Slovenski biografski leksikon

Windischer Fran, gospodarstvenik in mecen, r. 24. febr. 1877 v Postojni davčnemu uradniku Franu in Alojziji r. Kutin, u. 30. marca 1955 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval v Lj. in Vipavi, klas. gimn. 1887–96 v Lj. (v niž. gimn. z D. Kettejem stanoval pri dij. gospodinji I. Pogorelec). V težavnih gmotnih razmerah, zlasti po 1892, ko mu je u. oče, si je kot dijak služil denar z inštrukcijami, s pomočjo štipendije J. Kalistra pa lahko štud. pravo: 1. sem. na Dunaju, ostale 1897–900 v Gradcu, 1901 bil prom. 1900 je nastopil službo kot fin. praktikant pri Finan. ravnateljstvu v Lj., od 1901 bil fin. pristav pri Trg. in obrtniški zbornici oz. Zbornici za TOI, postal njen tajnik, od 1925 do upok. 1931 gener. tajnik. 1948–55 je bil znanstv. sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo LRS. – Priznanja: red sv. Save II (1932), častni član ZDHV (1936).

Ko se je v Avstriji začelo gibanje za ohranitev obrtnega stanu, je kranj. dež. odbor ustanovil Urad za pospeševanje obrti in W. je kot zastopnik mesta Lj. postal v njem podpreds. 1904 je prevzel na Obrtno-nadaljevalni šoli na novo uvedeni pouk v pravoznanstvu. 1904–31 je bil središčna osebnost v prizadevanjih za stanovsko organizacijo, za osamosvojitev in napredek slov. trgovstva (prej razdeljenega na kronovine), obrtništva pa tudi industrije. 1902 je postal član Slov. trg. društva Merkur (ustan. 1901), 1913–23 njegov podpreds., nato do ukinitve 1941 preds. 1904 je prevzel načelstvo uredn. in učnega odseka ter oskrbel prve učbenike za trgov. stroko (npr. F. Zelenik, Knjigovodstvo, 1907; A. Sič, Trg. računstvo I–III, 1912; isti, Trg. korespondenca, 1925). Ko se je torišče društva začelo krčiti (združevanje v gremije in zvezo), je kljub vsemu vztrajal na preds. mestu in društvo usmeril v kulturno, socialno in izobraževalno delo v učnih tečajih. Pobudil in ustanovil je 1907 Slov. obrtniško društvo v Lj. kot svobodno organizacijo (prej pod nadzorstvom vlade) in Trg. obrtno zadrugo, namenjeno srednjim trgovcem in obrtnikom, ki se je pozneje (gl. Obrtni vestnik 1920, št. 14) razvila v Trg. obrtno banko; 1910 jo je prevzela Jadranska banka v Trstu kot svojo podružnico v Lj. Sodeloval je pri ustanavljanju: 1905 Gremija trgovcev v Lj. (nekakšna oblika zadruge); 1910 Zveze slov. zadrug (član prvega načelstva); 1922 Centrale industr. korporacij v Bgdu (naziv predlagal W.), ki je družila banovinske Zveze industrijcev; 1923–38 je bil W. njen podpreds. ter uspešno posredoval v trenjih med Zgbom in Bgdom. Pri lj. Zvezi industrijcev je sodeloval od 1919, po upok. postal član uprave.

Zbornico za TOI je od 1914 sam vodil (moško osebje mobilizirano) in delo je silovito naraščalo; od prevelikega napora je zbolel, 1917–9 se zdravil v Davosu (Švica). Ko se je vrnil, je zbornica postala pravi gospodar. parlament, kjer je W. zavzeto branil slov. koristi. V okrilju društva Merkur je 1920 pripravil pravila za ustanovitev Zveze trg. gremijev in zadrug, organiziral II. vseslov. trg. shod v Lj. (tudi pri I. 1901 že vplivno sodel.), mu predsedoval in imel programatičen govor (gl. SN 1920, št. 83). Bil je od začetka član uprave Lj. velesejma ter na tem položaju pospeševal razvoj umetnosti in kulture. Ob nacionalizaciji velikih podjetij, ki so bila v tujih rokah, je bil imenovan v upravne svete KID Jesenice, Kredit. zavoda Lj., Tovarne dušika Ruše, Papirnice Vevče. Bil je član. štev. trg. obrtnih združenj in društev, mdr. Hranil. in posojilnega konzorcija Lj. (podružnica Beamtenvereina na Dunaju), 1933 prevzel preds. Lj. kluba ter si prizadeval širiti izobrazbo s prirejanjem predavanj iz najrazl. strok (npr. J 1934, št. 7). – Pod vplivom R. Murnika je stopil k Lj. sokolu, 1901 postal odbornik, 1904–6 tajnik in podstarosta, nato podstarosta Slov. sokolske zveze. Pripadal je NNS in zgodaj prišel v njen izvrševalni odbor, 1907 odklonil kandidaturo v drž. zbor. Ko je nastal v stranki razdor med mladimi (G. Žerjav) in starimi (I. Tavčar), je na poziv slednjega 1910 prevzel upravo Narodne tiskarne, jo do 1916 vodil in z umnim gospodarjenjem mdr. omogočil nemoteno izhajanje LZ; 1917 ga je prevzela Tiskovna zadruga.

Kot študent na Dunaju je pošiljal v Slov. list članke za rubriko Iz drž. zbora oz. Politiški pregled, pozneje tudi uvodnike (vse anonimno), občasno dopisoval v praško Politik. 1906 (od št. 4) je začel v SN redno obj. v tedenski rubriki Obrtniški vestnik anon. članke, dve leti tu obravnaval vsa industr., trg. obrtna in carinskopolit. vprašanja; bili so za prebujo, splošno in jezikovno izobrazbo slov. gospodar. krogov, zlasti za terminologijo, zelo koristni. 1907 pripravil in ur. I. letnik Trg. kol, po tem vzoru izh. vsi nadaljnji. Dopisoval je v Narodnogospodar. vestnik (1901–3, 1919–20), Slov. trg. vestnik (1904–41) oz. Trg. tovariš (1923 ga tudi urejal), 1919–21 bil ne le sodelavec, temveč tudi gospodar. urednik SN. Gospodarskopolit. članke je obj. še v S (1919–34), TL (1918–41), J (1930–2), Obrtnem vestniku (1914, 1919–) idr. Komentiral, uredil in izdal je brošure: Sotrudniški zakon, 1910 (anon.), Poročilo o vsesloven. trg. shodu … (1920), Poročilo o načrtu zakona o neposrednih davkih (1922), Pogledi na gospodar. leto 1926 (1927), Prispevki h gospodar. statistiki Sje (1928), Gradivo za statistiko trgovine, obrta in industrije v Sji (1929–31), Na gospodar. ogledih po Sji (1930). Na valutnem področju se je zavzel za kronske interesente in nasprotoval menjavi kron v din v razmerju 4 : 1, kampanjo sprožil mdr. s člankom Od krone do novega novca (SN 1919, št. 186).

Bil je velik ljubitelj upodabljajoče umetnosti. Kot tajnik Zbornice za TOI je skrbel za slov. umetnike z nakupovanjem njihovih del za zbornico in zase, jih podpiral, zanje posredoval pri oblasteh in korporacijah. 1925 je intenzivno sodeloval z NarG pri prevzemu poslopja Nar. doma, 1928 bile že prve zbirke delno odprte (5 sob). Okt. 1929 je postal preds. NarG. Dosegel je, da je bila umetnostna zbirka preurejena po zamisli M. Sternena in postavljena dva nova oddelka (za tuje slikarje in gotsko plastiko). Jun. 1933 je bila galerija v celoti odprta (gl. govore v S 1933, št. 140; Sja 1933, št. 24). Med gospod. krizo, ko je bila NarG v denarni stiski (darila in članarina nezadostna), je uspel, da so jo banovinski, občinski in celo drž. proračun (z enkratnim zneskom) upoštevali. Kupil in podaril je NarG dela: 4 gotske table Pasijon Kristusa, več gotskih in baročnih kipov, od dunajske ALU 85 risb klasicista F. Kavčiča (Caucig) in izposloval, da je prišla v Lj. njegova velika oljna slika Fokion z ženo in bogato Jonko; olt. sliko sv. Bernard Korleonski od F. Werganta, ok. 15 slik zvečine slov. impresionistov (npr. R. Jakopiča, M. Sternena, a tudi Z. Mušiča), več grafik (npr. F. Goloba, M. Sedeja, S. Šantla). Za te umetnine je izdal več kot 350.000 din in NarG ga je 1934 imenovala za svojega ustanovnika. Med okupacijo je po njegovi zaslugi galerija spravila umetnine na varno (bunker NM). Sploh je bil W. NarG do podržavljenja 1946 skrben gospodar.

Kot preds. društva NarG je prišel v stik z ZDHV (predhodnik SAZU), mu s subvencijami omogočil izid strok. del (npr. F. Ramovš in A. Breznik, Slov. pravopis, 1935; R. Nahtigal, Slovanski jeziki, 1938). Za opremo prostorov je SAZU podaril več oljnih slik slov. impresionistov (nekatere pozneje vrnjene W-jevi družini) in kip R. Nahtigala (1939), delo B. Kalina (gl. LAZU 1938/42, 306; danes v ModG); stavbno parcelo ob Levstikovi ul. v Lj., ki jo je SAZU še pred prepisom prepustila Spl. ljud. premoženju (gl. LSAZU 1948/9, 270). – Po odhodu Iz. Cankarja je bil 1937 izvoljen za preds. Umetnostnozgod. društva v Lj., nalogo opravljal do 1949 požrtvovalno in za izvedbo društv. akcij veliko prispeval iz svojega.

Z W-jem je nerazdružno povezana slov. gospodar. zgodovina prvih desetletij našega stol. Bil je spreten organizator, odločen zastopnik gospodar. in stanovske solidarnosti, odličen strokovnjak, govornik in stilist. Kot strok. pisec in urednik je vplival na razvoj slov. gospod. terminologije. Bil je med redkimi, ki so s svojim znatnim premoženjem obogatili slov. osrednjo umetn. ustanovo in se zavedal, da »bogastvo tudi obvezuje nasproti narodni kulturi« (F. Stelè, ZUZ 1955, 258). – Psevd.: Mario Sovič. – Prim.: osebni podatki; Spominski almanah 344 (s sliko); J 1927, št. 47 (s sliko); SN 1927, št. 41 (s sliko); TL 1927, št. 21; J. Kavčič, Trg. tov. 1927, št. 2, 25–7; Spominska knjiga … Zveze obrtnih zadrug v Lj. 1903–28, 1928, 20–9 (s sliko); J 1929, št. 240; 1931, št. 149 (s sliko); TL 1932, št. 130; Kron 1934, 142, 22 (slika); 1935, 326; 1936, 78, 190; 1937, 187; 1938, 63, 124, 126; Spominski zbornik Sje 1939, 213; LdP 1955, št. 78; SPor 1955, št. 76; L. Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon, 1971; Ljudje in kraji ob Pivki, 1975, 101, 106 (slika). – Upodobitve: mdr. P. Loboda, doprsni kip (NarG); N. Pirnat, doprsni kip (last družine); M. Sternen, olje (last P. Bassina, Lj.). Regali

Regali, Josip: Windischer, Fran (1877–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi841080/#slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

WINDISCHER Franc Matija, gospodarstvenik in mecen, r. 24. febr. 1877 v Postojni, u. 30. mar. 1955 v Lj. Oče Franc, davčni uradnik, mati Alojzija Kuttin. Osn. š. v Lj. in Vipavi, klas. gimn. 1887–96 v Lj. 1892 mu je umrl oče. S pomočjo štipendije J. Kalistra je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Pozneje je delal v finančnih službah v Lj. do upokojitve 1931. V letih 1948–55 je bil znanstv. sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo LRS. – 1904 je prevzel pouk pravoznanstva na Obrtno-nadaljevalni šoli. V letih 1904–31 je bil pomembna osebnost v krogih, ki so si prizadevali za razvoj slov. trgovine, obrtništva in industrije. 1902 je postal član slov. trgov. društva Merkur, v letih 1913–23 je bil njegov podpreds. in nato do ukinitve 1941 preds. Ustanovil je 1907 Slov. obrtniško društvo v Lj. in Trgovsko obrtno zadrugo, ki se je razvila v Trgovsko obrtno banko. 1909 jo je prevzela Jadranska banka v Trstu kot svojo podružnico v Lj. – Od začetka je bil član uprave Ljubljanskega velesejma in na tej funkciji pospeševal razvoj umetnosti in kulture. Delal je tudi v lj. Sokolu in postal podstarosta Slov. sokol. zveze. Pripadal je NNS in prišel v njen izvršni odbor. Ob sporu v stranki je podprl stare in na prošnjo Ivana Tavčarja prevzel upravo Narodne tiskarne. – Še kot študent na Dunaju je dopisoval v Slovenski list članke za rubriko Iz državnega zbora. Pozneje je pisal tudi uvodnike. Od 1906 dalje je pričel v Slovenskem narodu objavljati članke z gosp. vsebino. 1907 je pripravil in uredil prvi letnik Trgovskega koledarja. Objavljal je tudi v Slovencu. Uredil in komentiral je več brošur s trgovsko vsebino. Nasprotoval je menjavi kron v dinarje v razmerju 4 proti 1. – Bil je velik ljubitelj slikarstva in skrbel za slov. umetnike, nakupoval dela zase in za obrtna združenja. 1925 je sodeloval pri prevzemu poslopja Narodnega doma za potrebe Narodne galerije. 1929 je postal preds. Narodne galerije, ki je bila v celoti odprta jun. 1933. Kupoval in podarjal je Narodni galeriji večje število umetnin. Vse do podržavljenja je bil skrben gospodar. – S subvencijami je omogočal izid strok. del ZDHV (predhodnik SAZU). 1937 je bil izvoljen za preds. Umetnostnozgod. društva v Lj. in nalogo opravljal do 1949. – Bil je spreten organizator, odličen strokovnjak in govornik. Z njim je povezana slov. gospodar. zgod. prvih desetletij našega stoletja. Bil je med redkimi, ki so se zavedali, da bogastvo tudi obvezuje nasproti narodni kulturi.

Prim.: SBL IV, 699–700; Krstna knjiga župnije Postojna; Ljudje in kraji ob Pivki, 1975, 101, 106.

Stres

Stres, Peter: Windischer, Fran (1877–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi841080/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine