).
  • Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella: Primorski upor fašizmu 1920–1941, Ljubljana, 2008.
Jevnikar, Ivo: Agneletto, Branko (1920–2002). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917618/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Agneletto Branko, odvetnik, politik, r. 25. mar. 1920 v Trstu, kjer živi. Oče Josip, odvetnik in politik (PSBL I, 8–9)), mati Ivanka Zidar, gospodinja. V slov. je mogel opraviti le 1. r. osn. š. CMD pri Sv. Jakobu, ostalo šolanje v it. Matura 1939 na klas. lic. F. Petrarca. Pravo je študiral v Milanu in 1943 končal v Pizi z dipl. nalogo iz pomorskega prava. Kot pripravnik je 1947 stopil v očetovo pisarno, po odv. izpitu 1949 ostal v njej kot družabnik in jo po očetovi smrti 1960 prevzel ter vodil do upokojitve konec 1991. Posvečal se je civilnemu in dosegel pomembne uspehe v zemljiškoknjižnem pravu. Dve leti je bil preds. društva Pravnik. – A. se je že kot dijak vključil v mlad. narodno gibanje, ki so ga vodili Zorko Ščuka (PSBL III, 522) idr. izobraženci v Trstu. Na Ščukovo pobudo se je osnoval tajni komite za polit. akcijo, ki ga je vodil Milan Starc (PSBL III, 451) in so bili v njem še A., Viktor Sosič (PSBL III, 411), Branko Lovrečič in Bernard Šemerl. Z delom je prenehal že konec 1939, vendar njegov obstoj ni bil nikoli razkrit. A. je služil vojaški rok od jan. do jun. 1940 v šoli za častnike v kraju Bra v Piemontu, nato kot podporočnik v Pivki, kjer so ga 9. sept. 1940 aretirali v okviru široke polic. akcije, ki je privedla do II. trž. procesa. V koronejskih zaporih je bil do 18. febr. 1941, ko so ga izpustili po izreku polic. opomina. Ko so maja 1942 in kasneje priprli v Trstu 21 štud. pod obtožbo vohunstva, je A. sedel v koronejskih zaporih še od jun. do avg. 1942, vendar so mu dokazali le »žalitev it. čustev člana GUF« in »iredentizem«. Že pred vojno je bil v Sji v prijateljskih stikih z mlado liber. inteligenco iz kroga OJNS, po okupaciji Jsle pa se je povezal z JVvD (slov. četniki). V Trstu se je seznanil s časnikarjem Jožetom (Jojom) Golcem, ki je vodil trž. postojanko Vauhnik-Anićevega obveščevalnega omrežja za zah. zaveznike, in začel z njim sodelovati jeseni 1942, zlasti pa po it. kapitulaciji. Tako je zanj fotografiral del »Gotske linije«. Golec se je mislil sredi 1944 umakniti iz Trsta in mu predati posle, vendar je A. poleti odšel na teren, ker ni imel varnih lažnih dokumentov, sept.–okt. 1944 pa so Nemci razbili tudi trž. del obvešč. omrežja. A. je bil poročnik v Soškem, pozneje v Notranjskem odredu JVvD, nakar se je odpravil proti Švici in se ustavil v Milanu, kjer je dočakal konec vojne in ostal do sept. 1947, ko se je vrnil v Trst. Vmes je bil na kratkih obiskih v Trstu in Gor. ter vzdrževal stike z očetom, Andrejem Uršičem (PSBL IV, 128–30) in drugimi, ki so snovali SDZ. Od ustanovitve SDZ v Trstu 21. dec. 1947 je bil A. v širšem odboru in tajnik za občino Trst, organizacijsko delo pa so prva leta v glavnem vodili A., Ferdo Klembas (za katerega se je izkazalo, da dela za jsl. policijo) in Izak Macuka. Dne 14. apr. 1952 je govoril na veliki skupni manifestaciji pred spomenikom bazoviških junakov. Po očetovi smrti je bil na 10. občnem zboru SDZ 18. dec. 1960 izvoljen za preds., potrjen pa na 11. (22. jul. 1962), 12. (31. mar. 1968) in 13. občnem zboru (14. jun. 1970). Sodeloval je pri snovanju Skupne slov. liste za trž. občinske volitve 1962, kar je privedlo do ustanovitve SSk, sprva kot koalicije SDZ, SKS, SKSZ in SNS, v kateri je v odboru zastopal svojo skupino. S polit. razvojem pa ni bil zadovoljen in je že dec. 1963 ponudil odstop s preds. mesta SDZ, 28. jul. 1964 pa se je umaknil iz odbora SSk. Pozneje je prišlo še do zelo hudega spora v zvezi z razlastitvami za naftovod v Dolini, o čemer je svoje stališče predstavil v brošuri Pomoč razlaščencem v Dolini in ozadja krize Slovenske skupnosti (Trst 1969). SDZ je 31. maja 1968 izstopila iz SSk, 31. okt. 1968 pa začela izdajati novo serijo Dem. (do 1972), ki sta jo dejansko urejala Boris Sancin (PSBL III, 281–83) in A. Kljub polemikam je SDZ sodelovala s SSk še pri upravnih volitvah 1970 in 1972, potem pa je umolknila in A. se je umaknil iz politike. Kot preds. SDZ je 3. dec. 1970 podpisal znano pismo slov. predstavnikom it. min. preds. E. Colombu o problemu manjšinske zaščite. Občasno je pisal v Dem., zlasti v novo serijo, ki je objavila več njegovih govorov in poročil, ter v Klic Triglava (London). Na pobudo škotske prostozidarske lože je bil soustanovitelj izključno jsl. lože za STO Libertas, ki je delala 1948–51, nato pa ostal član pokrite lože v It.

Prim.: Osebni podatki; razni letniki Dem.; Drž. arhiv v Rimu (ACS, CPC, b. 23, f. Agneletto Giuseppe Branko); Kdo je dr. Branko Agneletto?, PDk 5. jun. 1949, 1 in odgovor v Dem. 8. jun. 1949; Dem. 28. okt. 1960, 2 s sl.; Dr. Branko Agneletto – predsednik SDZ, Dem. 20. dec. 1960, 3; Nadja Maganja, Trieste 1945–1949, Nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trst 1980, pass.; Aleš Brecelj, I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trst 1983, pass.; Enc Sje I, 18 (Janko Jeri).

ij

Jevnikar, Ivo: Agneletto, Branko (1920–2002). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917618/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine