Slovenski biografski leksikon

Zakrajšek Mileva, igralka, r. 6. avg. 1885 v Postojni notarskemu kandidatu Ivanu Lavrenčiču in Leopoldini r. Vičič, u. 4. maja 1971 v Mariboru; od 1908 por. z zdravnikom Karlom Zakrajškom. Osn. šolo je obiskovala do 1900 v Novem mestu, Šmihelu pri Nov. mestu in Lj., pozneje še učitelj. pripravnico (1905–6) v Trstu (Notre Dame de Sion). Že zmlada jo je vabila umetnost, učila se je violine, 15-letna vodila novomeški amater. orkester in se hkrati učila slikanja pri I. Vavpotiču. V predšolski dobi je prvič nastopila na dramskem odru (vloga Božidar v igri A. Wilbrandt, Svetinova hči) in pozneje pogosto sodelovala pri igrah takratnega sporeda (Rokovnjači, Legionarji itd.). Po poroki je živela v Škofji Loki, nastopala na amater. odru kot igralka, režiserka in članica orkestra. 1919 se je z družino preselila v Mrb, bila med ustanovitelji GM, prva violinistka v njenem orkestru, komorne koncerte prirejala tudi na svojem domu. 1926 je na pobudo igralke B. Bukšekove in gled. upravnika R. Brenčiča nastopila pri redni predstavi mrb Nar. gled. v vlogi Elizabete (F. Schiller, Maria Stuart). Takoj po tem uspešnem nastopu jo je upravnik sprejel v dramski ansambel in tako je s 40-imi leti začela poklicno umetn. pot. Bila je članica mrb Drame 1926–41 in 1945–59, ko je bila upok.

Spričo poznega vstopa v poklicni ansambel pogrešamo v njenem repertoarju izrazitejših mladostnih vlog, toliko številnejše pa so upodobitve zrelih, zlasti karakternih ženskih likov. Tako nikoli ni bila npr. Shakespearova Julija, pač pa imenitna Dojka. V Gogoljevih komedijah je igrala glavarjevo ženo (Revizor) in s posebnim uspehom Fjoklo (Ženitev). Hkrati z darom za ljudske tipe je izpričala usposobljenost za klasično igro in salonsko konverzacijo, tudi v verzih, zlasti kot gospa Pernellova (Molière, Tartuffe). Štev. in izraziti so bili v tem obdobju njeni nastopi v izvirnih dramah in komedijah, četudi ni vselej igrala glavnih vlog: Kantorjeva Hana (I. Cankar, Kralj na Betajnovi), Grozdovka (isti, Za narodov blagor), Županja (isti, Pohujšanje). Pri mrb uprizoritvah domačih novosti je srečno upodobila Komposarico (A. Leskovec, Dva bregova), teto Sido (O. Župančič, Veronika Deseniška), Pavlo Rojnikovo (L. Kraigher, Na fronti sestre Žive) in s posebnim uspehom nasl. vlogo v Vdovi Rošlinki (C. Golar). Po službeni dolžnosti je morala pogosto nastopati tudi v operetah. Po 2. vojni je bila izredno aktivna. Med izrazite uspehe sodijo vloge: Mati (H. Wuolijoki, Žene na Niskavuoriju; zanjo dobila 1949 Prešernovo nagrado), Helena Alving (H. Ibsen, Strahovi), Bella (A. D'Usseau in J. Gow, Globoko so korenine). Znova je igrala v Cankarjevih, a tudi v novih slov. dramah: Liza Kreflova (I. Potrč, Kreflova kmetija), Uršula Hening (B. Kreft, Velika puntarija). V letih pred upokojitvijo sta bili opaženi vlogi gospa Higginsova (G. B. Shaw, Pygmalion) ter zlasti babica Eugenija (A. Casona, Drevesa umirajo stoje; zanjo dobila Prešernovo nagrado 1960). Nekajkrat je nastopila tudi še po upok., poslednjič na Borštnikovem srečanju 1970 v okviru »gledališča veteranov«, ko je brala del vloge Pasaverice (I. Tavčar, Visoška kronika, dramatizacija). O izjemnosti njene igre priča prva filmska vloga, Angelca Gradnikova (Na svoji zemlji, 1948), ki so jo kljub skopemu besedilu omenjali in visoko ocenjevali vsi kritiki, tudi zunaj Sje. Pozneje je še nekajkrat nastopila v filmu, npr. kot Borovnikova mati (Koplji pod brezo, 1955). Med radijskimi vlogami je bila posebno dragocena njena stvaritev v Uporni stoletnici (M. Brett, 1960).

Z-ova je bila dramska umetnica z izjemnim darom, izrazita komorna igralka in komedijantka v najbolj žlahtnem pomenu besede. Bila je vselej preprosta in iskrena, nikoli ni iskala vnanjih teatrskih učinkov, njene stvaritve so bile vselej naravne, poglobljene in doživete. Najbližje so ji bile plemenite materinske postave, kot igralka s širokim razponom pa je znala upodabljati tudi ostre ženske like, vendar vselej s čutom za pravo mero. Bila je enako uspešna v drami in komediji, v ljudski in salonski igri, v klas. delih in sodobni konverzacijski igri. Dragocen je bil njen dar za humor, ki je bil nevsiljiv, naraven, sproščen, pa tudi skeptičen ali ironičen, če je to zahtevala vloga.

Prim.: osebni dokumenti (zapuščina v SGM); D. Mevlja, GLMrb 1959/60, 156–9 (s sliko); I. Krajnčič in B. Gombač, ib. 1970/1, 300–4 (s sliko); J. Dolar, ib. 1972/3, 83–6 (s sliko); Dokumenti SGM 1971, 182–3 (s sliko in seznamom vlog po 1945); J. Dolar, ib. 1973, 78–87 (s sliko); Delo 1971, št. 120; 1972, št. 295; 1973, št. 271; Dnevnik 1971, št. 121; Večer 1971, št. 102; 1985, št. 180 (s sliko); D. Moravec, Slov. gled. od vojne do vojne, 1980, 178, 445. — Upodobitvi: I. Grohar, olje, 1908 (družin. last); V. Tihec, bron, 1972 (foyer mrb gled.). Mvc.

Moravec, Dušan: Zakrajšek, Mileva (1885–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854723/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

ZAKRAJŠEK Mileva, roj. LAVRENČIČ, igralka, r. 6. avg. 1885 v Postojni, u. 4. maja 1971 v Mariboru. Oče Ivan Lavrenčič, notarski kandidat, mati Leopoldina Vičič, gospodinja. Od 1908 por. z zdravnikom Karlom Zakrajškom. Osn. š. je obiskovala do 1900 v Novem mestu, Šmihelu pri Novem mestu in Lj., pozneje še učit. pripravnico (1905–06) v Trstu (Notre Dame de Sion). Z gledališčem se je prvič srečala, ko je bila stara šest let, nastopila je v vlogi Božidarja v Wilbrandtovi igri Svetinova hči. Stalno je sodelovala pri amaterskih predstavah v Novem mestu in v Škofji Loki. Učila se je violine in 15–letna vodila novomeški amaterski orkester, pozneje violinistka v ork., ki ga je vodil njen stric Oskar Dev. Po prvi svet. vojni se je z družino preselila v Mrb., bila med ustanovitelji GM, prva violinistka v ork., prirejala komorne koncerte na svojem domu. K poklicnemu gled. je prišla na pobudo prijateljice in igralke Berte Bukšekove in upravnika R. Brenčiča. 1926 je nastopila v predstavah mrb. Nar. gled. v vlogi Elizabete v Schillerjevi drami Maria Stuart. V letih 1926–41 in 1945–59 je bila redna članica mrb. Drame in to do upokojitve (sez. 1958/59). Nekaj vlog je odigrala tudi po upokojitvi. V mrb. gled. se je povzpela v vodilno, karakterno igralko. Izredno je bila priljubljena pri kritiki kot pri občinstvu. Po svoji umetniški zrelosti in moči je bila med najboljšimi slov. dramskimi igralkami. Z-ova je bila deležna številnih umetniških nagrad in priznanj. Sodelovala je pri snemanju prvega slov. filma Na svoji zemlji (1948), v katerem je odigrala vlogo Angelce Gradnikove. Pozneje je igrala še v slov. filmih Koplji pod brezo in Svet na Kajžarju. V njenem repertoarju izstopajo vloge zrelih, karakternih ženskih likov. V Gogoljevih komedijah je igrala Glavarjevo ženo (Revizor) in Fjoklo (Ženitev). S svojo preprostostjo in iskrenostjo je oblikovala vloge naravno, poglobljeno in doživeto. Take so bile gospa Pernellova v Molièrovem Tartuffu, Kantorjeva Hana v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Grozdovka v Cankarjevi drami Za narodov blagor, Županja v Pohujšanju idr. V uprizoritvah slov. sodobnih del je srečno upodobila Komposarico v Leskovčevi drami Dva bregova, teto Sido v Župančičevi Veroniki Deseniški, Pavlo Rojnikovo v Kraigherjevi Na fronti sestre Žive, Lizo Kreflovo v Potrčevi Kreflovi kmetiji, Uršulo Hening v Kreftovi Veliki puntariji. Pogostoma je nastopala v operetah. Najbolj izrazite vloge je odigrala po drugi svet. vojni. Bila je Mati v Ženah na Niskavuoriju, zanjo je dobila 1949 Prešernovo nagrado, nato Helena Alving v Ibsenovih Strahovih, Bella v delu Globoko so korenine, kasneje gospa Higginsova v Pygmalionu ter babica Eugenia v Casonovi drami Drevesa umirajo stoje, za katero je dobila Prešernovo nagrado 1960. Z-ova je bila umetnica z izjemnim umetniškim darom. Bila je uspešna tako v drami kot komediji. Dragocen je bil njen dar za humor, ki je bil nevsiljiv, naraven, sproščen, kot je zahtevala vloga.

Prim.: SBL IV, 758–59 in tam navedena liter.; SGL III, 795–96; TV-15 8. avg. 1985.

nsf

Sosič Fabjan, Nataša: Zakrajšek, Mileva (1885–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854723/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine