Novi Slovenski biografski leksikon

CEBEJ, Anton (Ant. Zebey, Ant. Cebey, Ant. Zebey hayd'sis, Antonij Zubey, Antonius Zebey, Vipacensis, Anton Čibej, Zebey), slikar (r. 23. 5. 1722, Ajdovščina, Šturje; u. neznano). Oče Matija Čibej/Zebey, kmet, mati Marina Čibej/Zebey.

Iz skromnih arhivskih zapisov Cebejevega življenja ni mogoče v celoti rekonstruirati. Le na podlagi signiranih del lahko sklepamo, da je samostojno deloval že v začetku petdesetih let 18. stoletja, njegovo bivanje pa lahko lociramo v osrednjo Slovenijo. Prva naročila so vezana na kamniške frančiškane in bosonoge avguštince v Ljubljani. Na bivanje v Ljubljani opozarja zapis, da ga je 1756 k sebi povabil ljubljanski baron Franc Rakovec, o bivanju v tem mestu pa priča tudi podpis 1759 na sliki v Kutjevu s pripisom »pinx: Lab:«. 1764 so se slikarji ljubljanskega ceha pritožili na deželno glavarstvo zaradi konkurence nevčlanjenih slikarjev, vendar je bil Cebej skupaj s Fortunatom Bergantom izvzet, ker sta se oba predhodno že izkazala. 1766 se je včlanil v Marijino kongregacijo pri ljubljanskih jezuitih. Edini namig iz zasebnega življenja je iz 1767, ko ga je na ljubljanskem Magistratu dvakrat tožila Barbara Fischerin zaradi poravnave zaostalih obresti glede »sponsali«. Ni znano, kje in kdaj je umrl. Zadnja njegova dela so datirana 1774 v Ajdovščini in Žužemberku.

Slikarjevo dejavnost lahko ob skopih pisnih virih sestavimo le s pomočjo njegovih signiranih del. Prvo datirano delo je oltarna slika Povišanje sv. Križa v Vinici (1750), ki je grobo preslikana, vendar potrjuje njegovo samostojno dejavnost. Pri kamniških frančiškanih je 1752 poslikal oltarček in naslikal podobo Brezmadežna (izgubljeno), ohranjene pa so tudi poslikave na stopnišču samostana. Freske, ki jih je naslikal v treh poljih obednice ljubljanskega samostana bosonogih avguštincev leto zatem, so uničene. 1759 je za tedanjo jezuitsko cerkev v Kutjevu pri Slavonski Požegi signiral sliko Sv. Frančišek Regis s pripisom »pinx: Lab:«. Naslednje leto je za ljubljanski magistrat sprejel dve nalogi: naslikal je Mestno svetovalnico (skupinski portret?), ki je bila poslana v Gradec, in poslikal gledališko dvorano na Rotovžu. Obseg teh del se zrcali v izplačani vsoti petdeset goldinarjev, kar potrjuje, da je bil sredi 18. stoletja v Ljubljani že uveljavljen slikar. Skoraj gotovo je deloval v slikarski delavnici Valentina Metzingerja, saj je po mojstrovi smrti ohranil delavniške zveze z naročniki. V tem času je navezal stike z moravškim župnikom Ferdinandom baronom Erbergom in 1758 za tamkajšnjo cerkev naslikal okoli 250 cm visoko, danes izgubljeno Marijino vnebovzetje. Opis te podobe se lepo ujema z njegovo ohranjeno sliko v Vinjah pri Moravčah. Tudi za Erbergovega naslednika Henrika plemenitega De Wertha oziroma za moravško župnijo je slikal vse do 1772, ko je signiral izgubljeno bratovščinsko sliko Rožnovenska Marija, ki se je »odlikovala po milem izrazu obličja in po lepih ubranih barvah«. V moravški cerkvi sta njegovi tudi sliki Sv. Anton Padovanski in Sv. Lenart priprošnjik jetnikov na stranskih oltarjih iz 1761, vendar sta bili žrtev ponesrečenega restavriranja. V tamkajšnjem župnišču hranijo še oltarno sliko Sv. Boštjan (1769), v bližnji Drtiji pa veliko platno Marija kraljica angelov (1765).

Največ datiranih del je iz 1761: poleg že omenjenih še Krst v Jordanu v Letušu pri Braslovčah in figuralno najobsežnejše delo Vsi svetniki v Marijini romarski cerkvi na štajerski Sladki Gori.

Če sledimo datiranim delom, velja oltarna slika Sv. Boštjan in Rok z Materjo božjo v cerkvi sv. Roka v Cerknici (1763) za stilni prag, po katerem se v njegovem ustvarjanju močneje zaznavajo beneški zgledi. Naročilo je bilo opravljeno s posredovanjem kartuzijanov v Bistri pri Vrhniki, ki so imeli v posesti Cerknico in Planino nad Ajdovščino. Za župnijsko cerkev na Planini je naslikal več oltarnih slik, ohranjene pa so le slika Sv. Bruno v stranski kapeli ter sliki Sv. Magdalena in Sv. Katarina Sienska v atikah stranskih oltarjev v cerkveni ladji. V zgodnja šestdeseta leta kaže uvrstiti tudi poslikavo štukiranega stropa Jožefove kapele v kartuzijanski Bistri pri Vrhniki; v temenu plitvega oboka je freska Poveličanje sv. Jožefa, v štirih poljih okoli nje pa so še Jožefova zaroka z Marijo, Počitek na begu v Egipt, Sv. Družina in Smrt sv. Jožefa. Bržčas je bila v tej kapeli tudi slikarjeva, po drugi vojni izgubljena velika oltarna slika Sv. Jožef z detetom v naročju. Njegova je tudi že zelo načeta freska oltarne kuliserije z danes prazno nišo na vzhodni steni samostanskega dvorišča. Podobni oltarni kompoziciji je 1764 naslikal za stranska oltarja v Ihanu pri Domžalah. Za veliki oltar nekdanje pokopališke cerkve sv. Krištofa v ljubljanskem Bežigradu je naslikal oltarno sliko Sv. Krištof (1765), ki je danes v bližnji cerkvi sv. Cirila in Metoda. Po lastnih osnutkih je 1767 poslikal kapelo in obednico ljubljanskega Semenišča; o obsegu opravljenega danes neohranjenega dela priča le plačilo 450 goldinarjev. Povsem ohranjene pa so freske iz naslednjega leta, ko je na Vipavskem, v podružnici sv. Petra v Dobravljah, poslikal prezbiterij (kjer se je s ponosom podpisal, da je po rodu iz bližnje Ajdovščine: Haydoviae natum), tri polja na zrcalnem oboku ladje s prizori Sv. Peter, Marijino kronanje in Sv. Pavel, na južno steno ladje pa je za domačo bratovščino sv. Janeza Nepomuka naslikal še njihovega zavetnika. Hkrati je za stranska lesena oltarja, za katera je najbrž pripravil tudi načrte, naslikal oltarni podobi Sv. Apolonija z veduto Vipavske doline (1768) ter Sv. Janez in Pavel. Skoraj tri metre visoka slika Marijino vnebovzetje iz 1769 v Kopanju pri Grosupljem je bila uničena 1944. Slika je bila neločljivo povezana z bakrorezno podobo ljubljanske jezuitske kongregacije Marijinega vnebovzetja, katere član je bil od 1766. Po utečenih stikih obrtnikov in umetnikov med Ljubljano in Zagrebom je za cerkev Na dolcu v Zagrebu naslikal tri oltarne podobe, Poklon sv. Treh kraljev (in situ), Sv. Magdalena (obe 1770) in Smrt sv. Jožefa (1773); zadnji dve sta v Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu. Zgodnja sedemdeseta leta 18. stoletja so bila vrhunec v njegovi ustvarjalnosti, kar potrjuje tudi oltarna slika Marijina zaroka (1773) v župnijski cerkvi v Planini pri Rakeku, takrat inkorporirani kartuzijanski samostan v Bistri, ali slika Sv. Ana (1772, s pripisom vipacensis) pri Razgurih nad Vrabčami. Zadnja datirana dela so iz 1774: oltarni sliki Sv. Družina v župnijski cerkvi (ž. c.) v Žužemberku (uničena 1944) in Smrt sv. Jožefa v župnijski cerkvi v Ajdovščini (signirano hay'dsis) s sliko Sv. Marjeta v atiki oltarja. Za isto cerkev so po 1770 nastali Križev pot, narejen po grafični predlogi Giuseppeja Fivizanija iz 1732, in freske v treh poljih na zrcalnem oboku: Elizabeta z malim Janezom na obisku pri sv. Družini, Sv. Janez Krstnik v nebeški slavi in Zaharijeva zavrnitev v Templju (uničena 1917), za župnijsko cerkev v Lokavcu pa je za veliki oltar naslikal še sliko Sv. Lovrenc (1772). Cebej je tudi avtor risbe, po kateri je grafik Johann Veit Kauperz vrezal podobico Marije iz Einsiedelna pri ljubljanskih diskalceatih.

Večina njegovih kakovostnih del ni signiranih in šele z njimi vred se da prepoznati slikarjev umetnostni značaj. Iz poznih petdesetih let 18. stoletja je oltarna podoba Vsi svetniki v Malovšah pri Črničah, Štirinajst priprošnjikov v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem, Sv. Florijan in Donat v Tomačevem pri Ljubljani ter Sv. Janez in Pavel v Narodni galeriji v Ljubljani. V šestdeseta leta sodijo Sv. Anton Puščavnik v Verdu pri Vrhniki, Sv. Boštjan v Logu pod Mangartom, Škapulirska Mati božja pri ljubljanskih frančiškanih in velika slika Mati božja s sv. Frančiškom Asiškim in sv. Hieronimom v furlanskem kraju Castello pri Porpettu. Med njegova najboljša dela sodijo slike, hranjene v ljubljanski Narodni galeriji: evharistično bandero, dva para slik Sv. Ahac in Sv. Boštjan ter Sv. Leopold in Sv. Florijan, Sv. Urh in Sv. Valburga. Pri kamniških frančiškanih hranijo sliki Marija z detetom in Sv. Peter Alkantarski. Iz poznih šestdesetih let so slike Sv. Vincenc Ferrerski in Sv. Jurij na ljubljanskem Rudniku, Poveličanje sv. Miklavža v Bizoviku, Sv. Neža v Zgornjem Kašlju in Smrt sv. Rozalije na Otočcu pri Novem mestu. Iz zadnjih let slikarjevega delovanja so freske na oboku kapele sv. Frančiška Asiškega v smledniškem dvorcu, kjer se je v shemi naslonil na fresko Giulia Quaglia v Semeniški knjižnici v Ljubljani.

Njegovi slikarski začetki so neznani; v drugi polovici petdesetih let, ko je dokazano njegovo bivanje v Ljubljani, je zelo zaznavna podobnost z deli Valentina Metzingerja, kar govori v prid tesnemu sodelovanju s tem mojstrom, vendar le na področju tabelnega slikarstva, kjer se na nekaterih delih težko razloči njun čopič. Zagovarjanje vplivov s strani Fortunata Berganta pa ne zdrži kritične presoje. Izhodišča za njegovo kakovostno obvladanje freske niso zaznavna. Med vsemi ljubljanskimi slikarji je bil edini, ki je enakovredno obvladal tabelno in fresko slikarstvo ter bil po smrti Valentina Metzingerja in Franca Jelovška že uveljavljen kot najpomembnejši domači slikar. Njegove freske so tako nastajale po Jelovškovi smrti. V začetku šestdesetih let se v slikarjevem delu zaznajo vplivi beneškega slikarstva, pri čemer ne gre le za citate po grafičnih predlogah, ampak se tej smeri približa tudi v dojemanju barvnih in svetlobnih razpoloženj rokokojske pretanjenosti, ki ga najdemo v delih njegovih sodobnikov Giambattista Tiepola, Nicoloja Grassija in Francesca Fontebassa, zaslutijo pa se tudi vtisi del goriškega slikarja Antonia Parolija. Med vsemi domačimi slikarji se izraža najbolj rokokojsko in z njim se zaokroži polstoletna dejavnost osrednje četverice ljubljanskih slikarjev (Valentin Metzinger, Franc Jelovšek, Fortunat Bergant), ki jo zaradi likovne profilacije in z ozirom na njihov geografsko širok vplivni radius lahko opredelimo za jedro, ki je oblikovalo prepoznavni izraz ljubljanskemu baročnemu slikarstvu.

Tudi o Cebejevih morebitnih pomočnikih ni nič zapisanega. Zgodnja dela Janeza Potočnika govore v prid domnevi, da se je učil v Cebejevi delavnici, saj njegova dela močno odražajo podobnosti s Cebejevim slikarstvom (npr. Sv. Lenart v podružnični cerkvi (p. c.) sv. Lenarta na Vrhniki, 1793). Na sorodnosti s slikarstvom Cebeja velja opozoriti še v primeru ljubljanskega slikarja Antona Mihaela Fayenza in loškega slikarja Janeza Antona Tuška.

Dela

  • Sv. Frančišek Regis (olje na platno, 1759, ž. c. Marijinega rojstva, Kutjevo pri Slavonski Požegi).
  • Poslikava kapele sv. Jožefa, freska, po 1760, nekdanji kartuzijanski samostan Bistra pri Vrhniki.
  • Sv. Florjan (olje na platno, 1760–65, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Sv. Leopold (olje na platno, 1760–65, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Vsi svetniki (olje na platno, 1761, ž. c. sv. Marije, Sladka Gora).
  • Sv. Boštjan in Rok z Materjo božjo (olje na platno, 1763, p. c. sv. Roka, Cerknica).
  • Sv. Urh (olje na platno, ok. 1765, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Sv. Frančišek Asiški in sv. Hieronim z vizijo Matere Božje (olje na platno, ok. 1765–70, ž. c. sv. Frančiška Asiškega, Castello pri Porpettu, Furlanija Julijska krajina).
  • Poslikava p. c. sv. Petra, freska, 1768, Dobravlje).
  • Poklon sv. Treh kraljev (olje na platno, 1770, ž. c. Marijinega obiskanja, Zagreb, Dolac).
  • Križev pot, olje na platno, ok. 1770, ž. c. sv. Janeza Krstnika, Ajdovščina.
  • Poslikava kapele sv. Frančiška (freska, ok. 1770, dvorec, Smlednik).
  • Marijina zaroka (olje na platno, 1773, ž. c. sv. Marjete, Planina pri Rakeku).

Skupinske razstave

  • Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva (Ljubljana, 1922).
  • Barok na Slovenskem (Ljubljana, 1961).
  • Anton Cebej : 1722–1774 (Ljubljana, 1991).
  • Baročno slikarstvo na Goriškem (Ljubljana, 2002).
  • Izzvenevanje nekega obdobja : oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem (Ljubljana, 2011).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Franz Anton von Breckerfeld: Beitrag zur Topographie von Krain : Pfarrvikariat St. Peter bei Werdel nächst der Gurk, Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, 3, 1848, 74–81.
  • August Dimitz: Zur Geschichte der Kunst und der Künstler in Krain, Blätter aus Krain, 9, 1865, št. 11, 43.
  • Naše slike, Dom in svet, 21, 1908, 339, 383–84.
  • Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Ljubljana, 1922.
  • France Mesesnel: Anton Cebej, Zbornik za umetnostno zgodovino, 3, 1923, 78.
  • Viktor Steska: Slovenska umetnost : I : slikarstvo, Prevalje, 1927, 93–100.
  • France Stele: Barok ali rokoko?, Zbornik zimske pomoči 1944, Ljubljana, 1944, 399–408.
  • France Stele: Slovenski slikarji, Ljubljana, 1949.
  • Sergij Vilfan: Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Ljubljana, 1958, 49.
  • Ferdinand Šerbelj: Slikar Anton Cebej, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 13, 1977, 109–33.
  • Ferdinand Šerbelj: Katalog Cebejevih del, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 14–15, 1978–79, 81–113.
  • Ferdinand Šerbelj: Anton Cebej 1722–1774, Ljubljana, 1991.
  • Ferdinand Šerbelj: Baročno slikarstvo na Goriškem, Ljubljana, 2002, 55–58, 60–62, 212–213.
  • Ferdinand Šerbelj: Izzvenevanje nekega obdobja : oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Ljubljana, 2011, 18, 98–112.
  • Ana Lavrič: Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17, 2012, št. 1, 47.
Šerbelj, Ferdinand: Cebej, Anton (1722–po 1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi861048/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Zebey (Cebej) Anton, slikar, r. 23. maja 1722 v Šturjah (danes del Ajdovščine) očetu Matiju in materi Marini, u. po 1774, morda v Ljubljani. Bil je prvorojenec, do 1732 so mu sledile še 4 sestre in dva brata. Podpisoval se je Zebey, od 20-ih let 20. stol. pa se je v lit. uveljavila oblika Cebej. O šolanju ni podatkov in skoraj nič o poznejšem življenju. V Lj. je bival od 50-ih let 18. stol. in samostojno delal. Prvi zanesljivi podatek, da je živel v Lj., je iz 1759; na olt. sliki v Kutjevu (Slavonija) je k podpisu dodal »pinx: Lab:«. V pritožbi lj. slikarjev 1764 na dež. glavarstvo zaradi konkurence v ceh nevčlanjenih slikarjev sta omenjena tudi F. Wergant (Bergant) in Z., vendar sta izvzeta, češ da sta se že uveljavila. Poročen ni bil. V lj. Marijino bratovščino se je vpisal šele 1766. Vse to kaže na nekakšno družbeno neaktivnost.

Slikal je v fresko tehniki, v olju oltarne in druge nabožne podobe ter portrete, izdeloval načrte za oltarje. Prvo znano podpisano in datirano delo je iz 1750 olt. slika Najdenje sv. Križa v Vinici pri Črnomlju (sedaj popolnoma preslikana). Za 1752 so arhivsko sporočena dela za frančiškane v Kamniku. Nasl. leto je pri bosonogih avguštincih v Lj. v refektoriju naslikal tri stropne freske (uničene). Po virih je 1756 v cerkvi na Trški gori pri Novem mestu freskiral Izidorjevo kapelo, naslikal olt. podobo sv. Izidorja in za atiko sv. Notburgo (vse zelo preslikano). Od sredine 50-ih let se dela množijo in širijo po Sji in sosednji Hrv. Tedaj je bil Z. bržčas povezan z J. V. Metzingerjem, na kar opozarja sorodnost slikanja, a se od njega loči po lahkotnejši, manj patetični kompoziciji in po svetlem prosojnem koloritu. Po Metzingerjevi smrti je prevzemal dela za njegove naročnike. Da se je Z. v Lj. uveljavil, potrjuje delo za magistrat 1760: naslikal je oljno podobo mestne svetovalnice in freskiral gled. dvorano na rotovžu (uničeno). 1766–7 je poslikal strop v lj. semeniški obednici in kapeli (uničeno). Večkrat je bil zaposlen z naročili za moravško župnijo in za kartuz. samostan v Bistri ter za cerkve, ki so spadale pod upravo tega samostana.

