Vuk, Stanko (1912–1944)

Vuk Stanko, pesnik in pisatelj, r. 12. nov. 1912 v Mirnu pri Gor. tovarn. ravnatelju Antonu (gl. čl.) in Rozaliji r. Mužulin, u. 10. marca 1944 v Trstu. Zaradi bližine fronte je bil 1915–8 s starši begunec v Nazarjah na Štaj. Po vrnitvi je obiskoval osn. šolo v Mirnu, nižjo sred. šolo 1925–8 v Gor., trg. šolo (akad.) 1928/9 v Gor. in 1929/30 Lj., kamor je ušel čez mejo, po amnestiji od 1930 spet v Gor.; zaradi polit. poostritve je moral nazaj v 2. letnik, 1933 bil vpoklican k vojakom in maturiral šele 1934. Nato je štud. na fak. za polit. in diplomat. vede Cà Foscari 1934–8 v Benetkah in bil prom. z dis. o nar. manjšinah v Jsli. Služboval je pri istrski MD v Trstu, pomlad-poletje 1939 bil pri vojakih. 18. okt. 1940 so ga zaprli in ga na II. tržaškem procesu (2.–14. dec. 1941) kot voditelja kršč. socialistov obsodili na 15 let ječe (Fossana in Alessandria v Piemontu). Febr. 1944 mu je nem. oblast kazen izničila in vrnil se je v Trst. Pripravljal se je na odhod v partizane, a so ga v stanovanju neznanci ubili z ženo Danico (sestra Pinka Tomažiča), hkrati tudi Draga Zajca, ki je bil na obisku.

Kakor oče je bil tudi V. živo povezan z nar. obrambnim delom, se udeleževal skrivnih sestankov in tečajev krščanskosoc. skupine in zato vzdrževal zveze s Slovenci v Jsli. V gor. Alojzijevišču je s C. Kosmačem pisal v dijaški list Uporni veslar, sodeloval pri ileg. litograf. glasilih Tihe besede (1935), Gmajna (1936), Pisanice (1936), Brinjevke (1938), Malajda (1939) idr., z ital. verzi pa v študent. humor. glasilu »18« (Benetke 1937). – Pesmi je obj. v listih Družina (1929–30), DS (1935–6, 1939), LZ (1935), M (1935–7) in Dejanje (1939–40), v Pratiki (Gor. 1940), postumno so jih prinesli DS (1944), PDk (1950, št. 46; 1952, št. 66; 1953, št. 59) idr. Krhka lirika z natrganimi asociativnimi zvezami razodeva tanko občutljivost v dojemanju narave, večkrat drzno, surrealist. metaforičnost. – V-ova krajša proza je izšla v antologiji Slov. novele (1935: Dominik), M (1935–7), gor. Biblioteki za pouk in zabavo (1936: Človek; 1937: Hiša; 1939: Obisk v Brdih), S (1939, št. 48), Slov. domu (1940, št. 277), postumno v Slovenčevem kol (1945), Razgledih (1949), PDk (1951, št. 59: scenarij Rdečkasta prst), Besedi (1954). To so lirično ubrane novele, legende ali srečanja z ljudmi v dom. okolici in v krajih od planin do Istre. Poročal je o G. Papiniju (LZ 1935) in njegovih pogledih na B. Croceja (DS 1935), o povojni katol. ital. književnosti (DS 1936), napisal nekrolog A. Resu (M 1936). Iz zapuščine so bili obj. odlomki pisem ženi (prev. A. Rebula, Sidro 1953, št. 1) in očetu (prev. M. Matičetov, Slov. Jadran 1954, št. 12). Zbrano delo Zemlja na zahodu (1959; pesmi, proza, izbor pisem) sta pripravila L. Legiša (s študijo) in Matičetov (z bibl; ocene: M. Brecelj, Soča 1959, št. 48 in Primor. novice 1960, št. 4; M. Javornik, M (Trst) 1960, št. 12, 66–7; I. Juvančič, NSd 1960 647–51; A. Kocjančič, Nova pot 1960, 205–8). Izbora iz V-ovih pisem ženi sta izšla v knj. Scritture d’amore (Trst 1986, spr. esej F. Tomizza, opombe M. Matičetov) in Ljubezenska pisma (1986 spr. esej M. Košuta, opombe M. Matičetov).

Psevd.: Stanko Javor, Sergij Mantuani, Stanko. – Prim.: Zssl VI, VII (s sliko); F. Kalan-Kumbatovič, Sd 1935, 494, 496; T. Debeljak, DS 1944, 160; isti, Slovenčev kol 1945, 44 (s sliko); M. Matičetov, SPor 1946, št. 70 (tudi Razgledi 1947, 259–62); K. Bačer, ib. 1950, 140–4 (s pismi Bačerju); PDk 1950, št. 46 (s sliko); M. Samsa, ib. 1953, št. 59 (s sliko); ista, ib. 1954, št. 62 (s sliko); A. Rebula, Sidro 1953, št. 1, 10–5; Slov. Jadran 1954, št. 12; Tov 1954, 300; Novi list (Trst) 1955, št. 42; Srečanja 1973, št. 41/2, 42; J. Koren, PDk 1974, št. 59 (s sliko); T. Pavšič, ib. 1982, št. 256 (s sliko); Prim. novice 1974, št. 11. – Romansirana biografija: F. Tomizza, Gli sposi di via Rosetti (Milano 1986). Leg.