Slovenski biografski leksikon

Zebey (Cebej) Anton, slikar, r. 23. maja 1722 v Šturjah (danes del Ajdovščine) očetu Matiju in materi Marini, u. po 1774, morda v Ljubljani. Bil je prvorojenec, do 1732 so mu sledile še 4 sestre in dva brata. Podpisoval se je Zebey, od 20-ih let 20. stol. pa se je v lit. uveljavila oblika Cebej. O šolanju ni podatkov in skoraj nič o poznejšem življenju. V Lj. je bival od 50-ih let 18. stol. in samostojno delal. Prvi zanesljivi podatek, da je živel v Lj., je iz 1759; na olt. sliki v Kutjevu (Slavonija) je k podpisu dodal »pinx: Lab:«. V pritožbi lj. slikarjev 1764 na dež. glavarstvo zaradi konkurence v ceh nevčlanjenih slikarjev sta omenjena tudi F. Wergant (Bergant) in Z., vendar sta izvzeta, češ da sta se že uveljavila. Poročen ni bil. V lj. Marijino bratovščino se je vpisal šele 1766. Vse to kaže na nekakšno družbeno neaktivnost.

Slikal je v fresko tehniki, v olju oltarne in druge nabožne podobe ter portrete, izdeloval načrte za oltarje. Prvo znano podpisano in datirano delo je iz 1750 olt. slika Najdenje sv. Križa v Vinici pri Črnomlju (sedaj popolnoma preslikana). Za 1752 so arhivsko sporočena dela za frančiškane v Kamniku. Nasl. leto je pri bosonogih avguštincih v Lj. v refektoriju naslikal tri stropne freske (uničene). Po virih je 1756 v cerkvi na Trški gori pri Novem mestu freskiral Izidorjevo kapelo, naslikal olt. podobo sv. Izidorja in za atiko sv. Notburgo (vse zelo preslikano). Od sredine 50-ih let se dela množijo in širijo po Sji in sosednji Hrv. Tedaj je bil Z. bržčas povezan z J. V. Metzingerjem, na kar opozarja sorodnost slikanja, a se od njega loči po lahkotnejši, manj patetični kompoziciji in po svetlem prosojnem koloritu. Po Metzingerjevi smrti je prevzemal dela za njegove naročnike. Da se je Z. v Lj. uveljavil, potrjuje delo za magistrat 1760: naslikal je oljno podobo mestne svetovalnice in freskiral gled. dvorano na rotovžu (uničeno). 1766–7 je poslikal strop v lj. semeniški obednici in kapeli (uničeno). Večkrat je bil zaposlen z naročili za moravško župnijo in za kartuz. samostan v Bistri ter za cerkve, ki so spadale pod upravo tega samostana.

Največjo ustvarjalnost je dosegel v 60-ih letih, datiranim delom lahko sledimo iz leta v leto. V tem in nasl. desetletju je po kompoziciji in koloritu najbližje vzorom beneškega slikarstva. Figure oblikuje v skladnih razmerjih in jih modelira s toplimi in pretanjenimi barvnimi prehodi. Podobno kot pri ostrih prehodih iz osvetljenih v senčne partije Z. spretno kombinira tudi postave figur, obraze slika v tričetrtinskem ali ostrem profilu. Z umirjenimi in elegantnimi gibi se baročni patos umika psihološko tihi poglobljenosti svetniških likov. Ugotovljeni so zgledi pri G. B. Tiepolu in C. Marattu, blizu mu je slikarstvo N. Grassija, G. Menescardija in zlasti Goričana A. Parolija. V tem duhu so nastale slike: Marija s sv. Rokom in Boštjanom (Cerknica 1763), Krst v Jordanu (Letuš 1764), banderna slika Poveličevanje evharistije (sedaj v Nar G), Marija, kraljica angelov (Drtija 1765), Marijino vnebovzetje (Kopanj 1769, uničena), Marijina zaroka (Planina pri Rakeku, b. 1.), tri slike za Marijino c. na Dolcu v Zgbu (Poklon treh kraljev 1770, Sv. Magdalena 1770 in Smrt sv. Jožefa 1773; slednji sta danes v Muzeju za umjetnost i obrt, Zgb), Rožnovenska Marija (Moravče 1772, izgubljena), Sv. Bruno (Planina nad Ajdovščino, b. 1.), Smrt sv. Jožefa (Ajdovščina 1774), Sv. Družina (Žužemberk 1774, uničena).

Podoben stilni naglas kažejo tudi freske. Iluzionističen koncept poslikav oblikujejo lahkotne in umirjene kompozicije. Za cerkve je naredil stropne freske v Jožefovi kapeli nekd. kartuz. samostana v Bistri (b. l.), dve olt. arhitekturi v Ihanu (1764), poslikal prezbiterij in 4 polja ladje v Dobravljah (1768), obok grajske kapele sv. Frančiška Asiškega v Smledniku (b. l.), tri obočna polja v Ajdovščini (ok. 1774; ohranjeni sta le prvi dve polji).

Z ok. 90 ugotovljenimi (ohranjenimi ali izgubljenimi) deli je Z. pomemben predstavnik lj. baročnega slikarstva tretje četrtine 18. stol. Med sodobniki je bil edini, ki je enakovredno obvladal oljno slikarstvo in fresko tehniko. Z njim se zaokroži stilna smer v slikarstvu, ki so jo na Kranjskem na zač. 18. stol. vpeljali v tabelnem slikarstvu Metzinger, v iluzionizmu pa G. Quaglia in za njim F. Ilovšek (Jelovšek).

Prim.: r. matice župnije Vipava; EJ; Enc. Sje; Erberg; Likovna EJ; Primorski SBL; Steska 93–100; F. Stelè, Kamnik 125, 323, 428; A. D(imitz), BK 1865, 43; P. Radics, LMS 1880, 37; I. Vrhovnik, ZUZ 1922, 106; F. Mesesnel, M 1922, 355–356; isti, ZUZ 1923, 78; F. Buntak, Vjesnik hrv. arheol. društva 1935/6, 60; F. Stelè, Monumenta artis Slov., 1938, 16, 21, 22; isti, Slov. slikarji, 1949, 139; Barok na Slov., 1961 (katalog, A. Cevc); Š. Čopič, Slov. slikarstvo, 1966, 60–2 (biogr. podatki M. Stelè); E. Cevc, Slov. umetnost, 1966, 138; isti, Loški razgledi, 1970, 91; F. Šerbelj, ZUZ 1977, 109–33, repr. 69–95 (študija), 1978/9, 81–113, repr. 47–67 (katalog); L. Menaše, Umetnostni zakladi Sje, Bgd 1981, 164, 168. Šerbelj

Šerbelj, Ferdinand: Cebej, Anton (1722–med 1774 in 1775). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi861048/#slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cebej (Zabaeij, Zebey, Čibej) Anton, slikar, r. v Ajdovščini 23 maja 1722, u. verjetno tudi v Ajdovščini 1774 ali v začetku leta 1775. Bil je najstarejši med sedmimi otroki kmečkega gospodarja Matije Cebeja in Marine. Čeprav o njegovi mladosti in šolanju ni točnih in ustreznih podatkov, vendar vse kaže, da se je slikarstva učil v Benetkah pri Giovanniju Battistu Piazzetta (1682–1754) in da je nekaj časa delal tudi v Gorici pri Frideriku Benkoviču (1677–1753), ki je po 1740 bival pri grofu Attemsu. V njegovi zgodnji slikarski fazi je očiten vpliv teh dveh beneških slikarjev (»tenebrosi«), za freske pa mu je bil vzornik Giovanni Battista Tiepolo (1696–1770). Mogoče je celo nekaj časa delal pri Valentinu Metzingerju (1700–1759) v Lj., kar daje slutiti zelo podobna tehnična karakterizacija potez slikarskega čopiča. Vsekakor pa je C. v letu 1750 že popolnoma samostojen mojster, ko dela vrsto oltarnih pal za žpk c. v Vinici na Kolpi in v okolici ter restavrira sliko starejšega mojstra za lj. uršulinke. Čeprav C. prištevamo k lj. baročnemu krogu in ga imamo za enega izmed štirih največjih njegovih predstavnikov (poleg V. Metzingerja, F. Jelovška in F. Berganta), ni mogoče trditi, da je C. imel v Lj. svoje stalno bivališče in slikarsko delavnico. Za Lj. je sicer dosti delal, iz dokumentov pa izvemo le, da ga je 1756 poklical F. Reigensfeld, da so ga 1764 šteli med priseljence in da je 1766 bil član Marijine bratovščine. Njegova ohranjena in za enkrat ugotovljena dela pričajo, da je C.-jeva dejavnost segala od Primorske (Ajdovščina z okolico), čez Kranjsko (Lj. in Novo mesto z okolico), Štajersko (Celje z okolico) in Belokranjsko (Vinica z okolico) vse do Hrvatske (Zgb in Karlovac z okolico) in Slavonije (Požega, Kutjevo). Bil je pač dobro znan in priljubljen baročni cerkveni slikar. Zato je tudi njegov slikarski opus, omejen le na tretjo četrtino 18. stol., precej velik in obsega fresko-slikarije in slike v olju. Dela: 1. freske (1753–1774): stropne slike v diskalceatski obednici v Lj. iz 1753 (angel Rafael s Tobijem; prerok Danijel; Samuel in Savel); pet stropnih fresk na oboku kapele grada Bistra pri Vrhniki; freska na stropu grajske kapele v gradu Smlednik; freska v kapeli na Trški gori pri Novem mestu iz 1760; freske v Marijini c. v Homcu iz 1760 (propadle ob potresu 1895); freske v kupoli žpk c. v Dobrovi pri Lj. (uničene v požaru 1830); iluzionistične fresko-slikarije v gledališki dvorani lj. magistrata iz 1761 (propadle); freske na oboku kapele graščine v Valburgi pri Medvodah; freske na zunanji strani c. sv. Marjete v Dolnji Planini pri Postojni; freski (»Smrtna žetev« in ena slabo ohranjena) na zunanjih stenah žpk c. v Ihanu ter freske na desni strani cerkvene ladje iste c. iz 1764; freske v obednici in kapeli lj. semenišča iz 1764–65; treske v celi notranjščini podružnične c. sv. Petra v Dobravi j ah pri Ajdovščini iz 1768, in sicer na baročnem stropu (Sv. Trojica, Sv. Peter, Sv. Pavel), na južni strani cerkvene ladje (Sv. Ivan Nepomuk), na polkupoli v prezbiteriju (iluzionistična arhitektura in prizor: Kristus sprejema sv. Petra), na severni steni (mučeništvo sv. Marka) in na južni steni (Sv. Štefan), ki predstavljajo pravi Cebejev muzej v tej cerkvi; freske v žpk c. sv. Martina v Moravčah iz 1772 in stropne freske v c. sv. Ivana v Ajdovščini iz 1774. 2. Oltarne pale in slike svetnikov (1750–1774): a) datirane: Mati b. med sv. Frančiškom Serafskim in sv. Antonom Padovanskim (restavracija it. slikarja iz 17. stol., 1750, Uršulinski samostan, Lj.); Najdenje sv. Križa, Sv. Frančišek Ksaverij, Brezmadežna (1750, žpk c. Vinica na Kolpi); Oltarne pale (romarska c. v Žežlju pri Vinici, uničene okrog 1920); Brezmadežna (1750, Frančiškanski samostan, Kamnik); Sv. Peter Regalat (1753, Frančiškanski samostan, Jastrebarsko, propadla); Sv. Izidor, Sv. Notburga v medaljonu. Sv. Rozalija, Brezmadežna (1756, romarska Marijina c. na Trški gori pri Novem mestu); Sveta Družina (1756, Frančiškanski samostan, Novo mesto); Marijino vnebovzetje (1758, žpk c. Moravče); Sv. Frančišek Šaleški (1759, nekdaj jezuitska, danes žpk c. Kutjevo); B. D. Marija škapulirska (1759, Frančiškanski samostan, Jastrebarsko); Sv. Frančišek Serafski, Sv. Anton Padovanski (1760, Uršulinska c, Lj); Sv. Trojica, Marija in vsi svetniki (1761, romarska Marijina c., Sladka gora); Sv. Aleš, Sv. Alojzij, Sv. Terezija, Sv. Jožef, Sv. Ana (1761, Uršulinski samostan, Lj.); Sv. Lenart (1761, žpk c., Moravče); Mati b. dobrega sveta (1763, Diskalceatski samostan, Lj.); Sv. Rok in sv. Boštjan (1763, stara c. sv. Roka, Cerknica); Marija z Jezuščkom, Marija pomočnica kristjanov (1765, podružnična c., Drtija pri Moravčah); Sv. Krištof (1765, pokopališka c. sv. Krištofa, Lj.); Sv. Ciril in Metod (1765, c. sv .Cirila in Metoda, Lj.); Sv. Angela v dveh variantah (1768, Uršulinski samostan, Lj.); Sv. Apolonija, Sv. Ivan in Pavel, Križev pot (1768, c. sv. Petra, Dobravlje); Marijino vnebovzetje (1769, Marijina c. v Kopanju v Veliki Račni, zgorela v drugi svet. vojni, menda najboljše C.-jevo delo, gl. izrez str. 172); Sv. Trije kralji, (1770, žpk c. sv. Marije, Zgb); Sv. Marija Magdalena (1770, nekdaj žpk c. sv. Marije, Zgb, danes v Muzeju za umjetnost i umjetnički obrt, Zgb); Sv. Ana (1770, žpk c. sv. Marije, propadla); Sv. Janez Zlatousti (1770, Frančiškanski samostan, Lj.); Sv. Urh (1770, Društvo za krščansko umetnost, Lj.); Marija kraljica rožnega venca, Sv. Lenart, Sv. Boštjan, Sv. Anton Padovanski (1772, žpk c. Moravče); votivna slika »Bratovština kreposti pokore« (1772, Frančiškanski samostan, Zagreb); Smrt sv. Jožefa (1773, žpk c. sv. Marije, Zgb, danes v Muzeju za umjetnost in umjetničko obrt, Zgb); Sveta Družina (1774, kapelica, Žužemberk); Smrt sv. Jožefa, Sv. Marjeta v medaljonu, križev pot (1774, c. sv. Janeza, Ajdovščina), b) nedatirane: Marijina zaroka (c. sv. Marjete na Planinski gori pri Postojni); Sv. Frančišek Serafski, Sv. Klara (Uršulinski samostan, Škofja Loka); Madona z Jezusom, Kraljica rožnega venca, Mati b. in sv. Frančišek Serafski (Frančiškanski samostan, Karlovac); Sv. Anton Padovanski (žpk c, Vransko); Krst v Jordanu (c. sv. Janeza Krstnika, Letuš); Marija z Jezuščkom (žpk c., Vivodina pri Karlovcu); Sv. Lovrenc (stara c. sv. Lovrenca, Lokavec); Marijino rojstvo (pokopališka kapela, Dobrova pri Lj.); Poveličani Kristus, Po–veličanje sv. Jakoba, Sv. Florijan, Sv. Boštjan, Sv. Leopold, Rožnovenska Mati b. (Narodna galerija, Lj.); Sv. Notburga (c. sv. Kunigunde na Taboru pri Ihanu); Sv. Neža (c. sv. Andreja, Zgornji Kašelj pri Lj.); Oltarne pale (c. sv. Jakoba, Stanežiče pri Lj., c. sv. Miklavža, Bizovik pri Lj., c. Device Marije Bršljanske pri Komnu, kapela c. sv. Miklavža, Goropeče pri Domžalah itd.); svetniške slike v stropnih kazetnih okvirjih (dvorana Klinarjeve hiše Kropa); slike z banderi (Poklonitev hramu + Sv. Martin; Jezus Sodnik + Sv. Rešnje Telo, v privatni posesti Lj. in Novi Sad) itd. Cebejevo slikarstvo je snovno vezano na baročni program. V zgodnji fazi je še naslonjeno na poznobaročne beneške vzore, v pozni fazi pa se nagiba k nastopajočemu klasicizmu in je tudi nekoliko pod vplivom domačih sodobnih slikarjev. C. je vedno čutil posebno afiniteto za svetlobne efekte, zato so močni kontrasti svetlobe in sence v celem njegovem opusu, vendar delujejo mirno in dokaj mehko. Za C.-ja so karakteristične zelenkaste sence s precej ostrim osenčevanjem brade in vratu. Barve so harmonične in žive, obrazi svetnikov ustrezni legendi, oblike angelcev tipično baročne (navadno precej oble), oči živahne, inkarnat ustnic in obrazov izrazit. Kompozicija njegovih slik je postopoma vse bolj svobodna. C. je v religiozno slikarstvo vnesel tudi pokrajino, ki mu je sicer le stranska epizoda in služi zgolj za obrobno ilustracijo legende upodobljenega svetnika ali prizora, a je mehka, prikupna, domača (v nasprotju z bolj trdo arhitekturo). Poteze čopiča dostikrat spominjajo na Metzingerja, kolorit pa na Berganta. Njegove freske, zlasti stropne, predstavljajo posebno in važno etapo v razvoju slov. iluzionističnega slikarstva.

Prim.: LibBapt Ajdovščina 1708–1740; Frančiškanski samostan, Jastrebarsko (rkp. Origo et status conventus Jaskensis ab anno 1602, 30); Mittheilungen des Historisches Verein für Krain III, Lj. 1848, 76; P. v. Radics (Letopis MS 1880, 1–58); E. Strahl, Die Kunstzustande Krains in den vorigen Jahrhunderten. Graz 1884, 24–40; M. Marolt, Dekanija Vrhnika. Lj. 1920, 86–94; Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva. Lj. 1922, 24; I. Vrhovnik (ZUZ II, Lj. 1922, 106); F. Stelè (ibid., 152); F. Mesesnel (ZUZ III, Lj. 1923, 78); M. D. Gjurič (Umjetnost V, Zgb 1923, zv. 1, 6–13); S. Vurnk (LZ 1923, 193–99); J. Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Lj. 1924, 36, 42; F. Stelè, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Lj. 1924, 70, 76; V. Steska (M 1924, 60–61, 103–04); F. Stelè (ZUZ 1924, 46; V 1925, 112); A. Mrkun, Homec. Lj. 1925; Hrvatska metropola I. Zgb 1925, štev. 28, 334; E. Laszowski (Vjesnik kr. državnog arkiva u Zagrebu I. Zgb, 115–56); V. Steska (ZUZ 1926, 180); V. Steska, Slovenska umetnost I. Slikarstvo. Prevalje 1927, 93–100; Mal, 1928, 176; F. Stelè (Narodna enciklopedija srpsko–hrvatsko–slovenačka, Zgb 1929, 1253); J. Polec (ZUZ 1930, 107–210); S. Vurnik (Dolenjska metropola Novo mesto. Novo mesto 1930, 20–23); F. Stelè (Hrvatska revija V. Zgb 1932, 497–502, 537–43); Glonar, 1933, 484; Narodna starina XIII. Zgb 1934, zv. 34, 199–206; F. Buntak (Vjesnik hrvatskoga arheološkoga društva NS XVII. Zagreb 1936, 37–109); F. Stelè (ZUZ 1936–37, 61); Krajevni leksikon Dravske banovine. Lj. 1937, 142; F. Stelè, Monumenta artis slovenicae II. Lj. 1938, 21; V. Manakin, Naša umjetnost. Zgb 1938, 27, 29; ZUZ 1938, 88; J. Proházka, Jihoslované v Italii. Praha 1938, 122; J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja. L. 1939, 256, 273; A. Schneider (Ljetopis JAZU knj. 51. Zgb 1939, 168–80); Ž. Jiroušek (Hrvatska enciklopedija II. Zgb 1941, 241–51); J. Buturac, Požeški isusovci 1698–1773. Zgb. 1942, 15; D. Kniewald (Croatia sacra XI–XII. Zgb 1943, zv. 20–21, 242–83); J. Veider (ZUZ 1944, 98–136); F. Stelè (Zbornik zimske pomoči 1944. Lj. 1944, 399–408); F. Stelè, Slovenski slikarji. Lj. 1949, 139; A, Cevc, Fortunat Bergant 1721–1769. Lj. 1951, 9, 27–28, 32; J. Šorn (ZUZ NV III. Lj. 1955, 254–56); A. Horvat, Spomenici u Hrvatskoj. Zgb 1956, 102, 108; M. Rupel, Zgodovina slov. slovstva I. Lj. 1956, 322); A. Gspan (ibid. 430); A. Cevc (EJ II. Zgb 1956, 335–36); Moder, Moh. bibl. 1957, 138, 368; E. Cevc (Goriški zbornik 1947–1957. Nova Gorica 1956, 30–42); F. Stelè, Umetnost baroka na Slovenskem. Lj. 1957, 11, 14–15, 27–28; B. Horvat (ELU I. Zgb 1959, 598–99); Historija Jugoslavije II. Zgb 1959, 931; A. Horvat (ELU I. Zgb 1959, 252–62); F Šijanec (ibid. 262–69); M. Zadnikar (ibid. 387); F Stelè, Umetnost 1960, 22, 95–96, 102; J. Curk (Celjski zbornik V. Celje 1960, 292–304; VI. Celje 1961 487–501); M. Zadnikar (ELU II. Zgb 1962, 60); A Horvat (Zbornik Gradskog muzeja Karlovac I. Karlovac 1964, 24–45); A. Horvat (ELU III. Zgb 1964, 148–49); V. Mole, Umetnost južnih Slovanov 1956, 175, Lj. 1965, 374; Š. Čopič (Slovensko slikarstvo. Lj. 1966, 60–62); E. Cevc (ibid. 138); A. Juteršek (ELU IV. Zgb 1966, str. 220–21, 532); F. Šijanec (ibid. 625–26); KL Sje 1968, 19–20, 22, 258, 449; 1971, 64, 79, 85–89, 97, 156, 360, 371, 384, 389, 539; 1976, 389, 500; B. Komelj (Novo mesto 1365–1965. Maribor-Novo mesto 1969, 196–222); E. Strahl-E. Cevc (Loški razgledi XVII. Škofja Loka 1970 83–101); D. Cvitanovič (Karlovac, radovi i gradja iz dalje i bliže prošlosti. Karlovac 1970, 191–241); I. Lentič–Kugli (Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske XIX. Zgb 1970, št. 5, 5–7); J. Jarc-T. Knez-J. Mlinarič: Novo mesto, kulturno-zgodovinski vodnik. Novo mesto 1971, 51; L. Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon. Lj. 1971, 347–48; O. Hajnšek, Marijine božje poti. Celovec 1971, 466–68; M. Zadnikar: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Celje 1973, 162; F. Stelè (Slovenski jezik, literatura in kultura. Lj. 1974, 267–77); S. Stražar, Svet pod Taborom. Ihan 1974, 88, 91–92, 105); Š. Kočar (Vransko in nova šola. Vransko 1974, 12–31).

Lc.

Lisac, Ljubomir Andrej: Cebej, Anton (1722–med 1774 in 1775). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi861048/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine