Vouk, Ivan (1886–1951)

Vouk Ivan, prevajalec in pisatelj, r. 15. jun. 1886 v Kopru kaznilniškemu pazniku Vincencu in Antoniji r. Zubić, u. 10. marca 1951 v Ljubljani. V r. kraju je obiskoval osn. šolo in 1901–5 učiteljišče. 1905/6 in 1906/7 je vodil enorazredno ljudsko šolo v Črnotičah v Istri, 1907–11 učil na vadnici v Kopru (ustan. dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po slov. istrskih krajih) in 1911–5 v Gorici. Med I. svet. vojno je učil na zaposlovalnih tečajih gor. učiteljišč v Trstu pedagogiko, metodiko, sloven. in slov. stenografijo (izpit za poučevanje stenografije je opravil 1912 v Zgbu). 1920–9 je v Trstu učil na Ciril-Metodovi šoli pri Sv. Jakobu in na slov. trg. zasebni šoli ter deloval v štev. organizacijah, dokler jih Italijani niso drugo za drugo prepovedali: polit. društvo Edinost, Ljudski oder, slov. gledališče (zadnji intendant), Zveza jsl učit. društev Jul. krajine, Učit. pevski zbor (predsednik), GM, čitalnica pri Sv. Jakobu (na tečaju za režiserje 1926 predaval o odrskem jeziku). 1929 se je umaknil v Jslo, bil do 1937 šol. upravitelj na Igu, nato šol. referent na prosvetnem odd. dravske banovine. 1944–5 je bil zaradi sodel. z OF interniran v nem. taborišču Dachau, Po osvob. je bil šol. referent na prosv. min. v Lj., 1946 stopil v pokoj, a i.l. še opravil izpit za poučevanje ruščine na sred. šolah.

Najbolj se je uveljavil kot prevajalec, večinoma iz ruščine. Prvi prevodi so izhajali v prim. časnikih, od koder so bili nekateri večji knjižno ponatisnjeni v Gorici ali Trstu, npr. L. N. Andrejev, Judež Iškariot in drugi, Eleazar (Primorec 1912, knj. 1913), I. S. Turgenjev, Rudin (E 1922), romani V. J. Križanovske Moč preteklosti (E 1925, knj. 1925, 1932²), Nemeza (E 1926–7, knj. 1927), Pajčevina (E 1928, knj. 1928) in Kraljica Hatasu (Novi list 1930, nedokončano, knj. 1931). Za slov. gled. v Trstu je prev. dramo Andrejeva Anfisa (upriz. 1919, knj. 1920). V ital. je prev. Tavčarjevo Visoško kroniko (Streghe e demoni, Trst 1929; pregledal U. Urbani in izšlo pod njegovim imenom, ker je V. tedaj že pobegnil v Jslo). Nekaj črtic G. Papinija je prev. 1928 za E in NG. V Jsli je prev: G. Scotta Malo trojko (1931) in predelal L. Lenardov prevod romana H. Sienkiewicza Skozi pustinje in puščavo (1931²). Veliko je prevajal po II. svet. vojni, mdr.: A. Gajdar, Timur in njegova komanda (1946), V. G. Korolenko, Slepi muzikant (1946), M. J. Iljin in E. Segal, Kako je človek postal velikan (1946; I—III, 1949–51), M. J. Iljin, Povest o velikem načrtu (1947), A. A. Fadejev, Poraz (1948), V. Florov in R. Judkevič, Kovine bodočnosti (1948), M. Gorki, Makar Čudra in druge povesti (1948) in Življenje Matveja Kožemjakina (1950), M. Majerová, Najlepši svet (LdTd 1948–9), V. Jan, Feničanski brod (1950), V. I. Lenin, 0 nacionalnem vprašanju (1951, z drugimi prevajalci).

Pisal je romantično nadahnjene črtice in rahlo satirične humoreske ter jih obj. 1924–9 v E, NR, NG, Biblioteki za pouk in zabavo (1929: Obisk), 1930–2 še nekaj v Jsln, PonS in ŽS. Po Milčinskem je napisal igrico Trije snubci (Šest mladinskih iger, Trst 1922, avtor drugih J. Ribičič). Svoje medvojno trpljenje od aretacije skozi taborišče do osvob. je dokumentarno pretresljivo opisal v knj. Dachau (1946). Izbor iz celotnega pripovedništva Na mejniku dveh svetov (1955) je pripravil z uvodom A. Širok. — Za E je od 1919 pisal lit. orise in ocene (mdr. L. Andrejev in njegova drama Anfisa, 1919, št. 324, 327, 329; I. Kušar, Poeti jugoslavi del Rinascimento, 1925, št. 268, 271), za ŽS 1925 prir. daljši čl. Dostojevski in njegove žene, v Luči 1928 podal zgod. pregled Slov. gledališče na Trž., v Učit. listu 1921 razpravljal o Pouku materinščine na ljud. šoli. Sestavil je učbenika Razlaga in navodila k Novakovi slov. stenografiji (1939) in Parliamo sloveno (Milano 1942).

Psevd.: I. V., J. V., Vinkjentjev. — Prim.: osebni podatki; SGL; SPor 1951, št. 60; Prim. novice 1976, št. 16; Slov. književnost 1982. — Slika v knj. Na mejniku dveh svetov, 1955. Munda

VOUK Ivan, šolnik, pisatelj, prevajalec, kult. delavec, r. 15. jun. 1886 v Kopru, u. 10. mar. 1951 v Lj. Oče Vincenc, kazn. paznik, mati Antonija Zubić. V Kopru je obiskoval osn. š. in učiteljišče (1901–05). Učil je na enorazredni ljud. šoli v Črnotičah (1905–07), potem na vadnici v Kopru (1907–11) in Gor. (1911–15). Medtem je 1912 v Zgbu opravil izpit za poučevanje stenografije. Med prvo vojno je učil v Trstu na zaposlovalnih tečajih gor. učiteljišča. 1920 je nastopil službo na zas. slov. šoli pri Sv. Jakobu v Trstu (bivši šoli CMD) in poučeval tudi na zas. slov. trg. šoli. 1929 se je umaknil v Jsl. Tu je bil šol. upravitelj na Igu do 1937, nato šol. referent na prosv. odd. dravske banovine. 1944 je bil zaradi sodelovanja v OF interniran v Dachau. Po osvoboditvi je bil šolski referent na prosv. min. v Lj. 1946 je stopil v pokoj, a je še i. l. opravil izpit za poučevanje rušč. na sred. šolah. Intenzivno je V-ovo kult. delo, ki se je začelo že v Kopru, ko je bil tam vadn. učitelj. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. S prosv. delom je nadaljeval tudi na Goriškem, zlasti v okviru amater. gledališča. V Trstu je sodeloval pri obnovi kult. življenja (Ljud. oder in Slov. gledališče, ki mu je bil zadnji intendant). Bil je preds. Učiteljskega pev. zbora, deloval v Zvezi slov. učiteljev Julij. krajine, v Čitalnici pri Sv. Jakobu, igral v orkestru GlasbM. Polit. je delal v društvu Edinost. Črtice in humoreske je v letih 1924–29 objavljal v E, NR, NRodu, NG, BZPZ (novela Obisk, 1929), v letih 1930–32 v PnS, ŽS, Jsl(n). Po Milčinskem je napisal igrico Trije snubci (obj. z Ribičičevimi v knjigi Šest mladinskih iger, 1922). Za E je pisal liter. ocene in orise (mdr. L. Andrejev in njegova drama Anfisa, 1919, št. 324, 327, 329; I. Kušar, Poeti jugoslavi del rinascimento, 1925, št. 268, 271). V ŽS je 1925 objavil daljši članek Dostojevski in njegove žene, v Luči 1928 prikazal Slov. gledališče na Tržaškem, v Učit. listu 1921 je izšla razprava Pouk materinščine na ljudski šoli. Sestavil je učbenika Razlaga in navodila k Novakovi slovenski stenografiji (1939) in Parliamo sloveno (Milano 1942). 1946 je izšla V-ova knjiga Dachau, pričevanje o trpljenju v taborišču. Po smrti je 1955 izšel izbor V-ovih pripovednih del Na mejniku dveh svetov, ki ga je ur. in mu napisal uvod A. Širok. – Obširno je V-ovo prevajalsko delo, večinoma iz rušč., pa tudi iz poljšč., nem., srbohrv. in it. v sloven. ter iz sloven. v it. 1912 je prevedel knjigo spisov L. Andrejeva (Judež Iškarijot in drugi, Eleazar), ki je izšla v Gabrščkovi Slovanski knjižnici, dalje I. Turgenjeva noveli Pes (BZPZ) in Rudin (E 1922), nekaj krajših novel F. Dostojevskega za NRod, P. Krasnova Aska Mariam in J. Londona Poljakov konec (BZPZ). Za Slov. gled. v Trstu je prevedel dramo L. Andrejeva Anfisa (upriz. 1919, v knj. 1920). Kot podlistki so v E izšli njegovi prevodi romanov V. J. Križa-novske (Moč preteklosti, E 1925, knj. 1927; Nemeza, E 1926–27, knj. 1927; Pajčevina, E 1928, knj. 1928). Roman Kraljica Habasuiste avtorice je izšel nedokončan v NL 1930, v knj. 1931. Iz it. je 1928 prevedel nekaj črtic G. Papinija (E in NG). V it. je prevedel Visoško kroniko, ki jo je pregledal U. Urbani in je izšla pod njegovim imenom, ker je medtem V. pobegnil v Jslo (Streghe e demoni, Trst 1929). Po odhodu iz Trsta so izšli še prevodi: G. Scott, Mala trojka (1931); W. Milaszewska, Trinajsta (ŽS 1931); Ouida, Farnmor (1931); z L. Lenardom H. Sienkiewicza Skozi pustinje in puščave (1931); A. Claude, Arijana (1931). Po drugi svet. vojni: K. Simonov, Sveča, Iz Jugoslovanskega zvezka (1946); A. Gajdar, Timur in njegova komanda (1946); V. G. Korolenko, Slepi muzikant (1946); M. J. Iljin, Povest o velikem načrtu (1947); A. A. Fadejev, Poraz (1948); V. Florov in R. Judkevič, Kovine bodočnosti (1948); M. Gorki, Makar Čudra in druge povesti (1948) in Življenje Matveja Kožemjakina (1950); M. Majerova, Najlepši svet (LdTd 1948–49); V. Jan, Feničanski brod (1950); M. Pijade, Izbrani govori in članki (1950); V. I. Lenin, O nacionalnem vprašanju (1951, z drugimi prevajalci). – Psevdonimi: I. V., J. V., Vinkjentjev.

Prim.: SBL IV, 591–92 in tam nav. liter.; Sv. Jakob, 134 in tam nav. liter., pass., 119 na skup. sliki; SGL III, 784; A. Budal, Ivan Vouk, Razgl 1951; SLNP, 344-45; I. V., Na mejniku dveh svetov, Koper 1955, slika.

ldt