Največjo ustvarjalnost je dosegel v 60-ih letih, datiranim delom lahko sledimo iz leta v leto. V tem in nasl. desetletju je po kompoziciji in koloritu najbližje vzorom beneškega slikarstva. Figure oblikuje v skladnih razmerjih in jih modelira s toplimi in pretanjenimi barvnimi prehodi. Podobno kot pri ostrih prehodih iz osvetljenih v senčne partije Z. spretno kombinira tudi postave figur, obraze slika v tričetrtinskem ali ostrem profilu. Z umirjenimi in elegantnimi gibi se baročni patos umika psihološko tihi poglobljenosti svetniških likov. Ugotovljeni so zgledi pri G. B. Tiepolu in C. Marattu, blizu mu je slikarstvo N. Grassija, G. Menescardija in zlasti Goričana A. Parolija. V tem duhu so nastale slike: Marija s sv. Rokom in Boštjanom (Cerknica 1763), Krst v Jordanu (Letuš 1764), banderna slika Poveličevanje evharistije (sedaj v Nar G), Marija, kraljica angelov (Drtija 1765), Marijino vnebovzetje (Kopanj 1769, uničena), Marijina zaroka (Planina pri Rakeku, b. 1.), tri slike za Marijino c. na Dolcu v Zgbu (Poklon treh kraljev 1770, Sv. Magdalena 1770 in Smrt sv. Jožefa 1773; slednji sta danes v Muzeju za umjetnost i obrt, Zgb), Rožnovenska Marija (Moravče 1772, izgubljena), Sv. Bruno (Planina nad Ajdovščino, b. 1.), Smrt sv. Jožefa (Ajdovščina 1774), Sv. Družina (Žužemberk 1774, uničena).

Podoben stilni naglas kažejo tudi freske. Iluzionističen koncept poslikav oblikujejo lahkotne in umirjene kompozicije. Za cerkve je naredil stropne freske v Jožefovi kapeli nekd. kartuz. samostana v Bistri (b. l.), dve olt. arhitekturi v Ihanu (1764), poslikal prezbiterij in 4 polja ladje v Dobravljah (1768), obok grajske kapele sv. Frančiška Asiškega v Smledniku (b. l.), tri obočna polja v Ajdovščini (ok. 1774; ohranjeni sta le prvi dve polji).

Z ok. 90 ugotovljenimi (ohranjenimi ali izgubljenimi) deli je Z. pomemben predstavnik lj. baročnega slikarstva tretje četrtine 18. stol. Med sodobniki je bil edini, ki je enakovredno obvladal oljno slikarstvo in fresko tehniko. Z njim se zaokroži stilna smer v slikarstvu, ki so jo na Kranjskem na zač. 18. stol. vpeljali v tabelnem slikarstvu Metzinger, v iluzionizmu pa G. Quaglia in za njim F. Ilovšek (Jelovšek).

Prim.: r. matice župnije Vipava; EJ; Enc. Sje; Erberg; Likovna EJ; Primorski SBL; Steska 93–100; F. Stelè, Kamnik 125, 323, 428; A. D(imitz), BK 1865, 43; P. Radics, LMS 1880, 37; I. Vrhovnik, ZUZ 1922, 106; F. Mesesnel, M 1922, 355–356; isti, ZUZ 1923, 78; F. Buntak, Vjesnik hrv. arheol. društva 1935/6, 60; F. Stelè, Monumenta artis Slov., 1938, 16, 21, 22; isti, Slov. slikarji, 1949, 139; Barok na Slov., 1961 (katalog, A. Cevc); Š. Čopič, Slov. slikarstvo, 1966, 60–2 (biogr. podatki M. Stelè); E. Cevc, Slov. umetnost, 1966, 138; isti, Loški razgledi, 1970, 91; F. Šerbelj, ZUZ 1977, 109–33, repr. 69–95 (študija), 1978/9, 81–113, repr. 47–67 (katalog); L. Menaše, Umetnostni zakladi Sje, Bgd 1981, 164, 168. Šerbelj

Šerbelj, Ferdinand: Cebej, Anton (1722–po 1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi861048/#slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cebej (Zabaeij, Zebey, Čibej) Anton, slikar, r. v Ajdovščini 23 maja 1722, u. verjetno tudi v Ajdovščini 1774 ali v začetku leta 1775. Bil je najstarejši med sedmimi otroki kmečkega gospodarja Matije Cebeja in Marine. Čeprav o njegovi mladosti in šolanju ni točnih in ustreznih podatkov, vendar vse kaže, da se je slikarstva učil v Benetkah pri Giovanniju Battistu Piazzetta (1682–1754) in da je nekaj časa delal tudi v Gorici pri Frideriku Benkoviču (1677–1753), ki je po 1740 bival pri grofu Attemsu. V njegovi zgodnji slikarski fazi je očiten vpliv teh dveh beneških slikarjev (»tenebrosi«), za freske pa mu je bil vzornik Giovanni Battista Tiepolo (1696–1770). Mogoče je celo nekaj časa delal pri Valentinu Metzingerju (1700–1759) v Lj., kar daje slutiti zelo podobna tehnična karakterizacija potez slikarskega čopiča. Vsekakor pa je C. v letu 1750 že popolnoma samostojen mojster, ko dela vrsto oltarnih pal za žpk c. v Vinici na Kolpi in v okolici ter restavrira sliko starejšega mojstra za lj. uršulinke. Čeprav C. prištevamo k lj. baročnemu krogu in ga imamo za enega izmed štirih največjih njegovih predstavnikov (poleg V. Metzingerja, F. Jelovška in F. Berganta), ni mogoče trditi, da je C. imel v Lj. svoje stalno bivališče in slikarsko delavnico. Za Lj. je sicer dosti delal, iz dokumentov pa izvemo le, da ga je 1756 poklical F. Reigensfeld, da so ga 1764 šteli med priseljence in da je 1766 bil član Marijine bratovščine. Njegova ohranjena in za enkrat ugotovljena dela pričajo, da je C.-jeva dejavnost segala od Primorske (Ajdovščina z okolico), čez Kranjsko (Lj. in Novo mesto z okolico), Štajersko (Celje z okolico) in Belokranjsko (Vinica z okolico) vse do Hrvatske (Zgb in Karlovac z okolico) in Slavonije (Požega, Kutjevo). Bil je pač dobro znan in priljubljen baročni cerkveni slikar. Zato je tudi njegov slikarski opus, omejen le na tretjo četrtino 18. stol., precej velik in obsega fresko-slikarije in slike v olju. Dela: 1. freske (1753–1774): stropne slike v diskalceatski obednici v Lj. iz 1753 (angel Rafael s Tobijem; prerok Danijel; Samuel in Savel); pet stropnih fresk na oboku kapele grada Bistra pri Vrhniki; freska na stropu grajske kapele v gradu Smlednik; freska v kapeli na Trški gori pri Novem mestu iz 1760; freske v Marijini c. v Homcu iz 1760 (propadle ob potresu 1895); freske v kupoli žpk c. v Dobrovi pri Lj. (uničene v požaru 1830); iluzionistične fresko-slikarije v gledališki dvorani lj. magistrata iz 1761 (propadle); freske na oboku kapele graščine v Valburgi pri Medvodah; freske na zunanji strani c. sv. Marjete v Dolnji Planini pri Postojni; freski (»Smrtna žetev« in ena slabo ohranjena) na zunanjih stenah žpk c. v Ihanu ter freske na desni strani cerkvene ladje iste c. iz 1764; freske v obednici in kapeli lj. semenišča iz 1764–65; treske v celi notranjščini podružnične c. sv. Petra v Dobravi j ah pri Ajdovščini iz 1768, in sicer na baročnem stropu (Sv. Trojica, Sv. Peter, Sv. Pavel), na južni strani cerkvene ladje (Sv. Ivan Nepomuk), na polkupoli v prezbiteriju (iluzionistična arhitektura in prizor: Kristus sprejema sv. Petra), na severni steni (mučeništvo sv. Marka) in na južni steni (Sv. Štefan), ki predstavljajo pravi Cebejev muzej v tej cerkvi; freske v žpk c. sv. Martina v Moravčah iz 1772 in stropne freske v c. sv. Ivana v Ajdovščini iz 1774. 2. Oltarne pale in slike svetnikov (1750–1774): a) datirane: Mati b. med sv. Frančiškom Serafskim in sv. Antonom Padovanskim (restavracija it. slikarja iz 17. stol., 1750, Uršulinski samostan, Lj.); Najdenje sv. Križa, Sv. Frančišek Ksaverij, Brezmadežna (1750, žpk c. Vinica na Kolpi); Oltarne pale (romarska c. v Žežlju pri Vinici, uničene okrog 1920); Brezmadežna (1750, Frančiškanski samostan, Kamnik); Sv. Peter Regalat (1753, Frančiškanski samostan, Jastrebarsko, propadla); Sv. Izidor, Sv. Notburga v medaljonu. Sv. Rozalija, Brezmadežna (1756, romarska Marijina c. na Trški gori pri Novem mestu); Sveta Družina (1756, Frančiškanski samostan, Novo mesto); Marijino vnebovzetje (1758, žpk c. Moravče); Sv. Frančišek Šaleški (1759, nekdaj jezuitska, danes žpk c. Kutjevo); B. D. Marija škapulirska (1759, Frančiškanski samostan, Jastrebarsko); Sv. Frančišek Serafski, Sv. Anton Padovanski (1760, Uršulinska c, Lj); Sv. Trojica, Marija in vsi svetniki (1761, romarska Marijina c., Sladka gora); Sv. Aleš, Sv. Alojzij, Sv. Terezija, Sv. Jožef, Sv. Ana (1761, Uršulinski samostan, Lj.); Sv. Lenart (1761, žpk c., Moravče); Mati b. dobrega sveta (1763, Diskalceatski samostan, Lj.); Sv. Rok in sv. Boštjan (1763, stara c. sv. Roka, Cerknica); Marija z Jezuščkom, Marija pomočnica kristjanov (1765, podružnična c., Drtija pri Moravčah); Sv. Krištof (1765, pokopališka c. sv. Krištofa, Lj.); Sv. Ciril in Metod (1765, c. sv .Cirila in Metoda, Lj.); Sv. Angela v dveh variantah (1768, Uršulinski samostan, Lj.); Sv. Apolonija, Sv. Ivan in Pavel, Križev pot (1768, c. sv. Petra, Dobravlje); Marijino vnebovzetje (1769, Marijina c. v Kopanju v Veliki Račni, zgorela v drugi svet. vojni, menda najboljše C.-jevo delo, gl. izrez str. 172); Sv. Trije kralji, (1770, žpk c. sv. Marije, Zgb); Sv. Marija Magdalena (1770, nekdaj žpk c. sv. Marije, Zgb, danes v Muzeju za umjetnost i umjetnički obrt, Zgb); Sv. Ana (1770, žpk c. sv. Marije, propadla); Sv. Janez Zlatousti (1770, Frančiškanski samostan, Lj.); Sv. Urh (1770, Društvo za krščansko umetnost, Lj.); Marija kraljica rožnega venca, Sv. Lenart, Sv. Boštjan, Sv. Anton Padovanski (1772, žpk c. Moravče); votivna slika »Bratovština kreposti pokore« (1772, Frančiškanski samostan, Zagreb); Smrt sv. Jožefa (1773, žpk c. sv. Marije, Zgb, danes v Muzeju za umjetnost in umjetničko obrt, Zgb); Sveta Družina (1774, kapelica, Žužemberk); Smrt sv. Jožefa, Sv. Marjeta v medaljonu, križev pot (1774, c. sv. Janeza, Ajdovščina), b) nedatirane: Marijina zaroka (c. sv. Marjete na Planinski gori pri Postojni); Sv. Frančišek Serafski, Sv. Klara (Uršulinski samostan, Škofja Loka); Madona z Jezusom, Kraljica rožnega venca, Mati b. in sv. Frančišek Serafski (Frančiškanski samostan, Karlovac); Sv. Anton Padovanski (žpk c, Vransko); Krst v Jordanu (c. sv. Janeza Krstnika, Letuš); Marija z Jezuščkom (žpk c., Vivodina pri Karlovcu); Sv. Lovrenc (stara c. sv. Lovrenca, Lokavec); Marijino rojstvo (pokopališka kapela, Dobrova pri Lj.); Poveličani Kristus, Po–veličanje sv. Jakoba, Sv. Florijan, Sv. Boštjan, Sv. Leopold, Rožnovenska Mati b. (Narodna galerija, Lj.); Sv. Notburga (c. sv. Kunigunde na Taboru pri Ihanu); Sv. Neža (c. sv. Andreja, Zgornji Kašelj pri Lj.); Oltarne pale (c. sv. Jakoba, Stanežiče pri Lj., c. sv. Miklavža, Bizovik pri Lj., c. Device Marije Bršljanske pri Komnu, kapela c. sv. Miklavža, Goropeče pri Domžalah itd.); svetniške slike v stropnih kazetnih okvirjih (dvorana Klinarjeve hiše Kropa); slike z banderi (Poklonitev hramu + Sv. Martin; Jezus Sodnik + Sv. Rešnje Telo, v privatni posesti Lj. in Novi Sad) itd. Cebejevo slikarstvo je snovno vezano na baročni program. V zgodnji fazi je še naslonjeno na poznobaročne beneške vzore, v pozni fazi pa se nagiba k nastopajočemu klasicizmu in je tudi nekoliko pod vplivom domačih sodobnih slikarjev. C. je vedno čutil posebno afiniteto za svetlobne efekte, zato so močni kontrasti svetlobe in sence v celem njegovem opusu, vendar delujejo mirno in dokaj mehko. Za C.-ja so karakteristične zelenkaste sence s precej ostrim osenčevanjem brade in vratu. Barve so harmonične in žive, obrazi svetnikov ustrezni legendi, oblike angelcev tipično baročne (navadno precej oble), oči živahne, inkarnat ustnic in obrazov izrazit. Kompozicija njegovih slik je postopoma vse bolj svobodna. C. je v religiozno slikarstvo vnesel tudi pokrajino, ki mu je sicer le stranska epizoda in služi zgolj za obrobno ilustracijo legende upodobljenega svetnika ali prizora, a je mehka, prikupna, domača (v nasprotju z bolj trdo arhitekturo). Poteze čopiča dostikrat spominjajo na Metzingerja, kolorit pa na Berganta. Njegove freske, zlasti stropne, predstavljajo posebno in važno etapo v razvoju slov. iluzionističnega slikarstva.

Prim.: LibBapt Ajdovščina 1708–1740; Frančiškanski samostan, Jastrebarsko (rkp. Origo et status conventus Jaskensis ab anno 1602, 30); Mittheilungen des Historisches Verein für Krain III, Lj. 1848, 76; P. v. Radics (Letopis MS 1880, 1–58); E. Strahl, Die Kunstzustande Krains in den vorigen Jahrhunderten. Graz 1884, 24–40; M. Marolt, Dekanija Vrhnika. Lj. 1920, 86–94; Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva. Lj. 1922, 24; I. Vrhovnik (ZUZ II, Lj. 1922, 106); F. Stelè (ibid., 152); F. Mesesnel (ZUZ III, Lj. 1923, 78); M. D. Gjurič (Umjetnost V, Zgb 1923, zv. 1, 6–13); S. Vurnk (LZ 1923, 193–99); J. Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Lj. 1924, 36, 42; F. Stelè, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Lj. 1924, 70, 76; V. Steska (M 1924, 60–61, 103–04); F. Stelè (ZUZ 1924, 46; V 1925, 112); A. Mrkun, Homec. Lj. 1925; Hrvatska metropola I. Zgb 1925, štev. 28, 334; E. Laszowski (Vjesnik kr. državnog arkiva u Zagrebu I. Zgb, 115–56); V. Steska (ZUZ 1926, 180); V. Steska, Slovenska umetnost I. Slikarstvo. Prevalje 1927, 93–100; Mal, 1928, 176; F. Stelè (Narodna enciklopedija srpsko–hrvatsko–slovenačka, Zgb 1929, 1253); J. Polec (ZUZ 1930, 107–210); S. Vurnik (Dolenjska metropola Novo mesto. Novo mesto 1930, 20–23); F. Stelè (Hrvatska revija V. Zgb 1932, 497–502, 537–43); Glonar, 1933, 484; Narodna starina XIII. Zgb 1934, zv. 34, 199–206; F. Buntak (Vjesnik hrvatskoga arheološkoga društva NS XVII. Zagreb 1936, 37–109); F. Stelè (ZUZ 1936–37, 61); Krajevni leksikon Dravske banovine. Lj. 1937, 142; F. Stelè, Monumenta artis slovenicae II. Lj. 1938, 21; V. Manakin, Naša umjetnost. Zgb 1938, 27, 29; ZUZ 1938, 88; J. Proházka, Jihoslované v Italii. Praha 1938, 122; J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja. L. 1939, 256, 273; A. Schneider (Ljetopis JAZU knj. 51. Zgb 1939, 168–80); Ž. Jiroušek (Hrvatska enciklopedija II. Zgb 1941, 241–51); J. Buturac, Požeški isusovci 1698–1773. Zgb. 1942, 15; D. Kniewald (Croatia sacra XI–XII. Zgb 1943, zv. 20–21, 242–83); J. Veider (ZUZ 1944, 98–136); F. Stelè (Zbornik zimske pomoči 1944. Lj. 1944, 399–408); F. Stelè, Slovenski slikarji. Lj. 1949, 139; A, Cevc, Fortunat Bergant 1721–1769. Lj. 1951, 9, 27–28, 32; J. Šorn (ZUZ NV III. Lj. 1955, 254–56); A. Horvat, Spomenici u Hrvatskoj. Zgb 1956, 102, 108; M. Rupel, Zgodovina slov. slovstva I. Lj. 1956, 322); A. Gspan (ibid. 430); A. Cevc (EJ II. Zgb 1956, 335–36); Moder, Moh. bibl. 1957, 138, 368; E. Cevc (Goriški zbornik 1947–1957. Nova Gorica 1956, 30–42); F. Stelè, Umetnost baroka na Slovenskem. Lj. 1957, 11, 14–15, 27–28; B. Horvat (ELU I. Zgb 1959, 598–99); Historija Jugoslavije II. Zgb 1959, 931; A. Horvat (ELU I. Zgb 1959, 252–62); F Šijanec (ibid. 262–69); M. Zadnikar (ibid. 387); F Stelè, Umetnost 1960, 22, 95–96, 102; J. Curk (Celjski zbornik V. Celje 1960, 292–304; VI. Celje 1961 487–501); M. Zadnikar (ELU II. Zgb 1962, 60); A Horvat (Zbornik Gradskog muzeja Karlovac I. Karlovac 1964, 24–45); A. Horvat (ELU III. Zgb 1964, 148–49); V. Mole, Umetnost južnih Slovanov 1956, 175, Lj. 1965, 374; Š. Čopič (Slovensko slikarstvo. Lj. 1966, 60–62); E. Cevc (ibid. 138); A. Juteršek (ELU IV. Zgb 1966, str. 220–21, 532); F. Šijanec (ibid. 625–26); KL Sje 1968, 19–20, 22, 258, 449; 1971, 64, 79, 85–89, 97, 156, 360, 371, 384, 389, 539; 1976, 389, 500; B. Komelj (Novo mesto 1365–1965. Maribor-Novo mesto 1969, 196–222); E. Strahl-E. Cevc (Loški razgledi XVII. Škofja Loka 1970 83–101); D. Cvitanovič (Karlovac, radovi i gradja iz dalje i bliže prošlosti. Karlovac 1970, 191–241); I. Lentič–Kugli (Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske XIX. Zgb 1970, št. 5, 5–7); J. Jarc-T. Knez-J. Mlinarič: Novo mesto, kulturno-zgodovinski vodnik. Novo mesto 1971, 51; L. Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon. Lj. 1971, 347–48; O. Hajnšek, Marijine božje poti. Celovec 1971, 466–68; M. Zadnikar: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Celje 1973, 162; F. Stelè (Slovenski jezik, literatura in kultura. Lj. 1974, 267–77); S. Stražar, Svet pod Taborom. Ihan 1974, 88, 91–92, 105); Š. Kočar (Vransko in nova šola. Vransko 1974, 12–31).

Lc.

Lisac, Ljubomir Andrej: Cebej, Anton (1722–po 1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi861048/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine